apartment A3

Naslov sporočila: apartment A3 Pon Apr 01, 2013 3:07 pm

tag here is mr. handsome sebastian king. smitten3

and i wrote around 677 words. here we go! (:

»analiza prstnih vtisov, analiza gospoda evansa, analiza…« si je mrmrala, med pregledovanjem listov v njeni akti, medtem ko je hodila navzdol po ulici. vračala se je iz službe, mrak je že počasi padal na ulico po kateri je hodila, zgolj zato, ker se ji ni dalo plačevati za taksi ter vmes nekajkrat po tiho izrekla nekaj kletvic, ker je čedalje manj videla v tej temi. zavzdihnila je, liste strpala nazaj v akto ter nato nadaljevala pot po ulici, na kateri se je v naslednjem trenutku začelo nabirati vse več ljudi. ne tistih, ki jih ponavadi srečaš na ulici, pač pa tista dekleta z prekratkimi krili, malce vinjene moške ter ljudi, ki so čutili močno potrebo po tem, da so kričali iz enega konca ulice na drugega ter ob tem je aurelie narahlo zavzdihnila- ni marala vsega tega kriminala na ulicah, kričanja ter podobnih zadev. preprosto jo je vse skupaj spominjalo na noč, ko je umrl alex. ob misli na brata se je ugriznila v ustnico ter pospešila korak. ni vedela v kateri ulici so ga točno našli, vendar kljub temu jo je spreletaval srh, vsakič ko je hodila tu mimo. preprosto… preprosto se ji je pred očmi vedno znova odvijal dogodek, katerega sicer ni nikoli videla, vendar se je pojavljal v njenih sanjah in posledično ji je ustvaril sliko smrti njenega brata- nekaj, kar preprosto ni mogla prenesti, zaradi česar jo je vedno znova stisnilo pri srcu, povzročilo kamen na njemu ter občutek je že imela, da od vsega skupaj ne more dihati. sklonila je glavo, se trdno oprijela akte ter nadaljevala pot navzdol po ulici. morda bi bila tista ideja s taksijem vseeno boljša, vsaj te misli je definitivno ne bi obletavale. narahlo je zmajala z glavo, da bi jih povsem odgnala, za trenutek zavzdihnila, nato pa gledala tla pod nogami ter štela korake, da bi bila čim prej doma, stran od te zatohle ulice.

in ravno v tem trenutku, ko je kot trapa gledala v tla je z močnim sunkom – glede na to, da je delala hitre korake – priletela v postavo, ki je bila definitivno pošteno večja od nje ter malo je manjkalo, da ob trku ni pristala nazaj na zadnjici. tako se je le opotekla nazaj, vendar ji je ob tem padlo nekaj listov na tla ter v trenutku se je sklonila, da bi jih pobrala, ob tem pa začela z opravičevanjem – navsezadnje, ni bila preveč navdušena nad dejstvom, da jo sedaj nabit neznanec grdo pritisne ob steno. »jaz… oh, prekleto, tako nerodna sem, morala bi gledati kot hodim, enkrat za spremembo, vendar te ulice…« je že začela, nato pa čisto previdno dvignila pogled proti njem. »sebastian?« je spregovorila njegovo ime, pobrala še zadnji list ter ni se mogla upreti smehu, ko se je zavedala, kdo pravzaprav stoji pred njo ter ni se mogla upreti, da mu ni za sekundo skočila v objem. »sebas… mislim… kako, kje si bil… in prekleto, skoraj bi lahko rekla, da te ne prepoznam več« je končno izjavila ter odkimala z glavo ter jo sklonila, tako da so ji lasje narahlo padli na obraz, saj se je zavedala, da ji je obraz zajela rdečica. in ko je končno nekako prišla k sebi je zopet pogled dvignila k njemu in se namrščila, ko je videla nekaj modric ter eno grdo rano na njegovem obrazu. prijela je akto v eno roko, z drugo pa narahlo zdrsela po njegovem licu ter nezadovoljno gledala v nekaj, kar je bilo očitno posledica uličnih pretepov. »ni mi všeč tole kar vidim, veš?« je zamrmrala, nato pa se z prosto roko zopet oprijela akte. »veš kaj? z menoj boš odšel k meni, da poskrbim za tole. ni daleč. in prosim brez izgovorov. koliko dolgo se že nisva videla? ah pa saj niti ne štejem več, kakorkoli, z menoj boš odšel, da poskrbiva za tole, ja? poleg tega pa sem prepričana, da je toliko novega v tvojem življenju, da si mi tako ali tako dolžen klepet, tako da pridi« je dejala pomignila po ulici, da vse skupaj pravzaprav ni daleč, hkrati pa še vedno čakala njegovo privolitev.

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Pon Apr 01, 2013 3:47 pm

vračal se je domov iz še enega izmed svojih službenih opravkov, kot je včasih imenoval svojo službo. včasih niti ni vedel, kaj natančno bi definiral kot svojo službo. uradno je bil vodja očetove hotelske verige, za katero so tako ali tako vsi verjeli, da je ni vodil on sam in da je bil tam samo kot okrasek. privlačen, zgovoren in dovolj šarmanten okrasek, ki je pridobival kupce. spet drugič bi se sebastian najraje pretvarjal, da je bil po poklicu ilegalni pretepač. če bi ga kdo vprašal, bi najbrž samo skomignil z rameni. ampak kakorkoli že, trenutno se je vračal iz pretepa, ki ga je bilo hitro konec. deloma zaradi tega, ker je postal sebastian hitro naveličan obraza svojega nasprotnika in ga je spravil na tla, zmagal, se na hitro stuširal in se pobral od tam. na obrazu mu je ostalo nekaj modric in rana, ampak tega je bil tako ali tako že navajen. namenjen je bil domov, kjer bi lahko sam z lahkoto oskrbel te rane. to je do zdaj obvladoval in naslednji dan mu je morda ostala samo še bleda sled modrice, ki so jo ljudje tako ali tako pripisali pijanemu pretepu ali čemu podobnemu. ni razumel interesa ljudi za svoje zasebno življenje in zaradi tega ga je skrbno prikrival. vsaj tisti pravi del. že iz navade si je vsake toliko časa privoščil divjo zabavo, da je upravičil svoj sloves in dejansko se je tako počutil tudi varno – navsezadnje ga ni nihče jemal preveč resno, če je bil divji dedič; črna ovca svoje družine, ki je skrenila po krivi poti.
iz popolne zamišljenosti ga je dobesedno iztrgala oseba, ki se je zabila vanj. hotel je že reči nekaj ostrega, dokler ni svojega pogleda usmeril na obraz dekleta in se je moral nasmehniti ob njenih besedah. v trenutku jo je prepoznal. kako dolgo je že ni videl? z njo je bilo posredno in neposredno povezano veliko spominov. s širokim nasmeškom na obrazu je počakal, da se je nehala opravičevati in ga je dejansko pogledala, potem pa je moral zmajati z glavo. »ellie. še vedno tako brezglava, kot vidim,« je komentiral njeno dejanje in se šele takrat zavedel, da je skoraj samodejno uporabil vzdevek, ki ga je zanjo vedno uporabljal njen brat. bil je njegov najboljši prijatelj, dokler ni umrl v sumljivih okoliščinah in takrat… takrat so se vse stvari nekako spremenile, vsaj zanj. pogrešal ga je in ko se je zazrl v njene oči, je pred seboj skoraj videl njenega brata. potem pa je iluzija izginila in stisnil jo je v objemu, nato pa čez nekaj trenutkov skomignil z rameni. »minilo je ogromno časa,« je dejal in se sam pri sebi nasmehnil. »in mislim, da se nisem spremenil tako močno, kot si se ti,« se je mehko nasmehnil svetlolaski. že v naslednjem trenutku je začutil njeno dlan na svojem obrazu in obžaloval je, da si ni rane očistil prej. »saj ni nič,« jo je poskusil na hitro odpraviti, potem pa se je spomnil na trmo njenega brata in sklepal, da bi jo brez težav lahko pripisal tudi njej. poleg tega je imela prav – videla se nista že celo večnost in dejansko bi se mu prilegel klepet z njo. »tudi prav,« je zavzdihnil in se nasmehnil. »ampak potem mi moraš dovoliti…« je stavek dokončal s kretnjo, ko ji je iz rok spretno izmaknil njene papirje in akto ter ji s pogledom dal vedeti, da jih ne bo vrnil. »pa pojdiva,« se ji je spodbudno nasmehnil in zakorakal v smeri, ki jo je nakazala.

tagged: lovely aurelie

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Pon Apr 01, 2013 4:46 pm

tag here is mr. handsome sebastian king. smitten3

and i wrote around 620 words.

le nasmehnila se je ob njegov komentar ter pokimala. najbrž je res izpadla kot popolna trapa, kar je bilo povsem vsakdanje- pravzaprav je bilo vprašanje, kdaj sploh ni izpadla kakor dekle, ki se je brezglavo – kakor je on rekel – zaletavala v vse stvari po vrsti, brbljala brez konca in pravzaprav nič povedala, pravzaprav je res delovala kot nekakšen zmeden človeček in če ji bi kdo to rekel, da je bila v tem trenutku, bi se brez obotavljanja strinjala z njim. ni vedela ali je vzdevek, ki ga je največkrat uporabljal njen brat sam nalašč ignorirala ali pa je bila še v tistem efektu, da sebastiana po dolgem času zopet vidi – ni bila prepričana, kaj je pravi razlog, vendar v tem trenutku niti ni hotela misliti na to, kajti res ni bil trenutek, ko bi obujala spomine na pokojnega brata, kljub temu da je pred sabo imela nekoga, ki ji je vrnil skoraj da vse spomine na brata, vendar kakorkoli, res ni bil pravi čas. skomignila je z rameni. »prej si bil eno glavo večji od mene, sedaj si približno dve« se je zahihitala. in poleg tega je bilo očitno, da je imel telo bolj mišičasto kakor prej, kar je preprosto dajalo velik plus k njegovi podobi. da ni omenila dejstva, da je posledično izgledal pravzaprav… prekleto dobro. zares je. ko sta se nazadnje družila je vseeno imel še nekakšne otroške poteze tu in tam, sedaj pa o tem ni bilo ne sluha ne duha - in iskreno, to mu je prekleto pristajalo. »ne bi se ravno strinjala s teboj, veš da mi nikoli ni bila kri všeč, niti v manjših zadevah« se je namrdnila ter za trenutek utihnila, ko ji je misel na to skoraj avtomatsko privlekla spomin na brata ter za trenutek je sklonila pogled, toliko da je misel počasi porinila na stran, nato pa se z rahlim nasmeškom zazrla v temnolasca. zares je morala trenutno odbiti misel na alexa, povsem odbiti, čeprav je bilo ob njem to težko. navdušeno je zaploskala z dlanmi, kolikor ji je to pač od akte uspevalo, katero je še vedno držala v rokah, vendar očitno ne za dolgo. sebastian ji jo je v naslednjem trenutku izmaknil izpod roke ter ob tem je presenečeno zamežikala. »hej, saj ne bi bilo treba, lahko jo sama nesem« se je zopet zahihitala, ko je vse kazalo, da je ne bo dobila nazaj. »in notri res ni nič takšnega, kar bi te zanimalo, tako da mi jo brez težav vrneš« je še poskusila, nato pa obupala ter pokimala ob njegovih besedah in res nista potrebovala več kot le nekaj minut, da sta prišla do njenega stanovanja. ko sta stala v dvigalu, namenjena v nadstropje, kjer se je stanovanje v bistvu nahajalo je za trenutek pogledala proti njem. »moram te opozoriti -ni ravno v najlepšem redu, sedaj ni tu mame, da bi ves čas preživljala v moji sobi in pospravljala nesnago. ta se je sedaj pravzaprav bolj ali manj razpotegnila po celem stanovanju« je skomignila z rameni in posledično že vnaprej opravičila razsul v stanovanju, tako da ko je končno prišla do njega in odprla vrata, ni bilo nič čudnega, da so kupi papirjev, knjig ter podobnih zadev ležali skoraj v vsakem kotičku. zaprla je vrata, se spravila v copate, mu pomignila kam naj odloži akto, nato pa oddrsala v kuhinjo ter mu pomignila, naj ji sledi. »kot prvo – še enkrat hvala, da se ti je dalo mojo akto prenašati iz bog ve katerega razloga in kot drugo… kaj boš pil?« je dejala ter se namrdnila, ko je zrla v hladilnik, nato pa brez da bi čakala na odgovor vzela steklenico vodke ter dva kozarca in postavila na mizo pred njim. »tako. povsem super za ponovno srečanje, kaj praviš?«

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Tor Apr 02, 2013 11:09 am

»približno dve glavi večji od tebe? ah, daj no,« se je moral zasmejati ob njenih besedah, medtem ko je s svojim pogledom počasi zdrsnil po njej – dokler se ni zavedal svojega početja in se ustavil, še preden bi njegove misli zašle na kakšno področje, ki si ga ni bilo dobro privoščiti. vsaj ne zdaj – vsaj ne po vseh teh letih in po spominih, ki so ju vezali. sicer je nanjo vedno gledal kot na mlajšo sestro svojega najboljšega prijatelja, a njemu je uspelo na sebastiana prenesti nekaj tiste potrebe po tem, da jo zaščiti in jo obvaruje. še zdaj se je včasih moral nasmehniti ob spominu na tiste nadležne tipe, ki ji niso dali mira in za katere se je alex odločil, da jih bo moral tako ali drugače umiriti in s seboj je vzel seba. tipi po tistem nikoli več niso nadlegovali svetlolaske, a njej se najbrž niti sanjalo ni, kaj je storil njen brat. bil je dobra oseba; ampak vedno je govoril, da je povprečen in da je bila njegova sestra tista z zlatim srcem. tega sebastian sicer ni vedel, ker je nikoli ni imel priložnost zares poznati, ampak ju je pa vsekakor povezoval njen brat in tako sta se hitro navadila na družbo en drugega. s privolitvijo jo je vsekakor razveselil, potem pa ji je z nasmeškom na obrazu umaknil akto, da mu je niti ni mogla vzeti. »ne bodi trma,« jo je opomnil in se namuznil, potem pa zadovoljno pokimal, ko se je vdala.
»jasno, zdaj si cela odrasla,« se je ob njenih besedah nasmehnil in pogled hitro odvrnil stran od nje. cela odrasla, vsekakor. ni točno vedel zakaj, ampak spominjala ga je na pokojnega najboljšega prijatelja. ko je umrl, sta izgubila vse stike, čeprav se je še preveč dobro spomnil njegovega pogreba, kjer je stal ob aurelie in poskrbel za to, da se ni preprosto zrušila tako, da jo je močno držal v polovičnem objemu in jo vsake toliko časa nežno, pomirjujoče pogladil po svetlih kodrih. po tistem pa… kdo bi vedel? sebastian se ni več približal njihovi hiši, ker ga je nanjo vezalo vse preveč spominov.
sledil ji je v notranjost stanovanja in se ozrl okrog sebe. dejansko je pričakoval nekaj takšnega – ellie je bila vedno raztresen, umetniški tip človeka. usedel se je za mizo in previdno odložil svojo usnjeno jakno čez stol, nato pa pogled uprl vanjo. »ni problema. kaj sploh imaš v tisti akti? če ni skrivnost, seveda,« se je nasmehnil. dovolil si je, da je vzel steklenico in vsakemu nalil kristalno čiste tekočine v kozarec, potem pa je svojega dvignil. »na alexa,« je poltiho spregovoril, ampak njegov glas je bil odločen. še zdaj je včasih pogrešal najboljšega prijatelja in ni si mogel predstavljati, kako zelo ga je morala pogrešati šele ona. naredil je nekaj požirkov, potem pa pogled uprl vanjo. »torej, ellie, kaj počneš v življenju? si postala slikarka ali se ukvarjaš s čim drugim?« se je pozanimal, medtem ko je s pogledom počasi zdrsnil čez njen obraz in skušal iz njega karkoli razbrati. nagnil se je proti njej, ko se mu je zazdelo, da je opazil iskrico žalosti v njenih čudovitih očeh, medtem ko je dlan samodejno položil čez njeno. »si v redu?« je vprašal in upal, da bo pozabila na njegove rane.

tagged: lovely aurelie

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Sre Apr 03, 2013 3:05 pm

tag here is mr. handsome sebastian king. smitten3

and i wrote around 868 words.

»oh seveda, prepričana sem, da bi se vsi strinjali s tem« se je nasmehnila ter odkimala z glavo. bil je pravzaprav redki, ki ji je to rekel, večina jo je tako ali tako še sprejemala za popolnega otroka. vendar ni bila otročja, nikakor. le… malce veliko energije je imela. in veliko se je smejala, to je bilo vse. oh in ja, in bila je naivna, kakor otrok, preprosto je preveč verjela ljudem in to vsem, čeprav je vedela, da si več kot polovica tega ne zasluži- morda bi tu res sedaj potrebovala brata ob sebi, da jo opozarja, da niso vsi tako dobrosrčni, kakor njej delujejo, vendar alexa ni bilo več, že lep čas in posledično se je morala sprijazniti, da je ostala sama ter se bo mogla sama naučiti presojati ljudi- vendar kljub vsemu, tega le ni bila zares oziroma povsem sposobna. ne še. pravzaprav je bila kar zadovoljna, da sta končno prišla v stanovanje stran iz ulice ter na začetku je že imela v mislih poskrbeti za njegove rane, vendar dejstvo, da se je hitela opravičevati za nekaj nesnage v stanovanju ter dejstvo, da bi bila tako nevljudna ter pozabila na pijačo, pa jo je pripravilo do tega, da je skoraj pozabila poskrbeti za njegovo nič kaj lepo rano. vendar pa, ravno ko se je hotela odpraviti, jo je zmotil z vprašanjem ter obrnila se je k njemu. »službene zadeve, analize, katere bi bilo dobro še pregledati pred naslednjim odhodom v službo, vendar ne vem, koliko bom sposobna po tej vodki« se je zasmejala ter prijela svoj kozarec v roke ter ga narahlo dvignila. ko je kot razlog nazdravljanja navedel ime njenega pokojnega brata, se ji je na obrazu narisal malce skrušen nasmešek, saj še vedno ni bila sposobna pomisliti nanj, ne da bi jo zabolelo pri srcu ter bi ji v glavi zasvetila rdeča lučka, kaj se je zgodilo z njim, vendar tokrat se je potrudila to misel, vsaj kolikor se je le dalo zatreti. »na alexa,« je bila nato le sposobna reči, obdržala rahel nasmešek na obrazu ter v hipu popila vso kristalno čisto tekočino, kakor da bo s tem odplaknila podobo brata, ki je bila v njeni glavi v tistem trenutku in posledično je tudi sedla na stol nasproti njega ter narahlo zmajala z glavo, na obrazu pa je imela še vedno malce spačen izraz, kakor vsakič, ko se je tako spravila piti vodko- sicer res, da je znala imeti prav prijeten učinek, vendar šele po tistem, ko se je njen okus v ustih izgubil, vendar pa je kljub temu kozarec porinila pred njega, naj znova natoči. »slikarstvo sem zapustila,« je dejala ter za trenutek utihnila, ne da bi dvignila pogled. »potem ko je umrl alex. nisem več videla smisla v tem« je pojasnila ter narahlo stisnila ustnice, saj ne glede na vse, ni bila zares sposobna govoriti o bratu, vendar hej, tu je bil sebastian in navsezadnje, nekatere stvari si je že zaslužil vedeti ter v tem primeru bo pač morala potlačiti tista čustva v njej, to je bilo vse. »podala sem se v forenzične vode, zato tudi pojasni, kaj počnejo vsi ti kupi papirja, na katerih so popisane analize tega in tega, pri meni doma. in… najbrž je bilo prav to, da alexa ni več in da niso nikoli ugotovili kdo je bil razlog, da sem postala forenzični analitik, nekako z željo po odkrivanju dokazov, čeprav vem, da so tisti, ki bi vodili k bratovem morilcu že zdavnaj izginili, vendar vseeno… nekako se počutim bolje, vseeno še upam, da se bo kdaj odkril,« se je zavedala, da se je njen glas že spremenil v šepet, glavo pa je imela sklonjeno, kakor da mu ne bi mogla pogledati v oči, ko je govorila o njem, navsezadnje je vedela, da bi prinesel še enkrat več spominov. čutila je, kako so se ji v očeh nabrale solze in ko je njegova dlan pristala na njeni, se je malce zdrznila, zavedala, da je še tu ter dvignila pogled in skušala prekriti, kaj ji je govor o bratu pravzaprav povzročil, ko se je spomnila, zakaj točno ga je pripeljala sem. »oh prekleto, skoraj bi pozabila. v redu sem, ne skrbi. ti pa… pametno bi bilo poskrbeti za tisto, še vedno sem tako trapasta kot sem bila nekoč, tako hitro pozabim in…« je že začela z opravičevanjem ter se vstala. »natoči,« mu je naročila, preden je šla po paket prve pomoči ter po nekaj sekundah se že vrnila in primaknila stol k njemu, ko je ugotovila, da mu sede ne bo najbolje opravila ter se vstala. razkužilo je nanesla na vato, nato se ji je pa na obrazu zarisal opravičujoč nasmešek. »veš… malce bo peklo« je dejala, preden mu je narahlo položila na rano ter ob tem stisnila zobe, ker je vedela, da vse skupaj ni preveč prijetno. »oprosti, vendar…« je zamrmrala ter poskrbela za vse skupaj, nato se pa zadovoljno nasmehnila. »že boljše izgleda« je dejala z nasmeškom na obrazu, nato pa na rano dodala še obliž. »tako, v redu boš« se je zadovoljno nasmehnila, vrnila nazaj prvo pomoč ter zopet sedla nasproti njega. »sedaj pa lahko v miru pijeva naprej ali sem slučajno še kaj pozabila?« ga je naprej sumničavo pogledala, nato se pa zasmejala.

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Sre Apr 03, 2013 5:20 pm

ob njenih besedah je zgolj skomignil z rameni. vedno je bil tiste vrste človek, ki ni veliko dal na mnenje večine. prej nasprotno – mnenje večine ga je dolgočasilo in ni si mogel pomagati, da ne bi vedno preprosto ignoriral tistega, kar so mislili vsi drugi. svoja mnenja si je ustvarjal sam na podlagi tega, kar je vedel zaradi lastnih izkušenj in interakcij z drugimi, ne pa zato, ker je nekdo drug menil, da je tako. ni verjel v takšne neumnosti. in aurelie je vsekakor odrasla. morda je res obstajal kdo, ki temu ne bi verjel, ampak sebastian se je še predobro spomnil tistega povsem nedolžnega, navihanega leska v njenih očeh, ki je izžareval večni optimizem in ki je bil zdaj zakrit s temno senco. morda je bila povod za to omemba brata – ampak bilo je veliko več kot zgolj to; ni bilo tako preprosto. »zveni… zanimivo?« je poskusil, nato pa se nasmehnil in zmajal z glavo. ne, takšne zadeve ga nikoli niso preveč privlačile. zdele so se mu po svoje zlovešče, čeprav je vedel, da je bilo tudi razvozlavanje takšnih in drugačnih sledi pomembno. tega ni obsojal; ampak bila je povsem neznana smer, ki je sebastian niti ni imel namena poskusiti razumeti. pogled je uprl v svetlolasko. bilo je očitno, da še vedno ni prebolela brata in da ga je neizmerno pogrešala. tudi on sam ga je občasno pogrešal, ampak ni si mogel predstavljati, v kakšni meri je bilo to huje zanjo. z alexom sta si bila neverjetno blizu in vedel je, da je njegov najboljši prijatelj svojo sestro domala oboževala. med njima je bila več kot samo preprosta vez. in on… kdo je sploh bil on zanjo? najboljši brat njenega brata? oseba, ki je z njim preživela ogromno časa? tega ni vedel, ampak ni hotel drezati v njeno rano, zato je ostal tiho.
»alex bi…« je začel, potem pa utihnil, ko se je zavedel, da ni imel prav nobene pravice, da bi govoril o tem. ampak poznal je njenega brata – svojo sestro je vedno spodbujal in to, da je po njegovi smrti pustila slikanje, mu najbrž ne bi bilo preveč všeč. sklonil je pogled. »oprosti, ne bi smel,« je zamrmral, tokrat veliko bolj tiho, ker se je zavedel, da bi že skoraj prestopil mejo. tokrat jo je tiho poslušal, medtem ko ji je dolil pijačo in počasi pokimal. »resnica se baje prej kot slej razkrije. in alex si zasluži to,« je dejal, pogled pa ponovno dvignil proti njej. »imel te je najraje na svetu.« to je bilo vse, kar je bilo potrebno reči. bilo je dovolj, ampak še vedno je imel slabo vest in morda se je ravno zaradi tega nagnil proti njej in nežno stisnil njeno dlan.
sledil ji je s pogledom, ko je odšla in se nato vrnila z razkužilom. namrščil se je, a ji je vendar dovolil, da je poskrbela za rano. zapeklo ga je, ampak resnici na ljubo je bil seb navajen tudi hujše bolečine in zaradi tega ni niti trznil. »hvala,« je dejal, čeprav je bil še vedno prepričan, da tega niti ne bi rabila storiti. ampak če je želela, prav. nasmehnil se je ob njenih besedah in zmajal z glavo. »v redu sem. mislim, da za modrice ne moreš poskrbeti tako, kot si za tole rano.« nenadoma se je zavedel, da je rekel preveč. »v redu sem,« se je naglo popravil in se zazrl v njene oči, nato pa se nasmehnil. »dobro te je znova videti, ellie.«

tagged: lovely aurelie

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Sre Apr 03, 2013 7:04 pm

tag here is mr. handsome sebastian king. smitten3

and i wrote around 613 words.

»vem, da ne bi bil zadovoljen s tem, vendar… preveč me spominja nanj« je dejala ter narahlo zavzdihnila, ob tem pa sklonila pogled. vedela je, da bi bilo pametno, da enkrat odkrito govori o alexu, da zadeve, ki ji po njegovi smrti še vedno ležijo na duši, mora spraviti na plano, vendar ni bil ne pravi čas, ne trenutek. ni ravno dvomila v to, da oseba ne bi bila prava- sebastian je bil tisti, ki je alexa zares, ampak zares dodobra poznal, vedela je, kako ga je brat cenil in sploh ni dvomila, da je bil on tista oseba, kateri bi lahko preprosto zaupala vsa svoja občutja po alexovi smrti- vendar zares ni bil pravi trenutek, ne sedaj. prej bi morala biti srečna, ker ga zopet vidi, ne pa kakorkoli uničiti vse skupaj, z mislijo na brata, ki jo je avtomatsko pahnila v obup, zgolj zato, ker preprosto iz navezanosti na brata, ni bila sposobna preboleti njegove smrti. »v redu je, bil si njegov prijatelj, seveda lahko« je dejala ter ustnice poskusila ukriviti v nasmešek, čeprav je imela občutek, da ji ni uspelo najbolje. vendar kakorkoli je že bilo - mislila je resno, bil je njegov najboljši prijatelj in imel je vso pravico reči kaj takega, vsaj v njenih očeh. »prav imaš in res še vedno upam, da bo tako,« je sklonila glavo, ko je občutila, kako se ji pogled megli zaradi solz v očeh, ob njegovih naslednjih besedah, pa se je še vedno s sklonjeno glavo nasmehnila, počakala, da so solze kolikor toliko izginile, nato pa dvignila pogled ter se nasmehnila. »in tebe je občudoval,« je dodala in se narahlo nasmehnila, čeprav je bila zadeva popolna resnica – zares ga je oboževal inv tistem trenutku je dobila občutek, da je vse skupaj spravil tudi nanjo, kajti dejstva, da ji je bil temnolasec pri srcu, ni bila sposobna zanikati. ko je poskrbela za njegovo rano ter končno zopet sedela nasproti njega, zavedajoč, da je končno naredila tisto kar je treba, jo je spravilo v malce boljšo voljo, poleg kozarca prozorne tekočine in moškega nasproti sebe, seveda. ob njegovih naslednjih besedah se je najprej zasmejala. »s pudrom bi se dale idealno prekriti, vendar naj ugibam, ta zadeva ne pride v poštev. razen… če bi imel kaj drugega v mislih?« je dejala ter ob tem narahlo privzdignila obrvi ter ponesla kozarec vodke k ustom, ne da bi odmaknila pogled, nato pa jo je smeh izdal, da je vse skupaj spremenila v šalo, kar je v izvirniku tudi bila, vendar kljub temu je želela slišati njegov komentar. »če je tako, sem zadovoljna« je dejala ter zopet naredila požirek, nato pa prikimala na njegove besede. »in tebe tudi. veš kaj? v bistvu si postal paša za ženske oči, bi lahko rekla« je dejala ter za trenutek jo je spet popadel smeh, izpila preostanek tekočine v kozarcu, natočila novo, nato pa nadaljevala. »oprosti, najbrž ne bi smela, kajti res se nočem zameriti tvojemu dekletu« je dejala ter pogled dvignila proti njemu, ko se je še mimogrede pozanimala o njegovem stanu. navsezadnje zares ga ni že dolgo videla in sicer res, da če je spomin ni varal, je bil tako kakor alex tip človeka, ki ni dolgo zdržal v zvezi, vendar kakorkoli je pač že bilo, iz same previdnosti je bilo pametneje vprašati. in pravzaprav si nikoli ni predstavljala, da bo popivala z najboljšim prijateljem svojega pokojnega brata ter si kdajkoli celo dovolila izreči besede, kakršne so bile tiste prej, vendar iskreno, ni ji bilo žal. kot prvo se jo je res alkohol prekleto hitro prijel, skoraj da že po prvem kozarcu, ravno toliko, da je začela brbljati neumnosti, kot drugo pa, zakaj bi molčala, ko je bilo preprosto res?

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Pon Apr 08, 2013 9:09 am

hotel je že nekaj reči, pa se je ustavil in na koncu zgolj skomignil z rameni. njen brat je vedno govoril, kako nadarjena je bila svetlolaska in kako zelo dobro ji bo uspelo v umetniškem svetu. bil je prepričan, da bo nekoč slavna. vraga, celo shranil je njene čečkarije in se vedno šalil, da bo jih prodal za milijonske zneske nekega dne, ko bo njegova sestra slavna. zdaj pa je bil alex mrtev in njegova mala, ljubljena ellie je ostala sama na tem svetu. jo je res lahko obsojal, če ni več hotela početi tistega, kar je njen brat tako zelo cenil in pri čemer jo je spodbujal? najbrž je bilo boleče in težko zanjo. zato je bil tiho – najbolj preprosta rešitev, vsekakor. dvignil je pogled ob njenih besedah in se počasi nasmehnil. imela je prav, bil je njegov prijatelj. »bil je moj najboljši prijatelj,« je dejal in se ob tem še bolj na široko nasmehnil. bila sta si tako različna, da si bolj ne bi mogla biti. prihajala sta praktično iz dveh različnih svetov in vendar sta se nemudoma ujela in skupaj preživela cele popoldneve, čeprav zdaj, ko je premišljeval za nazaj, ni videl povsem nič uporabnega v tem. imela sta se krasno, seveda, ampak koristnost tega druženja je bila povsem drugačna kot pa bi jo lahko merili na klasične načine. morda bi… morda bi bil sebastian drugačen, če bi bil njegov najboljši prijatelj še živ. morda bi sledil začrtanem toku svojega življenja in ne bi postal razvajeni dedič, za katerega so ga zdaj vsi imeli, pa čeprav je bil v resnici daleč od tega; ampak zdaj ga ni nihče več poznal. ne zares.
sam pri sebi se je zasmejal ob njenem predlogu in odkimal. »ne. hvala, ampak ne, hvala. mislim, sploh ne,« je hitro ugovarjal njenemu predlogu in za trenutek utihnil, potem pa se je zbral. »modrice izginejo same. sčasoma. navajen sem,« je spet povedal več, kot bi lahko. običajni ljudje niso bili navajeni modric – običajni ljudje niso korakali naokrog s podplutim telesom, ki je bilo posledica pretepa prejšnje noči, prav tako pa običajni ljudje niso hodili okrog z na novo nastajajočimi modricami, ki so bile zaenkrat še temne barve. zbral se je. zvenel je sumljivo in zaradi tega se je vdal v usodo. če bi pustil te besede obviseti v zraku, bi se najbrž spraševala, kaj so pomenile. nekoliko se je premaknil, segel do roba svoje majice in jo nekoliko privzdignil. »tole sem imel v mislih in še preden kaj rečeš – v redu sem, častna,« se je nasmehnil, medtem ko ji je razkril zgornji del svojega telesa, kjer je bilo nekaj starih brazgotin, nekaj modric in nekaj ran. pa saj ni bilo hujšega – sebastian sam je vedel, da so bile to samo površinske rane, čeprav je levi del njegovega telesa najbrž izgledal huje zaradi brc, ki jih je staknil tja. že v naslednjem trenutku je spustil majico in dvignil pogled, v njegovih očeh pa je bil tokrat presenečen izraz. moral se je zasmejati ob njenih besedah, medtem ko se je udobneje namestil na svojem stolu. »kakšnemu dekletu?« je dejal in se sam pri sebi nasmehnil – njegovo vprašanje je bilo najbrž samo po sebi dovolj zgovorno.

tagged: lovely aurelie