»all things truly wicked start from innocence.«piše se leto 1996, peti marec. limerick je obdan s težko jutranjo meglo in tiste redke duše, ki so bile kljub tako zgodnji uri že zunaj varnega zavetja hiš so imele na laseh tanko plast vlage. v eni izmed neopaznih manjših hiš se je deklica z dolgimi, bledo rumenimi lasmi naslanjala na okensko polico ter zavzeto pisala svoje ime na zamegljeno steklo. caitlin. njene misli so bile prazne, kljub temu, da bi lahko povsem upravičeno žarela od veselja, kričala in piskala – bil je njen peti rojstni dan. toda zanjo takšni dogodki niso imeli posebnega pomena, pomenili so le, da si za točno eno leto starejši.
čez nekaj ur je z očetom sedela pri mizi in z rahlim nasmeškom jedla palačinke z veliko čokolade, ki sicer niso smele biti na jedilniku. prizor je bil skoraj idiličen, preprosta harmonija med staršem in otrokom. zdelo se je nemogoče, da bi to lahko tako kruto končala povsem banalna stvar, kot je nenamerna packa čokolade na dekličini snežno beli oblekici. oče ji je seveda povedal nekaj ostrih, ko se je naenkrat vse sprevrglo v nekakšno besno dramo, vrtinec kričanja in razbijanja s pestmi. caitlin se je kot strela z jasnega začela očetu upirati, ga odrivati s svojimi ročicami in solze besa so kot dva hudournika drle iz njenih jasnih modrih oči.
»i had nothing to offer anybody except my own confusion.« ordinacija dr. dolana, edinega psihiatra v mestu je bila pusta, bela soba z nekaj naključno postavljenimi fotelji in dodatnim zaprtim prostorom, razdeljenem na pol. v eni polovici je na mehkem, oblazinjenem stolu sedela caitlin, v drugi pa psihiater; med njima je bila stena iz pleksistekla. zdaj desetletno dekle je meril s preudarnimi očmi, kot bi hotel poseči v globine njene duše, toda vedela je, da je ne bo prebral, vsaj dokler mu ona ne bo pustila. imela je dar, da se lahko po svoji volji zapre, tisto zunanjo podobo, ki je marsikomu lahko veliko povedala. kaj kmalu je dolan to tudi ugotovil in prešel k rutinskim vprašanjem. kdo je, kje živi, kdo so njeni starši, se ji je v preteklosti zgodilo kaj posebno velikega oziroma prelomnega, ima kakršnekoli travme, bla bla. večino časa ga ni niti dobro poslušala, temveč je le robotsko odgovarjala in strmela v svoja stegna. potem je prišel psihološki del – njeni občutki, spomini, dojemanje sveta, drugačnosti. kaj bi po njenem mnenju lahko povzročilo nenamerne izbruhe jeze? je morda depresivna? pesimistična? še vedno močno doživlja mamino smrt? vse to ji je neprijetno odzvanjalo v glavi, ki v tistem trenutku ni bila sposobna polno razmišljati, njeni odgovori so bili skopi in odsekani. zakaj hoče vedeti vse to? zakaj ga zanimajo njena najgloblja čustva, ko pa jo je pred dvajsetimi minutami videl prvič v življenju?
po nekaj neproduktivnih minutah je končno odnehal in oznanil, da je za tisti dan konec. caitlin je olajšano izdihnila in z bolečo glavo pohitela očetu v objem.
»my love disappeared, along with the evidence of her dead body.«popolnoma je izgubila nadzor nad sabo, spet. po desetih letih obiskovanja psihiatra, so se napadi še vedno vsake toliko ponavljali. ni vedela, kaj jo je do tega pripeljalo tokrat, toda v tistem trenutku je bilo preprosto konec, vse zavore so popustile. nekoliko oddaljen od nje je stal oče, nemočen – zaslutil je napad, toda narediti ni mogel ničesar. v njenih očeh so bile podobe spačene, razvlečene, temne… slabe. začutila je čisti, nemočni bes, izmed ustnic so letele kletvice, z rokami je prevračala stvari okoli sebe.
po nekaj minutah besnenja se je obrnila k očetu, in kljub vsem svojim načelom ga je močno odrinila, da je padel na stopnice. njegovo upiranje ni pomagalo popolnoma nič. caitlin je z nekoliko razširjenimi nogami stala nad njim, stiskala zobe in rezko dihala. njene modre oči so bile stisnjene v ozke odprtine, ki so odsevale njen notranji boj, nakopičeno jezo. sčasoma je skopnela in ostala je le še zmeda. ni več vedela kdo je, kaj je,
zakaj je. njene oči so begale od enega razbitega predmeta do drugega, tam je prevrnjena miza, pohabljeni stoli, poteptan šopek, ki ga je z očetom nabrala prejšnji dan. oče. v trenutku je bila v počepu ob njem, ignorirala lužico krvi pod njegovo glavo in poiskala pravo mesto na vratu. tisti trenutek jo bo najverjetneje spremljal vse življenje – ko je prste pritisnila tja, prepričana, da bo začutila gibanje srca, ki neumorno poganja kri po žilah edine osebe, ki ji je ostala na svetu. in je čutila le kožo, nagrbančeno od starosti, vendar mirno – tako prekleto mirno, da je skoraj bolelo. solze si niso uspele utreti poti izza vek, preprosto sedela je tam sredi kaosa razbite kuhinje, z zaprtimi očmi.
»nothing to lose, nothing to gain, nothing she desired anymore.«po tistem se je kolikor hitro je lahko odpravila čim dlje stran od domovine, v ameriko. po naključju se je znašla v filadelfiji in se tam ustalila, dekle s skrivnostno preteklostjo, ki je burilo mnogo duhov. bilo ji je vseeno. želela si je medlo življenje, nikakršnega izstopanja. pridružila se je neki tolpi, kjer je kaj kmalu postala precej cenjena. ničesar ne more izgubiti in ničesar pridobiti, ničesar si pravzaprav tudi ne želeli. nihče ji ne pomenil več kot nič, in počne to, kar ji zapovedo. v življenju je zapravila vse možnosti in ubila edino osebo, ki ji je kdajkoli kaj pomenila. se bo našel kdo, ki bo njeno uničeno življenje postavil na pravo mesto?
