število prispevkov : 239 cash : 465 street reputation : 215 tvoja starost : 30 starost lika : 33 group : police kraj rojstva : texas, usa.
Naslov sporočila: tree house Tor Feb 19, 2013 6:47 pm
požvižgaval si je, ko je počasi zakorakal po eni izmed poti in se izognil mlademu paru na sprehodu. bilo je eno izmed tistih lepših juter in ni si mogel pomagati, da ne bi bil dobre volje. bilo je toplo – vedel je, da bo čez dan postalo še presneto vroče, ampak po drugi strani so bile temperature zdaj znosne in s sončnimi očali na glavi je imel občutek, da mu popolnoma nič ne manjka. sam pri sebi se je nasmehnil, medtem ko se je povzpel po nekoliko privzdignjeni potki do svojega trenutno priljubljenega kotička v mestu. sicer bi moral biti doma in delati na članku, ampak aaron je vedno bolje delal pod pritiskom, sploh kadar je moral pisati o stvareh, ki ga niti pomotoma niso zanimale. svojega urednika je imel na sumu, da se mu je hotel maščevati, ker je v enem izmed svojih člankov omenil 'nesposobne delodajalce' in zaradi tega je zdaj za kazen moral pisati članek o gradnji nekih novih objektov. sam pri sebi je zavzdihnil ob misli na delo, ki se ga niti približno ni veselil, ampak vsake toliko časa je pač moral napisati tudi nekaj, kar so od njega želeli drugi. še vedno pa je imel neprimerljivo več svobode pri pisanju kot ostali – morda so tiste nagrade, ki jih je v letih svojega dela pobral aaron, uredniku le nekaj pomenile. ampak to zdaj ni bilo bistveno. te misli je odgnal, kot da bi bile nadležne muhe, ko je vstopil v hišico na drevesu. pa saj niti ni vedel, zakaj mu je bil ta prostor tako všeč. nekaj posebnega je bilo na leseni hiški, ki je bila obdana z debli dreves in zaradi katerih je bilo v prostoru tudi sredi največje vročine prijetno hladno. hiško je odkril povsem po naključju, ampak prirasla mu je k srcu. zaprl je vrata za seboj in se usedel na leseno klop, ki ga je zaradi svoje lege popolnoma skrila očem – tudi če bi nekdo gledal skozi okno, ga ne bi opazil. udobno se je namestil in položil noge na klop, nato pa odložil sončna očala na okensko polico in odprl knjigo. za naslednje pol ure se je popolnoma izgubil med stranmi in sploh ni opazil tistega polovičnega nasmeška, ki se je vmes znašel na njegovem obrazu. iz njegovega sveta ga je potegnil zvok korakov in že v naslednjem trenutku je slišal, da je nekdo odprl vrata. »žal mi je, ampak tale hiška je zasedena,« je zamišljeno zamrmral, ne da bi dvignil pogleda. a ko je končno le preveril, kdo je bil vsiljivec, je ostal brez besed. bil je šokiran – ne, pa saj ni vedel, kaj je bil. ampak tam je stal duh iz njegove preteklosti – nekdo, za kogar je bil prepričan, da ga ne bo videl nikoli več. »aria,« je nekako spravil iz sebe, ne da bi se sploh zavedal, kdaj se je vzdevek, s katerim jo je klical, izvil izmed njegovih ustnic. dekle, ki mu je zlomilo srce. kako je bila zdaj – povsem prepričan je bil, da je nikoli več ne bo videl. iz stanja šoka ga je spravil zvok knjige, ki mu je zdrsnila iz rok in padla na tla. zdrznil se je in se sklonil po knjigo, še vedno ne povsem prepričan, da se mu ne preprosto blede. morda pa se mu je. to je bila edina možna razlaga.
tagged: ariadna. :3 | notes: here we go, babe. (:
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: tree house Tor Feb 19, 2013 8:32 pm
this is for aaron washington!
ljubko hišo na drevesu je odkrila šele pred nekaj tedni in od takrat naprej je to postal eden izmed njenih priljubljenih krajev, ko je potrebovala nekaj miru, časa zase. postavljena je bila v bližnjem gozdu, skrita na koncu ozke, zaraščene potke, tako da je očitno že dolgo ni kdo uporabljal. tako je vsaj mislila do tistega dneva, ko se je znova odpravila tja in takoj opazila, da je bilo nekaj drugače, da je nekdo nedolgo nazaj hodil po isti poti. težko bi rekla, da ni bila razočarana, a je šla vseeno do konca, če bi bila vse skupaj samo kakšna napaka, nič hudega sluteče je hodila nasproti bližajoči se katastrofi, to je bila prva misel, ki ji je prišla na pamet, ko je ugotovila kdo je sedel pred njo in bral knjigo. takoj ga je prepoznala, seveda ga je, četudi je imel sklonjen pogled in bil nekoliko spremenjen, še vedno bi ga prepoznala kjerkoli. moralo je miniti že ogromno časa odkar je kar naenkrat izginila iz njegovega življenja, misel na kar jo je preganjala vsako noč, vse od takrat. imela je tako slabo vest, da je odšla brez razlage, a se je venomer prepričevala, da to počne zanj, da si zasluži boljše in jo bo najraje pozabil, če bo sovražil to, kar mu je storila. še vedno je verjela v to, vseeno pa se je zavedala, da se ni mogla preprosto obrniti in se pretvarjati, da se ni nič zgodilo. preteklost jo je očitno znova dohitela in tokrat ji bo bila prisiljena pogledati v obraz. ni odgovorila na njegove besede, samo čakala je lahko, da je končno dvignil pogled in so se njegove oči srečale z njenimi. točno v tistem trenutku, ko se je to zgodilo, se ji je zdelo, da naenkrat ni slišala ali videla ničesar drugega. bila sta le onadva, sama je bila tako presenečena, da ni vedla kaj bi naj storila, še dihati bi skorajda pozabila, ko je opazovala njegove poteze in oči, ki so ji pripeljale toliko spominov, kateri so se v njeni glavi začeli odvijati kot kak film. iz sanjarjenja jo je prebudil zven njegovega glasu, ko jo je poklical po vzdevku, za katerega si ni mislila, da ga bo še kadarkoli slišala priti iz njegovih ust in ji je po telesu v hipu poslal mravljince. knjiga je z glasnim treskom padla na tla, kar je v hipu uničilo trenutek, da se je začela zavedati tišine, ki je obvisela med njima. »aaron,« je previdno, že skorajda opravičujoče začela, ko ji je postalo jasno, da bo morala kar sama nekaj storiti, če si je želela vsaj nekoliko popraviti situacijo. »lahko prisedem? mislim, da se morava pogovoriti,« je potem tiho rekla, pri tem pa iskala njegov pogled. bil je tako blizu, tako zelo blizu, da bi se ga po večih mesecih lahko znova dotaknila, če bi le iztegnila dlan, a po drugi strani je bil med njima zid neizrečenih besed in potlačenih občutkov. kako zelo si je želela, da bi bile stvari še vedno kot nekoč, da bi se lahko skrila v njegovem objemu, ki je bil zanjo včasih najvarnejši kraj na svetu. vedela je, da si tega več ne zasluži, da mora obdržati neko distanco preden izgubi razum. po vsem tem času je imel nad njo namreč še vedno veliko moč, v njej je v hipu vzbudil na tisoče različnih občutkov in poplavo misli, nad katerimi je bila celo sama pošteno zmedena.
axel wardell
število prispevkov : 239 cash : 465 street reputation : 215 tvoja starost : 30 starost lika : 33 group : police kraj rojstva : texas, usa.
Naslov sporočila: Re: tree house Sre Feb 20, 2013 10:29 am
kako za vraga se je to sploh lahko dogajalo? še vedno ni bil povsem prepričan v to, če se mu ne preprosto blede in je rjavolaska pred njim preprosto privid. pa saj to bi bilo logično, navsezadnje se je spat odpravil zelo pozno in vstal zelo zgodaj. neprespanost je pri človeku lahko povzročala halucinacije. ali nekaj podobnega, saj ni bilo bistveno. počutil se je nenavadno, ko se je premaknila – kako je bilo to mogoče? izgubil jo je, živel je v popolnem prepričanju, da je ne bo nikoli več videl ali slišal od nje. pa ne da je ne bi hotel poiskati – ampak za njo se je izgubila vsaka sled in včasih si je dovolil ugibanje o tem, kaj je šlo narobe in kaj je storil, da jo je odgnal, čeprav so ga te misli vedno znova spravile v slabo voljo. hotel – ne, moral je biti močnejši od tega in vsekakor mu to, da se je zdaj ponovno prikazala pred njegovimi očmi, ni pomagalo. za nekaj trenutkov se je počutil tako, kot da bi ga potegnilo nad vso dogajanje. ampak ko je spregovorila, je začutil vso bolečino realnosti, zaradi katere je zajel sapo in pogled uprl vanjo. bila je tam. dekle, ki bi lahko postalo njegova življenjska spremljevalka, pa čeprav v pocukranost teh trditev ni nikoli zares verjel. »ne vem,« je odvrnil na njene besede. dejansko res ni vedel, če lahko prisede. sploh ni vedel, kaj se je dogajalo in kaj je bilo prav, še manj pa to, kar ni bilo prav. imel jo je tako zelo rad. trpka bolečina, ki jo je začutil, ga je opomnila na preteklost. bila je topa in oddaljena, ampak še vedno prisotna. »misliš da se morava pogovoriti?« je tiho, komaj slišno ponovil njene besede, medtem ko je umaknil svoj pogled v neko točko na tleh, kamor je bilo toliko lažje zreti kot pa v njene oči. bila mu je tako znana, a hkrati v drugem trenutku popolna tujka. »ne vem, aria. se ti ne zdi, da bi bilo lahko za kaj takšnega že prepozno?« prisilil se je v to, da se je soočil z njenimi očmi, ne da bi niti opazil, da je knjigo v svojih rokah stiskal tako močno, da so členki na njegovih prstih pobledeli. to je bilo vse, kar je izdajalo njegova čustva – njegov obraz se je zdel popolnoma miren in zbran, pa čeprav se ni spomnil, kdaj se je nazadnje počutil tako nemočnega. »žal mi je,« je nenadoma zamrmral s komaj slišnim glasom, v katerem sta se mešala žalost in neko trpljenje, ki ga aaron sam ne bi znal opisati. njen nepričakovan in nepojasnjen odhod ga ni pustil nepoškodovanega – če bi bila bolečina vidna, bi imel aaron po svojem telesu najbrž kar nekaj grdih brazgotin, ampak to je bilo na srečo skrito pred preostankom sveta. »žal mi je, da sem storil, karkoli sem pač že storil, da sem te odgnal,« je dejal in se naslonil na hladen les za seboj. delno je krivil sebe. delno je vedno krivil samega sebe. »ampak še vedno mi dolguješ pojasnilo. vsaj to.«
tagged: ariadna. :3
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: tree house Čet Feb 21, 2013 8:56 pm
ob njegovih besedah je nekako obstala na mestu, ne da bi prav vedela kaj naj stori in samo živčno mežikala vanj, preden je počasi le sedla, pri tem pa se trudila, da bi obdržala neko razdaljo. zadnja stvar, ki bi si jo želela je bila ta, da bi se ga po nesreči dotaknila, ker res ni vedela kako bi na to odreagirala, ko pa jo je povsem prevzela že samo njegova bližina. »aaron, prosim,« je komaj slišno zašepetala in se pripravljala do tega, da bi mu zadevo vsaj poskušala razložiti. »vem, da je pozno, vem da bi to mogla storiti prej, ampak samo poslušaj me, prav?« prav dobro se je zavedala, da ni imela nobene pravice sedeti tam in mu govoriti karkoli, ampak morala je poskusiti, ne bi si odpustila, če ne bi. le da je takrat izrekel tisto drobno besedo, ki jo je naenkrat povsem zlomila, ni prenesla misli, da bi za karkoli krivil sebe. »ne, nehaj,« je tokrat veliko bolj odločno odkimala z glavo in pozabila na tisto 'varnostno razdaljo', ki si jo je zadala ter se pomaknila bližje k njemu, da ga je lahko prijela za dlani. kar močno se je mogla potruditi, da je pri tem skušala ignorirati mravljince, ki ji jih je tak samcat, nedolžen dotik pognal po telesu. »ničesar nisi ti storil, jaz sem bila, vse sem bila jaz,« bog, kakšen kliše, zavedala se je tega kakor hitro je besede izgovorila, a kaj bi naj storila drugega, ko pa je bila to resnica. »in ne morem pustiti, da bi se krivil za karkoli, nisi me odgnal, samo…« iskala je prave besede, prav zares se je trudila, a kaj mu bi naj rekla? ni mu bila pripravljena povedati resnice, želela si je, tako zelo močno si je želela, da bi se mu lahko tam in točno v tistem trenutku izpovedala, da bi srce vsaj enkrat nosila na dlani, pa jo je bilo preveč sram. še sama sebi je komaj priznala kaj je počela, kako bi naj torej pogledala v obraz osebi, ki ji je toliko pomenila in izrekla tiste besede, ne bi prenesla njegove reakcije. »prekleto, nisem si mislila, da bo to tako težko,« se je otožno poskušala nasmehniti, četudi verjetno nikomur izmed njiju ni bilo do smeha, vsaj ne zares. »ampak prav imaš, res ti dolgujem vsaj to,« po vsem kar je storila. morda bi bilo najboljše, da bi se obrnila kakor hitro je ugotovila kdo je sedel v hiški, potem pa pobegnila daleč proč. zakaj je to počela? stala je pred njim, čeprav ni bilo dosti stvari, ki bi mu jih lahko rekla, ni bilo ravno veliko možnosti, da bi popravila situacijo, prej nasprotno, samo še dodatno bo zjebala stvari, kot je bilo zanjo očitno v navadi. »žal mi je, tako zelo mi je žal, da sem to storila, da sem te morala prizadeti, ampak v tistem trenutku se mi je to zdelo še najboljše zate… da izginem iz tvojega življenja, ker...« ni več prenesla pogleda v njegove oči, zato je svoj pogled raje usmerila v tla, ko je zašepetala naslednje besede: »zaslužil si si boljše, veliko boljše in edini način je bil ta, da izginem.«
axel wardell
število prispevkov : 239 cash : 465 street reputation : 215 tvoja starost : 30 starost lika : 33 group : police kraj rojstva : texas, usa.
Naslov sporočila: Re: tree house Pet Feb 22, 2013 9:46 pm
sploh se ni zavedal, da je utegnil postati takšen človek, kot se je nenadoma zazdel sam sebi. hladen, skoraj osoren in vsekakor nekoliko nesramen, ko je takole stiskal trapasto knjigo v rokah in bil povsem neprepričan v to, kam naj uperi pogled. včasih je bil bolj razumevajoč. večino časa se je vsaj trudil, da je bil kolikor toliko uvideven in da se je postavil v kožo drugih, ko je moral o nečem presojati. ampak ni se mogel postaviti v njeno kožo – kako bi se lahko, ko pa pojma ni imel, kako je bilo v njeni koži in kaj se je dogajalo v njeni glavi? morda ga je ravno zaradi tega takrat pritegnila. bila je uganka – ni je povsem razvozlal in vsak dan je odkril na njej nekaj novega ,kar ga je nedvomno fasciniralo do te mere, da se je nekega dne povsem spontano odločil, da je uganka, ki jo hoče razvozlavati vsak dan znova. »prav,« je deloma presenetil še samega sebe, ko je besedico zamrmral v odgovor na njen stavek. to še vedno ni zmanjšalo nenavadnosti njegovega počutja, ko je takole imel priložnost po zelo dolgem času ponovno zreti v njene oči. bila je tako blizu, da bi se je lahko dotaknil – bila je tako blizu, da bi jo lahko potegnil v naročje. njegove misli so s tem zašle na prepovedano področje – na področje, ki je bilo praktično nedotakljivo in hipoma se jih je znebil. poslušal je njene nadaljnje besede in se ob tem rahlo namrščil. potem pa je ponovno obmolknila in na dan je znova prišla njegova nepotrpežljiva različica, ko je v tišino spregovoril. »samo kaj, aria?« v njegovem glasu je bilo očitno, da ni bil jezen. hotel je samo odgovor – nekaj smiselnega; nekaj, kar bi stvari povsem spremenilo in zaradi česar bi lahko pustil preteklost pri miru. bil je zaznamovan s toliko stvarmi in če bi eni izmed ran lahko pustil, da bi se mirno zacelila, bi bilo življenje zanj najbrž veliko boljše. preprostejše, bolj mirno in brez nočnih mor. morda pa je bil samo optimist in bi vse to tudi po pojasnilu ostalo – a bil je prepričan, da bi se z neke vrste razlago lahko zadovoljil do te mere, da bi sam sebe prisilil v notranji mir. pogled je dvignil in ga prikoval na njene ustnice, ko je govorila. zdele so se kot najbolj nevtralen del njenega obraza in bile so boljša izbira kot njene oči, ki so pred njegove oči prinesle toliko skupnih trenutkov, da tega ne bi mogel prenesti. »kako za vraga je to lahko bil edini način?« ni je razumel. niti pomotoma je ni razumel. niti približno. prej nasprotno – vse skupaj je bilo še bolj nejasno in sovražil je občutek nevednosti. nekaj je bilo za vsem skupaj – ampak kaj? »je obstajal drugi moški?« je nenadoma vprašal, ne da bi se sploh zavedal, da so njegove misli zašle na tisto področje. zajel je sapo, se nekaj časa igral s knjigo in nato pogled uprl v tla. »še vedno ne razumem, aria. ljubil sem te. ljubil sem te bolj kot karkoli drugega na svetu. sploh veš, kaj mi je tvoj odhod naredil? misliš, da mi ni bilo vseeno, kaj sem si zaslužil?« je povedal, potem pa utihnil. tako ali tako je povedal preveč – zakaj si je to sploh počel?
tagged: ariadna. :3
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: tree house Ned Feb 24, 2013 11:38 am
zanj ni imela odgovorov, ki bi si jih želel slišati. ni bilo neke čudežne razlage, ki bi stvar naenkrat povsem obrnila in poskrbela, da bi bilo vse spet lepo in prav. pravzaprav se ji je zdelo, da sta le še padala, stvari so ušle že izven dosega, kjer ni bilo več možnosti, da karkoli popravita, ne glede na to kako močno si je tega želela. »drugi moški?« je presenečeno ponovila, kakor da ne more prav verjeti njegovim besedam. »ne, seveda ne, kako lahko sploh pomisliš na kaj takega,« misel je bila absurdna, v tistem času je bil vse, o čemer je lahko razmišljala, drugih moških verjetno še opazila ne bi, pa če bi ji stali tik pred nosom. bila je zaljubljena, pa še kako zaljubljena. po drugi strani pa bi bila to morda lažja razlaga, če bi preprosto rekla, da je bil zmes še nekdo drug, lahko bi jo za vedno pustil za seboj, a tega ni mogla storiti. bila bi le še ena laž, ki bi se začele nalagati ena na drugo, dokler jih njihova teža ne bi pokopala pod seboj, tega pa ni želela. ko je naslednjič spregovoril, je razumela kako lahko besede bolijo veliko bolj, kot udarci, njegove so jo namreč zadele naravnost v srce, kot ostre puščice brez milosti. počutila se je tako majhno, tako ničvredno, ko je sedela pred njim in se zavedala kaj je povzročila. nikoli ga ni želela prizadeti, to je bila zadnja stvar in vse, kar si je želela je bilo to, da bi bil srečen. četudi brez nje, to se ji je v tistem trenutku zdelo celo boljše. tudi ona ga je ljubila, ljubila ga je tako zelo močno, da je njegovo srečo postavila daleč pred svojo, tako je vsaj mislila. a kaj dobrega se je iz tega izcimilo? prepričevala je sama sebe, da bo to najboljše, da vse dela zanj, kar je bilo prekleto težko verjeti, ko ji je govoril vse tiste stvari. »jaz…« glas se ji je zlomil in ni našla besed s katerimi bi lahko izboljšala situacijo, vse je bilo prekleto težko. »ne morem. žal mi je, aaron, res mi je žal, ampak ničesar drugega ti ne morem reči…« bila je že na robu obupa in komaj je zadrževala solze, da ji niso nenadzorovano stekle po licih. res si ni zaslužil vsega, kar je mogel pretrpeti zaradi nje. bi bilo res tako hudo, če bi mu v tistem trenutku povedala vse? četudi je poskusila, kakor hitro se je zazrla v njegove oči ji je pogum splahnel, ne, v tistem trenutku mu res ni mogla v obraz vreči še tega. »vem, da nimam pravice tega reči, ampak če si mi kdaj zaupal in če je v tebi ostala vsaj še trohica tega zaupanja, prosim verjemi, da sem imela dobre namene. moja čustva nikoli niso bila zlagana in tudi jaz sem te ljubila, bolj kot si lahko predstavljaš. bila sem tako srečna, ampak te sreče si nisem zaslužila, nisem je bila vredna, tako kot nisem bila vredna tebe,« pojdi proč. samo pojdi proč, storila si dovolj, so bile misli, ki ji niso dale miru. vedno bolj se ji je začelo dozdevati, da je bila vse skupaj samo ena velika napaka. to da je sedela pred njim in mu poskušala stvari razložiti, čeprav je bila še vedno preveč strahopetna, da bi se soočila z resnico. pomilovanja vredno. kaj je sploh mislila, da bo lahko s tem izboljšala? si olajšala vest? za to je bilo tako ali tako že zdavnaj prepozno. »vem da se vse skupaj zdi kot eno veliko nakladanje, pa vsaj poskusi verjeti, da sem resnično mislila, da to počnem zate. to je vsa resnica, ki ti jo v tem trenutku lahko dam,« je bilo to sploh česa vredno? verjetno ga je le še dodatno zmedla in le kako bi naj pričakovala, da ji bo po vsem tem kar verjel na besedo? »me zdaj sovražiš?« je komaj slišno dahnila, z zlomljenim glasom, še preden bi se lahko ustavila. razumela bi, če bi jo - sama sebe je zagotovo.
axel wardell
število prispevkov : 239 cash : 465 street reputation : 215 tvoja starost : 30 starost lika : 33 group : police kraj rojstva : texas, usa.
Naslov sporočila: Re: tree house Sob Mar 02, 2013 8:41 pm
po eni strani se je počutil tako nenavadno grozno in grdo, ko jo je opazoval pred seboj. bila je aria, ki jo je poznal, ljubil in jo dejansko celo zaprosil za roko – z njo je bil pripravljen preživeti svoje življenje in se ne glede na to, kako zelo se to ni skladalo z njegovimi načrti, celo ustaliti v nekem mestu in ostati tam. zgolj zaradi nje. zaradi osebe, ki mu je življenje obrnila na glavo in ki je pospešila bitje njegovega srca, ko jo je zagledal, ampak zdaj… zdaj ni več vedel, kaj je sploh čutil. z njenim odhodom je pustila za seboj bolečo, veliko in predvsem temačno praznino, ki jo je aaron skušal zapolniti z alkoholom, potovanji in spravljanjem samega sebe v takšne ali drugačne nevarnosti. vse, samo da bi pozabil. kako naj bi si vse skupaj sploh interpretiral? ona je pozabila nanj, torej je imel vso pravico do tega tudi sam. tako bi bilo pošteno. ampak resnično življenje nikoli ni bilo tako preprosto in ko mu je zdaj zatrdila, da ni bilo kakšnega drugega moškega, si je morda celo oddahnil, pa čeprav bi bila to najbolj preprosta razlaga. »kako lahko?« je polglasno ponovil njene besede in odvrnil pogled od nje, ga uprl v neko naključno in povsem varno točko na tleh in skomignil z rameni. »kako bi lahko ne pomislil na kaj takšnega? kaj bi sploh lahko mislil?« je zamrmral, ujet v delčke preteklosti, ko je skušal skoraj panično najti odgovor in ko je bil prestrašen. dovolj prestrašen, da niti ni šel poizvedovati. del njega ni hotel vedeti, kaj je počela zdaj – del njega se ne bi mogel soočiti z resnico, sploh če bi ta resnica vključevala nekoga drugega in njeno zdaj povsem srečno življenje. ne glede na to, kako sebična je ta misel bila, si aaron včasih pač ni mogel pomagati. in ko je pogled ponovno dvignil proti njej, so se pred njegovimi očmi pojavili spomini iz preteklosti – kako srečna sta bila, kakšne neumnosti sta lahko počela in se ob tem zabavala kot dva velika otroka, na koncu dneva pa sta vedno zaspala tesno objeta in s prepletenimi telesi. začela je govoriti in v trenutku, ko je sploh odprla usta, je vedel, da mu ne bo povedala vsega. za vsem skupaj je bilo nekaj veliko večjega, ampak to mu je aria vztrajno prikrivala in skrivala pred njim. to pa je bilo tisto, kar ga je najbolj bolelo. poznal je njen obraz, ki se je zdaj zdel tako znan in tako prepleten z bolečino, da bi jo najraje objel in ji povedal, da bo še vse v redu, ampak to bi bila popolna laž in aaron si niti ni smel privoščiti kaj takšnega, kot pa objem. ne zdaj, ko je pred njim sedela aria in se mu obenem zdela kot popolna neznanka. in ko je obmolknila ter je njeno vprašanje obviselo v zraku, je končno spregovoril, čeprav je bil prej ves čas tiho. »ne sovražim te.« njegov glas je bil skoraj presenečen, da je lahko pomislila na kaj takšnega. morda si on ni zaslužil resnice, a moral jo je dati njej. »sploh ne vem, kaj čutim. ko si odšla, je nastala velika praznina in ne glede na to, kako sem se trudil, je nisem mogel zapolniti. naredila si mi nekaj strašnega, aria. pustila si to rano odprto in zdaj je niti nočeš zaceliti. tvoje besede mi prav nič ne pomagajo. želim si, da bi se počutil bolje, ampak se ne. ne morem se, nekaj mi prikrivaš in navsezadnje morda ravno to boli najbolj. po vsem tem času…« nenadoma je obmolknil in se skoraj nasmehnil, čeprav je bil to prej posmeh samemu sebi. »še vedno imam tvojo verižico, če jo hočeš nazaj.« njegov glas je bil zdaj vdan v usodo. ne bo izvedel resnice. je pa imel tisto verižico, ki ji jo je kupil na njunem prvem zmenku in na kateri je visel obesek v podobi neskončnosti. kako trapasto, da jo je obdržal še po vsem tem času, a bila je edina stvar, ki jo je pustila za seboj, pa čeprav sploh ni vedel, če se je tega zavedala.