Rodila sem se v enem izmed tistih popolnoma nenaprednih, majhnih vasic, kjer se ljudje srečujejo na rednih intervalih ob nedeljskih mašah, kjer vsak drug drugega označuje za soseda, kjer govorice potujejo hitro in kjer se nič nikdar ne spremeni. Moja starša sta imela zame od nekdaj začrtano življenjsko pot. Oba sta bila globoko verna človeka in obema se je zdelo, da bo zame, za njiju, za ves svet preprosto najbolje, če me po končani srednji šoli pošljeta v samostan. Nikdar se nisem upirala; vse, kar sta izbrala starša, se mi je zmeraj zdelo dobro. Nikdar se nisem zanimala za fante, vedno sem bila raje sama, tudi prijateljic nisem imela mnogo, kar morda pojasni, zakaj nisem niti pomislila, da bi jezikala ob tej družinski odločitvi. Nikdar se nisem znala postaviti zase, v tistem času pa, iskreno, nisem znala niti razmišljati zase. Mamo in očeta sem imela zelo rada, njuno mnenje sem zmeraj cenila, njuna odločitev se mi je zdela samoumevna. V cerkvi sem tako do tedaj sodelovala pri vsem: imeli smo mladinsko skupino, kjer so me imeli zelo radi, pela sem v cerkvenem zboru, kjer so mi zmeraj govorili, da imam glas angela. Ker sem igrala tudi violino, so me večkrat ob slovesnostih poprosili, če bi lahko starejši zbor spremljala instrumentalno in to sem izredno rada počela. Stari ljudje so se mi vedno zdeli tako na jasnem sami s seboj; rada sem se pogovarjala z gospo Antonie, ki se je sem priselila pri dvajsetih, ko si je ustvarila tukaj življenje s svojim možem. Tedaj je bila stara kakšnih šestdeset, imela je močan glas, ki je donel po cerkvi. Bila je francozinja, a govorila je odlično angleščino. Zelo dovzetna je bila za božji klic; rekla mi je, da ga je prvič slišala, ko je zanosila z jacquesom, njenim najstarejšim sinom. Da je takrat vedela, da je vse, za kar je tedaj verjela, da je larifari, resnično. Rada sem se pogovarjala z njo, večkrat me je povabila k sebi. Bila je izredno osamljena, saj je njen mož umrl v prometni nesreči pred kakšnimi dvajsetimi leti, otroci pa so se odselili v iskanju boljšega življenja. Bila je sama in večkrat mi je rekla, da sem ji bliže kot kdorkoli, ki je bil z njo po krvi povezan. Antonie je umrla pred dvema letoma. V oporoki mi je zapustila nekaj denarja in nekaj čudovitih besed o tem, kako naklonjena mi je bila.

V samostanu sem se počutila kot doma. Sestre so bile do mene izredno prijazne. Bila sem krepko najmlajša, sedemnajstletnica, ki je odkrila boga. večina jih je prav zares pristala tukaj v moji starosti, a najmlajša za menoj je bila sestra danielle, stara petintrideset. Glavna sestra mary, ki je bila tukaj že štirideset let, me je takoj vzela za svojo. Včasih sva skupaj kuhali ali ob čaju klepetali, a mislim, da je bila taka do vseh. Bila je čudovita ženska, ki v nikomer ni videla ničesar slabega. Želela sem si postati kot ona in ko sem ji to nekoč omenila, mi je rekla nekaj v smilsu, oh, dekle, tako čudovito srce imaš, da si nikdar ne želi biti kdo drug, kot ti sama. Maševal je gospod zachary, ki je moral biti star okrog petdeset let. Bil je izredno mil mož, ki je iz župnijskega vrta vsakič prinesel sveža jabolka, grozdje, zelenjavo; karkoli bi utegnile potrebovati. Pred letom dni je dobil novega pomočnika, ko je umrl gospod leroy, starec, ki ni veliko govoril z nami. Njegov pomočnik je bil josh, ki je bil morda kakšnih pet let starejši od mene. Sram me je priznati, da sem ga z občudovanjem, ki ni bilo podobno dotedanjim, opazovala, ko je prvič vkorakal skozi vrata samostana. Popolnoma me je prevzel. Imel je čudovit nasmeh in vsakič, ko me je potrepljal po ramenu ali stisnil mojo roko, se mi je zdelo, da se bom stopila.

Moja zaupnica, sestra alice, ki je prispela za menoj in je bila stara kakšnih trideset, je mojo zaljubljenost opazila, še preden sem jo bila pripravljena priznati. Nekoč me je ujela proti večeru, ko sem se vračala iz kapele in na hodniku srečala josha. Govorila sva o popolnoma nepomembnih stvareh; o tem, kako se bliža zima in kako bo potrebno urediti dvorišče, spraviti jesensko listje na kompost, preden zagnije pod bližajočo se polarno fronto. O tem, da bomo organizirali filmski večer, si morda ogledali kak čudovit film, morda znova priredbo kakšnega legendarnega romana, morda quo vadis. Preden sva se poslovila, mi je rekel nekaj, česar nisem bila sposobna nikdar pozabiti. Da je moje ime zloglasno, da ga je uporabil nek klasičen pesnik, pozabila sem, kateri. nikdar nisem preverila. Da je moje ime osvojilo srce pesnika, ki ga je tako rad bral in da se mu je od nekdaj zdelo čudovito. Nato mi je zaželel lep večer in odšel in sestra alice je, ko sem se, oblečena v svežo pižamo, vrnila v skupno spalnico, pristopila do mene. Najin pogovor, ki je potekal v pridušenem šepetu, bom raje ohranila zase, a povem vam lahko, da me je pripravil do solza. Nisem se bila pripravljena posloviti od sester, nisem bila pripravljena odkorakati, ne samo zaradi neumnih čustev, ki so se pojavila, in ki sem jih bila pripravljena zatreti v kali. Povedala sem ji, da ne bom odšla brez boja. In vendar sem imela v mesecu dni spakiran kovček. Pred masovnimi vrati sem se s poljubi in solzami poslovila od vseh sester in od gospoda zacharyja. Josha nisem več nikoli srečala in hvaležna sem bila, da je bilo tako.

Domov se nisem bila sposobna vrniti. Staršema sem lahko zgolj napisala pismo, v katerem sem se jima zahvalila za vse in se opravičila za to, da sem ju razočarala. Z avtobusom, s kovčkom redkih reči, ki so mi pripadale, z lasmi, spetimi v tesno kito, sem se odpeljala novemu življenju naproti. Ko sem sedla na avtobus, nisem vedela, kje bom pristala. Kupila sem končno karto in sklenila, da izstopim, ko se mi bo zdelo, da sem na pravem kraju. Tako sem po največjem naključju pristala v filadelfiji. Najela sem majhno stanovanje na mirni ulici, se hitro zaposlila v mirni kavarni, kjer sem sklenila, da bom razpletla mreže novega življenja. S tihim nasmeškom na obrazu od tedaj naprej strežem kavo iz avtomata ali topel čaj, občasno na mizo prinesem košček torte ali kakšen alkohol. Ljudje so me hitro vzljubili; sodelavci ne vedo veliko o meni, a vedo, da sem prijetna oseba, ki ne komplicira, zaradi česar me imajo radi. Redne stranke me poznajo po imenu in občasno postojim pri njihovih mizah, da se pogovorimo o vsakdanjih rečeh. O vremenu, denimo, ali o tem, kako se spreminja politična scena. O udarnih dogodkih. O dobrih filmih, ki so nedavno prišli na filmska platna. A ko nisem v službi, sem večinoma sama. Pravih prijateljev še nimam, ne zares. Bolj ali manj ždim v stanovanju. Včasih se spravim na sprehod, zjutraj redno tečem. Živim popolnoma vsakdanje življenje in zdi se mi, da se z lahkoto zlijem z okolico. Toda odkar sem zapustila samostan, se mi zdi, da košček mojega življenja manjka. Premlada sem, da bi bila tako prazna.