»Se zavedate v kaj se spuščate?« jo je z resnim, skorajda strašljivim glasom vprašal nadzorni. Bilo je prvič v dveh letih dela, da jo je vikal. Je morda do nje dobil malce več spoštovanja, po vsem tem kar se je zgodilo na tisto noč. »Ja, vem. Vem, da je Kamilla od danes naprej preteklost.« S strtim srcem je bila prisiljena pozabiti na zaročenca, ki jo je čakal doma, v upanju, da se bo vrnila. Na mamo, ki ji bodo naslednji dan sporočili, da je umrla v streljanju. Na očeta, ki jo je vedno svaril pred poklicem, za katerega se je odločila. Toda delu je bila predana, bolj kot kdorkoli drug. Kot triindvajsetletnica, ki je pred dvema letoma našla pot na Bratislavsko policijsko postajo, je v raciji ubila namestnika šefa mafije, za katerega se je izkazalo, da ni bil zgolj to. Bil je šefova desna roka, njegov partner, njegova ljubezen, in tudi sama se je zavedala strašanske nevarnosti v kateri je bila. Zavedala se je, da bo – z vsem hudičem namazan – vodja storil vse, da podobno prizadene tudi njo. In ne, zagotovo ni bila v nevarnosti zgolj ona, temveč tudi njena celotna družina. Morala je oditi. Morala je izginiti. Morala je storiti vse, kar je bilo v njeni moči, da obvaruje tiste, ki jih obožuje.

»Upam, da vam ne bo pretežko, Kamilla. Kolikor hitro se je dalo smo stopili v kontakt s Filadelfijsko policijo in čaka vas mesto med njimi. Kot pravi protokol, žal, ne smete obdržati stikov z družino. Tudi prijatelji ne smejo izvedeti kje ste. Če prekršite to pravilo, vas bomo premestili še enkrat, v nedogled pa tega ne moremo početi. Se zavedate tega?« jo je opozoril na tisto, česar se je najbolj bala. Vse stike je prekinila s preprostim adijo, ki ga je izrekla prejšnjo noč, ko je šla v službo. S preprostim poljubom na ustnice se je poslovila od ljubezni svojega življenja, mame pa sploh poklicala ni. Tako zelo je bila prepričana vase in v svoj poklic, da o premestitvi ali še čem hujšem sploh razmišljala ni. Bila je tako zelo mlada, na začetku svoje kariere, na začetku svojega življenja pravzaprav, in sedaj je bila tako na hitro pahnjena v nov svet – v svet, ki ga prej niti preko medijev ni toliko spremljala. Še nekaj ur in z zasebnim letalom jo bodo poslali preko luže, z novim potnim listom, z novo osebnostjo in novim izgledom. Poslovila se bo od svetlih las in temnih oči, poslovila se bo od svojega imena in priimka, in skušala zaživeti kot nova oseba. »Ja, vem kaj me čaka,« je skrušeno spustila pogled in v oči so se ji prikradle solze. »Ampak … ali lahko gre z mano še kdo? Je mogoče, da čez čas k meni premestite še zaročenca?« je nadaljevala, potem pa v nadzornikovem pogledu dobila odgovor na vprašanja. Ne, ni bilo mogoče. »Mislite, da se bom kdaj še lahko vrnila?« In znova, nejeveren pogled, ki je sedaj mejil že na žalostnega. Petinpetdesetletnik je v njej videl belo ovčko, ki jo je v svet pošiljal tako zelo ranljivo in neizkušeno. Belo ovčko, ki je še pred dobrim letom živela s staršema in spoznavala življenje v novi luči. Sedaj pa ji za vrat diha sam šef mafije, ki bi jo – če ne bi vmes pravočasno posegla policija – z največjim veseljem pospravil.

»Veste kakšen je protokol. Mogoče čez deset let, mogoče nikoli,« ji je nazadnje le odgovoril in s tem je odmrl še zadnji delček svetlolase Slovakinje, ki je skozi noč postala Holly Blythe. »Še preden odrinete se oglasite v Zitini pisarni, barva za lase je pripravljena, prav tako vaši novi dokumenti, Holly.« Odobravajoče je dlan položil na njeno sključeno ramo, potem pa nadaljeval, »čim stopite z letala je vašega starega življenja konec. Ste mlada, samozavestna deklina, polna življenja in radosti. Nikomur ne izdajte svoje preteklosti, če le ne bo nujno se izogibajte pogovorom o vaši nacionalnosti, potrudite se in pazite nase.« In obrnil ji je hrbet. Lahko je bilo le dvoje; ali je imel enostavno preveč dela ali pa so mu solze polnile oči ob izgubi mladega potencialnega dekleta, ki je zaradi spleta okoliščin zapuščalo svoje vse.