forrest hills avenue no. 13

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 6:41 pm

korakala je sem ter tja po svoji dnevni sobi in se mrščila. imela je prost dan, ki si ga je vzela bolj zaradi vztrajanja enega izmed njenih tesnejših sodelavcev kot česa drugega. po tistem, ko je eden izmed njihovih ljudi izginil, so bili vsi nekoliko zaskrbljeni, čeprav jim je saoirse precej uspešno prodala popolnoma izmišljeno zgodbico o tem, kaj se je z njim zgodilo. pa saj jim ni kar mogla povedati, da ga je ubila. to bi jo uničilo. ampak to ni bila tista stvar, ki jo je trenutno uničevala. bolj kot karkoli drugega jo je skrbela zgodba, zaradi katere je imela že cel popoldan prižgan televizor in ki je v njej povzročala tak nemir, da ni mogla niti sedeti. dan je deloval kot popolnoma običajen in saoirse se je bila pripravljena sprostiti, se morda izgubiti v kakšni izmed svojih knjig, ki so polnile visoke police v njeni dnevni sobi, medtem ko bi imela v ozadju prižgan televizor bolj zaradi navade kot česarkoli drugega. navajena je bila na pridušen zvok televizorja v ozadju in ni pričakovala, da bo televizor tega dni pritegnil njeno pozornost v celoti, ko je poročevalec začel poročati o trenutnem dogajanju. nekdo je ropal nakupovalno središče? klasika. ljudje so bili tako neumni. z nasmeškom na obrazu bi lahko pozabila na vse skupaj, če ne bi za trenutek obdržala pogleda na zaslonu in opazila še preveč znanega temnolasca. ren. v trenutku se je vzravnala in pograbila daljinec, da je nekoliko povečala jakost, medtem ko je poslušala poročevalca. kaj se je dogajalo? ren je bil policist, ne bi ravno smela biti začudena. ne glede na to, kako se je ob pogledu nanj počutila, pa so stvari postale hujše šele pozneje, ko je poročevalec s širokim nasmeškom – presneti tip, saoirse bi ga najraje boksnila v zadovoljen obraz – naznanil, da se je med akcijo ena oseba poškodovala. kdo? »kdo se je poškodoval, presneto?« je sama pri sebi zamrmrala, potem pa vstala in se nemirno sprehajala sem ter tja po svoji vili, medtem ko jo je grabila panika. če se je renu kaj zgodilo… na to sploh ni hotela misliti. kako bi lahko? kljub vsemu, kar se je z njima dogajalo in kljub temu, da jo je njun odnos oziroma no ja, pomanjkanje le-tega uničevalo, ne bi prenesla, če bi se mu karkoli zgodilo. in presneti novinarji niso niti z besedico omenili, komu se je kaj zgodilo.
ko se je spustila noč, se je šla stuširati. hladna voda ni pomirila njenih misli, nato pa se je na hitro oblekla in si namesto pižame na vitko telo navlekla preveliko majico, ki jo je imela na sebi ponoči. pa saj ne da bi bilo komu sploh mar. nemirno si je grizla ustnico in pogledovala na zaslon v pričakovanju poročil, ko je nekdo zazvonil na vhodna vrata. ni imela časa za obiske, presneto, imela je pomembnejše skrbi. svoje varnostnike je že opoldne poslala domov in njena vila je bila v vsakem primeru dovolj varnostno opremljena, da bi bilo vanjo praktično nemogoče vdreti. ko je zvonec ponovno zazvonil, je nejevoljno potisnila svetle lase čez ramo in se bosa odpravila do vrat. brez velikega interesa je pogledala na zaslon, ki je kazal prostor pred vhodnimi vrati, ampak zaradi prizora tam se je do vrat podvizala in jih hipoma na stežaj odprla. »ren!« je vzkliknila in še preden bi se zavedla, ga je potegnila v notranjost vile in zaklenila vrata za njim. kljub vsemu je vedela, da najbrž ni hotel postavati pred njenimi vrati. bila sta iz različnih svetov; imel je boleče prav. zaradi tega se je tudi ustavila pri vratih in se naslonila na hladno kovino. najbrž ni hotel objema; ni smela spet popustiti tako kot nazadnje, ker je v mislih še vedno videla izraz, ki se je ob njenem dotiku pojavil na njenem obrazu. »v redu si,« je mehko zamrmrala, medtem ko je s široko razprtimi očmi, v katerih se je zrcalilo olajšanje, pogled končno uprla vanj.

tagged: dead sea. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 7:12 pm

tag; dead sea srcek

v svojo obrambo je lahko svečano prisegel, da je bar zapustil dokaj trezen. vsekakor ni videl na vsakem koraku dveh uličnih svetilk in tla se niso nadležno zibala pod njegovimi čevlji. danes zjutraj je nespametno brskal po policijskih datotekah in na zakodiranem strežniku shekal nekaj podatkov ter pridobil njen naslov. potem pa se po popivanju odpravil naravnost do nje. saj je bil odgovoren – šel je peš in tako prehodil skoraj pol mesta, dokler ni prišel do prestižne soseske z vrsto ogromnih hiš, ki jih je opazoval z odprtimi ustmi. bilo je le vprašanje časa ali bo njemu prej uspelo najti njeno vilo ali pa bo kdo od njenih sosedov opazil vinjenega moškega, ki hodi po sredini cestišča. na srečo ob tej uri ni bilo zunaj prav veliko avtomobilov. lahko bi se streznil že do njene hiše, če ne bi v lokalu zakupil cele steklenice irskega viskija. seveda, irskega. pet ur nazaj je po končanem delu sedel za barski stolček nekega majhnega lokala, katerega imena se zdajle ni mogel spomniti, in spraznil nekaj kozarčkov dobrega starega jim beama. po tretjem je ugotovil, da pije irski viski in so njegove misli nemudoma odfrčale do svetlolaske istih korenin. potem se je začelo tisto medlo razmišljanje v obliki asociacij in potreba, da jo vidi, je z vsakim požirkom postajal večja. vse do tiste stopnje, ko je ni mogel več prezreti in je pograbil usnjeno jakno ter se zvrnil s stola navzdol proti vratom, zraven pa vzel steklenico. slednjo je vestno praznil po poti in se držal večinoma odročnih ulic, ki so bile po naključju tudi svojevrstna bližnica. če bi zdajle nanj naletel kateri od njenih fantov, bi bilo po njem, ne da bi vedel. bum! ustavil se je na dovozu pred njeno hišo in opazil luč v enem od oken pritličja.

fenomenalno! bila je budna. torej ne bo rabil pet minut pritiskati na zvonec in tvegati slabe volje, v primeru da spi. v vsem tem razmišljanju mu niti enkrat ni padlo na pamet, da je ideja pravzaprav res slaba. ali to, da si je vsak dan znova prisegel, da ji ne sme priti blizu. zdajle se za nobeno ceno ni mogel spomniti, zakaj naj bi se držal stran od nje, ko je bila vedno tako ljubka. lahko je streljala proti njemu s hladnim grozečim pogledom, a vedno je v ozadju tlila majhna iskrica in seveda njegovo zavedanje, da sta prav brezupno zagledana eden v drugega, čeprav tega nista ubesedila ravno naglas. morda pa bo to storil danes? s to mislijo se je praktično obesil na zvonec, ga pritisnil petkrat zapored in dodal pet trkov po vratih. ponovi vajo. preden bi uspel mali ritual izvesti še v tretje, so se vrata pred njim odprla in napol gola postava ga je potegnila v notranjost, da je skoraj polil preostanek viskija po tleh. ''opa,'' je zamomljal, ko se je znašel v notranjosti in so se vrata zaprla za njim. no, tole je pa bilo precej lahko? res bi moral priti malce bolj trezen oziroma sploh ne bi smel priti. ni ravno razmišljal o napačnosti svojega početja, ker je njegov pogled pred seboj še zdaj videl gola stegna, ki jih je za silo pokrivala prevelika majica. ''super sem,'' se je nasmehnil in naposled dvignil pogled navzgor. ''fantastična dobrodošlica. res, čista desetka,'' je glavo nagnil rahlo vstran, ko ni zmogel pozornosti obdržati na njenem obrazu in so mu oči, prisegel bi pri bogu, same zlezle nazaj dol. kot da bo lahko čudežno videl skozi majico. ''verjetno si jezna name, ker sem tukaj. saj vem, saj vem. ne bi smel priti in bla bla bla je vse skupaj zelo slabo,'' je dlan vrtel naokrog in steklenico odložil na prvo omarico, ki jo je videl. ''peš sem prišel,'' je zavzdihnil in stopil mimo nje globje v notranjost hiše ter sam našel pot do dnevne sobe, kjer je televizijski ekran vrtel poročila o današnjem ropu. ''všeč mi je tvoja maj....hiša. všeč mi je tvoja hiša. velika,'' je spregovoril in se ustavil sredi prostora, ne povsem prepričan, kam naj se usede.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 7:29 pm

»pil si,« je ugotovila s polglasnim tonom glasu, ne da bi točno vedela, kdaj je njeno prej sicer povsem panično razpoloženje zanihalo nazaj do skoraj mirnega. ampak ni mogla biti mirna; ne povsem in ne zdaj, ko jo je s pogledom spomnil na to, kako neprimerno je bila pravzaprav oblečena. pa ne da je še ne bi kdaj videl gole – ampak to je bilo drugače, od treznega rena bi pričakovala, da bi nemudoma odkorakal ali pa zahteval da se obleče – a ren, ki ga je imela pred sabo, ni imel nič proti. pil je; v roki je še vedno držal steklenico in na njenem obrazu se je za trenutek pojavil nasmešek, ko je opazila znamko viskija, potem pa mu je sledila s pogledom. ni točno vedela, kako naj bi reagirala na dejstvo, da se je na njenih vratih prikazal povsem pijan. morda je bilo to dobro; pijani ljudje so govorili resnico in tako naprej, ampak po drugi strani se je več kot dobro zavedala, da z razvojem dogodkov jutri najbrž ne bo povsem zadovoljen. ni vedela, kdaj mu je uspelo še v njo vgraditi tisti zaščitni sistem, ki je zanj tako dobro deloval.
sledila mu je po svoji hiši, ko je našel pot do dnevne sobe. stopila je mimo njega, vzela daljinec in ugasnila televizor. šele v tem trenutku je vanjo kot velik val olajšanja ponovno planilo dejstvo, da je bil pred njo. da je bil živ in povsem v redu, in čeprav z njegovim ravnotežjem morda ni bilo vse v najlepšem redu, je bil cel. in ob njej. to je bilo bistveno. našel je pot do nje in zdaj ga ni nameravala vreči ven – še na kraj pameti ji ni padlo, da bi bila nanj jezna ali pa da bi ga okarala zaradi česarkoli že. namesto tega je stopila do njega, ovila svojo dlan okrog njegovega komolca in ga nežno povedla do udobne sedežne, ki je kraljevala na sredi prostora. usedla se je skupaj z njim in se šele takrat zavedla, da se je še vedno oklepala njegove kože. izpustila ga je in se namestila tako, da je bila napol obrnjena proti njemu, medtem ko je njen pogled skrbno preiskoval njegov obraz. »ren, nisem jezna,« je spregovorila in mu poklonila droben nasmešek. nasmešek, ki mu je najbrž povedal več, kot bi mu znala povedati z besedami, čeprav ni bila prepričana, kako ga bo znal brati. ampak saj ni bilo bistveno; vedno jo je razumel, ne glede na vse. »samo morda nekoliko zaskrbljena, kako se boš jutri počutil glede tega,« je nadaljevala in se potem nagnila do njega, da mu je spretno in z neko prav nenavadno nežnostjo slekla usnjeno jakno. nežnost je morda izvirala iz dejstva, da ponavadi ni smela priti tako blizu njemu in zdaj je bil tukaj, pred njo. jakno je odložila na bližnji fotelj, nato pa nekoliko popravila blago razvlečene majice čez svoja stegna in za trenutek obžalovala, da ni imela oblečenega nečesa z dolgimi rokavi, kar bi skrilo njene modrice. pa saj ni bilo važno. »vesela sem, da si se oglasil. danes… danes me je skrbelo zate,« je rekla in ko je začela, se ni mogla ustaviti. »cel popoldan sem preživela pred trapastim televizorjem in upala, da nisi bil ti tisti, ki je bil poškodovan.« njena dlan je samodejno poiskala njegovo in nežno je prepletla njune prste, čeprav se je nenadoma zavedla, da je bilo vse skupaj morda narobe. ampak ni si mogla pomagati; tako zelo ga je pogrešala in tako zelo je bolelo, ko ga ni smela imeti ob sebi. vsi tisti trenutki, ko jo je odrival od sebe, so na njenem srcu pustili brazgotine in zdaj, ko je pogled končno počasi vzdignila do njegovih oči, si ni mogla pomagati. »ren… si prepričan da res hočeš biti tukaj?«

tagged: dead sea. :3 notes: drunk ren is awesome too! but then again, I already knew that. <3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 8:20 pm

tag; dead sea srcek

ob njeni ugotovitvi se je samo izdajalsko zarežal, preden se je odpravil na raziskovanje njenega doma. lahko si jo je predstavljal v takšni ogromni hiši, čeprav je bilo njeno stanovanje izven mesta znatno manjše. verjetno takrat ni želela pritegniti nase preveč nepotrebne pozornosti. ustavil se je sredi dnevne sobe in z enim samim pogledom skušal zaobjeti celoten prostor, kar je bilo praktično nemogoče. vsekakor je opazil poročila na televiziji in očitno je spremljala dogajanje v nakupovalnem središču. dvomil je, da je ona tja poslala dva nesposobna roparja, katera sta s caldwellom popoldne spravila v zapor. tipa sta delovala na lastno pest, kar se je videlo sploh po tem, da nista imela nobenega načrta in sta večino časa prav panično reagirala na policiste okrog njiju. bedasti ljudje, ki gredo v skrajnosti. da, zdaj je lahko to trdil. pred leti je bil eden izmed njih. končno je priplesala v počasnem posnetku mimo njega v dnevno sobo in ekran se je obarval s črnino. očitno ne bosta gledala televizije. privzdignil je obrvi, zdaj ko je bil na toplem, že nekoliko utrujen, in gledal, kako ga je potegnila za komolec in ga kot otroka posadila na sedežno garnituro v centru sobe. ugreznil se je nekam med blazine in glavo naslonil nazaj na zadnje naslonjalo, da je gledal gor v strop. ''samo, da nisi jezna,'' je zamrmral ne pretirano razumljivo, ustnice ukrivil navzdol z rahlo šobo in s kotičkom očesa opazil majhen nasmešek. sranje, kdaj je nazadnje na njenem obrazu videl nasmešek? iskren nasmešek? ne tisto zaigrano reč, s katero ga je zadnje dni poskušala pomiriti. ''včasih si se več smejala,'' je naglas izrekel svojo ugotovitev in ob njenih besedah globoko zavzdihnil. prikimal je. tudi sam ni bil povsem prepričan ali bo jutri besen sam nase ali pa nastopila resignacija.

''vem, da sem pil. vem, da ne bi smel biti tukaj in sem prelomil lastno besedo,'' je nadaljeval z vestnim kimanjem in se spravil pokonci, da je z njega slekla jakno. sploh se ni spraševal, zakaj to počne. samo pustil ji je, da počne z njim kar hoče. zgodbe se namreč res rade ponavljajo. zdaj, ko je sedel poleg nje, je lahko končno osredotočil svoj pogled na njeno podobo v celoti. zdrsel je mimo stegen, ki jih je poskušala pokriti in se ustavil na modricah. niso bile tiste od zadnjič, delovale so prav boleče sveže. stegnil se je na drugo stran kavča in pograbil blazino, ko je opazil, da rob majice znova poskuša zvleči navzdol. blazino je položil v njeno naročje in problem je bil rešen, koža zakrita. sede je veliko lažje razmišljal in tla se niso več vrtela naokrog kot na vrtiljaku. samo napol je poslušal, kaj govori, nekaj o nakupovalnem središču in o tem, da se je bala zanj. tudi njeno dlan je komajda zaznal, čeprav so se njegovi prsti avtomatično prepletli z njenimi, stvar navade, ki mu je ostala v krvi. očitno je vsak del njegovega telesa prav dobro vedel, kako se prilega k njenemu. pustil je, da je govorila in še naprej opazoval sledi udarcev, stiskov - kdo ve česa vsega - na njeni koži. izpustil je njeno dlan in roke ovil okrog njenih kolen ter jo potegnil gor na kavč in zleknil noge prek njegovega naročja, da je sedela skoraj na njem, a ne povsem. hvala bogu, da je blazina ostala na svojem mestu. ''ne morem te gledati,'' je ustnice stisnil skupaj in z blazinicami prstom zdrsel prek ene od modric. ''pravkar si me nadvse uspešno streznila,'' je zamrmral in pot nadaljeval prek druge, po podlahti, nadlahti, do ramena. ogromna modrica je nastajala na njeni ključnici. ''rekel sem ti, da te nočem v območju nevarnosti. te so sveže, nisi me poslušala. zadnjič nisem rekel nič, ker sem upal, da me boš končno enkrat upoštevala,'' se je nevede nagnil naprej proti njej in končno dvignil pogled naravnost proti njenemu ob vprašanju. ''oh, da. točno tam sem, kjer moram biti.''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 8:40 pm

nenavadno hitro se je privadila na njegovo družbo in se v njej počutila povsem normalno. udobno, skorajda. pravzaprav ne skorajda, bilo je več kot udobno. počutila se je tako, kot da bi se dogajanje iz preteklosti znašlo v sedanjosti; ampak ni je grabila nostalgija in ni sanjala. to je bila resničnost. resničnost, v kateri je ren enkrat za spremembo ni odrival stran od sebe v poskusu, da bi ju zaščitil. njegov glas ni imel hladnega podtona in bil je… bil je ren. bil je tisti temnolasec, ki ga je poznala in ki ji je ukradel srce in ta ugotovitev je na njen obraz zarisala nasmešek, ki je nato nekoliko zbledel ob njegovi ugotovitvi, ki je bila povsem resnična. »včasih sem bila srečnejša,« je odvrnila na njegove besede in se šele ob tem, ko je to izrekla, zavedla, kako res je to bilo. čas, ko je bila z njim… to je bilo najsrečnejše obdobje njenega življenja. vsak dan se je že ob prebujanju počutila srečno, ko je zagledala njegov obraz. bila je jutranja oseba in vedno je našla način, da ga je zbudila. ob tem se je na njenem obrazu samodejno pojavil nasmešek. izmed vseh ljudi je bil vedno samo on tisti, za katerega je bila lahko srečna, da je bil del njenega življenja – četudi samo za nekaj časa, nikoli se ne bi odpovedala tistim njunim skupnim dnem, pa četudi bi vedela, kakšno bolečino ji bodo pozneje prinesli.
dvignila je pogled ob njegovih besedah, a jih ni komentirala. navsezadnje ni bilo kaj za reči – imel je prav. in pripravljena je bila upoštevati kakršnokoli odločitev bo pač sprejel, čeprav ga danes ni nameravala več pustiti iz vile. bilo je nevarno. sicer pa je lahko tudi sama poskrbela za to, da bo noč preživel v varnem zavetju hiše. dovolila mu je, da jo je prestavil – ob tem se je vedno počutila skoraj krhko. z roko je zaobjela blazino, ki jo je položil v njeno naročje, potem pa pogled uprla vanj. poteze njegovega obraza so ji bile tako znane in tako tuje hkrati – želela si je, da bi lahko z dlanmi ponovno raziskala njegov obraz in si v spomin vtisnila prav vsak delček kože in prav vsak delček kože posula s poljubi, ampak te misli je odpodila, še preden so se jasno izoblikovale. njen obraz se je zmračil, ko je ponovno spregovoril; skoraj zaščitniško je potegnila roko nazaj v svoje naročje in se ugriznila v ustnico. »ren, ne morem pomagati,« je zamrmrala. modrice so bile del njenega dela in sprejemala jih je kot takšne. vse skupaj je iz nje potegnilo neko nenavadno, divjo plat, zaradi katere se je domov vračala z modricami. morda je bila krivda tudi njena – včasih je rada trenirala z ljudmi in takrat jo je pač odnesla s kakšno prakso ali modrico več, ker je bila tudi njena koža deloma neverjetno občutljiva na to. »oprosti, vem.« zadrhtela je pod njegovim dotikom, ki je sledil modricam na njeni koži. bolečine sploh ni občutila; šlo je bolj za to, da ji je bil njen dotik tako zelo pri srcu, da bi ga prepoznala kjerkoli in četudi se je prej trmasto izogibal vsakršnem stiku, je zdaj brez obotavljanja drsel po njeni koži in sledil modricam. končno je ujel njen pogled – njegovo telo se je nagnilo proti njenem in še preden bi se sploh zavedla, kaj počne, ga je poljubila. brez besed je premagala tisto razdaljo med njima, združila njune ustnice in z eno dlanjo zdrsnila skozi njegove lase, medtem ko je druga dlan nežno odmaknila njegovo roko iz njene modrice. poljub je bil tako hlasten in tako nenaden; a še vedno ga je potrebovala; oboževala ga je in četudi mu je poljub dobesedno ukradla, se je tega zavedla šele veliko pozneje in se umaknila. »žal mi je,« je zašepetala in počasi zmajala z glavo. »ren, kaj sploh hočeš?« je izrekla tisto vprašanje, ki jo je najbolj begalo in tisto, katerega odgovor je nujno potrebovala.

tagged: dead sea. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 9:31 pm

tag; dead sea srcek

hotel je z dlanmi seči proti njej in njene ustnice lastnoročno ukriviti v kriv nasmešek. če ne bi alkohol rahlo zameglil njegovega razmišljanja, bi znal hitro pasti v temno luknjo razmišljanja o njuni preteklosti. srečnejših časih. takrat, ko je bilo skrajno preprosto na obraz priklicati nasmešek za najmanjšo malenkost. in potem bi počasi začelo boleti, ker so bili tisti časi enkrat za vselej izgubljeni in ni mogel storiti prav nič, da bi bila spet srečna. hotel je nekaj reči, nekaj kar bi ji dalo kanček novega upanja. morda nekaj v smislu, da bo spet našla srečo in da bo spet našla nove razloge za smeh. morda celo nekoga, ki jo bo nasmejal. vendar bi potem lagal, če bi trdil, da ji želi nekoga novega. ker je že samo bežna misel na njo v objemu drugega moškega, prinesla val tope bolečine naravnost v srce in želodec. v vsako prekleto celico njegovega telesa in vedel je, da bi v tem primeru nemudoma zaprosil za službo izven mesta, ker ne bi mogel hoditi po filadelfiji vedoč, da lahko za naslednjim vogalom sreča njo. z njim. ''ne. nočeš pomagati. nočeš me poslušati,'' jo je previdno popravil, brez obtoževanja v glasu. sprijaznil se je, da bo počela, kar hoče. prvič se je z njeno trmo srečal že davno tega, a takrat se je šlo za preproste stvari – za to, kdo bo plačal večerjo. za to, ali bosta naročila na dom mehiško ali kitajsko hrano. ni se šlo za njeno varnost in razlika je bila bistvenega pomena. ''del mene ve, da se znaš braniti in lahko zlahka razbiješ silaka, ki je enkrat večji od tebe. ampak sama misel na to, da moraš to početi... ni prav. ampak razumem,'' je prikimal in odmaknil dlan od njene roke, ko se je posvetil ključnici. nekaj časa drsel s prstom po modrici, nato po izoblikovani vidni kosti, ki jo je hotel poljubiti.

ni vedel, zakaj se mu sploh opravičuje, ker opravičilo ne bo nič spremenilo. in vendar ji je bil vedno bližje in vedno bolj je razumel, zakaj je bil danes tukaj. da, zaradi nje, toliko je bilo že očitno. toda morda je potreboval svojevrsten zaključek. nekaj ur z njo, ko bi si prav sebično lahko od nje nagrabil vse, kar bi poželel. kup spominov. kup dotikov. kup poljub. minute šepetanja. vse, kar bi z naslednjim dnem izgubil. viski v njem je govoril, da to ni nujno konec. da bodo vedno obstajali večeri kot je ta, ko se bo v nekem zanikrnem baru napil do stanja nerazumskosti in jo spet iskal po ulicah. par oči se je obrnil proti njemu in med njima je steklo svojevrstno razumevanje o minljivosti tega trenutka. hlastno ji je vrnil globok poljub, ki ni poznal nežnosti in previdnosti. povedal je prav vse o njiju, o tem, kaj se jima je podilo po glavi. ''saoirse,'' je spregovoril ob njenih ustnicah, ko se je nenadoma umaknila in sledil njenemu telesu naprej, da je bila razdalja še zdaj zanemarljiva. ''meni ni,'' je zašepetal v odgovor, čeprav ga na naslednje vprašanje ni poznal. ''mar ni očitno?' je privzdignil obrvi in jo tokrat dokončno potegnil v svoje naročje. sta res minila komajda dva tedna odkar sta bila v podobnem položaju na tleh njegove sobe in se je tako trudil pobegniti stran? ''vsak dan,'' je pričel in z dlanmi zaobjel njen obraz, da ga je morala gledati v oči. ''vsak dan te tako prekleto pogrešam in vendar ne bi smel priti sem. nisem tukaj, da bi se opravičeval ali da bi ti rekel, da sem si premislil. samo neverjetno sebičen sem, ko se gre zate in hotel sem te videti,'' je nadaljeval, čeprav ni zaključil. končno se je pomaknil naprej in poljubil nastajajočo modrico. poljubil njen vrat. ''lahko bi vedel, da ne bo dovolj,'' je zamrmral ob njeno kožo in bežno poljubil njene ustnice, nato pa so se njegove znašle tik kraj njenega ušesa: ''prej sem hotel reči, da mi je všeč tvoja majica. premislil sem si. ni mi.'' preden bi lahko v celoti razumela, na kaj cilja, je omenjeni kos oblačil že potegnil prek njene glave.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Pet Mar 22, 2013 9:52 pm

glede tega se ne bosta nikoli strinjala – toliko je do zdaj že vedela. vedno sta imela kakšen manjši nesporazum in vedno sta na to gledala s smehom in brez kakršnega koliko obremenjevanja, a zdaj je bilo vse drugače. in to jo je bolelo bolj kot bi jo lahko kadarkoli bolelo karkoli drugega. žalostna resnica je bila, da je morda dopuščala takšne in drugačne grobosti, ker je preprosto imela to potrebo po tem, da mora nekaj čutiti. morda je dovoljevala situacije, v katerih je dobila modrico ali dve, ker so ji vsaj za nekaj trenutkov preusmerile misli od resničnega življenja in ji prinesle olajšanje. ampak tega ni mogla reči na glas – poznala ga je preveč dobro, vedela je, da bi mu s tem zlomila srce, ker je bilo njeno brezumno in včasih nevarno ravnanje posledica tega, da ni mogla biti z njim in si je vsak dan znova dokazovala, da še vedno lahko nekaj čuti. mehko ga je z dlanjo pogladila po licu ob njegovih besedah. saj ni bilo kaj pripomniti; verjela mu je, ko je rekel, da je razumel. na svoj način, morda. večkrat je že slišala, da je domala nemogoča oseba in da jo je razumeti dokaj težko in tega saoirse že dolgo ni od nikogar pričakovala, ampak ren je bil drugačen. vedno je hrepenela po tem, da bi v svojem življenju imela nekoga – ampak tega se ni zavedla, dokler ni spoznala njega in ugotovila, da je prav temnolasec tista oseba, ki jo v svojem življenju potrebuje bolj nujno kot karkoli drugega in še vedno, bilo je nemogoče.
v njene oči se je zdaj naselil strah in neka vznemirjenost, ki jo je v njej prebudil dotik njegovih ustnic na njenih. pozabila je že, kako dobro je vedel, kako jo mora poljubiti, da ji bo spodnesel tla pod nogami. v tistem poljubu je bilo veliko več kot samo preprosti poljub; bilo je hrepenenje, bila je čista potreba, ki sta jo čutila en po drugem in hkrati grenko, boleče zavedanje, da tega ne moreta imeti. ne tako, kot bi si želela. dovolila si je vzdih, ko je spregovoril. zdaj mu morda ni bilo žal, ampak kdaj drugič se bo tolkel po glavi zaradi tega. bila je tako mirna v njegovi družbi; tako pomirjena in skoraj srečna, kako naj bi to izpustila iz rok? ni ga mogla kar pustiti da gre ali pa ga napoditi pod hladen tuš ter mu nato povedati, da ga noče. odkar ga je videla, je hrepenela po njem; po njegovi bližini in že normalen pogovor z njim je bil več, za kar si je kadarkoli sploh upala prositi. imel je njeno srce. bilo je nepreklicno in to zavedanje se je podilo po njeni glavi, ko je ponovno začutila njegov dotik, ki jo je prisilil v to, da je uprla pogled v njegove oči. poslušala ga je; bila je popolnoma tiho in sploh se ni zavedla, da zadržuje tudi dih, ko je govoril. v njenih očeh se je pojavila neka nova sreča, neko povsem novo čustvo, ki ga je poznala, ampak je iz njenega življenja povsem izginilo, dokler se ni v njem spet pojavil ren. »rada te imam, veš?« je šepnila v odgovor na njegove besede. »in ni mi mar, ren, ni mi mar za prav nič. vredno je, pa čeprav s tabo lahko preživim samo nekaj teh trenutkov in vem, da me skušaš samo zaščititi, ampak ne morem obstajati brez tebe,« je tiho priznala, njene dlani pa sta se oklenili njegovih rok, ki so še vedno zaobjemale njen obraz. rada ga je imela, vsekakor; bil je najpomembnejši človek v njenem življenju.
nenadoma je ostala brez majice in v njegovem naročju je obsedela skoraj povsem razgaljena, če je odštela črni kos spodnjic, ki so tesno objemale njeno telo. ampak ni se počutila golo; njegova poteza je na njen obraz zarisala širok nasmešek, ko je pogled uprla v njegove oči. bilo je skoraj kot včasih; morda je bilo nekaj v zraku, ampak počutila se je tako živo, kot se ni že dolgo. »pa bodi sebičen, ren,« je spregovorila, z mislimi še vedno pri njegovih prejšnjih besedah. »ni mi mar, dokler si tu zame. vsaj občasno, če te ne morem imeti za vedno,« je nadaljevala in nato z dlanema poiskala robove njegove majice in jih potegnila nekam vstran, da je še on ostal brez majice in ga je lahko objela ter ob tem za nekaj trenutkov zgolj uživala v toplini njegovega telesa na svoji goli koži, preden se je sklonila po nov poljub. »ne morem živeti brez tebe,« je čisto po tihem zamrmrala v njegovo uho, nato pa se je vzravnala in se s čelom naslonila na njegovega, pogled pa uprla v njegove oči in čakala na njegov odziv. kakršenkoli odziv bi ji povsem zadoščal.

tagged: dead sea. :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 4:10 pm

tag; dead sea srcek

note; just another renoirse song. i think i should make a fanmix. also, the finish sucks. i was trying so hard no to make it too dirty and then i just ruined it all. sex scenes are better in english. tale post bi se moral končal z: and he finally buried himself in her with a sigh of pure relief and desire. chuckle

sry. also backstreet boys lyrics 1 and 2 fit them perfectly hh.

je imela grenkoba moč sladkobe? nekako se je pripetilo, da so se vsi njegovi čuti zmešali v eno veliko nerazumljivo gmoto in ni več ločil sladkega od grenkega. vročega od hladnega. prijetnega od bolečega. sluh je zaznal samo njej šepet in tiho priznanje, ki ga je izrekla. rada ga ima. samo to mu je tvenelo v ušesih, ko se je ločil od njenih ustnic in pogled počasi obrnil v njene oči. da, pravilno jo je slišal. izrekla je tiste besede, katere je čutil ped pod površjem in sta jih včasih že tiho ter previdno izrekala drug drugemu. nikoli nista prišla kaj dosti dlje in sedaj bi ji moral trditev povrniti nazaj. dvojno. da, vedel je, da ga ima rada. vendar na samem koncu so bile le besede. nekaj, kar se kot plamen dišeče sveče počasi in vztrajno ugaša. vse do tiste točke, ko ne najde več goriva in preprosto v črnem dimu izpuhti v zrak. na koncu jih ni več, na koncu so samo oddaljen spomin in nekaj, kar tako skrbno negujemo v sebi. pozabimo pa na malenkosti. ni hotel dopustiti, da se čez dvajset let ne bi več spomnil pogleda v njenih očeh. kako ga je opazovala tako ranljivo, v pričakovanju njegovega odgovora. čakajoč, da ji vrne, kar mu je dala. toda besede, le besede, ki jih ni izrekel. namesto tega jo je silovito privil tesno k sebi, kot da ne bi mogel pustiti niti zraku, da pride med njiju. ne sedaj, ko sta se naposled uspela najdi na polovici poti. vztrajno je poljubljal njene ustnice, dokler ni zmagala potreba po novem dihu in je obstal na mestu. njegov prsni koš se je globoko spuščal in padal, njegove ustnice so na sebi še zdaj čutile pritisk njenih. lahko bi se vprašal, ali bolj potrebuje zrak ali njo. ni bil povsem prepričan, da bi izbral osnovni pogoj za preživetje, če v paketu ni prišla tudi ona.

rešil jo je prevelike majice in z dlanmi zdrsel prek golih reber navzdol do bokov, ki so zaobjemali njegove. vedno se mu je zdela skoraj popolna. in vendar je najbolj oboževal njene drobne 'napake'. obraz posut s čudovitimi pegami, neenakomerne debelina njene zgornje ustnice, znamenje tik nad bokom. drobne brazgotine, za katere je zdaj vedel, da niso posledica otroških padcev, temveč nečesa veliko hujšega. z veseljem bi poljubil sleherno pego, vsako znamenje, ne bi spregledal niti ene brazgotine. prav vsaki mali imperfekciji bi namenil kanček pozornost. ''nameravam biti,'' je prikimal in domala obnemel ob širokem nasmešku, v katerega so se ukrivile njene ustnice. ''smejiš se,'' je zadovoljno ugotovil in morda je bil njegov nasmeh še kanček bolj bedast kakor njej. se bosta zdaj smejala drug drugemu v obraz, ko je napol gola sedela na njem in sta bila docela razgreta od enega samega poljuba? nikoli ni pozabil, kako ga je lahko pokončala že z enim samim poljubom. dvignil je roke v zrak, da je lahko njegovo majico potegnila z njega in ji vdano vrnil nov dotik ustnic. ''mmm,'' se je izvilo iz njega, ko se je prehitro odmaknila in spregovorila. hotel ji je ustnice prekriti z dlanjo, da ne bi več zapravljala dragocenega časa z govoričenjem. noč ne bo trajala večno in kdo ve, kaj bo prineslo jutro. skupaj z njo se je nekoliko dvignil iz kavča, da je lahko njeno telo obrnil naokrog in jo položil tekom kavča, da je njena glava nežno pristala med kupom blazin in on vrh nje. z nadlahtjo se je oprl ob stran, da je ni pokopal pod seboj in se za hip osredotočil na njen obraz. ''vem,'' je prikimal. dvignil se je pokonci, kazalce vsake dlani zataknil za rob črnih spodnjic in jih počasi potegnil prek bokov in stegen navzdol. vsako nogo posebaj je za gleženj potegnil navzgor in končno je pred njim obležala povsem gola. lahko bi si vzel čas. obstal za nekaj dolgih trenutkov in si karseda dobro zapomnil ta večer, da mu čez leta ne bodo ostale v spominu samo njene besede. vendar je vedel, da tega – nje – ne bo mogel povsem pozabiti nikdar. bila je kot nevidni tatu na vsaki pedi njegove kože, preslikana nanjo znova in znova, povsem prekrita s črnilom. odpel je pas ter temne kavbojke potisnil nekoliko navzdol. ne, nuja je bila prevelika, da bi ga lahko oblačila znatno ovirala pri pogasitvi potrebe po njej. spustil se je nazaj nad njo in ustnice počil ob njenem ušesu z enim samim vzdihom: ''ti amo.''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 5:08 pm

medtem ko se je izgubljala v njegovih očeh, je del nje že povsem sprejel dejstvo, da se je to res dogajalo. bilo je predobro da bi bilo res; ni moglo trajati in vedno znova in znova se je na površje prikradla misel o minljivosti večera, dokler ni vseh misli preprosto zatrla in obstajala v trenutku. bil je samo on; obstajala je samo zanj in prvič po zelo dolgem času je bila srečna. vedno je imel to moč nad njo – brez da bi se trudil, jo je lahko pripravil do tega, da je v trebuhu začutila metuljčke, ki bi se ji ob kakšni drugi priložnosti zdeli popoln nesmisel. ampak ne zdaj; ne z njim – bil je popoln, vsekakor je bil več kot popoln zanjo in to jo je osrečevalo. njegovi poljubi so bili tako goreči in pristni, da je povsem podzavestno z vsakim trenutkom bolj ovijala roke okrog njega in ga vlekla še bližje k sebi, čeprav bližje skoraj ni šlo. hotela ga je, hotela ga je imeti za vedno in s to mislijo poteptano v ozadju se je zadovoljila s tem večerom. prihodnost in preteklost nista bili pomembni, ko se je njun poljub končal samo toliko, da sta oba zajela sapo. njegove besede so jo še dodatno podžgale, ko je končno dobila tisto, za kar je prej lahko samo upala. ren je bil njen za ta večer in z vsakim poljubom in dotikom, ki ga je ukradla, se je zavedala dejstva, da ga je pogrešala. bolj, kot bi si kadarkoli lahko predstavljala. bolj, kot si je kadarkoli zares priznala. »osrečuješ me,« je ob njegovi ugotovitvi izpostavila prav tako očitno dejstvo in se ponovno nasmehnila. renu se ni niti sanjalo, kako zelo je včasih trpela in bila povsem brez moči; sama in prestrašena, ampak ob njem je to izginilo in hlastno je privila svoje telo k njegovemu, morda že zgolj zato, ker je to lahko storila.
potem pa se je premaknil in dovolila mu je, da jo je položil na kavč. v tistem trenutku bi mu dovolila karkoli. njeno telo se je domala streslo ob vsakem dotiku, ki ga je na njeni koži pustil ren. iz grla se ji je izvil tih, polglasen stok, ko je z mučno počasnostjo odstranil še zadnji kos oblačila iz njenega telesa. potem pa je njeno telo popolnoma obmirovalo ob njegovih besedah, zašepetanih ob njenem ušesu. počutila se je tako dobro; navsezadnje je bil on vse, kar je želela in potrebovala in trenutki z njim so bili preveč dragoceni, da bi jih bila pripravljena zapravljati, zato se je že v naslednjem trenutku zganila. njeni dlani sta zaobjeli njegov obraz, ko ga je brez nežnosti potegnila bližje in obrnila glavo samo toliko, da je lahko ponovno začutila njegove ustnice na svojih. oba sta bila povsem razgreta in saoirse preprosto ni mogla več čakati. z nogama ji je nekako uspelo potisniti njegove kavbojke še nekoliko nižje, medtem ko sta njeni dlani zdrsnili po njegovem telesu preko vsakega delčka njegove kože, ki ga je še vedno tako dobro poznala. vse je imela vtisnjene v spominu, njegovo telo je najbrž poznala bolje kot svoje lastno. ponovno se je premaknila, z nogama ovitima okrog njegovih bokov ga je potegnila še bližje – tako blizu, kot je šlo, in njun poljub je nehote prekinila s polglasnim stokom, ki se je izvil iz njenega grla ob tem, ko je bila končno povsem in v celoti njegova. sploh se ni zavedla, da je zamrmrala njegovo ime, ko je zahtevala nov poljub, je pa vsekakor vedela, da bo noč nepozabna.

khem, cenzura.^^

tagged: dead sea. :3 notes: omg I love you, I seriously do, how awesome are they and you and your style and this is just great and they are AWESOME.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 7:04 pm

tag; dead sea srcek

note; yeah, they kinda are. *.* and oh look another (catchy) song! (otp: dead sea aka if i fall apart, look the other way). i'm hopeless.

morning after.

prebudil se je v polovičnem pričakovanju nadležnega glavobola, a topa bolečina se ni prikazala od nikoder, ko je odprl oči in zamežikal v neznan strop. v najkrajšem možnem času si je v spomin poskusil priklicati dogodke prejšnjega večera. vse se je začelo v lokalu, kjer je napadel steklenico irskega viskija in kolikor se je poznal, je to pomenilo, da je začel razmišljati in mu je na pamet padla kakšna čudna ideja, ki se je takrat zdela fenomenalna, zato jo je izvedel. sodeč po tem, da se je nahajal v neznani sobi, je imel prav. in potem končno. utrinek spomina kot zvezda repatica. bežen in minljiv. saoirse gola pod njim na kavču in mehak stok ob njegovem ušesu, ko se je zakopal vanjo. sedaj so detajli okrog njega pričeli postajati mnogo jasnejši in postopoma je prišel k sebi. toplo telo privito k njemu. rjuha, ovita okrog njunih prepletenih nog. in njeni svetli lasje razprostrti prek njegovega prsnega koša. če ne bi vedel bolje, bi mislil, da se je čas zavrtel nekaj mesecev nazaj – da se je ryan pravkar prebudil ob alannah. premaknil se je na svojem mestu in s konico nosu lahno zdrsel po njenem obrazu navzdol. z veseljem bi jo še nadaljne pol ure opazoval, kako spi ob njemu. delovala je bolj mirno in brezskrbno kot kadarkoli poprej. res bi se zlahka lahko pričel pretvarjati, da se ni prav nič spremenilo. v naslednjih minutah, ko se bo prebudila, bo moral prevzeti nase odgovornost svojega prihoda in bil je brez načrta. kaj reči, kaj storiti. zanimivo je bilo le to, da v njem ni vzklil niti droben kal krivde. samo zadovoljstvo in vedenje, da je bil prav zares ravno tam, kjer je moral biti.

potegnil je svojo zaležano roko izpod nje in svetlolasko premaknil, da je ležala na hrbtu. iz njenih ustnic se je izvil le kratek vzdih nezadovoljstva zaradi spremembe položaja in primoran se je bil nasmehniti. ko je prvič prespal v njeni postelji, ga je brcnila na tla in pograbila vso odejo. zleknil se je na bok poleg nje in glavo naslonil na upognjeno dlan. s prosto levico je pričel potovanje na mehkem pregibu njenega vratu in odmaknil s kože slap peščenih las. zarisal je pot po sredini prsnega koša, med prsmi navzdol, in narisal majhen krog okoli prikupnega popka. nov nasmešek je obarval ustnice, ko se je brez pomislekov premaknil navzdol in na vdolbinico pritisnil lenoben jutranji poljub. uspelo mu jo je počas prebujati, sodeč po premikanju njenega telesa, a ni pogledal navzgor, da bi videl, ali ji je uspelo tudi že odpreti oči. rahlo aroganten nasmešek je zamenjal prejšnjega, ko je svilnato belo rjuho potegnil na stran in se v mislih zahvalil saoirse, da je bila ponoči preveč utrujena, da bi se oblekla nazaj v vsaj eno krpico oblačil. njeno desno nogo je upognil v kolenu in pritisnil poljub na rob kolena. tri na notranjo stran gladkega stegna in se ustavil nekaj cenimetrov višje. ''si že budna?'' se je namuznil in pogledal navzgor, ko je opazil, kako je usločila hrbet. izpustil je nogo iz oprijema in se vnovič zleknil poleg nje s kratkim poljubom na pordele ustnice. ''dobro jutro.''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 7:36 pm

zaspala je veliko lažje kot kadarkoli v zadnjega pol leta. niso je morile nadležne skrbi ali zoprne misli ali sploh karkoli. bila je srečna zgolj zato, ker se je lahko privila ob renovo telo in zaprla oči. to je bilo pred nekaj urami – zdaj je nekako čutila potrebo po tem, da bi odprla oči in vstala, ampak del nje se je bal, da so bili dogodki prejšnje noči zgolj sanje. čudovite, nore sanje, ki pa so bile zgolj to. veliko raje je obdržala svoje oči trmasto zaprte, četudi je še napol v snu čutila premikanje telesa poleg svojega in premikanje svilene rjuhe po goli koži ter takoj zatem še lahnega poljuba, ki je po njeni koži poslal na tisoče drobnih mravljincev. nekdo se je dotaknil njene noge in jo premaknil, čemur ni ugovarjala. nekdo je puščal sled poljubov po koži na njenih stegnih in tokratni mravljinci so jo pripravili do tega, da je sama pri sebi mehko zastokala in usločila svoj hrbet, potem pa odprla oči v trenutku, ko je zaslišala njegov glas. ob njegovem vprašanju se je nasmehnila, čeprav je bil njen nasmešek sprva še zaspan, dokler niso njeni možgani popolnoma dojeli koncepta dogajanja in se je široko nasmehnila ter pogled uprla naravnost v njegove oči. »očitno,« je odvrnila na njegove besede in potisnila svetle lase na stran. ni se mogla znebiti tistega nasmeška, v katerem sta se mešala sreča in zadovoljstvo nad trenutnim dogajanjem. kako bi se lahko? ren je bil poleg nje; vse skupaj je bilo resnično in po dolgem času je bila srečna. prvi sončni žarki so na prav poseben način poudarili njegove oči in z dlanjo je nežno zdrsnila po njegovem obrazu, ko se je odmaknil. dotik njegovih ustnic je bil zdaj tako naraven. morda zaradi vseh poljubov, ki sta se jih naužila prejšnjega večera – kot da bi se želela prepričati, da bosta nadoknadila ves tisti čas, ko nista bila skupaj. »dobro jutro tudi tebi,« je bil njen glas prvič po dolgem času dejansko popolnoma sproščen, čeprav je v njegovih očeh kljub temu prej poiskala morebitne sledi obžalovanja, ki jih na svoje olajšanje ni našla. to jo je na prav poseben način osrečilo. ni si mogla pomagati, da ne bi privila svojega telesa k njegovemu in si vzela trenutek samo za to, da je zakopala svojo glavo k njegovemu vratu, medtem ko je njena dlan podzavestno poiskala njegov prsni koš in točko, na kateri je našla utrip njegovega srca. to je že od nekdaj rada počela – za več ur se je lahko tako izgubila, ko je samo poslušala bitje njegovega srca s tistim drobnim nasmeškom na obrazu.
čez nekaj trenutkov je dvignila glavo in s pogledom ponovno poiskala njegove oči z opravičujočim nasmeškom na obrazu zaradi svojega početja. »pojma nimaš, kako zelo sem vesela, ker si tukaj,« je šepnila svoje tiho priznanje in ukradla ponoven poljub, ki je bil tokrat počasen, nežen in bolj zgovoren kot karkoli drugega, kar bi lahko rekla. ni si mogla pomagati, da ne bi začutila, kako je njeno lastno srce ob tem začelo biti nekoliko hitreje. »lahko preprosto ostaneva tukaj za vedno?« se je namuznila in s pogledom zdrsnila po njem. pozabila je že, kako privlačen je bil ob jutrih in kako so njegovi lasje razmršeno štrleli vsak v svojo stran. »tako čudovit si,« je nadaljevala, še preden bi sploh lahko odvrnil karkoli na njeno vprašanje, ker bi s tem lahko bil celoten trenutek uničen in saoirse vanj vsekakor ni nameravala vleči resničnega sveta. ne zdaj. »kako si?« se je pozanimala, medtem ko je poljubila njegovo ključnico in nato z ustnicami sledila liniji, ki jo je kost črtala na njegovi koži, potem pa se je z ustnicami prebila do njegovega ušesa, kjer mu je pustila poljub na mečici. »rada te imam, rada te imam, rada te imam,« je zamrmrala. trikrat, ker je na skrivaj vedno verjela v to, da to prinaša srečo in ker jo je za trenutek spet poneslo v stare čase, kjer nista imela skrbi. odmaknila se je od ušesa in se zasmejala z nekoliko hripavim glasom, medtem ko je pogled uprla v njegove oči. »lačen?« se je pozanimala in se ljubeče nasmehnila, ne da bi sploh vedela, kdaj ji je uspelo spet preplesti njune prste na rokah.

tagged: dead sea. :3 notes: <3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 9:08 pm

tag; dead sea srcek

note; *happy sigh*

zleknil se je nazaj na žimnico in glavo naslonil nazaj na njeno blazino. zbujati se ob njej – da, nekaj česar se nikoli ne bi branil in nekaj, kar bi brez najmanjšega problema lahko postalo njegova vsakodnevna rutina, katere se ne bi nikdar naveličal. ''in končno se smejiš,'' se je iz njega izvil sproščen smeh, ko je od strani pogledal proti njej in opazil ogromen širok nasmeh na njenem obrazu. nagnil se je v njeno dlan, ko je zdrsela prek obraza in pritisnil zadnji kratek poljub na kotiček njenih ustnic. ''ah, seveda. zdaj se stiskaš k meni v opravičilo za krajo rjuhe?'' se je namuznil v zaigranem nerganju, medtem ko je dvignil roko navzgor, da se je lahko udobneje namestila v nišo obrobja njegovega telesa, in jo nato ovil prek njenega golega pasu proti sebi. ''nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo. no, vsaj s postelje me nisi vrgla. ali pa se ne spomnim. določene malenkosti so odplavale stran z viskijem,'' je z blazinico prsta tapknil po konici njenega nosu. odmaknil je pogled od nje in našel njeno dlan na levi strani prsnega koša. spet ga je iskala. utrip srca namreč. vedno je sklepal, da jo je nekako pomirjalo. da ji je bitje dajalo zaupanje vanj, da ne bo z naslednjim dnem odšel in preprosto izpuhtel v zrak, marveč da bo ostal poleg nje, vse dokler ga bo hotela. ironično, kako se je potem uresničila njegova nočna mora in je lepega dne prišel v prazno stanovanje, ko je pobrala prav vse svoje stvari in odšla. ''ko si odšla...'' je pričel in prekril njeno dlan s svojo: ''vedno sem si želel, da bi nekaj pustila za seboj. majico, kremo. neodprto škatlo čaja. nekaj.'' potem bi svojo pozornost lahko preusmeril na tisti en predmet in zavestno vedel, da je bila nekoč tam. tako pa se je večkrat vprašal, če ne bil vse samo plod njegove domišljije. ali post travmatskega stresa za katerim je trpel prve mesece.

''kaj res? vesela si, da sem tukaj? zanimivo,'' se je namuznil in... sranje, ko bi le lahko zamrznil čas v tistem trenutku, ko prilezla počasi navzgor proti njemu in ustnice čutno prislonila ob njegove. vdihnil je globoko vase njen vonj, poletno sapo, in z glavo šel nazaj proti njej, ko se je odmaknila in spregovorila. ''hm, kako zelo vesela si, da sem tukaj?'' so se njegove obrvi pomenljivo pomaknile navzgor, ko je zaigral skrajno nedolžen pogled. njegov nasmešek je za odtenek obledel ob njenem vprašanju in v odgovor ji je poslal samo zavzdih in skomig z rameni. znova eno od njenih kočljivih vprašanj, na katerega ni mogel odgovoriti iskreno. odločen je bil, da laži povsem prežene iz njunega odnosa. dovolj je bilo pretvarjanja v preteklosti, pretvez pod izmišljenimi imeni. enkrat za spremembo bosta morala biti ren in saoirse ter prav nič drugega. ''draga, napihuješ moj ego,'' je odvrnil in opazil, da je njen pogled zataval navzgor do njegovih zmršenih las, da je z roko hitro segel med njih in jih poskušal precej neuspešno spraviti v eno smer. po drugi strani pa jih je v takšno stanje spravila prav ona, zakaj bi torej bilo z njimi karkoli narobe? ''začuda brez mačka,'' je premišljeno odgovoril in se prav zares poskusil umakniti njenim ustnicam, preden bi mu prišle preblizu in bi spet pozabil na to, da se bosta počasi morala obleči in... zaključiti. toda sklepal je, da mu je hitro zmehčala pogled s svojim vztrajnim ponavljanjem. ''tudi jaz tebe,'' se je rahlo nasmehnil, nato se previdno odmotal izpod nje na stran postelje in sedel na rob. ''beseda lačen ne pride niti blizu. prej sestradan,'' je vneto pritrdil in se sklonil na tla po spodnje perilo. vstal je toliko, da je nase navlekel boksarice in proti njej vmes vrgel prvo majico, ki jo je zagledal. ''obleči se,'' je gesto pospremil z besedami in načrtno iz danih oblačil izpustil spodnje perilo. in potem se je s hrbtom obrnil proti njej in potrepljal golo kožo med lopaticami. ''hop hop, greva v kuhinjo,'' je počakal, da je brez nadaljnega prepričevanja skočila navzgor in ovila noge okrog njegovega trupa in roke okrog vratu. ''hm. česa si želiš? jajca? toast? kava? seks na kuhinjskem pultu?'' je živahno pričel in z njo na sebi stopil skozi vrata spalnice ter počakal na nadaljna navodila. ''oh. očitno sva včeraj zbila sliko ali pa je bila zelo slabo pribita na zid,'' je gledal v moneta, ki je ležal na tleh sredi hodnika. in malo naprej je bil njegov čevelj. super.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 23, 2013 9:36 pm

»končno imam razlog za to, da se smejim,« se ni prav nič obotavljala ali pa sploh pomislila na to, da bi zadržala svojo pripombo na njegove besede. a takšna je pač bila in on je bil tisti, ki je to najbolje vedel. njuni zadnji srečanji sta bili sestavljeni iz srce parajoče tragike in zdaj, ko sta se po vsem sodeč vrnila na stare tirnice in ko sta bila povsem sproščena, je bila saoirse srečna. temnolasec je bil točno tista oseba, ki ji je ukradla srce in v katero se je neizmerno, brezupno zaljubila in bilo ji je povsem vseeno, ali mu je bilo ime ren ali ryan. ni bilo bistvenega pomena; poznala ga je in vedela je, kakšna oseba je bil ter do česa vsega jo je znal pripraviti in ta njun odnos je bil najpomembnejši. s svojimi besedami jo je že v naslednjem trenutku znova spravil v smeh, ko je užaljeno namrdnila svoj nos in mu pokazala jezik. »veš da,« je dejala in mu namenila kar najbolj nedolžen pogled, ki ga je premogla. »ne morem verjeti, da me lahko obtožiš česa takšnega. prisežem, da te tokrat nisem vrgla iz postelje,« je svečano spregovorila, medtem ko se je s prsti sprehodila prek njegove razgaljene kože. vedno se ji je zdel tako popoln; nekaj je bilo na njem, kar jo je preprosto pomirjalo. in vzljubila ga je – vse na njem. bilo je skoraj nenavadno, kako hitro se je privadila nanj in ga sprejela povsem takšnega, kot je bil. potrebovala ni praktično nič drugega kot pa samo njegovo bližino, pa je bila povsem srečna. pogled je za trenutek odvrnila od njegovih oči, ko je z besedami pred njene oči naslikal tisto popoldne, ko je s stisnjenimi ustnicami pospravljala svoje stvari v stanovanju in se prepričevala, da je tako bolje za oba. ni hotela puščati bolečih spominov za seboj in ni vedela, kako bi se mu za to sploh lahko kadarkoli opravičila. ničesar ni rekla, a se je nekoliko zasukala, da je lahko z dlanjo segla proti mizi in vzela predmet, ki ga je tja položila prejšnjega dne, preden se je šla stuširati. bila je preprosta verižica; tako imenovani dog tag, ki ga je saoirse ponavadi nosila že bolj iz navade kot iz česarkoli drugega. tablica je bila črne barve, na njej pa je bil vtisnjen preprost simbol. nikoli ni vedela, zakaj jo je simbol neskončnosti tako pritegnil in zakaj ga je vedno nosila s seboj, ampak ko je previdno potegnila verižico čez njegove razmršene lase in se mehko nasmehnila, je bila skoraj srečna, ker je pred leti izbrala ravno ta simbol. ob svojem početju ni pripomnila ničesar; ampak saj tudi ni bilo česa reči. poteza sama je bila dovolj zgovorna.
namuznila se je ob njegovem vprašanju. »oh, verjemi, da sem zelo vesela. srečna. najsrečnejša,« se je odločila za najboljšo varianto odgovora in se zasmejala. »in s tem nedolžnim pogledom me nisi nikoli mogel preslepiti, ren,« je dejala, ne da bi ob tem sploh opazila, da je njegovo ime zdaj iz njenih ustnic zdrsnilo povsem naravno; kot da ga ne bi nikoli poznala kot nekoga drugega. njen pogled je sledil njegovi roki nazaj med njegove lase in spet se je morala nasmehniti. ko je končal, je sama segla med njih in jih s prepričano kretnjo ponovno razmršila ter skomignila z rameni. »če je pa res,« je odvrnila na pripombo o njegovem egu in s prstom zdrsnila po njegovem čelu navzdol čez njegov nos in nato preko oblike njegovih ustnic, kot da bi si jih želela ponovno vtisniti v spomin, nato pa se je oprla na svoje roke, ko se je premaknil. sledila mu je s pogledom in ni si dala dvakrat reči. nase je spravila njegovo majico in se nato oklenila njegovega hrbta, ob čemer se je preprosto morala zasmejati. »oh prosim, to sploh ni zapletena izbira,« se je odzvala na njegove besede, medtem ko je vstal. v odgovor na njegove besede se je sklonila do njegovega vrata in mu tam z jezikom zarisala vzorec ter nato pritisnila poljub na tisto točko, za katero je že od nekdaj vedela, da je po njegovem telesu poslala mravljince. poznala ga je; tako dobro, da je točno vedela, kaj mora storiti. »smola,« je odpravila problem slike na tleh, nato pa je eno roko ovila okrog njega in z drugo nakazala proti kuhinji, kamor sta bila namenjena.
ko sta bila v svetlem prostoru, je stopila na tla in se naslonila na kuhinjski pult, medtem ko je njen pogled ponovno zataval nazaj proti renu. »ne morem verjeti, da si končno tukaj,« je zamrmrala, medtem ko ga je brez oklevanja potegnila bližje k sebi in združila njegove ustnice in obenem mehko zastokala, ko je že stotič ugotovila, kako dobro je bilo to občutiti in kako zelo ga je pogrešala.

tagged: dead sea. :3 notes: your playlist helped a lot! :3

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Ned Mar 24, 2013 12:12 pm

tag; dead sea srcek

note; um. this is shitty. i'm SO sorry.

ah, očitno ni pozabila, kaj mora storiti, da nadvse uspešno po njegovem telesu pošlje tsunami mravljincev. kratek globok stok se je izvil iz njegovega grlo, ko je poljubila njegov vrat, in je samodejno okrepil oprijem njenih nog, ki so se spretno ovijale okrog njega. ''mučiš me, veš,'' je pripomnil in sledil njenim navodilom vse dokler nista prišla do ogromne prostorne kuhinje, ki se je utapljala v dnevni svetlobi. po njegovih predvidevanjih je morala biti ura že vsaj enajst, kar je pomenilo, da ne bo mogel ostati tako dolgo, kot bi želel. ob pol enih se je pričela njegova izmena na postaji in moral je biti tam. ustavil se je ob kuhinjskem pultu, da je lahko zdrsnila z njegovega hrbta in spet stopila na trdna tla, medtem ko ni odlašala niti trenutek dlje in ga je potegnilla k sebi po novem poljub. ''saj si rekla, da si želiš toast, kajne?'' je prekinil njen poljub z nasmehom in se odmaknil nekoliko stran. en sam mehak stok ga je znal povsem razoorožiti. ''sir, šunka, še kaj?'' je povprašal in iz ene od spodnjih omaric potegnil siv toaster, čeprav je vedel, da odgovora na vprašanje nikoli ni dobil in je bil precej dobro prepričan, da v mislih ni imela hrane. razprl je toaster na pultu in se lotil še zgornjih omaric. ''imava približno eno uro časa za hrano, prho in iskanje oblačil po celi hiši. potem moram iti – dolžnost kliče,'' je spotoma poskušal ohraniti lahkoten ton, za katerega se je izredno namučil. ni bilo lahko govoriti o vsakodnevnih obveznostih, če so le-te vključevale lov na ljudi kot je bila ona.

ni vedel, kako dolgo se bo še lahko sprenevedal, da prejšnja noč ni spremenila prav ničesar. da sta bila še vedno vsak na drugi strani zakona in ju je čisto slučajno povezovala skupna preteklost. morda bi mu mogel na vse skupaj prevzeti nov vidik. koliko je bilo ljudi v vrstah policije, ki so se ji pridružili prav zaradi svoje preteklosti? ker jih je nekdo z druge strani izdal in prizadel, da so mu hoteli bolečino vrniti dvojno. vendar to ni bila njuna zgodba. ni jima bila niti približno blizu. ona ga nikoli izdala, ne zares. in njen odhod je vedno videl kot nepojasnjeno uganko, ki se je rešila pred dvema tednoma ob ponovnem snidenju. dlan je dvignil navzgor proti jeklenemu dog tagu, ki ga je v postelji obesila okrog njegovega vratu. njene geste ni komentiral – do sedaj se je že morala navaditi, da veliko večino preprosto raje zadrži zase in ji z dejanji izrazi hvaležnost. potreben je bil samo en pogled v njegove oči in lahko je vedela, da njeno dejanje neverjetno ceni. pomenilo je določeno zaupanje in ne nazadnje pripadnost – verižica je bila njena in takole mu je namerno podarila en delček sebe. uspelo mu je najti zapakirane toaste in vratca hladilnika. moral se je zamotiti s temi malimi nesmiselnimi opravili, da ni več razmišljal o alternativi. slej kot prej bo eden izmed njiju moral načeti pričakovano temo in lahko si je predstavljal, kako se bo ozračje instantno ohladilo. vestno je pripravljal tople sendviče za oba in pogled ohranjal na prekletem kruhu. ''močno pečen, srednje pečen?'' je čas zapolnil z butastimi vprašanji in šest sendvičev namestil v opekač, aparat prižgal in zaprl pokrov. tako. zdaj se je moral obrniti naokrog. napravil je globok vdih, zaigral nasmešek in se naslonil na kuhinjski pult nasproti nje z rokami prekrižanimi na golem prsnem košu, ki ga je krasil le njen nakit. ''dajmo, saoirse. opraviva tole,'' je skoraj zamrmral, ko je sklonil pogled navzdol. ''boš ti rekla adijo ali naj jaz?''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Ned Mar 24, 2013 2:33 pm

na njenem obrazu se je spet popolnoma samodejno pojavil širok nasmešek. ni se spomnila, kdaj se je nazadnje toliko presmejala – ni se spomnila, kdaj je bila nazadnje tako srečna za obdobje, ki je bilo daljše od desetih minut in ni se spomnila, kdaj se je nazadnje počutila tako živo. ob njegovih besedah o mučenju je bila skoraj zadovoljna, ker je dobila potrditev, da res ni pozabila. ko je bila z njim, je lahko bila vedno popolnoma naravna – daleč stran od njenih vsakdanjih skrbi je postala brezskrbna, srečna in poleg tega ji je dajal nenavaden občutek varnosti, zaradi česar je spustila zidove okrog sebe in bila tisto, kar je bila v osnovi in kar je ponavadi tiščala nekam vase zaradi vrednot, ki jih je imela privzgojene. iz misli jo je na srečo predramil njen glas in vdano v usodo je prikimala. »tudi prav,« je dejala ob njegovih besedah, ne da bi ji bilo zares mar za zajtrk. smešno, ponavadi je ta obrok cenila kot najpomembnejši obrok dneva in če ji je že zmanjkalo časa za kaj drugega, je zajtrk vedno s skrbjo pripravila in pojedla ampak danes… danes ni bilo važno. z rokama se je uprla na pult za seboj in se z manjšim skokom usedla na hladno površino, prekrižala nogi in pogled fiksirala nanj ter ga opazovala med pripravljanjem hrane. vedela je, kaj je sledilo – njegove besede je morda niti niso tako močno prizadele, kot bi jo sicer, čeprav je pogled za trenutek pobito sklonila. dolžnost. bil je policist in ona… ona je bila daleč od tega. »razumem,« je bolj sama pri sebi zamrmrala, čeprav se je počutila približno tako, kot da bi naznanil nekaj veliko bolj strašljivega. a to je bilo strašljivo – čez eno uro, ko bo odšel, bo njegova naloga za zapahe spravljati ljudi, kot je bila ona. to pa vsekakor ni bila prijetna misel.
začela se je igrati s svojimi lasmi, kar je počela vedno, ko jo je nekaj mučilo ali pa ko je skušala najti rešitev kakšnega problema. in tokrat je rešitev problema potrebovala – skoraj nujno, ni se mogla tako preprosto vrniti v sivo vsakdanjost brez njega, ne po tej noči in ne po vsem, kar se je med njima zgodilo. temnolasec, ki je pripravljal zajtrk v njeni kuhinji, je imel njeno srce. bila je njegova; v celoti in popolnoma njegova. to je vedela – to je čutila z vsakim utripom srca in to je bilo tisto, kar jo je ohranjalo živo. odsotna v svojih mislih je ignorirala njegovo vprašanje, ki tako ali tako ni imelo smisla, potem pa je le dvignila pogled, ko se je obrnil, čeprav je bil izraz na njenem obrazu nekoliko otožen ob besedah, ki jih je izrekel. izpustila je pramen svetlih las in ga frcnila vstran, preden je zajela sapo, zdrsnila iz kuhinjskega pulta in stopila do njega, medtem ko sta njeni dlani skoraj samodejno pristali na njegovih bokih, ko je naslonila svoje telo na njegovega. »ren… nočem da bi bil to konec,« je priznala s tišjim glasom in dvignila pogled proti njemu. »in vem, kaj boš rekel, prav tako kot vem, o čem premišljuješ,« je nadaljevala in se obenem za trenutek nasmehnila, preden je senca nasmeška spet izginila iz njenega obraza. »ampak…« je začela, za trenutek utihnila in nato s pogledom poiskala njegove oči. »ampak lahko bi se kdaj dobila. prejšnja noč je bila čudovita in ne vem zate, ampak meni zadošča tvoja bližina že za nekaj kratkih trenutkov. resno sem mislila, ko sem ti povedla, da ne morem brez tebe. in tako se ne bi rabila mučiti. morda ni ravno tisto, kar bi si želela, ampak nekaj pa le je in to je bolje kot nič,« je umirila svoj glas in si šele v trenutku, ko je nehala govoriti, dovolila izdih zraka, ki ga je pred tem zadrževala. morda zaradi skrbi, morda zaradi strahu pred zavrnitvijo. ampak pomen njenih besed zdaj je bil jasen in ren je bil tisti, ki se je moral odločiti.

tagged: dead sea. :3 notes: it is always awesome. I insist.

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Ned Mar 24, 2013 6:44 pm

tag; dead sea srcek

verjetno bi se umaknil korak nazaj, če ne se ne bi za njim nahajal kuhinjski pult. stopila je predenj in začutil je vsak prst njenih dlani, ki se je ovil okrog gole kože. namesto da bi ji vrnil polovični objem, je roke iztegnil v stran in se oprijel roba hladnega pulta, ki bi moral delovati kot dejavnik streznjenja. vendar kdaj je sploh lahko razmišljal racionalno, ko se je takole vtaknila v njegov osebni prostor in ga vedno znova opomnila, kako perfektno se njeno telo prilega k njegovemu? ''tudi jaz nočem, da bi bil to konec. ne zdi se kot konec. prav sumljivo izgleda kot začetek, ne glede na vse, kar sva se pogovarjala zadnja dva tedna,'' se je moral vsaj deloma strinjati z njenimi besedami. ugotovila sta že, da to ne bo funkcioniralo. da je bilo v zvezo vključenega preveč tveganja in da bi se eden izmed njiju moral odpovedati marsičemu. vendar je prejšnji večer dokazal, da sta znala pozabiti – pozabiti na mafijo, pozabiti policijo, pozabiti vse ostalo in se osredotočiti le na njiju dva. vprašanje je bilo le, ali bi to znala početi dan za dnem? se pretvarjati vsak dan znova? ''nisem si premislil. še vedno sem mnenja, da je tole izredno nevarna igra in biti s tabo... ne gre se za to, da ogrožam sebe. gre se zgolj zate. občutek imam, da če kdo izve za naju, da bo bolje, če pristaneva v zaporu kot v rokah tvojih ljudi,'' je nadaljeval in se rahlo namrščil. v primeru, da bi kdo ugotovil, da imata skupno preteklost – in sedanjost – potem bi se v očeh zakona slabo pisalo obema. ne bi samo izgubil službe, ampak bi oba pristala za rešetkami. ampak bila bi vsaj živa.

prestopil se je na mestu in z dlanjo segel proti njenemu obrazu, le zato da bi ji znova zatrdil, da jo ima rad. da teh čustev ne more spremeniti prav nič. vendar je prepoznal njen pogled, pripravljala je velike besede, in ko je končno spregovorila, je njegova dlan obstala sredi poti. ''kaj?'' je stresel z glavo v začasni obnemelosti in se nemudoma odmaknil vstran in en meter daleč. ''lahko bi se kdaj dobila,'' je prikimal, ko je ponovil besede. a ni kimal v znak strinjanja, zgolj zato ker mu je počasi le uspelo dojeti, kakšen je bil njen predlog. ni vedel ali je bila to njena ideja nadvse neslane šale ali pa je mislila resno – sodeč po njenem pogledu je šlo za drugo možnost. ''samo preveriva, če sem te razumel pravilno,'' je proti njej nameril iztegnjeno dlan, da bi ustavil morebitna dodatna pojasnila. ''hočeš me v svojem življenju, ampak ne bi bila zares skupaj,'' je pričel svojo teorijo in obenem še hojo sem ter tja po kuhinjskem prehodu. ''pravzaprav me, lepo rečeno, hočeš samo za seks? toliko da se občasno vidiva, se spomniva, kako je bilo včasih in se nato do naslednjega srečanja pretvarjava, da drugi ne obstaja?'' je zaključil in se naposled ustavil ob toasterju, katerega kabel je ostro potegnil iz vtičnice. sendviče je nametal na en krožnik in prezrl bolečino ob stiku z vročim kruhom. ''si prepričana, da ti bo to dovolj?'' je nato vprašal in se zravnal, s hrbtom obrnjenim proti njej. ''če mi lahko zatrdiš, da ti bo vseeno kaj počnem in s kom sem, medtem ko nisva skupaj... potem v redu. potem sem brez problema lahko samo nekdo, s komer skačeš med rjuhe.''

Naslov sporočila: Re: forrest hills avenue no. 13 Tor Mar 26, 2013 1:12 pm

mehko se je nasmehnila ob njegovih besedah. sumljivo je spominjalo na začetek? vsekakor, ampak sama tega ne bi opisala kot sumljivo. bilo je vse kaj drugega; vsaj za saoirse. čudovito, krasno, morda celo vse, kar si je v zadnjem času želela. ne, vsekakor ne sumljivo. ampak poznala je rena in vedela je, da se je boril sam s seboj. bil je preveč… racionalen? vsekakor preveč pošten in dober človek, da bi kar tako dopustil nekaj, za kar je sam verjel, da jo je spravljalo v nevarnost. to jo je navdajalo s celim kupom različnih občutkov in dejansko je začutila tiste drobne mravljince vznemirjenja, pomešane z metuljčki v trebuhu vedno, ko je uprla pogled vanj in se zavedla, da temu čudovitemu temnolascu ni bilo vseeno zanjo. in seveda; imel je prav, z njima se vsekakor ne bi zgodilo nič dobrega, če bi se razvedelo za njuno zvezo. oziroma za tisto, kar je bilo med njima in česar vsekakor ni mogla označiti za zvezo v pravem pomenu besede. le da ji ni bilo mar; ob njem je izgubila vsak občutek za pravilnost svojega ravnanja in to je že večkrat tudi dokazala. na to ni bila ponosna, ampak obenem si ni mogla pomagati in tako… tako so stvari stale točno tako, kot so. ob njegovih besedah je zgolj pokimala – navsezadnje niti ni bilo kaj za pripomniti in saoirse je to vedela bolje, kot kdorkoli drug, saj je večkrat imela opravka z izdajalci in je točno vedela, kakšen je bil postopek. ah, presneto, še pred dvema tednoma je stala pred njim s pištolo v roki in ga nameravala ubiti, ker je verjela v nujnost tega, pa jo je povsem razorožil v metaforičnem smislu in zdaj si nenadoma res ni mogla predstavljati življenja brez njega.
potem pa je končno le spravila svoj predlog iz sebe. ni bilo ravno lahko, ampak če je bila edina možnost, ki jo je imela, jo je nameravala izkoristiti. morda je bila to njena zloglasna irska trma, ampak ne bi ji moglo biti bolj vseeno. ugriznila se je v ustnico, ko se je nemudoma umaknil stran od nje, kot da bi izrekla nekaj najbolj nemogočega na celem svetu, a vendar… a vendar ni bilo tako nemogoče. hotela je spregovoriti, pa jo je ustavila njegova dlan in ostala je tiho; prikovana na mestu, roki pa je zaščitniško sklenila okrog svojega telesa. kljubovalno se je namrščila ob njegovih besedah in ga spremljala s pogledom, ko je na krožnike skoraj zmetal sendviče. vedela je, kako se bo to končalo, še preveč dobro. »iskreno?« je spregovorila po njegovih besedah in skomignila z rameni. »ne, ren, hočem te v svojem življenju. bolj kot karkoli drugega, hočem tebe v svojem življenju. ampak kot vedno znova jasno ugotoviš, to ni ravno najbolj mogoča možnost,« je ob tem zadržala svoje mnenje o zadevi in nadaljevala, »in če ne morem imeti kaj drugega, se bom povsem zadovoljila s tem.« kakšno izbiro je sploh imela? njegovo zadnje vprašanje jo je utišalo in umaknila je pogled ter ga uprla v naključno točko na tleh, se ponovno ugriznila v ustnico in se zbrala dovolj, da je lahko pogled uprla v njegov hrbet. dejansko jo je misel na to, kar je ravnokar izpostavil, nekako pretresla, ampak skomignila je z rameni. »morda to ne bo ravno najbolj lahka stvar na svetu, ampak ja, bom zmogla. ne bom ti delala težav in ne bom se vtikala v to, kaj počneš, kadar nisi z mano. ta del tvojega življenja bom pustila pri miru in pričakujem, da bo stvar delovala tudi obratno,« je dejala. to je pomenilo modrice, to je pomenilo njeno delo in vse poškodbe, ki jih je staknila v svojem vsakdanjiku – to so bile stvari, pri katerih ni bil prisoten in ki bo jih, vsaj po tem dogovoru sodeč, moral pustiti pri miru. še vedno ji je vračal hrbet in morda je bilo tako lažje – morda je tako z manj težav povedala tisto, kar je imela povedati, potem pa je z roko potisnila svetle lase nazaj in potegnila rob majice navzdol, potem pa se je spomnila, da je bila majica njegova in jo je zato raje pustila pri miru ter samo tiho obmirovala na mestu in počakala na njegov odziv. kakršenkoli odziv.

tagged: dead sea. :3

Naslov sporočila: forrest hills avenue no. 13 Sob Mar 30, 2013 8:40 pm

tag; dead sea srcek

lahko je razumel iz katerega dela njenega telesa je izviral njen predlog in tokrat je lahko trdil, da ne iz srca. njena ideja se je morala poroditi v njeni glavi – tam, kjer je znala to upravičiti in nekako obrniti naokrog, da je izgledalo na prvi pogled povsem smiselno, skorajda logično, kakor edina možna rešitev. vedel je, da je njeno srce ob sami misli na to moralo vsaj malce vztrepetati v bolečem vzdihljaju obupa. kako je tako površinski odnos sploh lahko potencialna rešitev? kako je sploh lahko tudi sam zdaj razmišljal v tej smeri in iskal vse možne argumente, ki bi ga prepričali v strinjanje. v pritrditev. rdečo nit je vsekakor narekoval zgolj in le obup. oba sta bila v razsulu. za nekaj nepopisno čudovitih trenutkov, sta bila drug za drugega kot odprti knjigi. celotno jutro se je zdelo kot uspešno sestavljen mozaik, ki je zasijal v vsej svoji lepoti. četudi sta vedela, da brezskrbnost ne bo trajala v nedogled, sta si drznila seči malo višje in spet čutiti vse tisto, kar sta se dva tedna trudila zapakirati nekam globoko v sebe in vsa čustva zacementirati v nedotakljiv kraj, kamor ne bo moč seči. dovolj je bil samo trenutek njegove nespametnosti in uspešno sta prebila ves tisti cement. ''ne vem, kaj naj ti rečem,'' je po dolgotrajni nemosti spet našel trohico moči v glasu in priznal jasno nemoč. sedaj se je on počutil, kakor da je nekdo zacementiral njegove glasilke in stopala zakopal globoko v tla, da se ni mogel premakniti. seks z njo nikoli ni bil samo seks in ni bil prepričan, če bi jo lahko gledal kot nekoga, s komer se na skrivaj valja po postelji. ''torej... se bova zadovoljila z drobtinami,'' je prikimal, čeprav so besede bolj zvenele kot nejeverno vprašanje kakor pa trditev.

ko je že ravno hotel napraviti globok vdih in si tako vliti novo dozo poguma, mu je uspešno zadala najhujši udarec. priznati je moral – upal in želel si je, da bo rekla ne. da ga ne bo mogla gledati z drugimi, ker bi preveč bolelo. ker ji je on pomenil preveč, da bi ga delila že samo v mislih. napravil je tisto, kar je znal najbolje. tisto, kar je bil najbolj značilen indikator, da se v njem ne odvija prav nič dobrega. da se nekaj tam notri para na pol, vendar je preveč ponosen, da bi to pokazal. dvignil je glavo in ostro prikimal. ''prav,'' se je našel sredi pristajanja na tisti absurdni predlog. pustil je popečene tople sendviče na krožniku in ji obrnil hrbet, ko je odšel nazaj proti spalnici in o poti zraven napol ugibal. slišal je njene korake tesno za svojimi petami in na srečo mu je uspelo najti spalnico. s tal je pobral kavbojke prejšnje noči in jih navlekel nase, ne da bi se trudil z gumbi in pasom. zasukal se je nazaj proti njej, ko se je spomnil, da se je njegova majica nahajala na njen in pogled je obstal na tisith golih nogah, ki so mu prejšnjo noč krepko zmešale glavo. s postelje je potegnil eno rjuho in jo potisnil njej v roke, ko je s prosto dlanjo svojo majico dvignil navzgor in jo zvlekel z nje. ''res ne bi hotel za seboj pustiti dokazov, da te sploh poznam,'' je rekel hladneje, kot je nameraval, in po vsej verjetnosti izbral prekrute besede. stopil je še do nočne omarice, kjer je imel telefon, in ga pospravil v žep. ''verjamem, da imaš svoje vire, tako da boš zlahka našla mojo številko, ko...'' je pričel in se ustavil ob njej: ''...saj veš.'' klavrn zaključek. ni se mogel prisiliti, da bi rekel kaj bolj pasjega. z dlanjo je zaobjel njen vrat in jo potegnil k sebi, ko je vrh njene glave pritisnil svoje ustnice v kratkem poljubu, ki je služil kot opravičilo. vase je vdihnil vonj njene kože in jo izpustil, preden bi njegove misli zatavale nazaj proti postelji. brez poslovila je stopil skozi podboje vrat in na slepo našel pot ven iz vile mafijske vodje. nov izziv za prihajajoči teden: pretvarjati se, da saoirse o'brien ni del njegove življenja in ga ne zanima, s kom preživlja večere.