you're the best game i've ever played.

tag; marc

let the games begin!

bilo jo je strah. prekleto strah. zdaj, ko je sama sedela za mizo, vklenjena si je to lahko priznala. težko je požrla svojo slino in se ozrla po mali sobici v katero so jo strpali. v njej je bila samo miza za katero je sedela, stol kamor so jo posedli in en nasproti nje, ki je bil zaenkrat še prazen. in ogledala. vedela je, da je z druge strani opazujejo, zato se je trudila da bi bila videti čimbolj sproščeno, skoraj ravnodušno, ko se je naslanjala nazaj in uporniško strmela vanje. odkar so jo aretirali in potisnili v policijski avtomobil je minilo že kar nekaj časa. bog ve kje je bil james. so dobili tudi njega? stisnilo jo je ob misli na to, a bila sta vsak na drugem koncu galerije, ko so jo dobili, zato ni vedela. vsa njena kričeča vprašanja so preslišali, ignorirali, in se ji nesramno smehljali. seveda, za njih ni bila nič drugega kot smet. kriminalka, ki so jo dobili. edina stvar s katero se je lahko tolažila je, da še ne vedo kdo je. dokumenti s katerimi so jo dobili, so jo predstavljali kot 'shane johnson', petindvajsetletno prodajalko nepremičnin. vseeno je bilo da jih ima samo devetnajst, z nekaj ličil in pravim odnosom je bila lahko katerokoli starost. ali pa narodnost. ali pa poklic. mislili bodo da je mala uboga tatica, ki se ji je poseg ponesrečil, jo spustili do njene obravave, do takrat pa bo že zdavnaj izginila, kot vedno. z jamesom sta bila ekipa že dobro leto, in skupaj sta bila odlična. še več, bila sta neverjetna. v tako kratkem času sta se lahko podpisala pod ducat neverjetnih tatvin, ki jih je potem alexa ponaredila in več kot bogato sta jih prodala petim ali pa šestim različnim kupcem. vedela je, da je njen boter kjerkoli že je ponosen nanjo – dobro jo je vzgojil v svojo naslednico. vsak ki jo je prvič srečal, je bil več kot presenečen nad njeno mladostjo. samo devetnajst? so se spraševali. nihče ni vedel da je to počela že skoraj od malih nog. pri sedemnajstih je bila že drugič v poboljševaljnem domu zaradi manjših tatvin. a to so bile težave alexe holden. hitro se je naučila da so bile dvojne identitete njen najboljši prijatelj. v svojem kovčku v hotelu je imela vsaj deset različnih potnih listov, različnih starosti in nacionalnosti – ko je ena pretekla svoj rok trajanja, ji je pač sledila druga in tako naprej. še enkrat je zavzdihnila in si pomela roke pod lisicami, ki so ji grizle v kožo. sedi james v celici poleg nje, in ga skrbi zanjo? globoko je izdihnila ko so se vrata končno le odprla in skozi njih je zakorakal postaven temnolasec, policist, ki ga je do zdaj že dodobra poznala. marc descoteaux. zaradi nenavadnega priimka se ga je v trenutku zapomnila. še posebej ker jima je bil za petama že vsaj pol leta. a bila sta prehitra, po svetu sta se premikala preden jima je kdo prišel blizu, niti nihče ni vedel njunih pravih imen. skušala je ohraniti mirno kri, in upočasniti razbijanje svojega srca. nihče ne ve kdo si, nihče ne ve kdo si. je bila mantra ki si jo je ponavljala ko je čakala da je sedel nasproti nje. samo trapast policist je, ki misli da se mu je nasmehnila sreča in je naključno ulovil nespametno tatico, nihče ni povezal tvojih aliasev skupaj. »vam lahk kako pomagam, policist? gotovo je to kakšna napaka.« se je sladko nasmehnila. ljubko, prisrčno in nevedno dekle – to je bila vedno njena najboljša taktika.

na obrazu mu je počival ponosen nasmešek, ko je korakal mimo kolegov. končno mu je uspelo, končno je zaključil svoj prvi pomembnejši primer. lahko je čutil njihove nevoščljive poglede, ko so ga med njegovim mimohodom precej očitno opravljali. nihče mu ni privoščil, prav nihče. v zasliševalni sobi ga je čakala temnolaska, katero je lovil že toliko časa in po tem zasliševanju je pričakoval, da ga bodo končno začeli ceniti in spoštovati. moral jo je zašiti, preprosto moral. to je bil edini način, da se bodo vsi zavaljeni policisti prenehali norčevati iz njega; dovolj je imel soli v kavi, lepila na pisalnem stolu, teden dni starih krofov in lažnih telefonskih klicev. zaslužil si je spoštovanje, bil je dober in čas je bil, da se začnejo tega zavedati tudi ostali. s svoje pisalne mize je pobral ogromen šop belih papirjev, na katerih so bili zapisani vsi podatki o ženski, ki ga je čakala v majhni sivi sobici. lovil jo je že vsaj pol leta in končno je napočil trenutek katerega je toliko časa čakal. resda ni imel pred seboj kakšne strašne serijske morilke, a zadovoljil se je tudi z drobceno prevarantko. pripravljen je bil, da jo zdrobi in spravi za zapahe. naredil je še nekaj globokih vdihov in izdihov preden je odprl vrata zasliševalnice. njegovo prvo pravo zaslišanje, to je to. »o, seveda, da mi lahko pomagate,« je tiho zamrmral, ko se je usedel na stol nasproti temnolaske. prekleto, kako je bil živčen. pojma ni imel kako naj se obnaša - v filmih se je to zdelo tako hudičevo preprosto, slab in dober policist. a on je ostal sam. kakšen naj bo, dober ali slab, naj se nanjo dere ali pa jo skuša zašiti s prijaznostjo? sranje. »dvomim, da gre za napako, gospodična,« je ustnice ukrivil v blag nasmešek, pogled pa zakopal v šop papirjev. cel kup formalnosti in obrazcev katere bi moral izpolniti, a jih je raje potisnil na dno kupa. »torej.« pogled je uprl v rjavolasko nasproti njega. bila je preveč sproščena, preveč nasmejana za trenutno situacijo. a vedel je s čim jo bo zdrobil, poznal je način, da ji iz obraza izbije neumen nasmešek. »alexa charlotte holden.« z lista je prebral ime, ki je z velikimi črkami sevalo z bele podlage. shane johnson, pa kaj še! moral se je hudičevo potruditi, da je skupaj sestavil njeno zgodbo, a naposled mu je le uspelo. težko je bilo povezati petindvajsetletno nepremičninsko prodajalko z devetnajstletno ponarejevalko. svoj pogled je izpod čela zapičil naravnost vanjo, hotel je videti njeno reakcijo. »alexa charlotte holden, rojena v las vegasu, stara devetnajst let.« kotički ustnic so mu vztrajno rinili v nasmešek. »zaročenec te pozdravlja,« ji je pomežiknil in se pridušeno zahahljal.

tag; marc

kljub temu, da so bile njene dlani popolnoma prepotene, jih je vseeno nekako zmogla skleniti skupaj ko je opazovala temnolasca, ki je sedel nasproti nje. vedela je, da je bila to najbolj banalna stvar, ki jih je lahko v tem trenutku opazila ampak, bil je čeden. in to po njenih standardih. globoko je požrla slino ob njegovih besedah in se mu skušala nasmehniti. vse skupaj je samo rutinski pregled, vse skupaj je samo napaka. si je vztrajno ponavljala. »no, potem se bom pa potrudila po svojih najboljših močeh, policist...?« ljubko se je nasmehnila. »niste mi ravno še povedali svojega imena.« je dodala in se naslonila nazaj, ob njegovih naslednjh besedah pa v trenutku prebledela. ne, nemogoče. ni bilo možno, da so ji idiotski policisti res prišli na sled, da so vedeli kdo sta bila ona in james. vedno sta bila tako previdna, vedno sta iz mesta odšla preden bi lahko ugotovili kdo sta. nemo je zrla vanj in se oklepala svoje zadnje rešilne bilke, da morda res ne ve o čem govori, dokler ji ni sesul celotnega sveta z tremi samimi besedami – alexa charlotte holden. policist pred njo je vedel natančno s kom govori, in debela mapa ki je sedela pred njim je bila nedvomno polna stvari, za katere so dvomnevali, da jih je storila. kljub vsemu, je alexa vedela, da jih več ko pol ne morejo dokazati, a bilo je nekaj tistih zgodnjih, kjer je bila predrzna, površna in zdaj so lahko prišle nazaj za njo in jo pokopale. »kako...« je šokirano začela in se skoraj ugriznila v jezik. tiho bodi trapa, tiho dokler ne izveš kaj točno se dogaja. skušala je ohraniti mirno dihanje nakljub vsemu kar ji je razlagal, kljub temu da je vedel natančno kdo je. zdelo se ji je, kot da bi se pravkar zbudila v svoji najhujši nočni mori. prasec. v trenutku ga je zasovražila, ko se ji je tako zadovoljno smejal. »torej... veš kdo sem.« je precej hladneje rekla, kot da bi jo njegove besede streznile in zbudile iz njenega spanca. zdaj je tako ali tako vedel kdo je, zato ni imelo nobenega smisla, da se še naprej pretvarja. »bravo. saj ne, da ti je vzelo samo dvesto let.« je sarkastično zamrmrala in privzdignila obrvi. »koliko si star? sklepam da vsaj petindvajset. in te je za nos okrog vozila uboga devetnajsletnica.« jezno je prhnila skozi ustnice in privzdignila priklenjeni roki. »je to res potrebno, kaj misliš da bom naredila, ti izpraskala oči?« kovina se ji je počasi že začela zažirati v dlani, a nič se ni moralo primerjati z bolečino, ki jo je doživela ob njegovih naslednjih besedah. počutila se je, kot da bi jo fizično udaril, kot da bi iz nje izginil ves zrak, ki ga je potrebovala za dihanje. »kaj?« je tiho dahnila ob omembi jamesa in strmela vanj. torej so imeli tudi njega. pred očmi je videla rdeče, in v napadu jeze se je pognala iz svojega sedeža proti lepemu obrazu policista in divje mahala z rokami. »kje ga imate zaprtega, prasci, povej mi, kaj ste storili z njim!?«

»marc descoteaux,« je zamrmral brez, da bo jo sploh pogledal. zaradi njenih ljubkih nasmeškov se je počutil strašansko nelagodno, pojma ni imel kaj naj naredi sam s sabo. namesto da bi on ustrahoval njo, se je on ustrašil nje, ko je tako pogumno in sproščeno kramljala kot, da sta na kavi. njegovo početje se mu je zdelo napačno, rjavolaska ni spadala v tisto zatohlo zasliševalno sobo; bila je vendar tako prijazna in ljubka, zdela se je popolnoma predobra za policijsko postajo. počutil se je kot, da dela napako, pa čeprav je pred njim ležal kup papirjev, ki so dokazovali ravno nasprotno. bežno je preletel vsako stran, katere je znal že praktično na pamet – rjavolasko in njenega zaročenca je preučeval praktično noč in dan in sedaj je izgledalo, da bo zgodba končno dobila svoj epilog. prodajala lažnih slik, goljufija, druga goljufija in oh, še ena goljufija. svoj pogled je tedaj uprl v drobceno postavico, ki je sedela nasproti; je bila resnično sposobna storiti komu kaj slabega? izgledala je vendar tako šibka. toliko časa je sanjaril in razmišljal o slavni alexi holden in sedaj, ko je sedela pred njim še kar ni mogel verjeti, da je to ona. predstavljal si je nekoga bolj… nevarnega, da, veliko bolj nevarnega. ustnice so se mu uvihale v zmagoslaven nasmešek, ko je končno uspel izgovoriti njeno pravo ime in ji s tem pojasniti kako stvari stojijo. »triindvajset,« jo je popravil in naslonil glavo na svoje komolce. »to je moje prvo leto v službi in že sem te ujel… in ti se zdiš veliko bolj izkušena od mene, vsaj sodeč po tem.« z desnico je nekajkrat udaril po šopu listov, ki je ležal pred njim. »tako, da si ne laskaj preveč. nisi tako dobra, če te je ujel nek popolnoma neizkušen in nepomemben policist,« je tiho zavzdihnil in šele tedaj prvič premeril temnolasko nasproti; prvič kot moški. lahko je razumel zakaj so ji ljudje nasedli, da je petindvajsetletnica – že samo njen pogled je deloval mnogo bolj odraslo, njene besede so bile izzivalne, a trdno premišljene in njeno telo… s pogledom je zaplaval do njenega dekolteja, ki je vzbudila marsikatero njegovo fantazijo. ah sranje, kaj se gre, da si sploh dovoli tako razmišljati. glavo je nagnil v levo, ko je izrazila željo, da ji sprosti roke. resda bi bilo to proti pravilom, a ona je bila vendar tako krhka in drobcena, nesposobna, da bi mu kakorkoli škodovala, poleg tega pa je lahko opazil rdeče sledi, ki so jih lisice že pustile. »prav,« je prikimal ter vstal, z nekaj koraki je že stal za njenim hrbtom. »ampak sedaj boš morala ti narediti uslugo meni in pridno odgovarjati na vsa moja vprašanja.« nežno se je dotaknil njenih dlani in počasi odklenil kovinske lisice. počasi je pobožal rdeče rane na njenem zapestju, šele tedaj je videl, da niti niso tako nedolžne. »potrebu…« hitro je odšel nazaj do svojega stola, ko je spoznal, da je rjavolaski posvečal preveč napačne pozornosti; bedak je namesto, da bi jo izpraševal raje opazoval njen dekolte in se sekiral zaradi njenih ran. prekleto, moral se je zbrati in to hitro. njeno presenečenje ob omembi njenega zaročenca, ga je ponovno spravilo k pameti in k sreči je še pravočasno uspel ustaviti njen napad, ko je divje skočila vanj. njeno drobceno postavo je ukleščil s svojimi rokami dovolj močno, da se ni mogla premikati. »tvoj ljubček se je rešil,« se je neomajno zapičil v njene ogromne oči, pa čeprav je govoril same laži. james ravenbury mu je ušel, a to še ni pomenilo, da je bilo konec; rjavolaska bo izdala svojega zaročenca, le malo spodbude potrebuje. »james ravenbury, tvoj zaročenec je končal svoje zaslišanje tik preden se je začelo tvoje. in ugani kaj se je zgodilo…« še preden bi lahko odgovorila, je sam podal odgovor na plano. »ja, ugotovila si. tvoj najdražji te je izdal, vso krivdo je zvalil nate, sam pa pobegnil. zdajle je verjetno že čez mejo. baje, da te je poskušal prepričati, da prenehaj s posli, vendar si ti vztrajala in sedaj si končala tukaj.«

tag; marc

vse skupaj je bila igra mačke in miši. alexa je igro dobro poznala – šla se jo je že svoje celo življenje. vedno daj ljudem občutek, da veš malce več kot oni. mogoče je bila prav zato tako dobra pri igranju pokra, ker je znala blefirati in vedno je dajala občutek, kot da ve kakšne karte imajo ostali. ali pa, da je bila zelo prepričana, da so njene boljše. a v tem trenutku je on zmagoval. marc descoteaux. seveda ga je poznala, če ne drugače vsaj po imenu. know thy enemy in vse to sranje. rahlo si je obliznila ustnice – vsekakor ni bil takšen kot je pričakovala. mlajši? mogoče. prijaznejši? prav gotovo. postavnejši? brez dvoma. malce se je odkašljala in zavila z očmi. če je mislil, da so jo njegove besede prizadele, jo vsekakor niso. »oh prosim, ne laskaj si.« je prhnila in pogledala stran od njega. ta majhna soba jo je dušila, morala je ven, ni bila narejena da je bila zaprta. že tako ali tako je težko preživela več časa na istem mestu, na enem kraju, kaj šele zaklenjena v neki majhni sobici. »lepo, da si vsaj priznaš kaj si – neizkušen in nepomemben.« je tiho rekla in se zazrla vanj. se je sploh zavedal, da je ona preživljala svojo največjo nočno moro? od nekdaj je odraščala v krutem svetu, kjer se je morala vsak dan soočati z izgubo, smrtjo in pomanjkanjem. in tega je ni bilo strah. ne, bala se je te majhne sobice, in tiste ki jo je čakala, če se bo uresničilo vse kar se ji je obetalo. »hvala.« je skoraj malce pohlevno zamomljala, presenečena nad njegovo pritrditvijo, da jo odklene. res jo je zmedel, na vsakem koraku in dvomila je, da se je tega sploh zavedal. vse odkar sta ona in james izvedela zanj, za detektiva ki jima je za petami, se ji je njegovo ime vtisnilo v možgane kot tatu, in zdaj je imela zelo težko nalogo da to ime poveže z obrazom, ki je sedel pred njo. tako zelo močno ga je želela sovražiti, želela si je da bi bil nesramen prasec, ki bi ga lahko zaničevala in kula maščevanje, a ko je sedela nasproti njemu je vedela samo eno stvar. dans, je bil marc descoteaux boljši od nje. in proti temu ni imela obrambe. po koži so ji stekli mravljinci ko se je njegova dlan dotaknila njenega zapestja in dvignila je pogled proti njegovem obrazu. »nikoli nisem bila ravno pridna punčka.« se je spogledovala z njim? kdo bi lahko rekel. resda je bila še mlada, a skozi svoja leta se je morala iz kočljivih situaciji izmuzniti s takšnimi in drugačnimi tehnikami, od joka, spogledovanja, in kasneje če nič ni zaleglo s silo. in prav zato je alexa včasih imela težavo ugotoviti kje točno se je začela ona in kje se je začela cela struja njenih alter-egojov. včasih se je spraševala če še sploh ima svojo osebnost. srce ji je divje bilo ko se je znašla v njegovem oprijemu in skušala je doumeti kaj ji je razalgal. ne, ne, ne. preprosto nemogoče. »ne...« je dahnila tokrat naglas in divje odkimala z glavo. »nemogoče, james ne bi... ne...« ves boj, ki ga je imela v sebi je v trenutku izginil, ko je kot mokra cunja obvisela v njegovih rokah, potem pa zdrsela nazaj v svoj sedež in skušala umiriti svoje dihanje. james jo je izdal? njen james? skušala je požreti slino ki se ji je nabrala v ustih, a zdelo se ji je kot da je njeno telo za trenutek pozabilo kako opravljati tiste osnovne funkcije. s tresočimi rokami si je pogladila lase in se obupano skušala spraviti k sebi – ni jim smela dovoliti, da jo vidijo da jo je prizadelo. a ni si mogla pomagati, tako dobra igralka še ona ni bila. dvignila je pogled k policistu, ki ji je v pičlih nekaj minutah dodobra uničil življenje, in v njenih očeh so se že nabrale solze. »če je to res, potem sploh ne vem zakaj potrebujete še mene. če vam je povedal vse, potem me lahko samo še zaprete.« vse njene prejšnje taktike so zletele skozi okno, o kakšni nižji kazni, za katero je bila pripravljena povedati skoraj karkoli, za nič več ji ni bilo mar. njeno srce je bilo strto, in za vse je bil kriv on. on, ki naj bi jo ljubil, s katerim se je nameravala poročiti. »kako ste naju sploh našli?« je z majhnim, komaj slišnim glasom vprašala in ponovno dvignila pogled, tokrat brez solz.

»to ni bilo priznanje, temveč preprosto dejstvo,« je smeje sprejel njeno kritiko. »po zgolj enem letu dela, si težko kaj drugega kot to.« skomignil je z rameni, popolnoma sprijaznjen z dejstvom, da je trenutno popolna nula od policista in da se mu pravzaprav sploh ne bi smelo reči policist. kupovanje kave za celotno postajo, prenašanje šopov papirja iz ene mize na drugo ter občasno lovljenje mestnih pijancev in prostitutk pač ni bilo junaško delo, ki bi si zaslužilo takšen naziv. ampak s tem primerom, z njo se bo vse spremenilo; ona je bila njegov ključ do spoštovanja in resnejših primerov. ko jo bo spravil v ječo si bo zaslužil točno to in nič manj; koliko drugih novincev pa je še delalo toliko nadur in posvetilo toliko truda, da bi ujeli resnejšega zločinca? nihče, samo on je imel upanje in voljo za boljše čase. da, takrat je imel marc še voljo… celo voljo do nasmeha, ki je sijal tudi ves čas, ko si je zrl iz oči v oči z rjavolasko. »ampak ti po drugi strani… ti si vse prej kot neizkušena in nepomembna, vsaj sodeč po teh zapisih.« ponovno je zakopal svoj obraz v šop papirjev in prebral le nekaj izmed pomembnejših napisov. »goljufija v las vegasu, par oropal milijonarja, pazite se male umetnice… pravzaprav si prava mala zvezda,« se je zarežal, ko je listal prek njene mape v kateri se je skrivalo vsaj še deset člankov o njej in njenih zločinih. mala je bila dobra, iskala jo je praktično vsa elita, katero je ogoljufala, ampak le njemu je uspelo; on jo je ujel. neštetokrat si je v mislih predstavljal kako bo potekalo njuno prvo srečanje, kako bo neizprosen do nje in jo bo spravil v jok. hotel je biti zloben in uveljaviti svojo avtoriteto, a bo njej se je zdelo to dokaj nemogoče. s svojim pogledom je v njem z lahkoto zdrobila vso trdnost in ostrost. »no, potem boš to še postala,« je bleknil s popolnoma neprimernim tonom, nato pa zakopal svoj obraz nazaj v papirje. ni je hotel pogledati, saj se je zavedal, da ga bo že samo z enim samim pogledom popolnoma onesposobila. on bi moral nadvladati njo in ne ravno obratno – sranje. šele ko je pristala v njegovem objemu, ko je končno odkril njeno šibko točko, je čutil kot, da zmaguje. rjavolaska bi bila lahko vklenjena z vsemi verigami sveta, pa bi ga lahko pred tem trenutkom obvladovala. ampak sedaj, ko je tako nemočno visela na njegovih rokah, je začutil moč, da zmore. »in prav to je storil,« je skorajda privoščljivo zatrl njene upe, da jo njen najdražji ni izdal. »prišel, v petnajstih minutah zdrdral celo zgodbo in odšel. mi mu pa tudi nič nismo mogli, ker smo na vseh zajetih slikah našli le tvoje odtise,« je skomignil, ko je tako lahkotno pripovedoval izmišljeno zgodbo, s katero je vedel, da jo bo strl. dovolil ji je, da se vrne nazaj na stol, sam pa se je usedel na rob tik ob njej. zabavno mu je bilo preučevati moč ljubezni; močna ženska se je v trenutku spremenila v svoje popolno nasprotje. vse skupaj je bilo še posebno fascinantno, ker ni sam nikoli imel moči izkusiti česa podobnega. da bi on nekomu poklonil svoje srce? nikoli. »zato, ker mu jaz vseeno ne verjamem. preučeval sem vaju in dobro vem, da sta bila par tudi v zločinu. bil je enak kot ti ali morda še slabši,« je spregovoril in s prsti zatopotal po temni mizi. »oziroma da, bil je veliko slabši, ker je bil pripravljen tebe nemudoma potunkati, samo zato, da je rešil svojo rit. in tu prideš na vrsto ti. mu boš vrnila uslugo in nima ga pomagala najti, s tem pa močno znižala svojo kazen ali pa boš raje odsedela še njegova leta?« srčno je upal, da bo izbrala pravo pot ter da bo izdala pizduna, ki mu je pobegnil. hotel ga je najti in spraviti v ječo še njega; del njega si je želel to storiti že samo iz razloga, da se maščuje v imenu uboge rjavolaske. natančno je vedel kaj jo čaka, ko stopi iz zasliševalnice – kot serijsko morilko jo bodo strpali v ječo in nato mučili najmanj pet let in tega ji morda celo ni privoščil. »vajina zadnja stranka, kateri sta prodajala slike? naš detektiv,« se je nasmehnil, ko se je lahko pohvalil z načrtom, katerega je sestavil sam. »povej kako bova nadaljevala… boš priznala vse skupaj in bova oba srečna ali pa boš vse skupaj zanikala, kljub temu, da imamo proti tebi trdne dokaze in povzročila, da se spremenim v zajebanega tepca?«

tag; marc

alexa se je velikokrat vprašala kako se bo počutila, če se ji posuje cel svet. velikokrat je bila prepričanja, da se bo pognala v divjo jezo in obup, ali pa mogoče neskončno žalost – solze, bes, in vpitje. nekaj. prepričana, je bila, da bo v sebi nosila močne občutke, a v tem trenutku je bilo prav nasprotno. počutila se je, kot da bi ji nekdo iztrgal srce naravnost iz srca, kot da bi vsa njena čustva izginila iz nje, in na trdnem, neudobnem stolu je sedela kot kakšna punčka iz cunj, in strmela v postavnega policista pred sabo. racionalno je vedela, da samo opravlja svoje delo. kako dolgo se jim je ona smejala, ko je ona počela isto, in zdaj je bil njegov trenutek. smešno, ampak nanj sploh ni bila jezna – vsaj ne zares. jezna je bila nase, na svoje okoliščine in svojo neprevidnost, ampak ne nanj. pravzaprav si je za trenutek, ko se je znašla v njegovih rokah zaželela, da bi tam lahko še nekaj trenutkov ostala. v tistem momentu so bile njegove roke še najvarnejši prostor, ki si ga je lahko predstavljala. a ker tega seveda ni mogla, se je objela z zdaj prostimi rokami in dvignila pogled nanj, ko je sedel na mizo poleg nje. nekaj časa je žvečila svojo spodnjo ustnico in debatirala, kaj točno naj pove, kaj naj reče. »z laskanjem ne boš prišel daleč.« ga je posvarila, ob njegovih besedah. a res je bilo, da malo hvale ni nikoli škodilo. alexa ni bila arogantna, res ne, a dejstvo je bilo, da se je zavedala v čem je bila dobra. In ponarejevanje obveznic, čekov in slik je bila pač njena specialiteta. del njenega ubogega in bednega srca se je še vedno oklepal upanja, da james tega ne bi storil. seveda je ne bi izdal, ljubil jo je. pogled ji je švignil k ogromnemu prstanu na njeni levici, ki ji ga je poklonil. »rad bi se poročil s tabo alexa holden,« ji je zamrmral ko ji ga je nataknil na roko, ko sta se odločila, da se poročila pod pravimi imeni in zaprosita za dovoljenje. le še ena izmed mnogih napak ki sta jih storila. »ne vem o čem govoriš.« je odločno rekla in se tesneje oprijela sama sebe, kot da bi se skušala na vse načine držati skupaj. »jaz delam sama.« izzivalno je dvignila pogled in se zazrla vanj. lahko je bila mnogo stvari, od prevarantke, tatice in kriminalke – a ni bila izdajalka. ne glede na to, kar je storil james. živčno je požrla slino in skušala spraviti svoje glasilke k delovanju. »res ne vem kako naj vam pomagam, gospod detektiv, ampak v življenju še nisem slišala zanj.« vedela je, da je bila največja trapa kar jih je svet videl. ni razumela, zakaj mu preprosto ni povedala kar je hotel slišati, več kot očitno ji je želel pomagati. a ne glede na to, da bo morala v zapor, je morala biti zmožna živeti sama s sabo – in če ga zdaj izda, potem si ne bo mogla nikoli oprostiti. ustnice je skoraj užaljeno našobila in ga pogledala. »kako bova nadaljevala? ne vem, nisi ti tu tisti ki je izšolan policist? ali vam te značke podarijo kar zraven pralnega praška?« dovolj ji je bilo igric in pretvarjanja. »res da imaš zaupanja vreden obraz, a slepo ti nanj ne bom kar tako nasedla. glede trdnih dokazov se ti lahko samo nasmejem, v najboljšem primeru imate posredne dokaze.« tudi če so jih imeli, je vedela da jih imajo samo zaradi zadnjega primera, kar je pomenilo največ pet let v zaporu. že ti so ji pognali mravljince po hrbtu, a zdaj je bilo kar je bilo. »in mislim da bi bil počasi že čas za moj dovoljen telefonski klic, se ti ne zdi? hočem govoriti s svojim odvetnikom.« spustila je pogled in vedela, da si je s tem dokončno zapečatila svojo usodo, in globoko izdihnila. počasi je ponovno pogledala navzgor in skomignila. »oprosti, da sem ti naprtila toliko težav… mislim, da bi lahko bila v nekem paralelnem svetu celo prijatelja, kaj misliš?« z zadovoljnim nasmeškom se je naslonila nazaj. »če me je že kdo moral ujeti, sem vedela da si bil to ti, če ti kaj pomeni.« ves ta čas se je nenehno igrala s prstanom, ki naj bi simboliziral njuno večno ljubezen in šele ko se je ujela kaj počne je nekaj časa strmela vanj potem pa si ga počasi in previdno povlekla s prsta in ga položila na mizo. »mislim, da tega ne bom več potrebovala. vsaj ne tam kamor zdaj grem.« je rekla z rahlo grenkim nasmeškom in ga ponovno pogledala.

ok, vem, da gre tole v malce drugačno smer, kot sva načrtovali. ampak mladi marc je tak srček :3
_____________

nejevoljno je prestopil na mestu in nekaj zamomljal ob spoznanju, da rjavolaska le ni tako enostaven plen, kot se je sprva zdelo. vedel je, da laže, ko je zatrjevala, da ne pozna jamesa in na žalost je vedel tudi, da s tem škoduje zgolj sebi. sedaj bo morala presedeti vsaj še enkrat več let, kot bi si sprva zaslužila. odslužiti bo morala še njegovo kazen. ni vedel zakaj ga je to dejstvo tako prekleto motilo; morda je le hotel ujeti tudi drugega prevaranta, morda pa se mu je rjavolaska zasmilila. priznati je moral, da slika zlomljenega dekleta ni bila ravno prijetna, pa čeprav je bila rjavolaska prekleto privlačna. »res misliš, da sem tako neumen?« se je posmehljivo zarežal, razočaran nad njeno naivnostjo. »ponovil bom vprašanje in tokrat te prosim, da odgovoriš iskreno. saj se zavedaš, da škoduješ zgolj sebi, kajne? ali pa si samo izredno zaljubljena v zapore in si želiš presedeti tam do svoje penzije? alexa holden… ali poznaš jamesa ravenburya? ali je bil tvoj partner v vseh spletkah?« je še posebno poudaril zadnja dva stavka in se zazrl v njene oči. moral je priznati, da je bila veliko predobra za zapor, ki jo bo zagotovo samo pokvaril. tiho si je zaželel, da ne bi prevzel tega primera, pa čeprav bi to pomenilo, da bi bil zasmehovan s strani vseh kolegov; ni hotel biti tisti, ki bo moral rjavolasko pospremiti do kletke in jo tja zakleniti. bila je vendar tako prekleto simpatična, tako nenevarna in prekrhka za nekaj tako umazanega kot je zapor. »zraven kosmičev,« jo je popravil in dovolil ustnicam, da se raztegnejo v širok nasmeh. zabavala ga je. »posnete imamo tvoje pogovore s stranko, našim agentom. vse je dokumentirano, vključno s trenutkom, ko si prodala tisto sliko. žal mi je, da ti moram sporočiti to žalostno novico, ampak vsi dokazi kažejo nate. praktično si že obsojena, tale pogovor je zgolj formalnost, ki bo odločila koliko let dobiš,« je rahločutno skomignil z rameni, ko jo je seznanil z nekaj dejstvi. »lahko ti pomagam, alexa. samo sodeluj in tvojo kazen z lahkoto zbijeva zgolj na kakšen mesec,« je tiho zavzdihnil v upanju, da spodbudi rjavolasko k sodelovanju. želel si je, da začne govoriti in se reši. kaj ni bil to tudi razlog, zakaj je sploh postal policist? da bo pomagal ljudem? dekle pred njim ni bila kakšna strašna morilka, temveč zgolj nekdo, ki se je izgubil na svoji poti. ni si zaslužila zapora, temveč zgolj novo priložnost. »si prepričana? kot prijatelj ti svetujem, da še malo počakaš. ne dati vsem veselja, ker si se tako hitro predala,« je bleknil popolnoma brez razloga. prijatelj? bil je vendar policist, moral bi jo spraviti za rešetke, ne pa da jo poskuša rešiti; najbolje, da ji kar odpre vrata in jo spusti ven. ampak ni se mogel pripraviti do tega, da bi bil strog do nje, četudi je to pomenilo, da bo uničil svoj prvi primer. mogoče bi res moral poslušati svoje starše, ko so mu rekli, da naj ne poskuša s kariero policista; resda je šlo to njim v nos, ker so bili vsi zapovrstjo zločinci, sam pa je imel pomisleke zaradi svoje prevelike človeškosti. »ne potrebujeva paralelnega sveta. mislim, da sva lahko prijatelja tudi v tem svetu,« se je nasmehnil in dodal: »in meni je žal, da sem moral biti jaz tisti, ki te je ujel. oziroma, da te je sploh kdorkoli ujel. ne zaslužiš si tega.« pogovor je bil neprimerno sproščen, a še vseeno je bil zadovoljen s svojim delom. vesel je bil, da je lahko rjavolaski narisal nasmešek na obraz, čeprav bo morala kmalu v zapor, kjer ji bo razlogov za srečo vsekakor primanjkovalo. »če smem pripomniti, ti priporočam, da ga shraniš kot opomin. bila si srečna, ko si ga nosila, kajne? shrani ga kot opomin na srečo, katere ti bo kmalu primanjkovalo,« se je nasmehnil in ji prstan porinil nazaj v roke, svoje dlani pa pustil ovite okoli njenih. »žal mi je, da te moram spraviti za zapahe. ne zaslužiš si tega. naredila si napako, zavila s poti… ampak zaslužiš si novo priložnost. postati bi morala umetnica, ljudje bi morali videti tvoje delo, ki je izvrstno. resda nisem nek strokovnjak, a meni je všeč.« dejstvo, da sta še vedno sedela v zasliševalnici je popolnoma izpuhtelo iz njegove glave. z rjavolasko se je pogovarjal kot star prijatelj, povsem neuradno in tako prekleto neprimerno. »še kakšna zadnja želja preden odideva?«

tag; marc

presneto, je to počel namenoma? zakaj je bil tako prijeten, zakaj jo je moral spravljati v dobro voljo ko pa je bila ta situacija tako zelo, zelo slaba. a alexa se je že zdavnaj sprijaznila s svojo usodo. že od malih nog je vedela, da jo čakata ena izmed dveh stvari – slava ali zapor. v njenem primeru verjetno celo oboje. »mislim, da je bolje za naju, da ne odgovorim na to vprašanje,« se je ljubko nasmehnila na njegovo vprašanje o inteligenci. imela je preveč pametna usta, da bi se to dobro končalo. seveda je bil marc pameten, še prekleto preveč. a hkrati pa ga je bilo tako zelo zabavno dražiti, da si ni mogla pomagati. še enkrat je dramatično zavzdihnila. »james ravensbury ste rekli? čakajte, da pomislim.« je resnobno odvrnila potem pa s prstom potapkala po ustnicah kot da napeto razmišlja. namrščila se je in zavzidhnila. »james.. james... james... ne. žal. doesn't ring a bell.« še enkrat je dvignila pogled in skomignila. »škoda kajne? na mojo žalost sem sama taka mojstrica, da ne potrebujem partnerja. vsekakor bi si bilo zabavno z nekom deliti celico.« prekleti prasec. v očeh so se ji nabrale nove solze, tokrat jeze. sovražila ga je, za to kar ji je naredil, da jo je pustil takole samo na milost in nemilost policistov. sovražila ga je, da jo je prepričal naj ga spusti v svoje življenje, da jo je prepričal v še ta 'zadnji' podvig. še najbolj pa ga je sovražila, ker ga je kljub vsemu še vedno ljubila, prasec. obrisala si je solze in malce smrknila potem pa prekrižala roke ob njegovem nasmehu. »upam da vas moja bolečina zabava policist. pa saj te lahko tikam kaj? zdaj pa mislim, da se že dovolj dobro poznava.« je še enkrat preverila in tiho poslušala njegove besede. res je ko pravijo, da ljubezen iz tebe dela norca, in alexa je bila vsekakor nora. v zadnjem podvigu je bila tako neprevidna. hotela je, da čim hitreje opravi, da bosta potem za vedno lahko izginila na kakšen tropski otok, ki ne predaja zločincev nazaj ameriki in živela srečno do konca svojih dni. pha, kakšna pravljica. »sem vedela, da mi nekaj na njemu ni bilo všeč,« je zamomljala ob spominu na prvo srečanje s kupcem, za katerega se je izkazalo, da je bil policist. »morala bi vedeti.« je še enkrat dodala, a preverjanje kupcev je bilo njegovo delo. ona je samo priskrbela ponaredke. nekaj časa je nemo zrla vanj in malomarno skomgnila. koga je sploh šalila tu, saj ni imela denarja za dragega odvetnika, ki bi jo spravil ven. ves denar, je imel james. in kje je bil on? dobro vprašanje. »saj sem tako ali tako blefirala.« je dodala in se mu nasmehnila. »v tem trenutku si ti edina oseba, ki bi jo lahko poklicala, ni to žalostno?« nikogar ni imela na tem svetu, najglobji odnos ki ga je imela je bil z moškim, ki jo je lovil. in tudi ujel. lahko bi poklicala svojega dvomnevnega moža – vsaj tako so ji povedali včeraj na uradu, da ga ima. kakšna šala. raje gnije v zaporu. kar je bilo tudi največja verjetnost, da se bo zgodilo. »no marc, me veseli,« je z nasmeškom dodala in ga potrepljala po roki. »pridi me kdaj obiskat prav? pravijo da so zapori zelo dolgočasni.« je dodala z vzdihom, kot da bi se končno začela zavedati dejstva, kaj jo čaka v prihodnosti. na njegove besede se je ostro zasmejala in zavila z očmi. »marc, mislim da me zdaj že dovolj poznaš da veš da nisem samo zavila z poti. nikoli nisem bila na pravi poti. od alkoholika ki ga imam za očeta, do mojega okusa za moške. in ne...« je zmajala z glavo. »mislim, da nikoli ne bi bila umetnica. kar se tiče mojega slikanja je zelo podobno kot pri mojem življenju – skoraj. ampak ne čisto.« nasmehnila se mu je na njegovo vprašanje in s prstom pomigala proti njemu naj se ji približa. bila je takšna neumnica, a o tem je razmišljala že ko ga je prvič videla. še sama je nagnila glavo proti njemu, kot da mu želi povedati skrivnost o tem kaj si želi, in ko je bil dovolj blizu je njegovo glavo ujela med svoje dlani in ga poljubila. direktno na usta, sredi zališevalnice. ko ga je izpustila se mu je raho nasmehila. »whoops. se opravičujem policist descoteaux. ampak nekako sem bila mnenja, da mi želje ne boš ugotil, če ti jo vnaprej povem.«