jacques nikoli ni bil oseba, ki bi na drugih pustila vtis. rodil se je v parizu, staršema, ki sta za svoja sinova želela le, da bi postala povprečna odrasla človeka - nikoli ni bil torej navajen na kakršnokoli izstopanje. pri štirih letih je začel igrati klavir. sprva je bila to le mamina želja, dokler ni v igranju našel izhoda iz realnosti in življenja, ki je bilo pred njim. že kot otroka so v njem odkrili izjemen talent tudi svetovni glasbeni mojstri in če bi fant imel le malo več poguma in samozavesti, bi bil zdaj eden izmed svetovno znanih pianistov, o tem ni dvoma. vendar ne, jacques je igral zaradi lastne volje in ne zaradi drugih - v njega je bila že od nekdaj vtisnjena misel, da mu je usojeno točno in le to, kar so imeli njegovi starši in še mnogo generacij pred njimi, malo, vendar dovolj. bil je prijeten deček, tako navzven kot tudi po karakterju, saj je bil skromen, vesel in ravno dovolj duhovit, da se je prikupil vsakomur. skratka, imel je vse lastnosti, ki so potrebne za uspeh. ampak veste, včasih se tega začnemo zavedati veliko prepozno. v parizu je bil jacques sicer priljubljen med sovrstniki, vseeno pa se je raje držal sam zase. krajše povedano, nekoč je bil popolno nasprotje tega, kar je danes.

pri petnajstih so ga starši poslali na glasbeno akademijo. bil je zdaleč najboljši, vendar mu to ni pomenilo čisto nič. za njega bi bilo najverjetneje isto, če bi delal kot natakar v najbolj zatohlem baru, ali pa koncertiral po svetu. nikoli ni bil dober v izbiranju odločitev in tudi njegova naslednja je bila popolnoma zgrešena, po drugi strani pa tudi najbolj usodna. odpravil se je v ameriko - z dovolj denarja, nekaj načrti in premalo izkušnjami, da bi lahko kar tako sam živel nekje sredi dežele, kjer ni stvari, ki je ne bi smel narediti - takšno je bilo vsaj njegovo takratno mnenje. ravno zaradi tega tudi ni niti malo čudno, da je danes to, kar je. zaposlil se je na bencinski črpalki in živel predvsem od izjemno nizke plače, osvajanja deklet z igranjem na star razglašen klavir v svojem stanovanju in sanjarjenja. bil je zadovoljen s svojim življenjem. več kot zadovoljen, živel je tako, kot si je vedno želel - brezskrbno, brez da bi mu nekdo za hrbtom ves čas narekoval kaj naj dela in kaj ne. bil je srečen, ampak saj veste, ko imamo vse, kar smo želeli, si ljudje vedno želimo več. tudi jacques seveda ni bil izjema in ni trajalo dolgo, da je začel iskati druge, boljše možnosti, da bi bilo njegovo življenje še lažje. v tem obdobju svojega življenja se je prvič srečal tudi z besedo kriminal - seveda, zakaj bi delal in zaslužil tisto skromno plačilo, če pa lahko oropa katero izmed manj varovanih trgovinic v mestu in v minuti zasluži več kot bi sicer v celem mesecu?

trenutno živi v filadelfiji, čeprav je v zadnjih letih kar pogosto menjeval okolje, predvsem zaradi varnosti. tukaj se je pridružil mestni topli, ki se ukvarja s kriminalom, kjer se počasi dviguje po hierarhični družbeni lestvici, ki vlada tukaj. mislim, da bi bilo dobro, da se še vsaj za trenutek ustavim pri njegovem karakterju, vendar je ta blazno težko opisljiv, saj je bolj ali manj odvisen od situacije, v kateri se tale šestindvajsetletni zapeljivec znajde. lahko je najbolj krut morilec v mestu, po drugi strani pa je lahko tudi najbolj popoln fant, kar si ga dekle lahko zamisli. skratka, težko ga je razumeti, še težje se je z njim zbližati, najtežje pa je dejansko razumeti njegovo zgodbo.