''um. hja. tole gre vse na zapisnik, kajne? moram, um, pričeti z otroštvom ali kaj točno vas zanima? aha, vse... mala malica potem. pardon, vedno se režim kot utrgana, kadar sem živčna – in ne da sem živčna, gospod. ker nisem. samo, saj veste, snemani razgovori z nadrejenimi znajo biti rahlo strašljivi. vendar ne mislim, da ste vi strašljivi. res ne. ta kravata vam zelo pristaja, morda bi izgledala še bolje v temno modri barvi, ampak... oh, žena vam jo je izbrala? odlično, odlično! fenomenalen okus ima. torej, ja. jaz. ime mi je julianne west, vsi me kličejo jules, vi me kličite kakorkoli želite. westova? prav pa bom westova. stara sem dvaindvajset let in pred tednom dni sem zaključila šolanje na akademiji v harrisburgu. večino informacij o moji preteklosti lahko dobite v datotekah socialnega varstva. odraščala sem z bratom in očetom. bil je alkoholik. sprva sem bila premajhna, da bi zares razumela, zakaj oče ali leži v kotu ali pa vpije na starejšega brata. nič čudnega, da sem to imela za nekaj normalnega, za povsem preprost družinski odnos in sem mislila, da je tako povsod. potem pa sem enkrat šla k sošolki domov in videla njenega očeta. bil je oblečen v modre kavbojke in preprosto majico s kratkimi rokavi, ki ni smrdela po danielsu in ni bila preluknjana od valjanja po pločniku. ni vpil na sam, mojo prijateljico. od takrat naprej sem vedno visela pri njih namesto doma in preden sem zaspala, sem se rada pretvarjala, da je gospod jensen tudi moj oče. ampak to vas verjetno ne zanima, kajne? moje otroške sanjarije? skratka, pri trinajstih se je na srečo vse zasukalo. ali pa nesrečo. nikoli se nisem povsem odločila, kako naj gledam na odhod mojega starejšega brata. ko je bil star osemnajst let je preprosto odšel od doma in... ne vem točno kam. včasih mi je poslal kakšno sporočilo, toliko da sem vedela, da je še živ. in z njegovim odhodom je prišla na vrata trkat socialna služba. pri sebi so imeli nalog za mojo ločitev od očeta. na tej stopnji sem že vedela, da njegovo obnašanje ni normalno in na srečo so me k sebi sprejeli sorodniki v harrisburgu. tako sem pristala v pennsylvaniji. ne vem, kaj bi bilo z mano, če bi pristala v rejniškem sistemu. bila sem navajena družbe mojega brata. bila sem navajena, da je grozil mojim vrstnikom, če so se zafrkavali iz mojih očal. in potem ga ni bilo več ob meni. srednjo šolo sem opravila kot piflarka z odličnimi ocenami. vendar mi je zaključnih izpitih zmanjkala ena točka, da bi prišla na računalniški inžiniring in... hja, metala sem kocko ter se potem vpisala na policijsko akademijo. vsi so vedeli, da bom pogrnila prvo leto, kar se je tudi zgodilo. vendar porazov ne prenašam dobro in zato sem se na vse pretege poskušala utrditi, kar mi je očitno uspelo vsaj do te mere, da sem akademijo opravila in dobila zaposlitev pri vas. ne trdim, da sem zdaj popoln policist. da bom znala reagirati v prav vsaki situaciji in da me boste lahko prvi dan povišali na naslednjo stopnjo. amapk sem se pripravljena učiti in garati. moj cilj je, da nekaj let delam tukaj in kasneje poskušam priti v programersko vejo ali policije ali FBI-ja. sliši se povzpetniško ampak res imam rada računalnike in sem dovolj sposobna, da splezam tako visoko. včasih se sicer malce zdrznem, kadar blizu mene poči pištola na strelišču, vendar vsaj ni tako hudo kot prvič, ko sem skorajda razstrelila okno vadbene zgradbe na akademiji. am, moje zasebno življenje? ne, ne, to ne bo noben problem. mislim, nimam družine tukaj. samska sem. ha ha ha. nameravam biti še nekaj časa, brez skrbi. jaz in moški... katastrofa. hirošima. prosim? ne, ne, ne delam se norca iz vojne. da, gospod. razumem, da ni bilo smešno. ne, nikakor se ne mislim delati norca na delu. lahko se zanesete name. resna sem kot infarkt. da... vem, da moje šale niso smešne. oprav... prav, bom šla ja. tista miza v kotu je moja? super. všeč mi je. temen kotek. da, da... hvala za službo? mhm... na svidenje.''