basement

Naslov sporočila: Re: basement Čet Apr 11, 2013 5:07 pm

note; evo, končno lahko začnemo! (:

Še vedno je nekje globoko v sebi premlevala tisti večer, ko jo je nekaj milimetrov ločevalo od gotove smrti, pa vseeno ni pretirano oklevala, ko je bilo življenje znova potrebno tvegati za tolpo. Bila je predana in prekleto samozavestna, čeprav je bila pred kratkim pravzaprav ona tista, ki je zajebala na celi črti in skorajda poskrbela za smrt treh – sicer ne tako zelo nedolžnih tolpašev. Dobrodelnega dogodka se je udeležila kot nepovabljena gostja in tudi tokrat sta se s Sienno nekako znašli skupaj – je bil to znak, da se zadeva zopet ne bo končala tako kot bi se morala, ali so ju vodilni res videli kot uspešen tim, toda s tem si ni delala pretiranih opravkov. Pod elegantnim plaščem so se skrivale kratke hlače iz kavboja, za njimi pa pištola, s katero sicer ni bila pretirano vešča, je pa vedela, da jo bo primorana uporabiti. Tokrat jima hvala bogu niso dodelili nemarno zahtevne naloge, bili sta namreč zadolženi za delanje zdrahe, kar jima je obema več kot očitno šlo prekleto dobro od rok, in čim je s prvim strelom v avli zavladala hudičeva panika, sta se s svetlolasko zagnali za gručo opotekajočih se povabljencev, ki so tekli v spodnja nadstropja. Še sanjalo se jim ni, da po pravzaprav masaker šel v takšne razsežnosti, nekateri tolpaši so očitno to izrabili tudi za sproščanje peklenskih travm, in čeprav je bila tudi sama žrtev nasilja in revščine, ji niti na pamet ni padlo, da bi ubila nedolžnega človeka. Posiljevalca, da, vsekakor, brez pretiranega oklevanja, toda nedolžni ljudje so nekje v njenih očeh le ostajali sveti in tako zelo daleč se ni nameravala spuščati – vse dokler ni bil v nevarnosti kdo izmed njenih.

Mogoče je bila del tolpe premalo časa, da bi se pravzaprav zavedala odgovornosti, ki jo je nosila. Če bi jo kdorkoli ujel, bi morala prevzeti vso odgovornost in niti pomisliti na izdajstvo, zato se je nadvse previdno premikala proti kletnim prostorom, kamor se je precej samozavestneje sprehodila Sienna. Kaj se je zgodilo, ji še sedaj – ko je s pištolo uperjeno v neznanko obstala na mestu – ni bilo popolnoma jasno, je pa vedela, da sta strani kar naenkrat bili izenačeni. Dve, verjetno čisto povprečni deklini, sta se domala tresli od strahu, ena izmed njiju je v dlani stiskala težko orožje, ki ji je več kot očitno povzročalo težave, in niti slučajno si ni predstavljala kako za vraga je svetlolaski to uspelo – izgubiti pištolo in tako zelo nespametno tvegati življenje, svoje življenje, in konec koncev tudi njeno, ko se je bila zdaj primorana sama spopasti s prestrašeno dvojico. »Vidim, da imaš nekaj mojega,« se je zahahljala, njene dlani pa so počasi postajale potne, pretirano daleč od strahotnega tresenja pa ni mogla biti. Je bil to občutek, s katerim sta se pred tedni spopadla Sienna in Kellan, ko je Al Naradef k njenemu vratu tiščal nemarno oster nož? Gotovo, in sedaj je bila svetlolasa kolegica odvisna od nje in če bo zatorej morala obema preluknjati možgane … bo to pač storila. »Če bi rada, da tvoja kolegica ostane živa, boš pištolo počasi položila na tla in jo brcnila proti meni,« je mirno začela, cev pa sedaj usmerila naravnost v čelo druge izmed deklet, »drugače pa se lahko kar začneš poslavljati … in podobno boš končala tudi ti.«

Naslov sporočila: Re: basement Čet Apr 11, 2013 6:31 pm

for this post i tag amazing girls. and i wrote around 700 words.

nova naloga, ki je bila toliko večja in je zaradi tega njeno srce toliko bolj utripalo ob vsakem novem koraku proti glavnemu prizorišču. njena rana se je že od prejšnje naloge poznala in komaj dobro zacelila, ko jo je sedaj čakala že nova, ki pa je od nje zahtevala toliko več. držati pištolo v svojih rokah zanjo ni bilo novo, bilo je pa novo to da jo je morala uporabljati pri taki ogromni množici. ni bila krvoločna morilka, ampak le dekle z željo po maščevanju imena njenega zaročenca. s tem, da se je spustila v tolpo se je mogoče spustila v tudi takšne posle, a vseeno je nekje v vsakem novem dnevu upala da do podobnega ne bo prišlo. pa čeprav je zadnjič s saro bila že na robu tega, da bi ob drugačnem razpletu bila ona tista, ki bi poslala kroglo naravnost v čelo arabca ali pa sara, če ne bi pristala v njegovih krempljih in jo kasneje precej hudo odnesla. z njo pa seveda ni bilo bolje. tisto noč je nosila sliko mrtvega bedaka pred njenimi očmi in se spraševala o svojih hladnih občutjih ob njegovi smrti. jo je delo s tolpo popolnoma spremenilo in ni prenesla več čustev in obžalovanja ? je bila sedaj celo pripravljena nekoga ubiti samo zato da bi se sama dokopala do svojega egoističnega cilja in sredstva ne bi opredeljevala ciljev ? včasih jo je bilo strah same sebe in dejanj, ki jih je bila sposobna narediti pa jih še ni. to pa ni pomenilo, da jih nekje v bližnji prihodnosti ne bo morala. streli so prestregli njeni misli in nenadoma je zavladala celotna norišnica, ki pa jo je sama pričakovala in jo ni razburila tako zelo kot je ostale. v vsej tej norišnici sta si pridobili talki, ki sta pričeli bežati stran od glavnega prostora in sta bili primorani na poti skupaj s saro izpustiti nekaj strelov za zaščito obeh. v tistem trenutku se ji niti ni posebej sestavilo v glavo kam bi streli lahko odšli in v komu bi lahko pristali. je koga ubila ?
ob misli na umor nekoga je deloma prebledela in v kletnih prostorih nespametno izgubila pištolo iz svojih nenadoma potnih rok, da je ta pristala v popolnoma napačnih rokah. » prekleto, « je spravila iz sebe, ko se je zavedla svojega dejanja in je bila sedaj sara tista, ki je imela vajeti v svojih rokah in se ji je lahko sedaj prikladno oddolžila za tisto njeno blebetanje na zadnji nalogi, da je lahko kellan izkoristil situacijo in naredil iz nje njegovo ljubimko in dati arabcu vedeti, da je imel popolnoma napačno dekle v rokah. s tem pa so se dokopali do lastne rešitve in njegovega umora. njeno življenje pa se je veliko preveč spremenilo, da bi sedaj tako zlahka sprejela vse skupaj, ter bila enako samozavestna kot na začetku okoli vsega kar se je dogajalo. namesto skodelice soka v rokah in ležanja na ležalniku, je sedaj držala v rokah pištolo in streljala na okoli in prisostvovala pri umoru barab. » opala gospodična bi se rada igrala pogumno, « je zamrmrala in poskušala obrniti vseeno situacijo v njuno prid in imeti vsaj to prednost, da je imela sara še vedno svojo pištolo in jo je znala veliko bolje uporabljati kot ostali dve. » poguma, da naju obe ubiješ nimaš in prav tako ne znanja kako jo uporabljati. misliš, da je tako kot v filmih ? samo nekaj pritisneš in nekdo je že mrtev ? « je še vedno streljala proti njej z številnimi vprašanji. požugala ji je s prstom in ji dala vedeti kako zelo se moti in da ni vse tako zelo lahko kot je videti in bi ji sara še vedno prej odpihnila možgane. » s pištolo ali brez v velikih težavah sta obe, « se je še zasmejala in stopila k sari in ji podala hvaležen pogled, ker je sama bila veliko bolj pazljiva. mogoče sta prav zato bile dober tim in sta vedno pristali nekako skupaj. obe sta bili kot dve prestrašeni gazeli in v eni situaciji je imela ena veliko več poguma in sreče na svoji strani, da je rešila drugo. prej je bila to ona in sedaj je bil sarin čas da zasije in sebi dokaže da zmore. in to še kako zelo.

Naslov sporočila: Re: basement Pet Apr 12, 2013 9:41 am

tag here is sara, sienna and riley. smitten3

and i wrote around 1001 words. hoho, this is fun, elie goes wilde. *chuckle*

v tistem hipu, ko je zaslišala strele je bila kakor v transu. čeprav je imela načeloma vsak dan dela z zločini, jih preiskati ter podobne zadeve, vendar to se je dogajalo takrat, ko je zadeva že potekla, zločin se je že zgodil, ona se je prikazala le na njegovem kraju. sedaj pa… je bilo ravno obratno, tu je bila med samim dogajanjem. v hipu ko so se streli začeli, je legla na tla ter si prikrila glavo, najbrž zaradi same evforije, ki je vladala v njej. v hipu se ji je v mislih odvila smrt njenega brata, najbrž predvsem zaradi tega, ker je bila v oboje vpletena tolpa ali mafija, saj niti sama ni vedela kaj točno je bilo, bilo ji je le jasno, da se je tresla od straha. nekajkrat je globoko vzdihnila ter privzdignila glavo, toliko da je videla, kaj se dogaja. ko je zagledala nedaleč od sebe truplo, je palce manjkalo, da ni zakričala ali planila v jok. in res, da se je tudi s temi srečevala, vendar ne na takšen način, v tem primeru je bilo preprosto premučno za dekle, kot je bila ona. tako se je morala prisiliti, da je nekajkrat globoko zavzdihnila ter se počasi spravila na noge, še vedno kolikor se je pač dalo nevpadljivo, glede na to, da se streli še vedno niso nehali. ni vedela, kdaj je med tem, ko je hotela pobegniti, naletela na neko svetlolasko ter se avtomatsko priključila k njej, da bi skupaj našle izhod iz tega, navsezadnje je opazila, da ni bila nič kaj bolj pretresena kakor ona in posledično ji je bilo jasno, da je kakor ona tudi dekle, najbrž le ena izmed gostij. in še zavedala se ni, kako so naenkrat prišle v klet, pravzaprav je imela občutek, da je le brezglavo hodila po prostorih, izogibajoč se mafijcem in članom tolpe oziroma tistemu, ki je pač vse skupaj začel. vendar očitno jima zadeva vseeno ni bila tako blazno naklonjena, ko je za sabo zaslišala korake ter še preden bi se zavedala kaj se dogaja, je dekle, s katerim je malo prej bežala iz prizorišča imelo v rokah pištolo, nasproti nje pa sta bili svetlolaska in črnolaska, ena z pištolo in ena brez. avtomatsko je naredila nekaj korakov nazaj, nato se pa ustavila. ne, ni smela biti plašna v tem trenutku, ni smela popustiti. eden izmed njim podobnih je ubil njenega brata. ob misli na to je roke stisnila v pesti ter narahlo vzdignila glavo. bil je tisti trenutek, ko bi lahko zadevo vsaj nekako maščevala. čeprav ni bila maščevalna oseba, še zdavnaj ne, vendar v tem trenutku se je šlo za njenega brata, kaj so storili njemu in avtomatsko jo je preplavil adrenalin. in res, da ni bila sposobna nekako niti muhi storiti žalega, vendar v tem trenutku, ko se ji je v mislih vedno znova odvijala bratova podoba in njegov umor, je bila pripravljena storiti človeškem bitju nekaj žalega, zgolj zaradi tega, ker se je zavedala, da je nekdo storil to njegovem bratu- nekdo njihove vrste. in posledično je ob črnolaskinih besedah se le zahahljala, kar ji v normalnih situacijah ne bi padlo na pamet, vendar v tem trenutku jo je preprosto popadla obsesija. opazila je živčnost dekleta, ki je imelo pištolo v rokah ter malo je manjkalo, da ji ni ob tem ušel nasmešek. »ne bo tega storila,« je spregovorila namesto dekleta poleg nje, katero je malo prej spoznala. in mislila je resno- ne bi ji dovolila, da pištolo preda dekletoma, nikakor. iskreno se ni bala, da bi ji izstrelila kroglo v glavo. morda bi v tem primeru celo pristala nekje pri bratu, ničesar na tej zemlji pač ni bilo, za kaj se ji je sedaj zdelo vredno boriti in veliko lažje je bilo ogovarjati članicama tolpe, kar so to očitno bile, kakor pa da bi rotila za življenje. oh ne, tega ni nameravala, v nobenem primeru. »pa me ustreli. tako ali tako me sploh ne pozna in nisem njena kolegica- kaj bi ji bilo mar, če ustreliš neznanko? daj, stori. tebe bo na koncu pekla vest, ne naju. oh seveda, vi je nimate« je dejala ter ob tem namenila blag nasmešek. če bi se dekle poleg nje vseeno odločilo podati nazaj pištolo, bi jo definitivno v hipu pobrala iz tal, še preden bi jo uspela brcniti proti njej. dokler so imele to, so bile kljub vsemu v prednosti. morda sta imeli dekleti le malce bolj nabrušene jezike in to je bilo vse. in če sta res imeli, potem je morala poskrbeti, da ne bo nasedla grožnjam. »ne maram slovesov, tako da mi ni do poslovilnega govora, stori že to« je zavzdihnila ter prekrižala roke na prsih. če bi ji hotela pognati metek v glavo bi to že storila ali pa bo v naslednjih nekaj sekundah. edino kar si je želela pa je bilo to, da dekle poleg nje, v tem primeru ne bi popustila- imela je pištolo in ne glede na to, kako je grozila, da bo obe pospravila, je imela možnost, da je rezultat obraten. le pogum je bil vprašanje, tega pa aurelie v tistem trenutku ni manjkalo, zgolj zaradi spomina na brata in dejstva, kaj so bile ta dekleta v resnici. »stavim, da če bi pritisnila na petelina, bi morda vseeno kaj zadela. videla sem, kakšna je bila situacija zgoraj, ni bilo tako težko nameriti. in mimogrede- ne podcenjuj najine sposobnosti tako zelo« je dejala ter pri tem privzdvignila obrvi. že res, da je delala kot forenzičarka, vendar bila je posledično tudi del policije in da so jo naučili delati z orožjem, je bilo logično- tako da, ona bi že znala nameriti in tudi zadeti, brez težav. »govori zase,« je skoraj zarenčala na svetlolaso dekle. zakaj bi bili oni v težavah? njej je bilo tako ali tako vseeno, če jo pobere, oni dve pa... hja ali zapor, če ju dobijo ali pa nezadovoljstvo šefa, če njima naloga spodleti. in oh ja seveda, trkanje na vest, če ju bosta ubili. sicer je še vedno dvomila, da jo sploh imata, vendar kljub temu.

Naslov sporočila: Re: basement Tor Apr 23, 2013 10:04 pm

aurelie, riley, sara & sienna,

udeležba na dobrodelnem dogodku, pri katerem bo denar šel za dobre namene in za tiste najbolj pomoči potrebne, je bil za riley skoraj neodložljiva obveza. bili so časi, ko je ona spada med to številčno skupino ljudi, katerim je in bi jim še najmanjši belič prišel prav. iz prve roke je izkusila množično pomanjkanje najosnovnejših dobrin za golo preživetje in se je zavedela kako zelo veliko pomeni udobje toplega domačega doma, s polnim hladilnikom, ki je mnogo drugim bilo že od zibelke nekaj najbolj vsakdanjega. pojma niso imeli kako živeti v pomanjkanju. zato se je čutila dolžno darovati vsakič veliko vsoto denarja, ki ga je prinesla njena odlično plačana služba. vsega tega denarja ni potrebovala in včasih ni vedela kaj naj bi z njim sploh počela, zato se je ga 'zapraviti' za dobrodelnost izkazala še za najboljšo možno idejo. zato je nocoj stala v tej polni dvorani, natrpani z ljudmi oviti v svoje najboljše smokinge in svilene večerne obleke. navadno se zabav ni udeleževala, niti teh ki so zahtevali večerno toaleto (če že ni bila ravno v njej v čast zaradi podelitve nagrade), toda nocojšnja je bila izjema. kot ponavadi se je držala sama zase in ni pri vsaki mizi poklepetala z znanim posameznikom. ovita v zlato večerno oblačilo, je stala nekje ob strani in njene oči so z običajno brezbrižno radovednostjo spremljale dogajanje, memorirale vse videno. vsaj dokler ni izbruhnil neznosen hrup in so po dvorani odmevali poki, ki jih je odlično poznala tudi brez odličnega spomina. streli... celi rafali strelov. od presenečenja je izbuljila oči ob nepričakovanem zasuku dogajanja in se brez dodatnega oklevanja skrila za veliko lončnico. njeno drobno postavo je skrila pred neznanimi strelci in je bilo videti samo snop rdečkastih las, ki so kukali izza lončene posode in opazovale pokol pred sabo. mnogo jih je padlo kot pokošenih in žalostno je ugotavljala, da se bo veliko njih gotovo še to noč znašlo na njeni obdukcijski mizi. kakor je svoje delo sicer oboževala, je trpko ugotavljala, da ga bo nocoj opravljala z velikanskim odporom - seveda če se ji bo sploh uspelo izvleči brez strelne rane sredi čela.
nagon po preživetju jo je gnal, da se je izza rože umaknila stran, kljub nadaljevanju streljanja. zavoljo rešitve lastne kože, se je prisilila izklopiti kričanje ljudi, četudi bo v njenih možganih ostalo za vekomaj. vendar sedaj ne bi nikomur pomagala, če bi se skupaj s svojim telesom pridružila ostalim v horizontalnem stanju. kmalu je po številnih, zapletenih hodnikih tekala stran od morišča, skupaj s svetlolasko, ki jo je poznala. kdo je in s čim se ukvarja, navsezadnje sta obe bili del policije. dvomila je, da dekle pozna njo ali se jo spomni iz obdukcijske dvorane. trenutno to tudi relevantno ni bilo. morala se je čimprej spraviti na varno in zatreti to drhtenje potnih rok, ki si jih je že ničkolikokrat obrisala ob svojo večerno obleko. strelskih obračunov ni bila vajena, vsaj nič več. in ko se je zdelo, da sta že ven iz najhujšega, se je izkazalo, da sta šele prispeli v sredo pekla - ko je imel vrag mlade, jih je res imel veliko.
zavedla se je, kako iz tal pobira izgubljeno pištolo in kot v nekem čarovniškem triku, sta se pred njo prikazali dve dekleti, očitno eni izmed napadalk. ob njunem norčevanju in posmehovanju, ji je kot ponavadi obraz in vrat prikrila žgoča rdečica in dlani so se ji ovlažile. tesneje se je s prsti oklenila hladnega orožja v dlani in brez namena ga predati nazaj. samoohranitveni nagon je naposled le ni nameraval pustiti na cedilu na vrhuncu dogajanja in prejšnja pretresenost, panika je začela odtekati počasi iz njenega telesa. nekoč ni bila prestrašena in bežala proč za vsako figo, nekoč se je postavila zase in se borila za svoj obstanek - zakaj bi po vseh teh letih torej bilo kaj drugače? v samoobrambi je že ubila človeka, v očeta porinila svoj nož. ustreliti dve dekleti polno zlobe, ne bi smelo biti kaj težje opravilo. pritisniti je morala zgolj na petelina in se rešiti. sebe in svetlolasko poleg. "stvar si izgubila - torej ne more biti več tvoja, kajne?" je namenila pogled temnolaski in glas se ji je opazno zatresel, ko ga je naposled le uspela najti. v boju za obstanek je bila nekoliko že iz vaje, najmanj dvanajst let slednji ni bil več potreben s posvojitvijo. a v sebi je čutila zakopano moč, ki je počasi rasla in začela napolnjevati vsak kotiček njenega telesa. "zelo odlično vem, kaj naredi pištola človeku. kot tudi kako jo uporabljati. morda sem bolj spretna s skalpelom, ampak kdo bi se ukvarjal z malenkostmi," se ji je glas za odtenek okrepil in roke so se ji manj potile. iz petnih žil je vlekla na dan svoj pogum in ko bo vsega konec, se bo verjetno še nekaj časa tresla, ampak čas za šok še ni prišel. pogoltnila je cmok, ki se ji je neprijetno nabral v grlu in povesila pogled na pištolo v svoji dlani, nato pa ga dvignila k svetlolaski poleg sebe. kratek, spodbuden pogled ji je namenila in dala vedeti, da ne bo popustila - in da naj se pripravi, pištolo v svoji dlani je nameravala uporabiti. "prav ima, vesta. posebno težko ni zadeti nekaj in če bi vidve hoteli pospraviti naju, bi to že zdavnaj storili," je skomignila z rameni, ošinila s pogledom dvojico pred sabo. "želje po ubijanju nekateri nimamo, vseeno pa nimam težave vaju onesposobiti," je le rahlo povzdignila kotičke ustnic v sled nasmeha, odstranila varovala in brez dodatnega oklevanja ali opozorila pritisnila na petelina. ni streljala prvič, nekoč se je poučila o njemu. merila je v temnolaskino pištolo in naboj je zadel svoj cilj, čeprav se je hkrati odbil stran, da jo jo je napadalki odneslo iz roke daleč stran. upala je, da odbiti najbolj ni zadel še svetlolaske poleg nje. "mislim, da smo sedaj ugotovili o mojem znanju uporabe orožje in da sta sedaj na slabšem. midve imava pištolo in znava vaju tudi poškodovati," se je ritensko umaknila korak nazaj, prst pa držala dalje na petelinu. bila je vsa mehka in dlani so se ji ponovno vlažile. oh, presneto. "kdo je sedaj v težavah?" je za zraven dodala, kajti jasno je bila prednost na njuni strani, razen če sta za hrbtom skrivali še dodatno orožje. "torej... roke kvišku! samo en napačen gib, pa bomo vse skupaj še dodatno preverili moje strelne sposobnosti," je s prosto dlanjo iz obleke potegnila pas in hkrati upala, da svetlolaska poleg nje razume njeno namero. lahko bi ju začasno zvezali in pobegnili brez praske.

note: and so so sorry for late