Po hodniku je bilo slišati samo njegove korake, ki so odmevali, ko je čim hitreje hotel priti do svojega cilja, ne da bi sploh pomislil, če je bilo to početje res pametno ali kako drugače ustrezno. Potreboval jo je – samo ta misel mu je utripala v glavi in ga spravljala ob pamet z enako mero kot dejstvo, da je njegovo srce razbijalo približno tako kot detektor kovin, ko odkrije zaklad. No, sam je zaklad v njej našel še davno tega in tega ni namreval odriniti nekam v odročni del svoje glave, prav tako kot ni nameraval ustaviti korak in obrniti smer proti izhodu. Tako blizu je bil cilju – odditi pač tako ni mogel, tudi če bi se za to še kako prizadeval.

Iz pljuč mu je ušel globok izdih, ki je zamolknil, ko se je njegov korak končno ustavil in se zastrmel v številko stanovanja, kjer je bivala oseba, ki si jo je tako želel videti. Kdo ve, kaj ga je prijelo, kaj ga je spodbudilo k temu dejanju - morda je bil kriv alkohol, ki se mu je tako kot adrenalin pretakal po žilah in mu sproti vlival pogum. Mu odnašal še tisto trohico možnosti, da bi lahko o tem razumno premislil. Pravzaprav ga je razum v tem primeru že davno zapustil – bilo je srce tisto, ki mu je narekovalo, kaj naj naredi in tako so se prsti skrili v pest, ko je – še preden se je zares zavedal, kaj počne - že potrkal.

»Ava, odpri,« je zamrmral, neprepričan, če ga je sploh slišala, glede na to, da je bil njegov glas tako tih kot šepet. »Prosim.« Še sam sebi se je zdel smešen, ker jo je tako nagovarjal skozi zaprta vrata in je delovalo kot bi govoril sam s seboj. A vedel je, da je bila tik za vrati – slišal je premikanje in nenadno tišino, ko je zadržala dih. »Daj no. Ava.« Zmajal z glavo in se že hotel nasloniti na zid poleg vrat in se soočiti z neuspelim poskusom, ko so se vrata pred njim nenadoma odprla in je v manj kot sekundi že strmel naravnost v njene oči. »Hvala,« se mu je ob zahvali, ki jo je ponudil namesto odgovora na zastavljeno vprašanje, obraz sprostil v nežen nasmešek. Hotel je že brez povabila vstopiti naprej, kot je bil navajen, a se je skoraj zaletel v njeno telo, ki mu je bilo v napoto. Ni delovala, kot bi se želela umakniti – pravzaprav je na njenem obrazu lahko zaznal nekaj, zaradi česa se je njegovo čelo v trenutku nezadovoljno namrščilo. Prvič se je v njeni družbi počutil nezaželeno in ta občutek ga je spravljal ob pamet kot še mnogo drugih dejavnikov. »Kako to misliš?« je bil edini stavek, ki ga je bil zmožen izustiti ob njeni nepričakovani ofenzivi. Ne, zares ni pričakoval takšne reakcije. »Me podiš stran?« je njegov glas postal rahlo hripav zaradi čustev, ki so bile posledice njenega zavračanja – in res ni bilo prijetno. Pogledal je v tla in preprosto skomignil z rameni, kot bi nebesedno pristal na njen predlog, v katerega ga je pravkar skoraj prisilila, da naj pristane. »Prav,« je zamomljal in šele tedaj začel čutiti vse posledice napačne odločive. Vrh vsega ga je zapustil še tisti pogum, ki ga je imel še pred trenutkom, ko ji je nameraval priznati, kako zelo jo potrebuje. Očitno je bilo vse zaman.

tagged: oh-so-awesome ava | words: 555| comment: še enkrat oprosti, ker sem tako pozna!


THANKS TO MAC !