stala je v hladni od boga pozabljeni čumnati in pri nogah ji je ležalo negibno telo moškega. z obrazom je bil obrnjen k umazanim tlom in izpod njega je počasi po lesenih tleh mezel krvav potoček, se zbiral v večjo lužo in zažiral v les. njej se je tresla dlan, v kateri je še vedno stiskala do pobledelih členkov plastičen ročaj noža z okrvavljenim rezilom. strmela je navzdol v posivelega moža in v zavest ji je počasi prihajalo njeno storjeno dejanje. imela je deset let in pravkar je v samoobrambi zabodla svojega očeta do smrti.

ni ji bilo z rožicami postlano, res ne. svojega življenja se do tistega popoldne in incideta s tiranskim očetom ni spominjala je vedno spominjala bolj megleno. vse se je zdelo tisočletja oddaljeno in težko se je osredotočila na eno samo stvar. njen prvi zares jasen spomin je bil na tisti usodni dan in kasneje nobene stvari ni več pozabila. kakor bi travmatičen dogodek v njenih možganih sprožil poseben proces in na široko odprl doslej zaklenjena skrita vratca do zaklada. podobe in slike so postale mnogo bolj jasne, kristalno čiste in možgani se ji nikdar več niso izklopili. nekako je bila prepričana v njihovo premlevanje dogodkov tudi med samim spanjem. občasna odrešilna pozaba zanjo ni obstajala, na svojo neskončno spominsko kartico je hranila vse - in če je rekla vse, je to dobesedno pomenilo vse. kar je videla, prebrala, slišala - ni več pobegnilo iz njene glave, ostalo je v njej za vekomaj. možganske sinapse male desetletnice so začele delovati drugače kot pri mnogo drugih. njim se je imela zahvaliti za preživetje na ulici, sicer bi se zagotovo že precej prej znašla shirana v obcestnem jarku.

po tistem nesrečnem prerivanju z očetom grobijanom in nepredvideno nezgodo, jo je ucvrla proč samo z obleko na sebi in postala eden od številnih otrok ulice. saj ne, da bi se ji s tisto nekaj strehe nad glave, ki je prepuščala in borno hrano, pri domnevnem očetu godilo kaj pretirano bolje. lakota, tepež in mraz so bili del vsakdana. na ulici je znala preživeti že od kar je shodila in zaradi odkritega dobrega spomina kasneje, ji je to še nekoliko olajšalo samo življenje. da, morala je krasti za nekaj malega starega kruha in morala se je pretepati z drugimi njej podobnimi, da je niso poteptali in ustrahovali. morala se je naučiti udariti nazaj in se ne kot prej zviti v klobčič na tleh, si z rokami zavarovati glavo in le čakati da brce minejo. stvari so se spremenile in z njimi se je tudi ona. dve leti neizprosnega življenja so jo utrdili in gotovo bi dalje živela po enakem vzorcu, kajti del sistema ni hotela postati. ampak nekega dne pozno jeseni jo je ujel naliv preden bi prišla do svojega malega zatočišča. staknila je težko pljučnico in tam jo je našel svetlolasi angel - zdravnica, ki jo brez oklevanja spravila v bolnišnico. potrebovala je precej dolgo za okrevanje, vročina ni in ni hotela popustiti, mučil jo je težak delirij. vendar ob vsaki vrnitvi iz njega, je ob svoji bolniški postelji zagledala njo in zraven visokega moškega. s pristno skrbjo v očeh sta zrla navzdol vanjo, držeč jo vsak za eno dlan, jo tolažila in brisala potno čelo. bila polna nekih obljub, ki jim ni verjela; kratki trenutki zavesti so bile kot sanje, dokler se spet ni potopila v blodnje. ves čas njene bolezni sta zakonca nichols preživljala ob njej. znebiti se jih ni dalo ne glede kaj je ušpičila in kolikokrat skušala pobegniti iz bolniške postelje. nič ju ni odvrnilo od malega strašila na dveh nogah z bliskajočimi se očkami. dan njene izpustitve iz bolnišnične oskrbe je v roke dobila papirje o posvojitvi. postala je nekdo z lastnim imenom – sedaj je bila riley elisse nichols. in v svojo novo družino se je zaljubila do ušes in še čez, ne sprva – ampak počasi in zatrdno. s prihodom v nov dom je spoznala še dva njihova člana, prav tako posvojena in pobrana direktno z ulice.

težko se je odprla in še naprej ostajala zadržana deklica. ob dotikih kar zmrznila in vsaj leto dni je preteklo, da se je navadila nanje in na konstantne objeme njene nove mame. največjo uteho je našla v številnih knjigah in njen dar spomina je bil kmalu odkrit z odhodom v šolo. testiranje je prenesla več kot le odlično in že je s svojimi vrstniki sedela v šolskih klopeh. požirala je snov žejno kot sahara vode in razred za njena leta je hitro postal premalo. preskočila je dva in nato še enega - pristala v razredu z najmanj tri leta starejšimi, ki so jo gledali kot deveto čudo, imeli za največjo čudakinjo pod soncem. sicer se je že prej nekoliko socializirala in se je otresla nekaj zadržanosti, toda prijateljev si nikoli ni našla posebno dobrih ali jih za seboj imela celo gardo. nihče je ni razumel in noben se ni imel posebne želje družiti z mlajšim osebkom bolj pametnim od njih, ki so ga posadili v prvo klop in v njihov razred. zato tudi stika z nasprotnim spolom ni ravno imela, ne v najstniških letih in tudi ne kasneje, ko je obiskovala medicinsko fakulteto. kot povsod prej je tudi tukaj hitro napredovala navzgor, opravljala izpite za zadnji letnik prej kot vsi ostali. bila je drugačna in redki so vedeli kaj z njo početi, z izjemo staršev, zaradi katerih se je njena želja po zdravniškem poklicu še povečala. hotela je biti kot njena mama, ki je nesebično delila svojo brezmejno ljubezen in je v svoj dom sprejemala ranjene ptičke z zlomljenimi krili, ki so prekmalu popadali ven iz svojih gnezd. doštudirala je, kasneje še doktorirala in sedaj pri koncu svoje specializacije, čeprav ji očitajo mladost in neizkušenost, ji ne morejo pod nos metati neznanja. v njem marsikoga prekaša.

trenutno se preživlja kot patologinja. slednje delo ne ponuja veličastnega razburjenja kakor bi jo nemara kirurgija, vseeno pa je njena edina strast. delo z mrtvimi jo pomirja, nepomembno kako izprijeno se sicer sliši - nekrofil pač namreč res ni. deležna ni niti trohice obsojanja tistih, ki se po nesrečnem naključju znajdejo v boljšem ali slabšem stanju na njeni mizi. niso polni očitkov ali nevoščljivosti, preprosto mirno čakajo na prenehanje drezanja v njih in da jim bo naposled le namenjen njihov zadnji počitek. Uspešnosti v poklicnem življenju se ji ne manjka in vse poti v njeni karieri so ji odprte, toda za zasebno življenje ne bi mogla reči enako. še vedno je precej zadržana, ki se z moškimi osebki okoli sebe ne znajde najbolje. tu njene možganske sive celice nekako odmrejo in ne ve kaj naj s privlačnimi temnolasci ali svetlolasci s katerimi ima tu in tam opravka. ob njihovem osvajanju ji rdijo lica in ne počuti se prav nič svetovljansko in polna znanja. spogledovanje ji je tuje, enako priložnostne puhlice. svojega videza se reseda zaveda in ve, da ni ravno grda, ne zna pa ga izkoristiti sebi v prid. včasih se zazdi nekoliko hladna zaradi svojih reakcij in ob večnem odklanjanju povabil na zmenek. plus nekako ni najbolj v prid zvezi, če si zapomniš prav vsako najmanjšo stvar in se je spomniš še po več letih, kot bi se zgodila ravno ta trenutek. in razume jih - tudi ona bi se spustila v beg pred njo samo.

sredi noči je in ona je spet tam kot nekoč - v temačni, neobljudeni ulici. v rokah drži aktovko in slišati je le njene korake, ko stopa po bližnjici. v bližini nekaj zaropota in oči hitro vrže v smeri od koder je prišel zvok. zelene oči se zasvetijo v temi in zasliši se otožno mijavkanje. oddahne si - le potepuška mačka je. spomni se ulice in skritih kotičkov v njej, minilo je deset let ko je po njej bežala stran od trupla očeta. sedaj ne beži nikamor, pravzaprav se vrača nazaj v stari svet. očitno je ena stvar navsezadnje res držala - lahko si pobegnil žensko z ulice, toda nikoli nisi mogel potegniti ulice z ženske.