socialna delavka: mark kensington ? oh, da spomnim se, kdo je to. s sestro emmo sta osirotela v zelo zgodnjem otroštvu, ko sta jima starša umrla v prometni nesreči. mark se je resnobno usedel na stol nasproti ene, ko je v rokah držal svojo prestrašeno sestrico, ki ni imela pojma kaj se dogaja in mark še manj. bila sta navsezadnje premlada, da bi lahko razumela, da staršev nikoli več ne bo nazaj. glede na to, da drugega sorodstva nista imela, ali pa mi do njega nismo mogli priti, sta bila primorana oditi v sirotišnico. bilo mi je težko za njiju, a protokol je protokol in tudi sama sem se ga morala držati, čeprav sta bila nadvse prikupna otroka. bila sem prepričana, da si bosta kmalu našla streho pod glavo, ter primeren dom s prijetno družino. njun videz je bil prijeten in delovala sta kot prijetna otroka. takšna kakršna si vsak želi- poslušna in mirna. vseeno pa sta se nekako vedno znova vračala nazaj, dokler me vse skupaj ni pričelo žuliti in sem poskrbela za nepričakovan obisk na domu družine pri kateri sta takrat bivala. vedla sta se kot dva nevzgojena otroka in kmalu sem razumela njuno problematiko. nasploh problematiko marka, ki je bil glavni pobudnik za vse, ter je sestra le pogumno sledila njegovim dejanjem. nista si želela druge družine, ampak zgolj svoje. mark je s tem pokazal svojo neustrašno naravo in svojeglavost, ki je bila v tistem obdobju kritična. v sirotišnici nista mogla biti, ker sta jo sovražila iz dna srca, pri nobeni od družin pa nista mogla vsaj poskušati in razumeti, da druge izbire nimata.

njegov stric : smrkavec. kriminalec. bedak. navadna sirota, ki pa je hkrati pomenila delovno roko več. in vsaka delovna roka več je pomenila več zaslužka, ki sem ga sam krvavo potreboval. s sestro emmo pa sta se preko trdega dela in mojega načina vzgoje naučila krutosti življenja in da pri meni ne bosta tako zlahka uganjala norčij, ter me spravljala ob živce. delala sta morala trdno in si s tem služiti kruh, če me je že socialna služba nekako našla in stopila v stik z mano, ker sam se ne morem tako zlahka jima odpovedati iz nekega bedastega etičnega razloga. pa ja. dve uši sem zato moral prenašati, ter kaj sem dobil za zahvalo ? mulec je praznoval osemnajsti rojstni dan in namesto, da bi čakal doma na torto, ki je sicer ne bi dobil, je raje pobegnil od doma s tisto enako zmešano sestro. bil je deloven, to priznam, ter na drugi strani tudi velik problematik. enkrat je sunil drogo, ki jo je našel v moji shrambi za črne čase, ter jo prodal samo zato, da bi lahko kupil sestri neko neumnost, o kateri je razpredala božja dva meseca. sam ni imel dovolj denarja, pa se je tako odločil krasti meni. s tem pa je samega sebe pahnil v jamo in postal diler, ter za odkup svojega dejanja, je moral tudi meni priskrbeti drogo- brezplačno. s tem, ko pa je odšel, je odšel pa tudi zaslužek in odšla je tudi droga. prekleti smrkavec….čakaj….zakaj me sploh sprašujete o njemu ? mogoče veste kje je, da mu izbijem vse zobe ? kensington pa tam. kot da nima niti kapljice krvi v sebi od mene in mojega brata. no, ne bi se čudil, če tudi ni njegov in niti emma. realno gledano, je zame njegova žena vedno bila navadna tretjerazredna prostitutka, ki se je samo dobro omožila.

njegov sošolec na policijski akademiji: mark je hiter in iznajdljiv učenec, ki je svojo nasilno vlogo raje preusmeril na delo v policiji, ter si s tem poskušal zagotoviti kakšno dobro delovno mesto, da je lahko preživljal sebe in emmo. spominjam se ga kot osebo, ki si je pridno pisala v majhno beležnico, ter si podčrtovala pomembne reči. spomnim pa se ga tudi kot precej tiho,a iskreno osebo, ki je znala pomagati in je nosila dobroto v srcu. nikoli se ni do ljudi odpiral, ampak sam sem se dovolj vztrajno trudil, da sem mu ponudil svojo iskrenost in svojo zaščito. mogoče je to pripomoglo k temu, da sva se ujela in sva še dandanes dobra kolega, ali je bilo to da sta se najina karakterja brez mojega vztrajanja ujela tako zelo dobro. vedno je imel moj hrbet v osnovnih in poskusnih racijah, ter vedno mi je pomagal pri oprijemih, ki meni nekako niso šli. vedno pa je bil tudi pripravljen priti ob polnoči do telovadnice, ter trenirati z menoj. za mene je in vedno bo fant na mestu. ponosen pa sem, da sem poleg emme pravzaprav še edini, ki ga zares pozna in bom nekoč jaz tisti, ki bom pisal spremno besedo o njemu v knjigi in njegovih junaških dejanjih, ker verjemite mi na besedo- tega fanta si bo še sama cia želela, kaj šele fbi. in kot slavni junak bo moje ime vedno ob njegovem.


njegovo bivše dekle: mark ni oseba, ki bi si dovolila ljubiti. težava ni v tem, da ne bi bil sposoben, ker verjamem sama da je vsakdo na tem svetu rojen za to, da ljudi in da je ljubljen. pri njemu je problem v tem, da si ne dovoli ljubezni blizu in ji ne dovoli, da bi zajela njegovo srce in ga napolnila, ter pregnala bolečino in jezo, ter vsako slabo izkušnjo katero ima tam skrito. odraščati na način kot je on in imeli zgolj sestro ni najlažje, to razumem in razumem, da nisem bila dovolj sposobna in opazljiva v množici ostalih golih teles, da bi odmislil njih in ljubil mene, ter imel samo mene. vseeno pa bo nekega dne moral spoznati svoja čustva, se jim odpreti, ter jih zaupati določeni osebi. kasneje pa ponuditi lastnemu otroku vse tisto, kar je imel on sam. smrt staršev ni nalezljiva bolezen, kar ne pomeni, da bo umrl tudi on v nesreči in bo otrok ostal za njim tako kot je on za svojimi. smrt nekoga v družini pa tudi ne pomeni, da bo njemu moral še nekdo umreti, ter bo ponovno izgubil ljubljeno osebo. življenje brez tveganje ni življenje, ampak je čakanje da samo mine v trenutku ne da bi se ga sploh zavedal.

sam o sebi: dnevi v sirotišnici in okolja brez ljubezni sta dve ključni stvari, ki sta imeli velik vpliv name in na mojo osebnost danes. nisem neka družabna oseba, ker me je vedno kamorkoli sem rinil svojo glavo spremljala moja preteklost, ter vplivala na vsak moj odnos. edino adam je bil edina oseba s katero sem se kadarkoli ujel in s katerim še dandanes po izmeni odidem na pivo, ter z njim opazujem mlada dekleta, ki hodijo po ulicah phillya. in navezati se ne želim, ker nimam potrebe po tem, ter se znajdem čisto dobro tudi brez neke sentimentalne oslarije. glede na moj poklic pa je tudi moje življenje vsakdan pod vprašajem in bolj ne želim drugih navezovati nase, ter jih nato poslati skozi proces prebolevanje moje smrt zaradi strela v čelo. sam vem kako boli, čeprav sem sam bil takrat šele otrok, ter sem komaj kaj razumel. samo potisnjen sem bil v neko bedno skoraj porušeno stavbo in prebival dan za dnem v skupini otrok. sicer pa sem kot oseba precej nemirna, temperamentna, poštena, v boju dobrega proti zlu, z veliko napakami in slabimi odločitvami, zaščitniško naravo, ter ogromno ljubeznijo do moje sestre- edinega kar imam in vedno bom imel. se smatram kot dobro osebo, čeprav sem policist ? ne. navsezadnje kaj naj tako zelo loči od nekega morilca , ko tudi sami ubijamo ljudi ? roka pravice ? pa ja. to pa je res velika pohvala za nas. samega sebe smatram enako morilca pred zakonom, kot morilec tudi je, čeprav ni policist in ne služi oblasti.