'84 – '02
rojen v družini petih otrok, kot prvi izmed njih. ime so mu prisodili po pokojnem pradedku, ki je bil prvi iz vrst de lucovih, ki so prišli iz italije v daljne zvezne države in pričeli živeti svoje ameriške sanje. vendar je bil sam dejanski član ogromne družine zgolj do svojega šestnajstega leta. takrat bi moral po vseh pričakovanjih pričeti z delom za strica, ki je bil vodja italijanskega mafije v mestu, le da mu ni bilo bistveno do tega. zase je imel povsem druge načrte – seks in alkohol za začetek, predajanje cigaretnemu dimu in ležanje na hribu, ki se dviga nad celim mestom, po možnosti z žensko družbo v naročju. poleg tega ni videl pretiranega smisla v družinskem poslu. precej je bil navezan zgolj na svojega brata in verjetno je bil to glavni razlog, da je ostal vse do polnoletnosti, namesto da bi kovčke spakiral takoj in odšel. mama je bila na samem začetku prepričana, da bo njen zlati fant, le da se je na koncu izkazalo, da je glavni vir problemov. policija na njihovih vratih, klici socialnega skrbstva, ker ga niso držali v hiši, kadar je bil v obravnavi zaradi kakšnega manjšega prekrška. stric mu je tako rad govoril, da ima srce kriminalca in bi bil izvrsten naslednik, če bi se le ravnal po svojem 'pravem italijanskem družinskem' instinktu. največje sranje, kar ga je slišal. pri osemnajstih je policiji pustil namig o stričevih poslih, kar ga je stalo marsičesa – strehe nad glavo, družine in življenja v filadelfiji. oče ga je vrgel na cesto, mama je ves čas jokala, ko je obveljala njegova in so se mu gladko odrekli. od takrat naprej, ga nihče ni obravnaval kot enega od de lucovih in on se je z avtobusom s številnimi prestopi odpravil v daljni los angeles.

'02 – '04
ironično, da v chicago ni mogel najti drugega dela kot opravljati manjše preprodaje za lokalno mehiško tolpo. tokrat je bilo nujno, da se posla loti, ker drugega vira dobička enostavno ni bilo. na srečo je imel v sebi dovolj pretkanosti, da se je držal bolj pri tleh in ni nikoli več prišel navzkriž s policijo. manjše preprodaje so v tistih dveh letih sicer prerasle v večja opravila, a nikoli ni šel čez lastnoročno postavljen mejnik – ne ubijaj. morda je bila kriva katoliška vera, ki jo je vanj vtepla mama. ali zgolj močna vest. vendar je v zadnjem mesecu presegel tudi to mejo. po lestvici se mu je uspelo pregrebsti precej visoko in ko je v glavo vodje poslal kroglo, je vodstvo avtomatično padlo nanj. nekaj povezano z izzivom in nasledništvom po lestvici navzdol. niti slučajno ni nameraval stati na nekem prestolčku, ko se bo kmalu našel nekdo njemu podoben in ga spravil na drugo stran. toda s tistim malim umorom je ugotovil, da ubijanje niti ni tako zelo delikatna zadeva. tip je bil navaden izmeček, posiljevalec, preprodajalec, morilec. los angeles je po dveh letih pustil za sabo in odšel v chicago. s seboj pa ni pozabil vzeti irine. ukrajinko je spoznal preko tolpe. pravzaprav je bila dekle enega od sodelavcev in slednji bi bil vsekakor naslednji na vrsti za odstrel, če bi mu še kdaj prišel blizu in če bi še kdaj položil roke na privlačno svetlolasko.

'05 – '09
po prihodu v chicago je irini na prst nataknil zaročni prstan in se dan zatem vpisal v ameriško vojsko. vpis je bil bolj kot ne opozorilo njemu samemu, da zmore nekaj več. plača je bila dokaj dobra in lahko bi ji jo pošiljal domov iz koderkoli ga bodo poslali ter tako skrbel zanjo. seveda ni bila sanjska služba. a človek brez izobrazbe bi težko pristal kjerkoli drugje. poslali so ga na urjenje, dodatno usposabljanje in v šestih mesecih je bil sredi vročega afganistana, medtem ko ga je doma čakala noseča zaročenka. vendar resnici na ljubo, je službo oboževal. stalno tveganje, drznost, adrenalin, ki se ti žene po žilah. občutek, da delaš nekaj za na milijone ljudi v domači državi. da delaš nekaj za nedolžne sredi tiste pasje puščave. zlomil se je šele, ko je do njega prišla novica, da so prekleti mehičani zadavili irino in zarili nož v njen trebuh. takrat se je v njem vse izklopilo. ni norel, ni vpil, ni postal pasji. postal je samo prekleti robot in vsako njegove dejanje je bilo povsem mehanično. avtomatsko. naciljal, zadeni, ubij. nič čudnega, da so mu po štirih letih dela ponudili delo v enoti posebnih specialcev, ki so za državo opravljali malce bolj delikatna opravilca kot je zgolj vojskovanje na vzhodu.

'10 – '12
izkazalo se je, da je enota za specialne vojake zgolj lepši izraz za plačane morilce. njegovo delo je potekalo praktično po celem svetu. od libije do severne koreje in vključevalo nekaj različnih identifikacijskih profilov, ko je bilo včasih potrebno seči po delu pod krinko. počutil se je kot prekleti vohun, čeprav je bil nenazadnje še vedno samo vojak v službi združenih držav amerike. večkrat se je vprašal, kako mu je sploh uspelo preživeti toliko sranja, medtem ko je polovica njegovih prijateljev umrla že na bojišču na samem začetku. ali pa so brez nog in rok pristali v bolnišnicah z umetnimi protezami, ker so napravili en sam napačen korak in stopili na jebeno mino. on pa je bil v enem kosu. izjema je bilo nekaj večjih brazgotin po telesu in zaceljenih strelnih ran, a nikoli ni bil z eno nogo že napol v smrti. morda bi bilo lažje. vsaj ne bi mislil na irino in se spraševal, kako gre domačim, če so že v celoti pozabili, da so bili včasih doma trije otroci in ne dva. med redkimi tedni dopusta je ponavadi odšel v atlantic city in si privoščil nekaj dragih cip. denarja ni imel zapravljati za kaj in na banki se mu je nagnetel kar lep denarja od vseh atentatov in umazanih poslov, ki jih je požrtvovalno opravil za domovino. dokler mu ni presedlo in se je sklenil vrniti domov. ker je bil še vedno primeren za trdo delo, so ga posadili kar na čikaško policijo in ga strpali v nagnusno modro uniformo ter prisilili da nosi značko. vendar resno? kdo je on, da bo sodil, kaj je na strani zakona in kaj ne?

'13
po skorajda letu dni pošiljanja prošenj, so mu eno končno odobrili. na zlatem pladnju so mu dostavili novico o premestitvi v rodno filadelfijo. zadnje mesece je porabil zato, da je raziskoval stanje svoje družine. kako je stričeva mafija padla pod irci, kako so njegovega brata aretirali in ga nato pod krinko poslali prav med irce. kako so ti ugotovili, kdo je v resnici in ga sestrelili kot jastreba. le da mu je uspelo preživeti in se pred kakšnimi tremi meseci vrniti na policijo po dolgi rehabilitaciji. manjkalo mu je nekaj podatkov o tem, kje je preživljal svoj kratek naporen dopust. a nekateri viri so trdili, da mu je bilo kar lepo postlano. da si je našel neko simpatično deklino, čeprav ga je ta nato zapustila in odšla neznano kam. zdaj pa je izginil. se udrl v zemljo. morda so zato odobrili njegovo prošnjo in so upali, da mu bo uspelo najti njihovega bivšega sodelavca. nikoli si ne bi mislil, da bosta kar oba pristala na policiji. nobenega namena ni imel poiskati staršev, a brata bi vendarle rad videl. in morda sestro, čeprav z alessandro nikoli nista imela prav posebnega odnosa, ker je bil vedno toliko starejši od nje in se je bolje razumela z renom. sedaj je prišel v philly, z namenom da najde brata, spotoma pospravi kakšnega irca, ki so prav tega brata prizadeli in se sicer poskuša karseda dobro pretvarjati, da je njegove preteklost povsem brez brazgotin in grenkih spominov. ne namerava se slepiti, da je čas za nov začetek. to je že zdavnaj zamudil. a ni še prepozno za soliden konec.