skoraj nemogoče bi se bilo izogniti dobrodelni zabavi ob prejetem vabilu pred nekaj dnevi in ničesar posebnega je udeležba ni stala, četudi tovrstna zabava ni spadala pri njej na listo top dogodkov leta. ni spadala v samo smetano udeležencev, ki jim je dobrodelnost bila kot zrak, ki so ga dihali. vseeno pa ni mogla, da ne bi napisala čeka in darovala nekaj tistim, ki so bili bolj potrebni tega denarja kot ona sama, ki je gotovo imela skoraj vse za normalno preživetje v tem krutem svetu. zato je sedaj sedela za eno od številnih miz, olajšana za dobršno vsoto denarja, in se pomenkovala s svojo sosedo. na vsake toliko časa si je v usta zbasala nov kanapejček, ki se jim nikakor ni mogla upreti in ga poplaknila s šampanjcem. vsakokrat, ko je s pogledom zdrsnila preko ljudi, je zagledala nekoga novega poznanega in se v pozdrav že tolikokrat nasmehnila ali le pokimala z glavo, da je prenehala šteti. nobenemu ni posebej namenjala svoje pozornosti, trmasto je vztrajala za svojo mizo, na svojem mestu z lično izpisanim imenom na kartončku ob njenem krožniku in do onemoglosti čvekala s svetlolasko poleg sebe o vsem in ničemer. zabaven pomenek bi nadaljevala gotovo še nekaj časa ali vsaj dokler se ne bi naveličala sedenja, če se ne bi svetlolaska poleg nje kar naenkrat zvrnila kot pokošena dol iz stola in ji v glavi ne bi zijala velika luknja iz katere je mezela kri. šokirano se je zastrmela najprej navzdol nanjo in nato okrog sebe. po dvorani so odmevali streli in ljudje v svečanih oblekah so eden za drugim padali po tleh. otrpnila je na svojem mestu in premakniti ni mogla niti mišice. scena ob njenih nogah jo je preveč spominjala na tisto v njeni kuhinji pred leti. mlaka krvi se je enako zbirala pod svetlolasko kot pod starši in šele ko je krogla skoraj s seboj odnesla njeno desno uho, mimo katerega ji je prižvižgala po zraku ter na drobcene koščke razbila vazo sredi mize, da je delčke skupaj z vodo nosilo na vse strani. šele takrat se je uvedla iz nadzemeljskega stanja in se vrgla po tleh. iz roke kamor se ji je zaril košček letečega stekla, je slednjega brezbrižno potegnila ven, istočasno že iskala torbico s svojo pištolo v njej. malo prepozno, a vseeno se je prebudila njena policijska narava in ni se nameravala predati brez boja.

izklopila je pokol okrog sebe, kajti sicer ne bi speljala do konca in se raje skušala posvetiti nalogi - onesposobiti čim več napadalcev. če ne bi zagledala wesleyeve postave, bi namero nedvomno poskusila uresničiti, tako pa mu je brez razmišljanja sledila. presneto malo se ji je sanjalo, zakaj natanko mu sledi po hodniku v svoji dolgi svečani ciklamni obleki, ko se je toliko zaustavila, da se je znebila visokih pet in dalje nadaljevala bosa. pištolo je trdno držala v svoji desnici med neslišnim tekom in zakorakala je skozi vrata za katerimi je izginil temnolasec. sedaj sta se srečevala nekoliko manj in po tistem njunem popivanju z igrico, se nista več videla. ali naj njegov odhod iz osrednje dvorane dojema kot sumljivo ali ne, si še ni prišla na jasno. niti takrat, ne ko je stala v nadzorni sobi skupaj z njim in so bile stene pokrite z računalniki. "wesley, kaj počneš natanko tukaj?" iz svoje policijske, fbiajevske kože vsekakor ni mogla, vanj pa upirala vprašujoč pogled. brez dvoma bi šlo lahko za splet naključij in ne nekaj namernega. če bi se skril v shrambi z metlami, bi vsak sum v hipu opustila. tam bi se gotovo šel skrit pred neznanimi napadalci, ampak natančno ta soba... le kaj naj si misli sedaj? dlan s pištolo ni upirala vanj, roka je bila povešena k njenemu telesu odeto v svileno tkanino. zaenkrat ga ni jemala kot sebi nevarnega. hotela je po torbici, katere začuda ni izgubila, pobrskati za telefonom in šefa obvestiti kje se nahaja in da lahko vidi natanko vse, ko so se vrata za njenim hrbtom hrupno odprla ob neznanem vdoru. na hitro se je v strahu obrnila, že dvignila dlan s pištolo in v prišleka nameravala poslati kroglo, ko je zagledala na vhodu drugega brata pierce s sekiro v roki. neopazno ji je roka zadrhtela in bila povsem pripravljena ga ustreliti, če bi se jo lotil s tisto sekiro. vse dokler ni odprl ust in nekako dal vedeti, da nima nič poleg. toda vseeno je bil njen pogled poln sumničavosti in zelo počasi je spet povesila roko nazaj k boku. bila je pripravljena ustreliti enega ali drugega, če bi bila k temu prisiljena. bivši zaročenec in ljubimec gor ali dol. "živijo tudi tebi blake. lepo te je spet videti," je namerno ubrala sarkastičen ton zaradi njegovih besed. "jaz sem sledila tvojemu starejšemu bratcu. ampak kaj pa ti počneš tu in s sekiro?" je s pištolo nakazala nanjo in se še bolj namrščila. vest jo je še vedno dokaj pekla zaradi izgovorjene laži takrat po njunem seksu sredi ceste v njegovem avtomobilu, a skušala se je le pravočasno zaščititi. enkrat jo je že prizadel. "seveda, blake. prav tukaj nameravava fukati, ker naju oba zares rajca vse tole streljanje in mrtvi samo nekaj sto metrov stran," se je ponorčevala, jezna zaradi njegovih izgovorjenih besed. "sedaj lahko gremo celo v troje, glede na to da sta oba predraga bratca pierce tukaj," je za nameček hladno pridala, preden se je premaknila do ekranov in zgroženo gledala v dogajanje pred seboj, ki so ga snemale kamere. spet je pobrskala za telefonom, da bi nadrejenim sporočila svojo lokacijo in do česa ima pravkar dostop. delo bi vsem tistim zunaj precej olajšala. "torej, kaj sedaj? bomo ali ne?" ju je pogledala preko ramena in se zasukala nazaj k njima, z rokami prekrižanimi na prsih, nato pa spet spregovorila: "če ne drugega dokončno že razčistili vse skupaj?"

ni bil nekako čas za poglabljanja v občutja, kaj občuti v družbi obeh skupaj. dejansko se ni spomnila dneva, ko bi bili vsi skupaj v istem prostoru, verjetno je bilo enkrat pred nesojeno poroko. nenavadno kakšen splet okoliščin jih je pripeljal v tem trenutku skupaj in o katerem bo dalje lahko razglabljala enkrat kasneje. zunaj nadzorne sobe se je dogajalo preveč pomembnejših stvari od njihove male osebne drame. besedam wesleya, s katerimi ji je postregel glede svoje prisotnosti na tem dotičnem mestu, ni povsem verjela. bile so nekako preveč prikladne - in kako je sploh vedel katera vrata odpreti in se prepričati o natančnem poteku dogajanja? bilo je preveč očitno, da bi zgolj po golem naključju odprl prava vrata. skoraj zagotovo je moral vedeti kam, vseeno mu pa zaenkrat ni nameravala pokazati svojo nejevero v njegova dejanja. tudi, če je bil njegov namen res le kar je rekel.
pištolo je imela povešeno k bokom, ko se blake očitno ni odločil odigrati vloge morilca s sekiro kot v kakšni slabi grozljivki. bila pa je pripravljena uporabiti svoje orožje na obeh bratih za onesposobitev, če bi bil poseg po slednjem ukrepu dejansko z nekim razlogom potreben. sebe je morala zaščititi in onesposobiti oba ali zgolj enega izmed njiju, če je sodeloval z nasprotno stranjo in imel prste vmes pri masakru, ki se je na ekranih odvijal pred njimi. stisnila je ustnice skupaj v ravno črto, ko so njene oči opazile nekaj znanih obrazov in še bolj odločeno je pobrskala po miniaturni torbici za mobilnikom. tudi, če je ne bi wesleyeva dlan na njeni ustavila, do mobilnika ne bi prišla. očitno ji je padel ven, ko ji je torbica padla na tla in je na plano povlekla svojo pištolo. vendar je vseeno pogled dvignila k temnolascu in mu poslala opozorilni pogled. "izpusti me," je povsem mirno izrekla, ne da bi za najmanjšo oktavo povzdignila ton. ne bo ji všeč, toda morala ga bo preveriti po koncu vsega, če se jim bo seveda uspelo rešiti s celo kožo. dajal ji je preveč mešanih signalov, da bi si še naprej zatiskala oči in se obračala proč.

"videno in slišano? in kdaj si ti kaj videl?" se je obregnila ob blakove besede zaradi katerih ji je počasi začel rasti pritisk. kako si ji še kar zmeraj drzne očitati nekaj, za kar je že zdavnaj izgubil vse pravice na tem svetu. morda se mu je nazadnje res zlagala o neobstoju nosečnosti, toda ni imel nobene pravice se vtikati več vanjo in njeno zasebno življenje. posteljo je lahko delila s komer si je želela. sam je poskrbel za tak razplet. zastrigla je z ušesi ob njegovih nadaljnjih besedah in namerno wesleya nadvse brezbrižno ošinila. zanimal jo je njegov odziv in če bi bil drugačen ob njenih prejšnjih vprašanjih. o njegovi nedolžnosti nikakor ni bila sto odstotno prepričana. in če se je v nekem trenutku dovolj umirila, so jo njune besede spet čisto z iritirala in je pred očmi od besa videla vse rdeče. "bog, bosta že enkrat nehala s tem dokazovanjem kdo ima večjega?" je popizdila in svoje besede ni mislila povsem dobesedno, čeprav so odlično pasale h kontekstu poteka trenutnega obdelovanja med njima. "prekleto, odrastita že enkrat in se obnašajta svojim letom primerno!" je z besnim pogledom švigala od enega do drugega, ki je bil hkrati skoraj pomilovalen. "ti - davno si že izgubil pravico soditi s kom fukam ali koliko črtic imam zarezanih na vzglavju postelje. bil si prevelika reva, da bi začrtano stvar izpeljal do konca in raje ušel, ker je bilo to lažje. in če si dejansko zaljubljen kot provocira wes, preboli že! tudi jaz sem morala," mu je napela levitve kot majhnemu otroku z neusmiljenim tonom. dovolj je bilo - in ni še končala, kajti zasukala se je k wesleyu. "in ti nisi nič boljši! prikladno me uporabljaš za jedro spora, kdo me ima in kdo me nima in ne vem kaj še vse. jaz ne mislim biti nobena žogica med tabo in blakom. ker sem očitno tisti omenjeni problematični tretji faktor v skupini, bo očitno najbolje da se sploh ne videvamo več," se je mrko na koncu odločila, nato pa napeta ramena popustila in enega ter drugega skoraj brezbrižno, z nezanimanjem pogledala. preprosto se ji ni več ljubilo ukvarjati z njima. še posebno ne sedaj, ko je imela toliko drugega dela. "ah, pobijta se med sabo, da bo končno mir. ampak to raje naredita zunaj na hodniku. svoje obleke res nočem imeti zamazane z vajino krvjo," je trdo na koncu pristavila skoraj vdana v usodo, in odrinila wesleya dovolj stran od ekranov, da si je lahko bolje ogledala dogajanje na zaslonih. na koncu mize je zagledala stacionarni telefon in stopila k njemu, da bi končno lahko poklicala nadrejene in jim posredovala pomembne podatke, če bo telefon seveda deloval. in če je ne bo spet prekinil kdo izmed njiju, ki nista počela z njo drugega kot si jo podajala kakor žogico.