pennypack lake

Gost

for the amaizing casper
let's start this adorable thing smitten3

niti najmanjše ideje ni imela za pojasnitev tega, kar se je pravkar zgodilo. še pred nekaj minutami je spet z vprašanji bombardirala prikupnega šveda casperja, prav tega, ki je zdaj sedel poleg nje na voznikovem sedežu in brez besed vozil. sama je imela zvezane roke in noge, usta prelepljena s širokim in močnim lepilnim trakom in na nosu sončna očala (za kar mu je bila hvaležna, sicer bi ob slepečem soncu morala buljiti v tla ali pa mižati). vse skupaj je kljub tako rekoč ugrabitvi delovalo dokaj prijetno, vsaj glede tega, da je lahko udobno sedela, namesto da bi se v kakšnem čudaškem položaju stiskala v prtljažniku. dalo ji je nekako vedeti, da svetlolasec z njo ne namerava nič nevarnega, čeprav pri takšnih ljudeh kot je on nikoli ne veš. lahko da se prav zdaj odloča, če bo raje nanjo privezal kamen in jo vrgel v jezero, ali pa jo nekajkrat zabodel in pustil gniti v kakšni jami. vendar se na takšen scenarij nekako ni mogla opreti, preprosto zato, ker ji šved nikakor ni deloval kot morilec. ja, brez dvoma se ukvarja z ilegalnimi posli, toda tako globoko vendarle ni zabredel, vsaj po njenem mnenju.
zelo si je želela reči karkoli, ampak kaj, ko je bila vmes ta prekleta plast lepilnega traku. po pravici povedano ena izmed redkih stvari, ki so jo dejansko lahko utišale za dalj časa. morda je res malce preveč vrtala vanj z vprašanji - nenazadnje ni izgledal kot človek, ki bi se pogosto razgovoril o sebi. in prav zato jo je tako vleklo k njemu, njegova skrivnostnost in brezskrbnost sta jo čisto fascinirali. nekaj na njem je bilo tako... divjega, naravnega in privlačnega.

mimo okna je bežala pokrajina, ki ji ni bilo konca, obsijana z vročim popoldanskim soncem. načeloma ji poletje zaradi visokih temperatur ni bilo najbolj pri srcu, toda takšen pogled je bil res veličasten, tudi če le skozi avtomobilsko okno. na temenu je čutila prijetno hladno sapico, ki je pihala skozi nekoliko odprto šipo na casperjevi strani, toda vseeno ji je bilo precej vroče. srčno je upala, da bo vožnje kmalu konec, kajti dvomila je, da bo lahko še dolgo zdržala.
naenkrat je avto ostro zavil na gozdno pot, ki se je vila naprej v senci visokih smrek. končno se je malce shladila in bila takoj boljše volje - poleg tega bosta verjetno kmalu na cilju. vozila sta se - vsaj po njenem občutku - precej časa, in razen če je ne namerava odpeljati v drugo mesto se bosta kmalu ustavila. za trenutek je čisto pozabila, da ima čez usta lepilni trak in se je poskušala nasmehniti, kar definitivno ni bila dobra ideja. kožo ji je neprijetno nategnilo ter ji najverjetneje pobralo tudi malo kože z ustnic. sranje, je nemočno pomislila in si želela, da bi se lahko podrgnila po licih. skoraj bi že poskušala dvigniti roke in se nekako popraskati (precej nemogoče, pa vendar), ko se je avto nenadoma ustavil in je pred seboj zagledala ogromno jezero. čeprav je bilo njeno geograsko znanje precej borno, se ji je zdelo da je to jezero pennypack, ki je bilo menda tako ali tako edino tu v okolici. v očeh se ji je prižgala iskrica iskrenega zanimanja in casperja poleg sebe je prestrelila z vprašujočim pogledom.

Naslov sporočila: pennypack lake Sob Mar 09, 2013 10:08 pm

[ ivalyn, ]
sorry because it took me so much time. but here we go, :3

popoldne je bilo spet eno takšnih vročičnih dni. temperature so najibale termometer vse tja do trideset stopinj in zaklel bi se če bi stavil na to, da bodo temperature sploh kdaj padle. zadnje mesece je bilo ves čas samo vročično. nobenega dežja, samo suša in vročina, ki sta prizadeli tisočere filadelfijskih glav. tako je dneve preživljal zgolj notri, premišljeval o svojem zafuranem življenju in se spraševal skozi kakšno sranje bo še moral, da bo končno lahko odslužil svoje. kaj je pravzaprav storil, da je plačeval za grah, ni vedel. a vsekakor je moralo biti nekaj velikanskega, drugače pač ne bi zašel v tolpo zaradi svojega srca. ravno je bila največja napaka, ko je enkrat v življenju poslušal svoje srce. zaljubil se je in iz tega nekaj poskušal narediti. mislil je, da bo postal ljubljen ker se je pridružil zloglasni tolpi, mislil je, da bo dobil novo družino. namesto vsega tega je izgubil lastno in svoje življenje samo še poslabšal. zadelo ga je kot strela z jasnega. njeno sporočilo je bilo kratko in vsebovalo je zgolj kraj, datum in uro. nobenega točnega pojasnila samo to, da ga želi videti. njegovo srce se je zopet začelo trgati na majhne delčke in ga opominjalo, da bo zopet trpel. bila je stara ljubezen, a vseeno nezaceljena rana, ki ga je skelela vedno ko se je spomnil nanjo. in verjemite, da to niti ni bilo tako zelo redko. ura je bila nekaj čez tri, ko je še vedno stal pred ogledalom in si urejal frizuro. pred njo se ni želel prikazati neurejen, kajti ni ji želel pokazati, da je bila prav ona tista krivka za vso sranje. ali pač? mogoče je bil ravno to problem. morda bi ji moral povedati kar ji gre in ji dokazati da ni navaden izmeček s katerim lahko pometa kakor se ji zagre. ko si je še dokončno zapel gumbe nove jopice, ki jo je kupil pred nekaj dnevi, je bil končno le pripravljen. le s težka se je pripravil do tega, da je odšel v naročje divjega medveda. že dolgo je bilo tega odkar jo je zadnjič videl in na to ni imel prav lepih spominov. ona je bila tista, ki mu je dala košarico. bil je prepričan, da je imel zaradi nje vse. resnično jo je imel rad in zaradi nje se je bil pripravljen odpovedati vsemu. a ravno v tem je bil problem. odpovedal se je vsemu. in ona se ga je rahlo naveličala in ga odvrgla kot kako nagnusno majhno smet. in takrat se mu je pričel podirati svet in od takrat je šlo samo še bolj navzdol.

do dogovorjenega mesta je imel z avtobusom dobrih petnajst minut. izstopil je na obrobju gozda in se do jezera odpravil peš. narava ga je pomirjala, hkrati pa ga opominjala, da se približuje nevarnosti v katero se je zopet spravil. mešala mu je možgane in znala ga je prepričati v prav vse, čeprav se je zaklel, da bo nehal misliti nanjo. ni imel več možnosti. karkoli je že hotela od njega ni bilo toliko vredno, da bi se zopet osramotil in si uničil še tisto malo kar je imel. scarlett. to je bilo edino na kar je lahko mislil. opominjal se je na to, da ne sme pozabiti kako zelo jo je imel rad. trenutno je bila edina svetla točka v njegovih dneh. a ko je ugled njen na pol slečen hrbet so se mu misli sesule in njegova spodnja ustnica je rahlo upadla. prekleto dobro je izgledala in hrbtne mišice so samo še poudarjale njeno ljubko postavo. njeni gibi so bili lahkotni, hkrati celo poetični, da je njegovo telo kar nekoliko obstalo. bila sta popolnoma sama in obdajala ju je prečudovita narava. na tleh ob njej je opazil pogrnjeni odeji in nekaj hrane. ni pričakoval piknika in s seboj ni imel niti boteljke vina. "ivalyn," jo je resnobno pozdravil in ji v pozdrav pokimal z glavo. počasi se ji je približal in pri tem ocenil vsak njen milimeter telesa. še vedno je bila prava lepotica.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Sob Mar 09, 2013 11:25 pm

NOLAN&IVALYN

o bog je sovražila krinke. vedno so se končale z prizadetimi čustvi in bolečimi spomini. toda spet je bila tukaj in spet je tuhtala kako narediti naslednji korak.
že pred leti je izkoriščala nolana - in očitno se je končalo tako, da se je on zaljubil v njo. saj ne da bi jo skrbelo zanj. bil je idiot. moški kakršen je on bi lahko dobil kakršno koli službo, toda on je še vedno, po tolikih letih vztrajal v tolpi. trudila se je, da bi verjela da vsaka bolečina, ki mu ju prizadene, je možnost, da ga potegne iz tolpe. trudila je verjeti v to, zares. toda globoko v sebi je vedela, da tipov kakršen je nolan ne spremeni nič razen smrti in morda zapora.
kakorkoli, njena naloga je bila pod krinko izvleči čimveč iz nolana, ter posredovati policiji. to je želela čimprej odpraviti, ter pustiti nolana za sabo, pa naj bo iz tolpe ali še vedno v njej. poslala mu je precej beden sms. zakaj bi se trudila z besedilom? vedela je, da bo prišel, ne glede na vse. ko jo je videl, so mu še vedno oči izstopale iz jamic, pa naj se še je tako trudil da jo pozabi. ah ja...

do jezera je prišla s kolesom. ni ji bilo do gledanja prepotenih ljudi v mestu, ljubše ji je bilo, da se je peljala sama skozi filadelfijski gozd, ki je nudil vsaj malo sence. takoj ko je prišla se je slekla v kopalke in imelo jo je, da bi se vrgla v jezero. toda imela je še toliko za pripraviti.
ko je zbirala informacije je pač mogla imeti trdne dokaze. tako je namestila zvočnike pod piknik odejico, piknik škatlo... ti zvočniki so jo pravzaprav kar jezili, saj se je morala med seksom zadrževati da ni vzdihovala in vzklikala - kaj si bi drugače mislila njena šefica? kakorkoli, zavedala je, da je in bo za službo morala preživeti še marsikaj.
nolan bi jo skoraj zasačil, ko se je prikradel za njen hrbet. nekoliko je poskočila nato pa se obrnila ter nasmehnila. ogledala si ga je in si po tihem želela, da bi bile okoliščine drugačne, da bi morda res celo bila samo ljubimca... "hej, nolan. me veseli da si prišel," je rekla in ga z kretnjo povabila naj prisede.
ko je nolan prisedel je ivalyn iz košare vzela sendviče in mu podala enega. zazrla se je v sonce, ki je že počasi zahajalo, na to pa v njega. "lep dan je bil danes, huh... in, kaj si počel? si spet bil v tolpi? kako je bilo? misliš, da bodo me v kratkem sprejeli?" je kar začela z njeno igro in ob tem brez skrbno jedla sendvič.
ko sta pojedla svoje sendviče se je ivalyn vstala in pretegnila. prijela je nolana za roko in ga potegnila k sebi. eno roko mu je ovila okoli vratu, z drugo pa mu je šla skozi njegove lase. "se greva malo skopati, kaj praviš?" je rekla nagajivo in njene roke so spretno odvezale gornji del kopalk, da je padel na tla.
pogledala je nolana in se nasmehnila. v dobro zanj bo poskusila danes končati tole stvar. zares bo.

Naslov sporočila: Re: pennypack lake Sob Mar 30, 2013 1:38 pm

[ ivalyn, ]
i'm late, i know. but still, smili se mi, ko ga ima v malem prstu. (:

igrala je, v to je bil prepričan. nekaj je moralo biti v tem, da je bila kar naenkrat tako nenavadno prijazna z njim, ga skušala zapeljati in pozabiti na tisto, kar se je nekoč dogajalo med njima. ni nameraval pozabiti, da mu je uničila življenje in ga na koncu koncev pustila samega takrat, ko je najbolj potreboval pomoč. tega ji nikakor ni nameraval oprostiti, najsi je še tako trudila in bila prijazna z njim. nekaj časa je stal, dobrih nekaj metrov oddaljen stran in opazoval, kako ga je slačila z očmi. tako obnašanje mu je šlo sprva na živce, a če je igrala ona, zakaj ne bi potem še sam? ugriznil se je v ustnic in pri tem skušal skriti razočaranje nad tem, da se je zopet znašel v kočljivi situaciji. kaj je pravzaprav sploh pričakovala od njega? da ji bo po vsem tem kar oprostil in pozabil na to, da je uničila še drobec veselja, ki ga je premogel? zaradi nje je zapustil lastno družino in se pridružil tolpi, ki je iz njega napravila morilca. prekleto, zaradi nje je poprijel za nož in zabodel človeka, ki je morda celo umrl. konec koncev ni bil tak. želel si je nogometa. lahko bi imel kariero, dekle, otroke, karkoli bi bilo boljše kot ta usrana rutina kraj in umorov, ki se jo je moral navaditi.
"ni kaj. čeprav mi še vedno ni jasno kaj želiš od mene, ivalyn." je togo dejal in naredil nekaj korakov proti rjavolaski. njene oči so bile zasenčene z goro make upa, ki je skril njeno naravno lepoto, a kakorkoli že, sedaj se ni spuščal v takšno razmišljanje. opazil je kolo, ki je bilo naslonjeno na bližnjem drevesu in se nato vendarle odzval k povabilu in sedel k njej. v zraku so še vedno krožili hlapi njenega parfuma, ki se je razdišal. vonj je bil prijeten, a vsemu navkljub je spominjal na parfum njegove mame, ki ga je nekoč premamil. to je vodilo k spominom in težnji resnice, kako je pravzaprav pogrešal lastno mater. spominjal se je prijetno toplih nedelj, ko so se kot družina odpravljali na razne sprehode in potovanja. oče je imel oblečeno umazano belo srajco in razne jakne, med tem ko je mama še vedno prisegala na stare kostime in v figo spete lase. ne, da bi se nad tem kakorkoli pričakoval. za delček sekunde je izraz na obrazu ostal nespremenjen, dokler ga njeno govoričenje ni zmotilo v razmišljanju in se je lahkotno zdrznil. "ne, mislim. ne vem. morala se boš pozanimati." še vedno mu ni bilo jasno kako je lahko kar tako odšla. morda zato ker je bila ženska. v tolpi ni bilo veliko deklet, saj je bilo logično, da so bili moški bolj vzdržljivi kakor ženske. a imela je srečo. bila je na varnem. zakaj je potem hlinila takšno veselje in se želela vrniti nazaj? pa ne da ga je želela izkoristiti, da bi se lahko vrnila. "če misliš,da ti bom pomagal, da se boš lahko vrnila, pozabi na to!" je odrezavo revsnil in ji namenil steklen pogled. psica, je bila beseda s katero bi jo v tistem trenutku lahko opisal. a bolj kot jo je opazoval, bolj so se v njem porajala tista zadovoljiva čustva.

morda je imel sedaj priložnost. morda je bil sedaj tisti pravi trenutek, ko bi si lahko vzel tisto kar je želel... njo. odklonil je ponujeni sendvič in jo opazoval, kako je nenadoma vstala in ga potegnila kvišku. kopanje? saj ni bila resna. skupaj sta bila dobrih nekaj minut, ko je že ostala zgoraj brez. saj ne, da bi se pritoževal nad pogledom njenih okroglih oblin. a morda le ni bil pravi trenutek. morala bi se pogovoriti o tem, kar mu je prizadejala, mar ne? a očitno je bilo za to še čas. počakal je, da je ostala zgolj v hlačkah nato pa se ji počasi približal in z rokami oprijel za njene gole boke, ki so se odkar jih je zadnjič tipal, nekoliko razširili. "čemu vse to?" je tiho zamomljal in z rokami drsel ob bokih navzdol, nato pa se ustavil ob stiku nog in nato vajo ponovil v obratni smeri. njena koža je bila svilnato mehka, tako kot lasje, ki jih je lahkotni vetrič nemara mršil. ob vonju parfuma in mešanice narave se je ob pogledu njenih sočnih ustnic rahlo otresel občutka, da bi jih morda celo rad okusil. želel si jo je, bolj kot vse. prekleto, vedel je, da ne bi smel priti! in vsekakor se je ona zavedala lepote, ki jo je izkoristila kot orožje, da je ostal nemočen.