break room

Gost

tagged: REN smitten

spet običajno dolgočasen dan v službi, je pomislil nate, ko je stopil skozi vrata policijske postaje in se počasi odpravil proti svoji pisarni. bilo je zgodaj zjutraj, ura je bila okoli šeste zjutraj, in nate nikoli ni bil oseba, ki bi se z lahkoto vstajala ob tako zgodnjih urah. med hojo je nerazločno pozdravil nekaj sodelavcev, dokler ni končno prispel do mize polne papirjev, ki so čakali na njega, da jih uredi. vsega skupaj je bilo za kar nekaj ur dela, zato se je odločil, da se jih bo kar takoj lotil in morda imel kasneje čas za kakšno bolj pametno in predvsem bolj produktivno opravilo. v službi je bil namreč novinec in vse kar je lahko počel je bilo to, da je sledil navodilom svojim nadrejenih - če so mu ti naročili, da mora vso dopoldne preživeti zatopljen v neka stara poročila, s katerimi se najverjetneje ni dalo ukvarjati nikomur drugemu, je to brez obotavljanja tudi moral storiti.

po dobri uri enoličnega prebiranja, prelaganja in sortiranja pomešanih informacij, se je počutil še bolj utrujeno kot prej. ponoči je spal le dobre štiri ure, zjutraj pa ni imel niti časa, da bi si pripravil kavo. pomel si je oči in se ozrl po napol praznem prostoru, nato pa vstal in se odpravil do sobe, kjer je večkrat videl, da so si njegovi sodelavci pripravljali kavo. soba je bila prazna, kar ga je prijetno presenetilo in razveselilo, ker v tistem trenutku res ni imel želje po pogovoru s komerkoli. stopil je do avtomata - lahko bi si sicer sam pripravil kavo, ampak se mu preprosto ni dalo -, vanj vstavil nekaj kovancev ter pritisnil tipko za kavo z mlekom. med čakanjem se je razgledal po prostoru in pomislil, zakaj se nikoli prej ni spomnil, da bi prišel sem. prostor je namreč bil prav prijeten in na nek način je nate v njem popolnoma izgubil občutek, da je pravzaprav v službi... dokler ni slišal, kako je nekdo za njim odprl vrata in kasneje, kako so le-ta s pridušenim zvokom zaloputnila nazaj. pizda, niti tukaj nimam mira, je v mislih ponovno govoril sam s sabo. bil je skoraj prepričan, da je kateri izmed tistih neumnih sodelavcev, ki se kar naprej norčujejo iz njih novincev. ni se obrnil, zanalašč, ker ni hotel, da bi mu kdorkoli še poslabšal že tako ali tako slab dan. vzel je lonček s kavo in se, ne da bi sploh pogledal osebo, ki je vstopila, odpravil proti vratom.

ko je bil že skoraj pri steklenih vratih, kamor je bil namenjen, pa je nenamerno s kotičkom očesa vseeno ošinil neznano osebo. bil je ren de luca, prijeten fant, ki ga sicer ni osebno poznal, je pa o njem slišal bolj ali manj same dobre stvari. ne da bi pred tem vsaj za trenutek pomislil, je stopil proti njemu. "dobro jutro," ga je pozdravil ter sedel na stol zraven njegovega. "si tudi ti obsojen na tole jutranjo izmeno, ki se je večina tako zelo izogiba?" je postavil neumestno vprašanje, ne da bi se sploh zavedel, kako neumno je v resnici vprašanje res bilo. "aja, jaz sem nate. nate martinez," se je potem na hitro predstavil, ko je ugotovil, da ren najverjetneje nima pojma s kom se pravzaprav pogovarja.

Naslov sporočila: Re: break room Pon Mar 11, 2013 5:46 pm

pravzaprav se je njegov delavnik pričel šele ob desetih, ko se je moral narisati za svojo mizo v pisarni in se pretvarjati, da je koristen člen policijske verige. a ne bo se počutil koristnega, dokler ga ne bodo nehali ovijati v vato in ga bodo končno poslali na teren. komajda je še gledal vse štiri stene okrog njega in neprenehno udarjanje po tipkovnicah računalnikov, ga je počasi in vztrajno spravljalo ob pamet. če se bo moral prebiti skozi še en tak teden, bo najverjetneje vse poslal k vragu, pograbil pištolo in se kar sam prijavil na terensko delo. vendar je bila ura že sedem, ko je prispel v službo. ni mogel spati. noči polne spanca so bile že zdavnaj za njim, verjetno je bila zadnja polno prespana noč nekaj mesecev nazaj, ko se je videval z alannah in je ob njej bil sposoben zaspati za nekaj več kot tri ure. sicer pa se je neprestano zbujal, povsem prepoten, povsem zmeden od sanj, ki so bile v resnici spomini in včasih se je bilo nadvse težko opomniti, da se ne nahaja več v vili o'brienovih in mu niso pravkar prestrelili črev. pomel si je oči in se naslonil nazaj na svojem sedežu. ne glede na vajeno utrujenost je potreboval skodelico kave in moral se bo odpraviti proti skupni sobi, kjer se je nahajal tudi avtomat. na srečo so bili zaenkrat v službi samo tisti zgodnji začetniki in nočna izmena, ki je zaključevala svoj delovnik. deset minut in postaja bo preplavljena z novo izmeno, da bo res nemogoče dobiti kavo ali se samo premakniti iz ene sobe v drugo. vrgel je šop papirjev na mizo, pograbil denarnico z drobižem in se namenil proti skupni sobi.

kanček preveč vihravo je vstopil v sobo s kavomatov in vrata so se z blagim treskom zaprla za njegovim hrbtom. s pogledom je ošinil hrbet visokega temnolasca, ki si je očitno pripravljal svoj topel napitek. stopil je mimo njega in v režo za kovance potisnil drobiž, pritisnil gumb za kavo z mlekom in čakal. ''jutro,'' je presenečeno dvignil pogled, ko ga je sodelavec pozdravil in ogovoril. na hitro ga je premeril in ga bežno prepoznal, četudi si imena ni mogel ravno priklicati v misli. bil je eden od novincev, torej sta bila praktično na istem, saj se je sam šele vrnil nazaj v policijske vode po dolgotrajnem premoru. ''ne... pravzaprav začnem ob desetih,'' je odvrnil: ''prišel sem prej, ker... saj veš kako je s spanjem.'' nedoločljivo je skomignil z rameni, ker ni vedel, kako točno naj pojasni, da so bile neprespane noči zanj praktično stalnica, ki ga ni izpustila iz svojih boleče ostrih krempljev. ''lorenzo de luca. ren za približno devetindevetdeset odstotokov prebivalstva. v tisti en odstotek sodi samo družina. kup glasnih italijanov, ki imajo ameriko tudi po desetletjih za največje zlo,'' se je predstavil tudi sam, ko je lahno stisnil ponujeno dlan, in dodal še tisto kar je vsem padlo na pamet, ko so ga spoznali. italijanski videz, italijanski priimek, gotovo so vsi glasni makaronarji. res so bili, z izjemo njega. ni bil pretirano glasen. ''torej... jutranja izmena? kup papirjev? dolgčas? nujna doza kofeina? vem, kako ti je. komaj čakam, da se spravim stran od pisarne in na teren,'' je zavzdihnil in se naslonil nazaj na pult, medtem ko je čakal, da bo kavomat zaključil svojo čarovnijo in mu dostavil svežo kavo.