''so ljudje, katere življenje pokoplje pod seboj. ljudje, ki jih val nesreče v otroštvu tako hudo prizadene, da vedno živijo kot trhle lupinice, katere lahko stre najnežnejši dotik. ne upajo si odpeti oči, ne upajo se postaviti zase. ne drznejo pozabiti preteklosti in napraviti tvegan korak naprej v neznano. nihče ne ve zares, kaj se skriva za naslednjim vogalom. in naslednjim. in tistim zatem. vendar stopajo pogumno naprej, pripravljeni na vse – na nove izkušnje, na bolečino, na srečo. vendar so tudi ljudje, ki bodo padli petkrat in vstali šestkrat. oni so tisti, ki nosijo usodo celega sveta v lastnih rokah in so pripravljeni potrpeti, pretrpeti in mučiti same sebe, če bo to pomenilo, da bodo naredili dvajset korakov naprej in prišli do naslednjega vogala. niso pomembni padci in ni pomembno koliko slabih izkušenj imajo za seboj. iz prav vsake bodo nekaj potegnili, se naučili nekaj novega in potem to izkorstili v prihodnje. učili se bodo iz prve roke, namesto iz knjig, kjer bi jim nekdo drug povedal čisto isto stvar in efekt vendarle ne bi bil isti. ko bodo stari, prepereli in dementni, bodo v glavi vendarle imeli eno misel – živeli so.

ne, nikoli nisem obiskoval srednješolskega pouka filozofije, kjer bi me naučili razpredati. sploh nisem obiskoval srednje šole. če odštejemo tisti en dan, ko sem hodil z dekletom iz obmestnega privatne šole ter sem se preoblekel v njihovo uniformo in se poskusil pretihotapiti notri, da bi jo lahko nategnil na šolskem stranišču. kar mi je sicer uspelo, četudi so me minuto za tistim zvlekli ven in vrgli s šolskega območja. če v roke vzamete mojo datoteko s socialnega varstva boste z enim samim pogledom videli, da je precej debela, kar pomeni, da so me pošiljali povsod naokrog in sem zraven še povzročal tono problemov. v socialnem sistemu sem pristal s petimi leti, potem ko se je moja ljuba odvisniška mama predozirala s heroinom in jo je moj velecenjeni ničvredni oče našel na tleh ter si pognal kroglo v glavo. nihče ne ve ali sta bila dejansko skupaj ali se je šlo samo za dober seks. rodila me je pred bolnišnico, ker ni imela zdravstvenega zavarovanja, pustila me je samega v stanovanju, dokler ni moj jok dosegel vrat sosedov in so vstopili v stanovanje z dvema truploma in veliko krvi po stenah dnevne sobe. in da, spomnim se. potem so me pošiljali od družine do družine. ponekod je bilo znosno, ponekod so padali udarci. najbolje mi je bilo pri tistih, katerim je bilo vseeno – od sociale so dobili denar, dali so ti nekaj hrane in streho nad glavo, potem pa si lahko počel, kar si hotel. tako je trajalo vse do šestnajstega leta, ko sem pristal v gnilem domu nekje v connecticutu in sem v samobrambi ubil mojo tedanjo socialno mamo. policija me je gledala z obsojajočimi pogledi in moji zgodbi ni nihče verjel. pravzaprav je niti nisem poskusil povedati, ker vem, da bi naletel na nema ušesa. moški so tisti, ki k seksu silijo ženske. nobena štiridesetletnica v konzervativnem majhnem mestecu si v pizdo ne bo poskušala poriniti tiča suhljatega šestnajstletnika. in tako sem pristal v poboljševalnici, ostal tam do osemnajstega leta in se vrnil v rojstno filadelfijo.

vzel sem katerokoli delo je bilo na voljo, a nikoli pritok denarja ni bil enakovreden odtoku. plačevanje najemnine je postajalo vedno težje. če sem včasih spominjal na trsko, sem se preko dela utrdil – gradbena dela, skladiščenje, pomoč pri premikanju pohištva. nekega večera, nekaj mesecev po prihodu, imel sem jih skoraj devetnajst, sem hodil od dela domov po bližnjici in naletel na prav tipični prizor v temačni ulici. ogromen silak, katerega usta so zaduševala krike temnolasega dekleta in njegova dlan zakopana pod njeno spodnje perilo v očitnem nadlegovanju. ni potrebno reči dvakrat, da je na dan priplaval hudo znan spomin in sem za trenutek povsem izgubil pamet. razbil sem mu obraz in verjetno bi nadaljeval vse do konca, če se ne bi našel nekdo, ki me je zvlekel z njega. dekle se je vmes onesvestilo, mislim, da je njeno glavo pribil od zid, ko me je zagledal. moški, ki me je zvlekel s prekletega debila, je bil star tam nekje čez štirideset let. nadvse avtoritativen tip. v roke mi je porinil vizitko in mi naročil, naj dekle odpeljem na urgenco. nisem mu ugovarjal, samo storil sem, kar mi je naročil. pustil sem jo na urgenci in poskusil pozabiti na grozo v njenih očeh, ko sem jo videl prvič. ne da bi vedela, mi je spremenila življenje. naslednji dan sem odšel na naslov, ki se je nahajal na vizitki in pri gallagherju opravil prvi trening. vse od takrat naprej vsak dan preživim v njegovi telovadnici nekaj ur in ponoči hodim na podzemne pretepaške boje, ki se odvijajo povsem ilegalno in so odličen vir zaslužka. vendar denar od pretepov ni prišel iznenada. ko sem dobil priložnost, da se pridružim mestni tolpi, sem jo sprejel brez pomislekov in vse ostalo poslal k vragu. sicer sem bil nekaj časa bolj kot ne tam za okras, saj sem večino časa preživel v telovadnici, zadnje čase pa se me je sloves uspešnega 'pretepača' že prijel in lahko delam tudi za von appersona. ni graciozno delo, vsekakor ni nekaj, kar lahko razglašaš naglas naokrog, a prinese nekaj dodatnega denarja in to je vse, kar rabim vedeti. zamah moje desnice, trden karakter in oster jezik so me pripeljali daleč. nikoli ne bom odvetnik ali zdravnik, morda niti ne bom dočakal naslednjega meseca. vendar ne obžalujem niti ene same stvari.''