forest road

Naslov sporočila: forest road Ned Feb 24, 2013 2:13 pm

it's dangerous but i'm fearless

tagged: wesley pierce&casper norman
words: 638
notes: here we go!!!!! (: will the body wake up?? xD

Lucy je vedela kaj prinaša ta dan. Njena prva naloga. Odločila se je, da bo jo-kot tudi vse ostalo-opravila brezhibno. Bila je pripravljena na vse.
Sonce je pripekalo in pogrešala je mrzel ter oblačen London. Bilo je pol ure pred dogovorjenim časom, ko je zapustila hladno stanovanje. Odločila se je iti peš, saj ni želela pristati sredi prometnega zamaška. Tako jo je sonce neusmiljeno žgalo po golih ramenih. Njena koža vsebuje zelo malo melanina in zavedala se je, da ne glede na to koliko časa se sonči ali če dobi opekline, nikoli ne bo porjavela. Tolažila se je z mislijo, da se zdaj iz srednjega veka v modo spet vrača bledica. Opazovala je ljudi, ki so se hladili s odprtimi okni, saj jim klima v avtu ni hladila dovolj hitro. Kaj pa pričakujejo, je pomislila, da se bo ohladilo v sekundi ko sedejo v avtomobil in ga prižgejo? Bila je ena izmed redkih, ki je dejansko razumela kako klima deluje. Poleg tega, če imajo odprto okno v avto prihaja vroč zrak, ki se dviga od asfalta. Ljudje so se vozili iz služb, popolnoma izmučeni, ona pa se je zdaj komaj odpravljala na delo, spočita in polna energije ki sta jo zagotovili dve skodelici kave in mandarina. Tisti dan je bilo slabše kot ponavadi, tega se je zavedala, a si ni hotela priznati. Vrtoglavica se je vlekla že od jutra, pa tudi čutila je, da ji kolena lahko vsak čas klecnejo. Hotela je dajati vtis močne osebe, zato si ni mogla dovoliti nobenih spodrsljajev. Slike o popolnosti, ki so ji jo od otroštva vbijali v glavo se ni mogla znebiti. Vse mora biti popolno. Njeno telo. Njeni dosežki. Njeno delo. Vse. Le tako se ne bo mogla razočarati. Oddaljevala se je od mestnega hrupa in kmalu so njeni čevlji škrtali po gramozu. Bila je vesela majhne sence dreves. Tako je hodila ,dokler ni prišla do dogovorjene jase, na kateri je stal poltovornjak. Ko se je ozrla je ugotovila, da je prva prišla. To pomeni, da vozi. Nasmehnila se je in splezala na voznikov sedež. Ključi so bili v zaganjalniku. Ker njenih sodelavcev še ni bilo, je obrnila vzvratno ogledalo k sebi in hitro preverila, če je vse na svojem mestu. Tisti dan je nosila črne kratke hlače in črno majico na naramnice, all starke in majhno torbo s jakno in plastenko vode. Za pasom je imela njeno najljubšo pištolo, nabito in na dosegu roke. Nikoli ne veš in kakor pravijo bolje preprečiti kakor zdraviti. vseeno pa je upala, da ji je ne bo treba uporabiti. Lase je imela spete v visok čop in ni nosila ličil, če ne štejemo črnega laka na nohtih in maskare, brez katere ne bi šla niti v grob. Na nosu je imela sončna očala, ki so ustvarjala prijetno temačnost. Zleknila se je na sedežu in preverila uro. Bilo je še par minut. Zdolgočaseno je začela igrati igre na telefonu. Kmalu se je tega početja naveličala. Spet je nepotrpežljivo preverila uro. Minuta do. Ni prenesla zamujanja, kot tudi ne zapravljanja časa. Vse je rada opravila hitro, temeljito in predvsem stoodstotno. Kaj manj pri njej ni prišlo v poštev. Kot naročeno se je iz ceste izvila najprej ena postava, potem pa še druga. Na sovoznikovi strani so se odprla vrata. "hej!" je pozdravila in se obrnila k neznancema. "sem lucy" se je predstavila. Nepotrpežljivo ju je pogledala. "sta pripravljena?" ni hotela po neumnem izgubljati časa. Truplo so morali zakopati na zelo odročnem delu, tako odročnem ,da nihče ne bi zahajal vanj. Saj ne želijo, da nič hudega sluteč prebivalec Filadelfije ob sprehajanju svojega psa najde kakšno kost ali razgrajeno truplo. Vedela je, da je ne bi smelo zanimati a ni si mogla kaj, da se ne bi vprašala, katero življenje je bilo vzeto. Poslovnež? Zvodnik? Član konkurenčne tolpe? Hotela je odgovore, saj brez njih ni mogla.

Naslov sporočila: Re: forest road Ned Feb 24, 2013 9:32 pm

tag, the mission smitten

vroče opoldansko sonce mu je užgalo po hrbtu, ko je končno izstopil iz svojega avtomobila, ki ga je parkiral ob edini tukaj stoječi stavbi, ki najbrž tako ali tako ni več obratovala. zaklenil je vrata, se naslonil na toplo pločevino in si prižgal cigaret. imel je še nekaj deset minut in ni se mu ljubilo ukvarjati z ljudmi, dokler to ni bilo popolnoma nujno. glavo je vrgel nazaj in priprl oči, ob čemer se mu je sonce kljub sončnim očalom vžgalo naravnost v možgane. popoln dan za zakopavo trupla, prekleto. samo upal je lahko, da ni telo v tovornjaku že več kot dan, ker je v tem primeru najbrž že začenjalo zaudarjati in bo njihova naloga toliko bolj jebeno nehvaležna. nerad je imel opravka s trupli; zdelo se mu je, da je bila naloga že davno opravljena in rade volje je drugim pustil pospravljanje za seboj. tokrat je imel obratno funkcijo in prav nič se je ni veselil. končno se je odrinil od svojega avtomobila in se po ozki potki odpravil proti jasi, kjer naj bi se dobil z ostalima dvema partnerjema.

iz ustnic se mu je valil dim cigarete, ki je kljub močnemu soncu tukaj, v senci dreves, prekleto prijal. končno je njegova pot zavila proti jasi, kjer se je svetila tipična temno zelena pločevina. zadnji del poltovornjaka je bil prekrit z nekakšno plahto; iz očitnega razloga. približno istočasno, kot je prikorakal do končne destinacije, mu je postalo jasno, da ni sam. samodejno je segel po pištoli, ki jo je imel spravljeno za kavbojkami, a v trenutku, ko je odprl vrata vozila, se je pred njim pojavil svetlolas obraz, ki ga je prepoznal iz tolpe. oh, prekleto, pa ne, da mu je bilo dodeljeno dekletce, ki najbrž ni sposobno niti zavezati lastnih čevljev, kaj šele opraviti kakšne naloge, kot se spodobi. pizdarija. "čudovito.. lucy," je hladno odvrnil in več kot očitno nakazal, da ga niti najmanj ne zanima, kako ji je ime - in da se nima niti najmanjšega namena predstavljati tudi sam. morda, če bi dekle dokazalo, da je vredno spoštovanja ali vsaj zaupanja. zaenkrat je v njej videl samo nesposobnega dekliča.

"mirne volje bom predvideval, da si ti, ljubica, nisi vzela časa in poizvedela, kaj je pravzaprav z našim truplom, kajne?" je naveličano povprašal. seveda ne, prišla je sem v svojih kratkih hlačkah in s svojimi fantastičnimi podaljški in brezhibnim make-upom in upala, da se bo stvar uredila sama od sebe. prekleto, niti najmanjšega pojma ni imela, kako se stvari streže; kako bi tudi vedela? najbrž je bila stara sedemnajst ali kaj takega. mlada devica, ki je spadala k navijačicam, ne pa v jebeno tolpo. "daj. spokaj svojo ritko iz sedeža, ker ni variante, da ti bom pustil voziti," je naročil in v njegovem glasu je bilo jasno in razumljivo, da ne bo trpel nobenega ugovarjanja. tresnil je z vrati in se odpravil okrog poltovornjaka, do zadnjega dela, zgrabil za plahto, ki je pokrivala njihovega domnevnega mrtveca, in jo potegnil ter odvrgel na tla.

Naslov sporočila: Re: forest road Pet Mar 01, 2013 6:43 pm

it's dangerous but i'm fearless

tagged: wesley pierce&casper norman
words: 594
notes: it's kinda lame and sorry for the wait, i just had lots to study

Komaj je spregovoril, že ga ni marala. Saj ne,da ne bi bila tudi sama kdaj slabe volje in zadirčna, ni pa bila tako nespoštljiva do sodelavcev. Namrdnila se je, ni pa odgovorila. V svoji glavi je namreč imela drugačen načrt. A očitno se bo morala sprijazniti s tem, kar je naklepal rjavolasec. A še nekaj jo je motilo. Ni prenašala besede 'ljubica'. Zdela se ji je preveč umetna in 'pocukrana'. A tokrat ni imela druge možnosti, kot da je tiho in uboga. Užitek. Ni rada delala nečesa, če ni imela dobrega razloga ali vsaj nekaj informacij. Več kot očitno je bilo, da ne bo dobila ne enega in ne drugega. Treba bo požreti svoj ponos, če bo hotela opraviti nalogo to je vedela. Ampak to še ni pomenilo, da je bilo lahko izvedljivo. Potem pa je postala še bolj nepotrpežljiva, celo jezna. Ob pomanjševalnici je stisnila roke v pesti. Tako kot sladke besede je sovražila pomanjševalnice. Niso imele smisla. Zakaj bi nekdo rekel npr. lučka, če je luč? To ji je preprosto povzročalo preveč vprašanj. Zlezla je iz sedeža, brez ugovarjanja saj je vedela, da te bitke ne bi dobila. Brez zadržka je z odločnim korakom stopila proti zadnjemu delu poltovornjaka. Trupla se ji niso gnusila. Prav nasprotno. Če bi se odločala za profesijo, bi prav zagotovo izbrala forenzično patologijo. Ko je zagledala truplo, preko katerega je pred sekundo še ležala ponjava se ji ni obrnil želodec in ni zacvilila kot večina deklet ampak je hladnokrvno stopila bliže. Bilo je razpoznavno, kaj ga je ubilo. Arterijski rez (nisem 100% če se tako reče), to je rez, ki poteka od enega ušesa, pod Adamovim jabolkom in spet gor do drugega ušesa. Tako se arterija prereže in žrtev hitro izkrvavi. Truplo ni bilo staro več kot pol dneva, saj se na rano še niso zaredile ličinke in truplo še ni preveč zaudarjalo. Če je bila oseba še živa, je bila komaj. skoraj nemogoče. Vseeno je iz previdnosti segla k pasu kavbojk, tam je namreč imela pištolo. Kaliber 20, nabito s naboji z modrim koncem in bakreno konico. Imele pa so še eno posebnost. Ko so zadele tarčo, niso šle skoznjo ampak so v tarči eksplodirale in tako naredile največjo možno škodo. Sklonila se je nad truplo in poiskala zapestje. ni bilo utripa. Tudi dihalo ni več. "po mojem mnenju je oseba mrtva" je rekla, ter sarkastično dodala "ampak moje mnenje verjetno ne šteje, kajne? potem pa si izvoli sam pogledati" Stopila je od trupla, ven na travo in se razveselila svežega zraka. Čeprav truplo še ni bilo staro, ni ravno dišalo po rožicah. ko je bil enkrat tudi jaz - sem - starejši - in - pametnejši konec z ogledom je spet nejevoljno splezala na sovoznikov sedež. Vožnja je minila v tišini. Po dobrih dvajsetih minutah, se ji še vedno ni zdelo dovolj varno za pokop. A vedela je, da ne glede na to, če je njeno mnenje dobro ali slabo, temnolasca to ne bo zanimalo. Ampak aroganca se ne izplača, to je ona že vedela. Vedno boš nekaj zamešal, če si prepričan, da si najboljši. Ustavil je po pol ure, v oddaljenem kotičku, na katerega še verjetno ni stopila človeška noga. Tako je vsaj mislila, dokler ni opazila markacije, ki je označevala gozdno pot. Izgledala je precej nova. Njen sodelavec pa tega očitno ni opazil. zato se je odločila, da ga opozori. "saj ne, da bi želela motiti ali kaj podobnega, ampak to res ni dobro mesto za pokop." je rekla, potem pa hitro razložila. "čeprav ne izgleda, je precej obljudeno" in pokazala na markacijo.

Naslov sporočila: Re: forest road Sob Mar 02, 2013 12:43 pm

tag, the mission smitten

ko se je lepotička znova pojavila na trati zraven njega, je samo sarkastično povzdignil obrvi, ko mu je povedala, da je njuna tarča tudi resnično mrtva. "ne zameri, če se želim zgolj prepričati o tvoji strokovnosti," ji je zamomljal nazaj in se brez nadaljnjih besed še sam povzpel na zadnji del poltovornjaka, kjer je ležalo truplo. če je bila kakršnakoli možnost, da v tipu še kaj deluje, je bil to najverjetneje kak organ s poznim refklesom. zraven trupla sta ležali dve lopati. kako zelo priročno; tip je bil bodisi vrtnar, bodisi je tolpa poskrbela za vse, kar bo potrebno za današnji tragični pogreb. izza pasu je potegnil svojo pištolo, na katero je bil nadet dušilec poka in jo uperil v truplo. s strelom je zadel naravnost med očmi, skomignil z rameni in si zamrmral preprosti, "better safe than sorry," preden se je vrnil, potegnil plahto nazaj preko trupla, nato pa sedel na voznikovo mesto v poltovornjaku, med tem ko je njegova partnerica očitno svoje mesto že zavzela.

njuna vožnja je bila tiha in vlekla se je kot sam satan. svoj pogled je mrko držal predse in čeprav bi si morda želel kakšnega klepeta, da se ob vožnji vozila ni preveč dolgočasil, vseeno ni bil pripravljen tisti, ki bo začel s prijateljskim nagovorom. dekle je moralo vedeti, da ni nikakršen zelenec in da hierarhija velja vedno in povsod. on nad njo. obenem se je spraševal, kaj neki jo je pahnilo semle. ni mogla biti kaj veliko starejša od dvajsetih - če sploh - in čeprav je skušala igrati hladen obraz, se mu je zdelo, da ji pod kožo vreta nervoza in entuziazem. tudi sam je bil entuziastičen bebec, ko je opravljal svojo prvo nalogo. žal se je takrat krvavo končalo pred njegovimi lastnimi očmi; in čeprav je bil to samo izgovor, je še dandanes za svoj zdajšnji značaj krivil človeka, ki ga je na tisto nalogo v new yorku vzel s seboj.

na koncu steze je ustavil avto in odprl vrata, se ustavil na mehki gozdni trati in se namrščil proti sončnemu nebu. jebeno sranje, zdaj bo moral še izkopati luknjo; dvomil je, da bo lucy kaj pretirano uporabna pri tem. njene tenke ročice so izgledale, kot da ne bi bile sposobne lopate niti dvigniti, kaj šele izkopati primerne luknje za odraslo moško truplo. razgledoval se je naokrog v upanju, da bo kar tako od daleč opazil kakšno luknjo, kamor bi lahko zakopala truplo, nato pa so ga zmotile njene besede. najprej je hotel vrniti kakšno sarkastično opazko, nato pa je ugotovil, da nima prav ničesar dobrega na zalogi. "okej. najbrž res ne bo pametno, da ga odkrijejo kakšne preklete skavtinje med tem, ko se učijo za svojo.. vrtnarsko značko." situacijo si je znal predstavljati in zdela se mu je precej komična, istočasno pa nevarna za njiju oba. ni bilo najbolj varno, če bi lahko truplo izsledili nazaj k njima; pravzaprav pa ni bilo varno niti, da sta se vozila naokrog z mrtvecem v prtljažniku.

"prav," je še enkrat pokimal in jo najverjetneje prvič v dnevu pogledal v oči. morda se bo še izkazala. dvomil je, a vse je bilo mogoče. "prav," je še enkrat dejal in ji pomignil, naj mu sledi v vozilo. v trenutku, ko sta oba zaprla svoja avtomobilska vrata, se je obrnil proti njej. "šla bova nazaj in zavila pri drugem odcepu. mislim, da je zahodni del manj obljuden.." zmajal je z glavo. saj je bilo vseeno. "ni važno. veš, kaj se naredi, če obstaja nevarnost, da naju odkrijejo, kajne?" visoko je povzdignil obrvi, saj ga je zanimalo, če je sposobna ubijati, da se izkoplje iz tega. morala je biti; on je bil, krivda pa se v vsakem primeru prepiše na njiju; prevažala sta prestreljeno, razrezano truplo, prekleto! znova je obrnil ključe v avtomobilski mašini, da je stroj po tihem zabrnel.

Naslov sporočila: Re: forest road Sob Mar 02, 2013 9:19 pm

it's dangerous but i'm fearless

tagged: wesley pierce&casper norman
words: 561
notes: tired......

zavila je z očmi. kot da sama ne bi vedela, kdaj je kdo mrtev in kdaj srce veselo bije. a ostala je tiho. zdelo se ji je, da bo še dolg dan in ni bila pri volji za prepiranje. in tudi sumila je, da je tip vsaj toliko trmast kot ona. če bi se res začela prepirati, bi se vse skupaj vleklo ure, saj noben ne bi želel popustiti.
Med vožnjo se je dolgočasila. sicer ne bi imela nič proti pogovoru. če bi bil manj zaničljiv in je ne bi podcenjeval. Tega ni preveč marala. zavedala se je, česa je zmožna in se tega ni sramovala. je pa tudi poznala rek: too much knowledge can be a dangerous thing. a njeno mnenje, da nikoli ne moreš vedeti dovolj, je še vedno prevladovalo.
Bila je pozorna. Od takrat ko je zagledala markacijo je še posebej pazila, da se ne bi kdo slučajno sprehajal po poti. Ni si mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila ob njegovi pripombi, a se je hitro zresnila. Spustila je svojo pregrado, tega ne bi smela in je obžalovala že trenutek za tem. Upala je samo, da temnolasec tega ni opazil. Živo si je predstavljala dogodek. Verjetno bi dekleta začele cviliti in paničariti, potem pa bi vse skupaj prijavile na policijo. to pa se ne bi končalo dobro zanju.
Spet se je usedla na sovoznikov sedež in tiho zaprla vrata. prikimala je. "prav" se je strinjala, saj je vedela, da se nima smisla upirati. Pogledala ga je v oči, z odločnim pogledom. "ja, vem" je potrdila. "ubiješ jih. če kaj izvejo ali le sumijo pod nobenim pogojem ne smejo ostati živi." je dodala. vedela je, da bo morala, če želi rešiti sebe, ubiti drugega. ni je zelo motilo. vedno je skrbela le zase, tako da ni imela občutka za druge ljudi.
vožnja je spet bila tiha. lucy je gledala skozi okno in se spet dolgočasila. ni si upala prekiniti tišine, saj ni vedela kaj naj reče, ni pa hotela potrditi stereotipa o neumnih blondinkah. peljala sta se globoko v gozd in ves čas je oprezala za znamenji kakršnih koli človeških posegov v prostor. ko sta končno bila daleč od civilizacije, sta ustavila in izstopila. lucy je najprej vzela lopato, nato pa eno vrgla še sodelavcu. zavedala se je, da zgleda šibka in nemočna. bilo je je kosti in koža, le da ona tega ni videla tako. vse preostalo pa je bilo mišica. ni si dala miru, dokler ni osvojila popolnosti pri neki stvari. našla je mehkejšo zemljo. vprašujoče je pogledala sodelavca, ker raje ni delala nič po sovje. bili bi samo problemi.
ko sta se enkrat zedinila glede mesta pokopa, je mu pomagala kopati. le malo je zaostajala in kmalu je bila skopana globoka in primerna luknja za pokop. lucy je bila že malce upehana in vrtelo se ji je, da se je morala oprijeti debla da ni padla. opotekla se je k poltovornjaku in poiskala svojo steklenico z vodo. hitro jo je odprla in pila v velikih požirkih. stanje se ji je malce izboljšalo, dovolj da je lahko opravljala delo naprej.
truplo je bilo zakopano in lucy je z zaprtimi očmi sedela v poltovornjaku. v glavi ji je razbijalo. a ni hotela pokazati sovje šibkosti. na ustnicah se ji je zarisal droben nasmeh. "ali lahko zdaj izvem tvoje ime?" je vprašala in s tem končno prekinila tišino.

Naslov sporočila: Re: forest road Ned Mar 03, 2013 8:36 pm

tag, the mission smitten

ko mu je takole samozavestno odgovorila na vprašanje, se je sam pri sebi nasmehnil. zabavala ga je; če je res vedela, kako se stvarem streže - tega ni vedel, a v vsakem primeru se mu je zdelo zabavno, da je bila takole vase prepričana. dvomil je, da je že kdaj koga počila; bila je premlada in kljub svojemu obnašanju preveč nedolžna, da bi lahko te tenke ročise ubijale. vsaj ne tako, kot je ubijal on. zagotovo je s seboj nosila breme preteklih let, vsi, ki so pristali v tolpi, so ga.. a ni se mu zdela kot tip človeka, ki bi lahko ubijal z mirno vestjo. še on, prekleto, ki je bil tako okruten.. še on je vedno potreboval steklenico bourbona, preden je bil sposoben pozabiti na bolečino, ki jo je povzročalo spominjanje na uboj.

hitro sta prispela in kmalu sta našla mesto za pokop trupla; in potem sta pričela kopati. čutil je, kako mu je po sencih tu in tam zdrsnila kaplja potu; o bog, kako jebeno vroče je bilo. sonce mu je žgalo po hrbtu in vsakič, ko je odvrgel novo zvrhano lopato blata, se mu je zazdelo, da mu bo eksplodirala glava. zdakaj nista tega počela ob primernejšem času, zvečer recimo, ko sonce ne bi svetilo in ko skavtinje ne bi iskale primernih kotičkov, kjer se bodo naučile, kako se seje repa ali kaj podobno neumnega. videl je lahko, kako se je njegova partnerica nekajkrat opotekla; ničesar ji ni rekel, čeprav je imel na koncu jezika nekaj zbadljivk. občudoval je dejstvo, da se je še naprej borila z lastno izmučenostjo in tudi ko se ji je naposled vdala, je to trajalo samo za nekaj trenutkov; kmalu se je vrnila, še vedno bleda v obraz, a očitno dovolj močna, da je lahko spet držala lopato.

luknja je bila skopana in odpravil se je do poltovornjaka; iz zadnjega dela je potegnil truplo in ga zvlekel proti luknji, nato pa ga skotalil v zemljo. pokop je bil veliko hitrejši; kmalu je tipovo telo prekrivala zemlja in po nekaj pičlih minutah so bila tla znova zglajena. z nogo je po razrvani zemlji potegnil odpadlo listje, da se ni tako očitno videlo, kako je bila zemlja pred kratkim preorana. nato je dvignil obraz in za trenutek ujel lucyjin pogled; nato sta pospravila lopate in se znova usedla na sedeže v vozilu. s hrbtom se je naslonil na naslonjalo avtomobilskega sedeža in glavo nagnil nazaj, da bi se za trenutek sprostil. nato je iz žepa izbrskal cigarete in si enega prižgal, med tem ko se je oglasila z vprašanjem. "wesley peirce," se je jedrnato predstavil in naredil globok dim, nato pa se z obrazom obrnil proti njej. ničesar ni rekel; želel bi si reči, da je dobro opravila, pa ni hotel delovati šibek.

zato je končno zavrtel ključe v avtu, da je mašina znova zabrnela. "boš potrebovala prevoz? tegale morava sicer pustiti na mestu, kjer sva ga našla," je nakazal na poltovornjak, v katerem sta sedela. "ampak avto imam parkiran nedaleč stran, lahko te peljem kam." to je bil edini način pohvale, ki ga je znal izraziti: ponudba za prevoz do doma ali do najbližjega bara, kamor je bil zagotovo namenjen sam.

Naslov sporočila: Re: forest road Pon Mar 04, 2013 6:30 pm

it's dangerous but i'm fearless

tagged: wesley pierce
words: 468
notes: short -.-

pokimala je. wesley. nenavadno ime, a nikoli ni sodila. cigareta jo je motila, saj je vedela, kaj povzroča kajenje, pa čeprav v njenem primeru le pasivno. "saj nočem biti nevljudna," se je oglasila, "ampak, saj veš da s cigaretami zastrupljaš tako sebe kot mene?" je vprašala. bila je celo pripravljena povedati snovi, ki se v njih nahajajo. metan, metanol, butan, ogljikov monoksid in druge, nekatere bolj nevarne kot druge. "in da povzročajo raka, ki povzroči izpadanje las, prezgodnje gubanje kože n še huje: zrediš se." je nadaljevala.
pogledala ga je. "če me še lahko prenašaš, bi bila hvaležna." je rekla. po tako napornem dnevu, kot je bil danes bi se ji prilegla kakšna močnejša pijača kot je voda, majhna pregreha, ki si jo privošči morda nekajkrat na leto. zanimivo je, da čeprav se ne poslužuje alkohola ima doma precej dobro založen kabinet, verjetno so zato krivi njeni starši, ki so pravili, da moraš vedno imeti dobro kapljico, ki jo lahko postrežeš morebitnim gostom. a ni si želela biti sama. "hmm....je v filadelfiji kakšen dober klub ali bar?" se je pozanimala, saj je bila še precej nova in še ni raziskala mesta. sicer se ponavadi ni počutila dobro, če je bila obkrožena z ljudmi danes pa bi ji bilo všeč.
zanimalo jo je, kaj je naredila, da si je na začetku prislužila njegovo nespoštovanje, ampak je raje bila tiho, da je ne bi imel za samovšečno cmero, ki jo morajo nujno vsi oboževati. vožnja ji je trajala dlje kot prej, verjetno zato, ker se jih po žilah ni pretakal adrenalin. večerilo se je že, za pokop sta porabila dobro polovico dneva. na svoje začudenje je ugotovila, da skoraj ni blatna ali umazana. bila je pikolovska, ko je prišlo do tega. njeno stanovanje je bilo skoraj sterilno. vzravnala se je, ko je zagledala jaso. "sva začela tukaj?" je vprašala, saj ni bila prepričana. zadnje kar bi potrebovala je, da bi se izgubila.
na srečo, je bila to začetna jasa. skočila je iz poltovornjaka in počakala Wesleya. med tem si je oblekla jakno, saj se je neprijetno shladilo. šla je okoli vozila in ga pogledala. "greva?" je vprašala. kar hitro je ujela korak z njim in hoja je minila v tišini, ki ni bila podobna prejšnji. prejšnja je bila previdna, oddaljena ta pa je bila bolj prijetna in je kazala utrujenost obeh. sledila mu je do avta, ki je stal ob zapuščeni stavbi in odprla vrata na sovoznikovi strani. usedla se je in pripela varnostni pas. bolje preprečiti kakor zdraviti. ni si želela končati v bolnišnici. "kako si prišel v tolpo?" je malce boječe vprašala, saj se je bala, da je vprašanje preveč osebno. vsak je imel svoj razlog, včasih bolj tragičen kot drugič. ustavila sta se pred polnim lokalom. "hvala" je rekla in ga pogledala. odprla je vrata in izstopila.

Naslov sporočila: Re: forest road Sre Mar 06, 2013 12:58 pm

tag, the mission smitten

bolj, kot je govorila, širši nasmešek se mu je izrisoval preko obraza. o bog, takšne pa še res ni srečal. sam v sebi se je glasno smejal, navzven pa je še vedno deloval veliko bolj hladen. povzdignil je obrv in nekajkrat s pogledom švignil proti njej. o bog, torej so mu za pratnerico dodelili antikadilsko dušo. ali je bilo sploh kaj lahko huje od tega? "vse to ti bo prej ali slej povzročil življenjski stil, ki si ga izbrala," se je posmenil in jasno je bilo, da govori v vsesplošnem o zločinskem življenju. "samo, da lahko sem prišteješ še polomljene kosti, cirozo jeter, večne podpludbe in vedno večje število ljudi, ki bi ti hoteli škodovati." samo vprašanje let je bilo, preden bo tudi ona dovolj zjebana, da se bo posluževala vseh majhnih užitkov v življenju, ker bo na koncu koncev to tudi vse, kar bo imela. "mislim, da so cigareti tvoja zadnja skrb." zadnji stavek je sprehovoril s presenetljivo mehkobo v glasu; bila je premlada, da bi do potankosti razumela. najbolje bi bilo, če bi se vrnila v šolo in naprej počela, kar bi takšnile otroci tudi morali. se šolala, dobila usrano službo, počasi napredovala. to, ta tolpa, vsa ta kri in bolečina.. to ni bilo življenje - toliko je vedel.

"ah, saj veš kako je.." je skomignil z rameni. "če je klub dober, je osebje usrano in obratno. ampak najde se kak biser." sam je v klube zahajal redno, čeprav jih iskreno ni prebavljal. ko je bil dovolj pijan, mu je bilo tako ali tako vseeno, kaj se je dogajalo okrog njega; morda je bil starokopiten, ampak preglasna glasba, ki mu je včasih skoraj raztrgala glavo in vsi ti mladci, ki so izgledali stari sedemnajst.. ne, to ni bilo zanj. je pa njegova odvisnost od alkohola zmeraj znova odtehtala odurnosti klubov. potreboval je kapljico v sebi, da se je lahko vsaj enkrat počutil živega in srečnega.

"ja, tu sva," je pritrdil in poltovornjak parkiral, nato pa se še sam izbezljal iz voznikovega sedeža. bil je utrujen; pripravljen ji je bil pokloniti eno pijačo, nato pa izginiti. bilo je dovolj za danes. tale igrica z majhnim dekličem mu je počasi presedala, čeprav, presenetljivo, krivda ni bila njena. enostavno dovolj je imel tega, da so se vedno znova v poslu pojavljala mlada dekleta, ki so imela pred seboj veliko boljšo prihodnost, pa so jo kdo ve zakaj zavrgle za nekaj tako.. nesmiselnega. prikimal je, ko se je pozanimala, če gresta, in sedel na voznikov sedež. še sam je potegnil varnostni pas preko svojega torza, nato pa ključe zavrtel v mašini in hitro speljal.

na njeno vprašanje ni želel odgovarjati, zato je molčal in si dal pretiranega dela s parkiranjem avtomobila. ko je ugasnil stroj, je stopil iz avta, še vedno brez odgovora na zastavljeno vprašanje. njeno zahvalo je gladko preslišal; šel je okrog avta, se ustavil ob njej, jo pogledal in vprašal: "kako si prišla v tolpo ti?"

Naslov sporočila: Re: forest road Sre Mar 06, 2013 3:42 pm

it's dangerous but i'm fearless

tagged: wesley pierce
words: 577
notes: /

odločno je odkimala. "ne bo" je zagotovila. ko se je namreč nekaj odločila, je to ponavadi tudi tako ostalo. če ni bilo nepredvidenih dejavnikov. vedela je, da jih je na tej življenjski poti še preveč. a bila je neomajna oseba, ki se ni zlepa predala. tudi tokrat se ne bo. vzdignila je obrvi. "ciroza jeter? pa ne, da si tudi alkoholik. jaz to ne mislim postati" manjša količina tu pa tam še, ampak v življenju se je napila le dvakrat. še šestnajstletniki imajo večjo številko, tega se je zavedala,a je ni motilo. bila je to, kar je. problem pa je bil, ker so jo drugi ljudje videli kot popolnoma drugo osebo. če je ne bi poznali bi rekli, da je zadrogirana hčerkica, ki v življenju ne bo končala srednje šole, kaj šele študija. v njihovih očeh je bila redna obiskovalka zabav, kot tudi postelj različnih moških. nič od tega ni držalo. mnenja drugih se pač ne more spremeniti. postala je radovedna. "kako to misliš - moja zadnja skrb?" je povprašala. sedaj je ujel njeno pozornost. ko namreč ni bilo odgovora, si ga je priskrbela. s čemer koli.
malce se je nasmehnila in pogledala v tla, nato pa z malce sramu v glasu priznala: "v bistvu sem bila v mojem celotnem življenju v klubih morda vse skupaj petkrat" šokantno. niti ne. veliko raje je sedela za računalnikom, kot pa v prepolnem in preglasnem prostoru, polno pijanih ljudi, ki nimajo okusa za glasbo.
ko je naletela na tišino z njegove strani, se niti ni tako začudila. vedno se v ozadju skriva kakšna žalostna zgodba. ko jo je ustavila je zavzdihnila, se naslonila na avto in potisnila roke globoko v žepe svoje jakne. poskušala je delovati brezbrižno in hladno. pogledala ga je. "moja zgodba za tvojo?" je vprašala. ko je dobila njegov odgovor, je začela previdno pripovedovati. "moja starša, sta bila uspešna podjetnika. in veš kako je z uspešnimi - imajo sovražnike. bilo je moje predzadnje leto na Oxfordu." nasmehnila se je. "uživala sem. to je bila vedno šola mojih sanj. ki so se uresničile, ne pa tudi končale. torej, moja starša so ubili. konkurenčni poslovneži. če misliš, da je anglija kaj boljša od amerike, se motiš. seveda, so uporabili plačanega morilca. če ne bi bila tistega časa v kampusu, se zdajle ne bi pogovarjal z mano. ko sem izvedela kaj se je zgodilo, sem se zaprla vase. starši so bili najbližji primer človeka, ki je imel kakšno pozitivno čustvo zame. tako sem se odločila maščevati. ugotovila sem, kateri poslovni partner je bil in mu vdrla v računalnik, pred tem pa sem ukradla datoteke iz določenih podjetij. v sledeh sem pustila njegov IP in mu podtaknila podatke. dokončala sem študij in potem prišla sem." skomignila je, kot da se je vse skupaj ne bi dotaknilo. v resnici pa je s težavo govorila svojo zgodbo. "tako ,jaz sem se izpovedala, sedaj pa si ti na vrsti" je rekla.
odšla je skozi vrata v poln in za njen okus preglasen lokal. varnostnik pa očitno ni zaupal, da je stara dvajset in zahteval njeno osebno izkaznico. zavila je z očmi in iz žepa potegnila denarnico, v kateri je hranila vse. čipe, spominske kartice, lažne dokumente( če bi za kakšno stvar slučajno morala bit stara enaindvajset), vozniško dovoljenje, denar, zapiski in še kaj bi se našlo. ko je bil končno zadovoljen, je odšla v notranjost. "ni pravično" se je pritožila wesleyu. "res izgledam kot sedemnajstletnica? če pa sem vendar stara dvajset!" se je jezila.

Naslov sporočila: Re: forest road Pon Mar 11, 2013 7:39 pm

tag, the mission smitten

note: a ti bo kul, če počasi zaključiva? the mission is over, so i guess this convo could be, too.

namuznil se je in skomignil z rameni. bila je tako prekleto prepričana vase. v svoja moralna načela. navadna bedarija; poznal je dekleta, kakor je bila ona. sleherna med njimi je končala mrtva zaradi zlatega šusa, pocestnica, ki je prodajala svoje telo ali v najboljšem primeru žena bilijonarja, ki je v slehernem prostem trenutku snifala koko, da bi lahko znova nekaj čutila. proti njim se je počutil precej.. ekskluzivno. ah, morda je bil zares slab človek, a ignorantski ni bil. življenje je razumel bolje, kot ga je razumela večina ljudi in dvomil je, da je lucy ena izmed tistih, ki bi vedeli več. samo tako prekleto naivna je bila; a z leti so zadnje sledi naivnosti zbledele. všeč mu je bilo, da je kljub pokvarjenosti posla ohranjala neke nerealne ideale. nekaj osvežujočega v tem brutalnem poslu. molčal je, ko se je pozanimala o tem, ali je mar alkoholik - tega še samemu sebi ne bi priznal, čemu bi to priznal njej? "od pljučnega raka boš umrla s časom. veliko bolj boleče bo, ko si boš našla kakšne zajebane nasprotnike, ki ti bodo ob živem telesu rezali ud za udom." zgodba, s katero se je njegov bivši šef tako rad hvalil. še zdaj ni vedel zagotovo, ali je bila resnična; je pa verjel, da je bila.

skomignil je z rameni, ko mu je ponudila izmenjavo zgodb, čeprav je vedel, da ne bo povedal resnice; v najboljšem primeru prikrojen približek, a nikdar resnične zgodbe. kdo pa bi mu sploh verjel? in - če bi mu - ali bi ga po tem še sploh kdo spoštoval? da je izgubil razum zaradi jebene ženske? da mu je ta popolnoma uničila življenje in da mu je bilo po tem čisto vseeno, kaj se zgodi z njim? prekleta kurba, ki je pobegnila, ker ni bila srečna? bedarija. nihče mu ne bi verjel - če bi mu, bi ga imeli za največjo pizdo pod soncem. "dokončala si študij?" je celo ponosno povzdignil obrvi. ha, sam ga gotovo ne bi, še na najslabši univerzi ne - kaj šele na oxfordu. prikimal je, kot bi jo želel pohvaliti, nato pa zamahnil z roko: "moja zgodba ni niti približno toliko zanimiva."

vseeno je nadaljeval, da ne bi bilo potrebno o tem nadaljnje izgubljati besed: "nek tip mi je ponudil poceni denar. češ, kraja, enostavna zadeva. vdrla sva v neko stanovanje in še preden sem se lahko dodobra razlgedal, sta v kuhinji ležali dve trupli. čista farsa." skomignil je z rameni, čeprav si je moral priznati, da ga je smrt, ki je potekala pred njegovimi očmi, močno prizadela. spraševal se je, kako se je lahko kenzi kdaj pobrala. moralo je biti jebeno težko. "in potem so bile moje roke zaznamovane in odločil sem se, da je kriminal najlažja pot," je končno skomignil z rameni. tako prekleto preprosto je bilo. sledil ji je v precej nabit lokal in jo privlekel do šanka, ne da bi rekel besedo. ob njeni pritožbi se je zgolj nasmejal in skomignil z rameni, kajti iskreno mu je izgledala še mlajša od rosnih sedemnajstih. ubogo dekle.

"dva dvojna viskija.. z ledom," je naročil, ne da bi se oziral na njene želje, in ob tem na šank že vrgel dvajsetaka, da bi lahko s stvarjo čimprej zaključil. pobral je drobiž, si ga natrpal v žep, nato pa dvignil kozarec v znak zdravljice. "na dobro opravljen posel," se ji je nasmehnil in ji pomežiknil.