zakaj sem pristal tukaj? ne vem. kaj počnem tukaj? marsikaj. ljudem se zdi, da me poznajo – o meni preberejo članek ali dva in si ogledajo kakšno izmed fotografij in je to za njih točno tisto, kar morajo o meni vedeti, ampak ni tako lahko. prav, moj priimek zagotovo pozna vsak. king, ja? kar je ironično, ampak moj oče se je s trdnim delom, ki ga tako zelo opeva, prikopal do položaja senatorja in na to je sila ponosen. nikoli ga nisem razumel. nikoli nisem razumel njegove potrebe po tem, da se vedno znova dokazuje in da se znajde v soju žarometov.
ne trdim, da je bilo moje otroštvo grozno. daleč od tega, pravzaprav, ampak te zgodbe ne bom obnavljal ker se vsake toliko časa kakšna revija spomni in jo privleče na dan skupaj z idilično fotografijo nas pred našo podeželsko vilo. prav, nisem odrasel v osebo, za kakršno me je hotel narediti oče. ne vem, kdaj se je vse skupaj zalomilo. bil sem dober otrok – rad sem bral, se ukvarjal s športom in preživljal čas z mojo mlajšo sestrico, ki sem jo že od nekdaj oboževal. ona je še edini član moje družine, ki mi pomeni veliko. zanjo bi bil pripravljen storiti vse in to je bilo očitno že od nekdaj. tri leta je mlajša od mene in vedno je bila moja mala princeska. resno, pogrešam jo. saj najbrž sploh ne ve za prepir, ki me je odtujil od družine. moj oče je vame vedno vlagal velike upe, ampak mislim, da sem se nekje na sredi poti odločil, da ne bom njegova lutka. hotel je, da bi bil odvetnik. pri enaindvajsetih je name prepisal družinsko verigo hotelov in plačal cel kup strokovnjakov, ki naj bi mi pomagali. to je bilo nekaj časa še zabavno, ampak potem me je bolj kot karkoli drugega pritegnilo življenje. resno, ni druge besede, s katero bi to lahko opisal. naveličal sem se varnosti in saj niti ne vem, kaj me je v takšni meri potegnilo v ekstreme. sprva je šlo samo za velike in divje zabave. v častnikih so se pojavljale moje fotografije, ko sem jih zapuščal z dvema dekletoma in steklenico viskija. oče je znorel. in ko se je to nadaljevalo, mi je preprosto nakazal moj del družinske dediščine in me odslovil ter mi prepovedal kakršnekoli stike s sestro. to je bil najtežji del… ampak oče je načeloma imel prav, bilo ji je bolje brez mene.
tako sem ostal brez družine, s celim kupom denarja in seveda z verigo hotelov. lahko bi bil kdorkoli, ampak pritegnil me je tisti temačen svet. ne vem kako točno sem se znašel v podzemlju. pa saj nisem del vsega skupaj; ne zares. denar si služim kot ilegalni pretepač na takšnih in drugačnih dvobojih. to je baje samomorilsko, ampak potrebujem to dozo adrenalina; potrebujem bolečino in dogajanje in vse skupaj. tega nisem nikoli obžaloval. večina ljudi me tako ali tako ima za razvajenega dediča; črno ovco družine, ki svoj čas preživlja tako, da počne neumnosti. v resnici nisem takšna oseba. teh zabav se zdaj udeležujem bolj zaradi tega, ker so dobra krinka za to, kar v resnici počnem.
kakšna oseba sem? to je dokaj zabavno vprašanje. ne vem, težko je reči, če sem sploh še dobra oseba. vsekakor sem pameten – nihče ne ve, da sem družinske hotele v zadnjih treh letih vodil popolnoma sam in da so svetovalci tam samo še za okras. znam ravnati z denarjem in z ljudmi. lahko sem očarljiv, kadar moram biti – sicer sem vedno tudi sarkastičen in občasno osoren, ampak ne morem si pomagati. vsekakor sem zgovoren in dejansko se ne bojim praktično ničesar. morda sem deloma odvisen od adrenalina… ampak hej, kaj za vraga, saj ni važno. najpogostejše besede, s katerim me bodo ljudje opisali, so vsekakor divji, očarljiv in nepredvidljiv. tako da ja, vsekakor me veseli, da sem se lahko predstavil. sebastian king, vam na uslugo.