philadelphia city's hospital (kyle + sava)

KYLE & SAVA

not very best, ampak upam da bo za začetek. (;

Dejstvo, da je bila po manj kot mesecu dni dela na mestu podžupanje prisiljena vzeti v roke vse niti in opravljati delo župana, ker je ta po naključju pristal v bolnišnici, je ni razveseljevalo. Oziroma, vsaj ne več. Prvi dan ali dva ji je bila celotna farsa še dokaj všeč, kajti njena domišljije prepolna glava je našla tisoč in eno bedarijo, ki bi jo lahko ušpičila. Tri dni kasneje je bila samo še izčrpana in resnično razdražljiva, saj je imela poleg dvojnega dela za ovratnikom tudi pol sodelavcev, ki ji niso zaupali niti z avtomatom za kavo. Glede na to, da ji celo županova tajnica ni hotela odgovarjati na vprašanja ji ni preostalo nič drugega: vse potrebno je stlačila v aktovko in za seboj zaloputnila vrata pisarne. Prav malo ji je bilo mar, da jo bo sedaj celoten oddelek vlačil po zobeh dvakrat toliko, kot prej; tokrat ni šlo samo zanjo, ampak za celo hudičevo mesto! Izognila se je dvigalom in se pognala navzdol po praznem stopnišču, kjer je vsaj nekoliko iztrošila svojo jezo, nato pa se napotila naravnost proti bolnišnici, kjer je v eni od bolniških sob užival njen nadrejeni.

Kot da dan že sam po sebi ni bil dovolj utrudljiv jo je ob vhodu zadržala še medicinska sestra, ki se je slučajno odločila, da morajo varnost gospoda župana vzeti skrajno resno in se jo je, kljub njeni službeni izkaznici, odločila preveriti. Pri njenem znanju in spretnosti je to namesto pet trajalo celih dvajset minut, v času katerih ni smela zapustiti sestrinega vidnega polja, saj bi si »lahko s prevaro priskrbela vstop«. Ženska je očitno videla preveč akcijskih filmov in kriminalnih serij. Šele, ko o Savi ni izbrskala nič pametnega in ji je svetlolaska zagrozila, da bo o tem povedala očetu, ki je, mimogrede, senator, je temnolaska v modri uniformi razširila oči in se zmigala nekoliko hitreje. Seveda sama ni imela niti najmanjšega namena očetu govoriti o tako nepomembnih stvareh, a stvar je vedno vžgala in v sili je še hudič žrl muhe. V naslednjih nekaj minutah ji je končno uspelo priti do bolniške sobe 221, kjer je brez sarkazma in vzvišenih pogledov dobila nujno potrebne odgovore.

Bolniško sobo je zapustila šele čez dobro uro, pa še to zgolj zato, ker se je morala nujno javiti na telefonski klic. V pisarni je šlo nekaj narobe in ker nihče ni hotel prevzeti krivde so – kako prikladno – poklicali njo. Po nekaj globokih vdihih je zdrdrala navodila in nato obstala sredi hodnika. Dnevi, ko je bila tako razdražena, so bili redki, a ko so se pojavili so se brez konkurence uvrstili na seznam najhujših v njenem življenju. Glede na pošastno jutro je še vedno upala, da se bo dan popravil in s to mislijo se je napotila nazaj proti sobi, le da do tja ni prišla. Nekaj metrov pred ciljnimi vrati se je na steno namreč naslanjala postava, ki ji je bila še predobro znana. Kyle Dawson v vsej svoji veličini jo je premeril z enim od tistih pogledov, ki ji je poslal mravljince po vsem telesu. Prekleto. »Kaj za vraga počneš tukaj?« ga je brez pozdrava napadla in roke uprla v bok. Ni se mogla upreti – misli so ji kljub trudu ušle na njuno zadnje srečanje. Znova jo je zvlekel v enega od prepirov, ki jih je s svojim nadležnim egoizmom vedno povzročal, s to razliko, da je za spremembo zmagala v njunem besednem dvoboju. Oziroma bi, če ji ne bi sredi stavka zaprl ust s svojimi, jo potisnil ob steno in zaklenil vrat njene pisarne. Ob misli na to se ji je čez lica razširila vse prej kot dobrodošla rdečica. »Če se prav spomnim sem ti zadnjič razločno povedala, da te nočem v svoji bližini.« Samo, da ga je sedaj, ko je stal nekaj metrov od nje, želela bližje. In nekje veliko bolj na samem. Prekleto.

for this post i tag bombshell savannah king. and i wrote around 800 words. awh.

začetek dneva niti ni bil tako zelo obetaven kot si je mislil da bo po dobri jutranji kavi in prebiranju jutranjega časopisa. dobil je klic, da mora opraviti svoje vsakdanje delo, ter poiskati nekega gospoda williamsa, ki se izogiba svojim državljanskim dolžnostim in se že nekaj mesecev ni pojavil na sodišču. tu pa v zgodbi nastopi on, ko ga zasleduje po celotnem mestu, ter igra nekega detektiva vse dokler ga ne dobi v svoje pesti in ga zlepa ali zgrda pripelje do zastavljenega cilja. v žepe je pospravil vse svoje potrebne stvari in se lotil celotnega dela od začetka, ter pridobil začetne podatke od svojega delodajalca, ter se odločil poiskati dodatne informacije o njegovem trenutnem stanju kar pri njemu doma. to je seveda vključevalo standardno vlamljanje in brskanje po tujih stvareh, da je njegov radovedni del osebnosti bil v sekundi potešen. delo ga je prav zato tako zelo veselilo pa čeprav ni bilo resno in niti ni bilo ravno najboljše za marsikoga, ter bi se mu veliko bolje godilo, če bi dejansko opravil policijsko akademijo. mogoče bi tudi teagan videla nekaj resnobe v njemu in resen poklic, ki bi lahko postavil njega kot moškega dovolj visoko na lestvici dobrega moža, ki bo znal poskrbeti za svojo ženo in kasnejšo družino. delo pa je bilo delo in tudi lovec na glave je imel svojo dobro vrednost. pograbil je še ključe avtomobila in se z zapisanim naslovom prekrškarja, odpravil do svojega avtomobila, ki je bil parkiran pred stanovanjem.

ni ravno pričakoval prizora, ki ga je videl. williams je bil ujet v svojem stanovanju in v precej slabem stanju. glede na svežo krvavitev je lahko predvideval, da ni vse te mesece preždel ujet v domačem stanovanju in čakal na možno pomoč. očitno je imel veliko več masla na glavi kot so mnogi predvidevali, a mu je to omogočilo precej lahko nalogo. ni mu bilo potrebno tekati po mestu, streljati in se pretepati. samo vdrl je v stanovanju in oseba je bila že tam. vseeno je mogoče malce pogrešal akcijo in vznemirjenje, a vsaj opravil je svoje in s tem pridobil masten zaslužek, to pa je bil od vsega najbolj pomembno. williamsa, moškega srednjih let, je počasi dvignil in ga oprl na svoje telo. niti ni preveč gledal na rano, ki je bila lahko od ostrega rezila ali pa metka, karkoli je bilo je bilo dovolj resno in na to je kazalo njegovo plitko dihanje. zadnji kraj torej do katerega bi lahko peljal je sodišče, ampak je njegovo stanje klicalo po bolnišnici. spravil ga je na zadnje sedeže avtomobila in vožnjo preživel v tišini ob poslušanju njegovega plitkega dihanja. pomirjen pa je bil šele, ko so ga prevzeli zdravniki in mu zagotovili, da bo z njim še vse dobro. od njega je preostalo samo še to da je poklical svojega delodajalca in se prepričal, da bodo potrebni ljudje prevzeli njega, ko bo to potrebno in ga odpeljali na sodišče. tam pa naj se njegova usoda piše sama.

naslonjen na steno je čakal še na kakšno dodatno informacijo o njegovem stanju ali o tem kar se je zgodilo, ter je bil tik pred tem da obupa, ko se je pojavila medicinska sestra in mu zaupala, da je imel globoke ureznine in da je prišel še pravi čas, sicer bi izkrvavel in na mestu umrl. od dneva je odnesel vsaj junaško dejanje, zato se je sestri samo zahvalil in bil pripravljen oditi, ko je zagledal znano in ljubo postavo. savannah. premeril jo je in se še enkrat zavedel kako zelo dobro je bila videti in kako zelo zabavno je bilo preživljati trenutke z njo, pa četudi so trajali sekunde ali dve, mogoče dve minuti ali minuto. » mar bolnišnica ni javen kraj, ali moramo vsi oditi samo zato, ker tvoj nadrejeni počiva tu notri ? « je z vprašanjem odgovoril na njeno in si na obraz narisal očarljiv nasmešek, da jo je lahko spravil vsaj za malo iz tira. stopil je bližje k njej in se še vedno veselo smehljal, kajti njegov dan je postajal vse boljši in boljši zahvaljujoč njej. » veš človek si lahko malce narobe razlaga tvoje strastne poljube in roke ovite okoli mojega vratu medtem ko si ujeta zgolj med steno in mojim telesom, « je resno začel uživati v svojem dnevu in si nenadoma zaželel ponovitve njunega prejšnjega srečanja. » oba veva, da si trenutno lažeš, ter si me še kako zelo želiš v svoji bližini , « jo je še naprej zbadal, ker je hotel videti njen prvi korak, ter slišati njeno priznanje da jo spravlja ob pamet.

KYLE & SAVA

is it just me or is it getting hot there? ;P

Komu natančno je tu pravzaprav sploh lagala? Pred njo je stal visok, mišičast temnolasec z iskrivimi očmi in nasmeškom, ki je kolena vsake ženske spremenil v žele. Njeno telo se je odzvalo še preden je obraz uvrstila k imenu in to jo je spravljalo v precej neprijetno situacijo. Če bi jo v tistem trenutku videl oče ali kdorkoli od domačih bi Kyleu namenili en sam zaničujoč pogled, nato pa bi jo odvlekli s seboj in ona jim ne bi ugovarjala. Vendar pa sedaj tu ni bilo nikogar razen nje in postavnega lovca na glave. Kombinacija, ki se je že izkazala za vse prej kot pametno. Po tem, ko je analizirala vsako sleherno podrobnost tistega popoldneva, se je razumno odločila, da se 'pripetljaj v pisarni' ne sme več ponoviti. Ideja se je zdela genialna: diskretna in preprosta za izvedbo. Šele sedaj se je zavedla, da je pozabila upoštevati zelo pomemben faktor: samega Kyla.

Ta ji je namenil enega svojih očarljivih nasmeškov, ob čemer se je njen pogled spustil na njegove ustnice, njeni možgani pa padli v črnino. »K-Kaj… Mislim, kako… Kako veš, da je župan v bolnišnici?« se ji je le uspelo dovolj zbrati, da se je odzvala na njegove besede, čeprav bi se že trenutek kasneje z dlanjo najraje pošteno kresnila po glavi. Halo? Saj je bil vendar župan, vse mesto je vedelo, da je v bolnišnici. Zmajala je z glavo in se odločila ignorirati svoj idiotizem, pri tem pa ni opazila, da se ji je temnolasec krepko približal. Ko je znova dvignila pogled je refleksno stopila korak nazaj, kajti ločil ju je le še slab meter in pol razdalje. »Kaj vendar -« je začela, a je hitro obmolknila, ko so jo dosegle njegove besede. Kri ji je šinila v lica in kar čutila je lahko nastajajočo rdečico, ki je zelo jasno povedala njeno mnenje o temi. »Ahm… Ne vem o čem govoriš,« se je odkašljala. Res se je potrudila da bi njen glas zvenel hladno ali vsaj brezizrazno, pa je bil namesto tega zgolj tresoč. Ker je bilo več kot očitno, da je še predobro vedela, o čem teče debata, je spustila pogled in si šla z roko živčno skozi lase.

»Glej…« je začela. »Oba veva, da je bil tisti pripetljaj napaka. Neumnost, ki se torej ne bo več ponovila.« Skušala je zveneti prepričano, a ob pogledu na njegove oči, ki so govorile svoje, ni več vedela koga je prepričevala. »Ne, pa ne.« Se je šibko uprla njegovim besedam in naredila še en korak nazaj. Oh ja, pa še kako. Le še njena trma jo je zadrževala, da se ne privila k njemu in njegovih ustnic privila k svojim. Trma in ponos, ki je dobro vedel, kako igrico je igral tokrat in mu ni imel namena dati tega zadoščenja. »Si prepričan, da si vsega skupaj samo ne predstavljaš?« Začela se je nova runda, rezultat je bil neodločen, teren pa več kot nevaren. Ostalo je le še eno vprašanje: kdo bo zmagal tokrat? »Da nisi ti tisti, ki si me želi v bližini in me hočeš zgolj premamiti, da ti tega ne bi bilo potrebno priznati?« O bog, igra, ki sta jo igrala, je v njej prebujala občutke, za katere sploh ni vedela da obstajajo. Z vsakim trenutkom in pogledom več je bila manj prepričana v svojo zmago, a na njeno presenečenje je to ni spravljalo v slabo voljo. Pravzaprav se je poraza skorajda… ne, nemogoče… veselila?

for this post i tag bombshell savannah king. and i wrote around 700 words. 1. sorry for late 2. he is driving her crazy, she is driving him crazy. i cannot with this two. this is soo me right now.

njena privlačna postava je podala brezizraznim hodnikom bolnišnice popolnoma novo dimenzijo in nov sijaj, ki je bil skoraj pravljičen, ter si težko rekel ali si sredi bolnišnice ali ne. njeni svetli lasje so lepo poudarjali njen obraz in njene oči so prodorno gledale vanj s svojim zelenkastim leskom. ni si mogel pomagati, da ne bi ob vseh teh razmislekih pridobil nasmešek na obraz, ki je izražal nenadoma lepši dan po bolj klavrnem začetku, ko je moral bedakom ponovno reševati življenja in jim s tem tudi za njihove pojme uničiti. tip je sedaj preživel in je v dobri oskrbi mestne bolnišnice, kar pa lahko samo pomeni to, da bo prepuščen zelo kmalu sodišču in policiji. tukaj pa bo moral nastopiti ponovno on in podati izjavo o stanju v katerem ga je našel, ter upati da bo to vse kar bodo zahtevali od njega. po krvi in pretepenem izrazu na obrazu moškega, je bila podoba savannah zelo dobrodošla in je namigovala na burno, pestro, predvsem pa zanimivo razpletanje dneva za v naprej. in lahko se je le veselil kot triletni otrok kaj vse bo še sledilo. sam bi najraje kar takoj prehodil tisto trapasto razdaljo med njima, jo filmsko utišal s poljubom in roke udomačil na njenih bokih. to bi sicer res kričalo po spozabi kje pravzaprav sta, a savannah ga je privlačila in kot moški si res ni mogel pomagati. dvomil pa je tudi, da je bilo pri njej kaj drugače, sicer bi se njuno zadnje srečanje drugače razpletlo. »savannah, « je nežno začel ob njeni zmedenosti ob kateri se je moral resnično truditi, da ni padel v smeh, ter jo samo potegnil v svojo bližino, ter jo odrešil muk s katerimi se je tudi sam ukvarjal. samo, da je njegova muka bila to, da si ona ni hotela priznati privlačnosti med njima, ker se je več kot očitno bala mnenja drugih. » gre se za župana in ne za tvojo mačko, da bi bilo vsem v mestu malo mar kaj se dogaja z njo, ter ali jo sploh imaš ali ne. vsi vedo, da je v bolnišnici. « njegovo pojasnilo je s temi besedami končano. sam je izvedel bolj kot ne iz čenč po mestu, ko je odšel v trgovino po sestavine za lastno preživetje osamljenega moškega, ter slišal pogovor dveh starejših gospodov, ki sta imela mešano mnenje o županskem dogajanju mesta. stopil je korak bližje k njej, to je vodilo v njen korak nazaj, ter ga je počasi njeno odmikanje žalilo. » ne verjamem ti, « je z nasmeškom dejal, ko je pozorno opazoval vsako njeno reakcijo in premikanje, da je lahko brez težav nadaljeval z naslednjimi besedami : » prelahko te je prebrati, draga. živčno si greš čez lase, glas se ti rahlo trese in postavljaš precej trapasta vprašanja. delam te živčno. « kako zelo je užival v vsem skupaj in vedel je da bo podlegla. pisalo ji je na obrazu.

» si res prepričana, da je temu tako ? « jo je presenetil z vprašanjem, ko je radovedno sklenil roke na prsih, ter se zazrl v njo z dvignjeno obrvjo. » meni se ni zdela napaka in še manj neumnost. prav tako pa nisem prepričan o tistem delu s ponavljanjem, « je drezal v njo in jo s svojimi besedami zagotovo še dodatno vrgel iz tira in pri njej sprožil nov var nestrinjanja in lastnega prepričevanja v laž, s katero se je sama skrivala od jasne resnice. » daj no. govoriš eno, prikazuješ drugo, « se ni pustil njenim besedam, ki so bile tako ali tako bile namenjene njen sami in njeni ustvarjeni predstavi v glavi, da bi se lahko zaščitila od jasnega. ni pa se mogla skrivati večno in sama sebi prekrivati nekaj najbolj osnovnega in zanj normalnega. ni sem imel za nekega bahača, ampak je zgolj videl jasno predstavo pred svojimi očmi, ki mu je ugajala, saj je sam mislil enako, le da si tega ni prikrival. » meni ni problem priznati. edini, ki je problem priznati je tebi, čeprav govorica tvojega telesa jasno nakaže kako zelo nabrito laže tvoj jezik, « ji je priznal nekaj, kar bi lahko že sama vedela, ter sprostil svoje roke in naredil tistih nekaj korakov do nje. s prsti je prijel za njeno brado in jo nežno kolikor je mogel povzdignil in jo prisilil k temu, da je pogledala proti njemu in njegovim očem, ter se soočila z njegovimi besedami : » in sam veliko raje prisluhnem tistemu, kar govori tvoje telo in ne tistemu, kar govorijo tvoje besede. «

KYLE & SAVA

i know! and it's finally happening, huray!

»Sem dojela ja,« je zamrmrala, še vedno nekoliko v zadregi zaradi samega vprašanja, kar se je jasno videlo tudi na rdečici, ki jo žarela z njenih lic. Prekleto, celotna farsa z zardevanjem ji je šla že hudičevo na živce, sploh v njegovi družbi. Ne glede na to, kako se je s svojimi ubogimi igralskimi sposobnostmi trudila, da bi ga prepričala, da ji ne pomeni čisto nič, jo je rdečica nato vedno izdala, kot se je to dogajalo tudi v tem trenutku. Krasno, res. »Ti je morda padlo na pamet, da sem morda živčna, ker me hoče nek mišičnjak prepričati, kako zelo sem uživala v seksu z njim?« Tudi, če ga ne bi videla brez oblačil je bilo precej jasno, da se pod majico skrivajo mišice, o kakšnih so ženske samo sanjale. Kot je bilo jasno tudi, da bi bil njen še tako vztrajen in močan upor v primeru, če bi se jo nenadoma odločil spraviti v kako omaro za čistila, precej jalov. Pa še dvomila je, kako zelo iskren bi bil.

»Amm… Ja?« je zaradi njegovega pogleda postajala vedno bolj negotova in si živčno gristi spodnjo ustnico. »Katerem delu?« Ja, točno tako – spet je blebetala brez razmišljanja. »Hočem reči: seveda je bila neumnost! In napaka, neumna napaka torej. In glede na to, da ni bila nič posebnega, se torej lahko strinjava, da bo bolje če so najini stiki od zdaj naprej samo verbalni?« Neumno. Zakaj za vraga ga je rekla kaj takega, ko pa je kar že sedaj kar vedela, da bo stvar vzel kot izziv? In ne, ni si bila pripravljena priznati, da je čisto morda pravzaprav hotela, da stori prav to. Da jo postavi na laž in jo prisili k priznanju tega, kar je trenutno na vso moč zanikala: da je bil seks fantastičen in je bila trenutno ponovitev prejšnje epizode vse, o čemer je lahko ob pogledu na njegov nesramno čeden nasmešek razmišljala. Bila je neumna in otročja in ni si mogla pomagati. »Prikazujem drugo? Kaj vendar prikazujem, če pa stojim tu čisto pri miru?« Samo, da je pravkar naredila še en korak nazaj, ko je Kyle stopil bližje. »Priznati česa?« Dejansko je ona, ki je o sebi rada mislila kot iskreni, direktni in vsekakor ne strahopetni osebi, sedaj drugega za drugim nizala nepotrebna vprašanja, s katerimi je hotela prekriti dejstvo, da noče priznati kar sta oba vedela: da si ga želi prav toliko, kot on nje. »Tega, da pravzaprav že od prejšnjega tedna razmišljam samo o tebi in o tem, kako bi stvar ponovila?« Skušala se je obraniti s sarkazmom, pa se mu očitno ni več ljubilo poslušati njenega brezsmiselnega čvekanja, kajti ko je naslednjič pogledala k višku je stal le še slabega pol metra stran in jo z dlanjo nežno prisilil, da ga je pogledala v oči. Samo ta nedolžen, nežen dotik je bil potreben, pa je po telesu začutila mravljince in nizko v trebuhu gorečo željo, da premosti tisto kratko razdaljo med njima in končno zopet začuti njegove ustnice na svojih. »Okej,« je nenadoma tiho pokimala. »Priznam.« Vse samo, da se neha igračkati in ji končno da to, kar je njegov iskreč pogled obljubljal zadnjih nekaj minut: užitek. Ne, da bi čakala na njegovo reakcijo, je storila, kar si je želela že od kar ga je zagledala na koncu hodnika. Stopila na prste, se pritisnila obenj in ga poljubila, kot da je to zadnja stvar na svetu ki jo bo storila.

for this post i tag bombshell savannah king. and i wrote around 800 words. one word: yuuuuum. !

definitivno je bila drugačna od mnogih videnih žensk v njegovem življenju, ter je s svojim zardevanjem in prikupnostjo spominjala na neko deklico potrebne zaščite, a je bila še vseeno ženska od glave do pet in je znala precej hitro dvigniti nekomu srčnemu utripu, s tem pa je precej bolj ciljal na moški spol, kot pa na ženskega. najbolje pa se je zavidal tistega, kar je sam občutil, ko je bil ob njej in v njeni bližini in je lahko opazoval njeno ljubko rdečico in njeno ljubko živčnost, ki je pri njemu vedno risala nasmeške na obraz in prineslo neko pozitivnost v pa še tako oblačen dan. » nočem te prepričati in ti vsiljevati nekega mnenja, « je stresel z glavo ob njenih malce narobe izrečenih besed, ki niso razumele njegovega konteksta povedanega, ter nadaljeval : » hočem te samo spodbuditi, da sama sebi priznaš, brez zadržkov in živčnosti, da si preprosto uživala. « razumel bi, če bi bili v takšnem obdobju, da bi kaj takega za žensko bilo nesprejemljivo in bi jo takoj odpeljali na sramotilni oder, vendar, ker temu ni bilo tako, ni našel nobenega dovolj utemeljenega razloga, da ne bi samo podrla svojih zidov in povedala tisto, kar sta se oba že zavedala, samo slišala še nista – predvsem - iz njenih ust. » saj sva samo midva, nihče ne bo izvedel, « ji je še šepnil ravno toliko da je lahko slišala in pomežiknil v njeno smer, ker jo je bilo tako zelo zabavno zbadati v tisto točko, ki jo je še toliko bolj delala nervozno in jo oblivala z rdečico.

» no, nisi slišati tako, « je namuznjeno odvrnil in skomignil z rameni, ker je vedel, da je vse to predstava njenega samo prepričevanja v nekaj, kar je bilo že obema precej jasno in se zato ni dal posebno motiti, ter popuščati pod vpliv njeni besed. sicer bi že zdavnaj vse skupaj sprejel, ter odšel samo naprej s svojim življenjem, ter pozabil nanjo in nepomembnost njenega postanka v njegovem življenju. » tistemu, da ne bi z veseljem doživela ponovitev najinega prejšnjega srečanja, « jo je opomnil o delu o katerem je govoril, čeprav se je zavedal, da je vedela in enako je bilo tudi z njo, a preprosto jo je rad ob vsakem koraku na tisto tudi opominjal. » ti si pa res rada mečeš pesek v oči, kaj ? « posmehnil se je njenim besedam, ki tipično niso imele vpliva nanj, ter je raje samo prikimal z ogromnim nasmeškom na obrazu, ki je samo kazal na to da ji ni verjel ne glede na to koliko je vztrajala pri svojem. » edina neumnost je to tvoje nepriznavanje, « je še mehko dodal in pogled mehko zavrtal vanjo. imel jo je namen pustiti na miru, ter odnos res držati na uradni ravni, šele ko bo ona sama znala resno pokazati, da je zanjo vse skupaj napaka in neumnost, ki ne bo doživela svoje prve niti druge ponovitve. do sedaj ji to ni uspelo, zato tudi ni imel namena odnehati tako zlahka, ter se predati že na samem začetku. » zaradi mene lahko skačeš naokoli pa bodo tvoje oči in tvoji nezavedni gibi govorili drugače, « jo je spet zavrnil s svojim vencem besed in obdržal dobro mero potrpežljivosti ob njenem nazadovanju in izmikanju, ki ne bo doseglo popolnoma ničesar, samo ni vedel kdaj bo to ona dojela enkrat za vselej. » dobro veš česa, « se ni posegel po dodatnem opisovanju in razlaganju, ker sedaj na tej točki tega ni bilo resnično potrebno storiti, ko je dobro vedela o čem govori in kaj si želi slišati. » bingo, « so sedaj njegove besede zvenele mehko in ljubkovalno, ko so tudi takšne poteze sledile, ob njegovem rahlem oprijemu njene brade. hotel je imeti tisti stik z njo, ko bo končno slišal tiste besede, ker je preprosto čutil, da se bo vdala pod vsem pritiskom in končno priznala za olajšano dihanje. in to se je tudi zgodilo- na njegove ustnice se je prikradel širok nasmešek in zagotovo bi še katero rekel na to njeno priznanje, a ga je presenetila s poljubom, mamljivim poljubom. roke je avtomatsko ovil okoli njenih bokov in jo potegnil bližje k sebi, da je lahko čutil njeno bližino kolikor se je le dalo, ter se mu ni mogla izmakniti niti za korak več. » je bilo to tako zelo težko ? « so besede končno našle pot iz njega, ko je prekinil poljub, ter z ustnicami segel do njenega ušesa in ji nežno zamrmral na njih, potem pa nežno zdrsel po njenem vratu in našel spet pot nazaj do njenih ustnic od katerih se sedaj res ni hotel ločiti. » občutek imam, da naju bo kmalu katera od medicinskih sester brcnila ven, zaradi neprimernega vedenja, ampak si res ne morem pomagati, ko pa me spravljaš ob pamet.« zakaj sta se morala ravno srečati v bolnišnici ? ali je bila to zgolj ovira v glavah in ne tudi v realnosti ?

KYLE & SAVA

rawr. ;D

Živciralo jo je, da sta stala sredi bolnišnice, na ogled vsakomur, ki bi slučajno zavil okoli vogala, kot jo je živciral njegov samozavestni nasmešek in njegov pogled, ki je zelo jasno sporočal, da se več kot dobro zaveda da laže. Že samo njegova bližina je bila dovolj, da je izgubila kontrolo nad svojim telesom in se je njen srčni utrip povzpel v višave, medtem ko je bilo vse, na kar je lahko mislila, njegovo telo povsem ob njenem. Huh. Z roko si je šla nervozno skozi lase in ga ošinila s pogledom, med tem pa je skušala samo sebe prepričati, da je bil njen odziv nanj samo v njeni glavi. Pa se je mišičnjak premaknil bližje in ji že samo s tem poslal mravljince po telesu. Prekleto. Vse, o čemer je v njegovi bližini razmišljala, je bil seks. Divji, prepovedani in adrenalinski seks, po katerem je njeno telo v tistem trenutku več kot očitno hrepenelo in jo s tem spravljalo v zadrego. Če ne bi že od kar ga je zagledala na drugem koncu hodnika hrepenela samo po tem, da njegove ustnice začuti na svojih, bi ga v tistem trenutku poljubila samo zato, da bi mu iz obraza izbrisala tisti nadvse nadležni saj-sem-vedel nasmešek. Ko so se njune ustnice končno dotaknile je pozabila na vsak pomislek, na vsako skrbno izmišljeno prepreko, ki si jo je sama postavila med sebe in njega, samo da bi se izognila temu, kar je pravkar počela. Zakaj za vraga se je izogibala nečemu, kar je bilo tako hudičevo dobro, v tem trenutku ni vedela, saj je z njegovim dotikom izginila vsa njena pamet skupaj z razsodnostjo.

»Pojma nimaš,« je zamrmrala, trenutek kasneje pa globoko vdihnila, ko je našel občutljivo mesto na njenem vratu. Prekleto, ta moški jo je spravljal ob pamet tako ali drugače, ona pa mu je to z največjim veseljem tudi pustila. »Koga brigajo sestre,« ji je uspelo zamrmrati, ko se je za trenutek ločila od njega in nato ovila roke okoli njegovega vratu, da mu je bila še bližje, če je bilo to sploh še mogoče. Prekleto, hotela ga je. Zdaj. K vragu z bolnišnico in vsem skupaj. S težavo se je nekoliko odrinila, ravno dovolj, da je prekinila poljub, in nekaj trenutkov zgolj globoko dihala, preden je odprla oči in ga pogledala z izzivalnim nasmeškom na ustnicah. Na kratko se je ozrla okoli sebe, tokrat ne iz strahu, da bi jo kdo opazil. Ta misel je izginila skupaj z zanikanjem in prepričevanjem, da je Kyle ne privlači. Kakšna velika, debela laž. Njene oči so že po nekaj trenutkih opazile, kar je iskala: za vogalom, na koncu hodnika so bila vrata z napisom Čistila, samo za osebje in v tistem trenutku ji je bilo povsem vseeno za vse razen za gorečo željo, ki je razvnemala njeno telo. Pozneje bo za vse skupaj znova okrivila njega in njegovo neprikrito izzivanje, do takrat pa je lahko počela kar je želela. Njena dlan je poiskala njegovo, ko ga je s pomenljivim nasmeškom potegnila za seboj v smeri osamljenih vrat in sama pri sebi je molila, da osebje v bolnišnici ni bilo dovolj paranoično, da bi take prostore zaklepalo. V tem primeru resni vedela, kaj bi storila in bila je več kot hvaležna, ko se je kljuka pod njeno dlanjo z lahkoto vdala. Izpustila vdih, za katerega do tistega trenutka sploh ni vedela, da ga zadržuje, nato pa vstopila in za seboj potegnila tudi temnolasca, preden je vrata hitro in nič kaj nežno zaprla. Objel ju je mrak, ki ga je razbijalo zgolj napol zastrto okence pod stropom, a tega skorajda ni opazila. V trenutku, ko je za seboj zaprla vrata ga je znova občutila ob sebi in se znašla ujeta med leseno površino in njegovim telesom. Usta ji je prikril s svojimi še preden bi sploh imela priložnost ugovarjati, pa čeprav ji to v tistem trenutku ni padlo niti na kraj pameti. Z dlanmi v njegovih laseh ga je potegnila bližje k sebi, s čemer mu je dala jasno vedeti, da mu nima nobenega namena ugovarjati. Prej nasprotno.

for this post i tag bombshell savannah king. and i wrote around 700 words. one word: hot stuff, hot stuff :3

» huh, kaj pa vem podžupanja, « je začel s svojim odgovorom na njene besede o medicinskih sestrah in sklenil svoje roke okoli njenih bokov, ter si na ustnice narisal nasmešek ob njegovem predrznem nadaljevanju : » mogoče bi katera z veseljem odšla do župana in mu povedala kako se poljubljaš sredi hodnika z nekim moškim, ki definitivno ni videti kot pripadnik elite, namesto da bi skrbela za mesto in opravljala svoje delo. « roko na srce, pa resnično ni hotel, da bi sedaj odšla in se zatopila med goro papirja, ko pa je njega razvnelo njeno priznanje in strast, ki jo je čutil ob njeni bližini, da se je počutil mladega in zadovoljnega in definitivno je bil sposoben pozabiti celo na teagan in njuno skorajšnjo ločitev, ki se bo pospešila, če bo še naprej spal s savannah. ampak ali je njemu bilo v tistem trenutku mar ? ne. ni misli z razumom odgovornega in odraslega človeka, ampak z razumom moškega v objemu privlačnega dekleta. in sedaj, ko je priznala svoja določena občutja njemu in predvsem sebi, je res ni imel namena spustiti v pisarno in jo pustiti delati na miru. nikakor. imel je njene dotike in imel je njene poljube in žal mu tega noben župan in nobena medicinska sestra ni mogla kar tako iztrgati iz rok. odzval se je na njen rahel odriv, ki ni bil nasilen ali preveč nevaren, da bi mu pravil o njenem odhodu, bil je preprosto odriv v želji po zraku in očitno tudi njenem planu. opazoval je njen nasmešek na ustnicah in sledil njenemu pogledu, ki je preiskoval hodnik pred in za njima, ter se tudi sam ustavil pri vratih, ki so na sebi nosila precej zanimiv napis; čistila in spodaj je bilo dodano še;samo za zaposlene. presenečeno se je namuznil ob spoznanju kam pes taco moli in se s pogledom vrnil k njej pripravljen spregovoriti in reči kakšno o tem ali je prepričana ali ne, a ga je že prijela za roko in potegnila za seboj, neučakana in strastna, kakršno jo je sam imel v tistem trenutku najraje. vrata so se odprla ob pritisku na kljuko in potisnjen je bil v temen prostor, ki ga je rahlo osvetljevala majhna svetloba, ki je izhajala iz majhnega okna nekje pred njima. tema ga ni motila in prav tako ne nepoznavanje prostora v katerem sta sedaj bila, dokler sta bila skrita pred radovednimi pogledi. svoje ustnice je prilepil na njene in njeno telo pritisnil ob leseno površino in je bila tako ponovna ujeta v njegovem oprijemu.

njegova roka se je znašla na njenem golem stegnu, ko je z njo segel pod oprijeto obleko in drsel navzgor, dokler ni občutil blaga njenih spodnjih hlačk in se je med poljubom ob tem rahlo nasmehnil, vedoč kako se bo kmalu znašla pred njim tudi brez tega. odmaknil je roko stran in zdrsel preko tkanine obleke in se ustavil nekje pri njenih prsih in s poljubom zdrsel preko lic do njenega vratu in si ga popolnoma prisvojil. » gospodična podžupanja, imam vaše dovoljenje, da se znebim obleke z vas ? « se je za trenutek odmaknil in se zazrl v njene oči, ki jih je lahko še zaradi pomoči rahle dnevne svetlobe skozi okno, brez problema našel in se nagajivo nasmehnil v upanju, da mu bo brez vprašanja privolila. » ali si se mogoče premislila ? « ni bil neki posiljevalec in edino ona ga je sedaj lahko ustavila. imela je na izbiro : da ali ne. in, če bo izbrala da, potem res ni imel namena odlašati s slačenjem nepotrebne obleke z njenega telesa in prisvajanjem vsakega kotička njene kože. z roko je spet zdrsel preko njenega trupa navzdol do njenih nog in si prisvojil njeno stegno, da se je to skrčilo in ovilo okoli njega, ter je bil še toliko bližje njej, da je čutil dviganje in spuščanje njenega prsnega koša in njen utrip srca medtem ko je z roko drsel po njeni koži in se nahajal pod zavetjem njene obleke. spravljala ga je ob pamet in niti malo ga ni brigalo to, da sta se nahajala v sobi za čistila za zaklenjenimi vrati, ter sta oba ob tem bila polna adrenalina. navsezadnje se je lahko zgodilo karkoli in ne da bi zares pomisli na to je z drugo prosto roko segel po njeni zadrgi in jo previdno in počasi odpel, da se je lahko osvobodila iz nje in stopila pred njega zgolj v spodnjem perilu. » še vedno lahko rečeš ne, veš ? « upal pa je, da bo ob tem samo odkimala in tudi sama segla proti njegovi majici, ter se je znebila.