"Khm, torej ja, gospodična... Holden? Ja, lahko prosim poveste svoje ime za zapisnik?"
"Alexa, erm, Alexa Charlotte Holden."

"Odlično, mislim da bomo lahko kar začeli. Veste zakaj ste tu gospodična Holden?"
Ker so me ulovili pri neuspešni tatvini?

*nervozen smeh* "Ne, mislim danes, veste zakaj ste danes tukaj?"
"Aja, ja. Da vidite ali sem primerna za zgodenj izpust iz zapora po štirih letih, zaradi lepega obnašanja."

"Tako je, in mislite da ste primerni?"

Strmim v obraz psihologinje pred mano in skušam se prepričati naj se ne začnem smejati. Kako za vraga pa naj vem, a sem primerna? Kakšno neumno vprašanje, seveda bom rekla, da sem primerna. Kdo bi po svoji zdravi pameti želel še en dan preživeti zaklenje med štirimi zidovi, v tem presnetem oranžnem pajacu, obrožen s stotinami žensk? Okej, pretiravam saj pravzaprav niti ni tako hudo. Vem, da so zapori še slabši kot ta v Arizoni, a vseeno sovražim takšne vrste vprašanj. Zakaj mislite, da bi bili prav vi primerni za to delo? Pa ne, da jaz pričakujem, da me bodo kdaj to vprašali. Pravzaprav mislim, da sem eden izmed tistih ljudi, ki so od nekdaj vedeli, da bom odraščala v življenju kriminala. Rodila sem se – če si lahko predstavljate – v Las Vegasu. Rojena sem bila barski plesalki in nepomembnemu kriminalcu, ena izmed tistih nesrečnih stvari, ki se pač zgodijo. Mama me ni hotela – baje otroci niso dobri za posel, a mojemu očetu sem se zasmilila, prav tako pa je vedno govoril, da potrebuje nekoga ki bi 'prevzel' posel. Mislim pa, da je računal na efekt usmiljenja, ki ga doseže majhna deklica na upnike in ostale ljudi, ki jim je dolgoval denar. Ste že kdaj slišali izraz, 'it takes a village'? No, tako nekako je to izgledalo. Vzgajali so me prav vsi, ki so zame imeli nekaj trenutkov, in vsi so se radi šalili, da sem poker igrala še preden sem govorila. Koliko je bilo v tem resnice ne vem, a sem pri desetih to igro bolj obvladala kot marsikdo v celem življenju. Prav tako pa je to prišlo prav dragemu očku, saj sem nemoteno skakljala okrog mize – kdo pa se bo zmenil za nedolžno smrkljo, in mu prav lepo lahko pomagala do zmage. Vedno sem mislila, da je to pač način življenja in bila popolnoma šokirana, da moji sošolci o tem niso nič vedeli. Prav tako, sem bila navajena da me za več tednov pusti pri kakšnem 'stricu', največkrat pri najinem najbljižjem sosedu. Zame je bil to vedno samo stric Lou, in njegova hiša je bil zame osebni raj. Povsod so bile razpostavljene slike, kipi, umetnine, prazna platna ki so kar klicale po tem, da nekdo nanje riše, in sveže barve ki so kar čakale, da jih odprem. V trenutku ko sem se pojavila na njegovih vratih je v mojo dlan potisnil čopič, potem pa mi kazal takšne in drugačne slike iz knjig, mi razlagal o realizmi, pa impresionizmu, in me učil kako najbolje posnemati znane umetnike. Naučil me je razliko med kopijo, pa posnetkom, pa originalno kopijo, naučil me je kako slikati z levico in desnico – ker so detajli tisti ki narediji ponaredek Alexa, mi je večkrat govoril in me kazal prijateljem, ki so prihajali k njemo. 'Moja nečakinja', je rekel, 'najboljša ponarejevalka umetnin kar jih je'. Šele kasneje sem izvedela, da je bil stric Lou tudi sam ponarejevalec v svojih časih, njegovo ime je bilo v umetniških krogih skoraj legendarno. Dokler se ni upokojil in izbral mene kot svojo naslednico. Preskok iz malih tatvin in prevar, ki sva jih počela z očetom v umetniške vode z njegovo pomočjo ni bil preveč težak, in pri svojih osemnajstih letih sem imela dela kolikor sem ga hotela. Vse je potekalo popolno – pravzaprav sem bila na vrhuncu, ko sem spoznala njega. Oba sva bila za istim predmetom, nekaj kar se mi še ni zgodilo. A namesto da bi se zaradi tega stepla sva se odločila da raje združiva moči. Navsezadnje je bil James vrhunski tat, jaz pa vrhunska ponarejevalka – skupaj sva naredila neverjeten par. Vse sva imela na dosegu roke, in še zdaj ko pomislim nazaj so to najsrečnejši trenutki v mojem življenju.
Verjetno se zdaj sprašujete kako sem pristala tu, na zaslišanju za moj prezgodnji izpust. Tako kot vsi, ki so se že kdaj znašli na tem stolu – zaradi življenja. Stvari nikoli ne grejo kot si si jih zamislil, 'zadnji podvig' ni nikoli zadnji, in ljudje ki jim najbolj zaupaš te najhitreje izdajo. Pa zaradi tega nisem zagrenjena, še zdaleč. Štiri leta, ki sem jih preživela tu, štiri leta ki sem jih zaradi njega izgubila, so me vseeno naučila mnogo stvari, in zaradi njih sem vsekakor drugačna. A hkrati sem to še vedno jaz, in ne glede na to, kaj bom zdaj natvezila tej psihologinji, ki bo potem odgovorna zame ko bom enkrat izpuščena – ja, da se bom redno sestajala s policistom odgovornim zame, ne, seveda ne bom zapustila mej Arizone, niti približno me ne mika, da bi se vrnila nazaj na stara pota, vem da je vse skupaj laž. Ne glede na to, kako dolgo se pretvarjam da sem navaden prebivalec, vedno bom to jaz, in vedno bom od življenja želela več. Več denarja, več dogodivščin, več vsega.
Zato dvignem pogled in ji namenim svoj najboljši nasmešek kar ga premorem, preden sklenem roke in počasi vdihnem.
»Ja, mislim da sem zelo primerna.«