Nogi je postavljala drugo pred drugo, medtem pa z rokami izvajala razne zapletene gibe. Vse skupaj samo po sebi ni bilo nič posebnega, sploh, ker je stala na eni od zapuščenih tirnic in jo je do tal ločilo zgolj kakih deset centimetrov, a nekako je morala vaditi. Štiriletni premor od gimnastike, ki si ga je zaradi mnogih modric vzela v času, ko je dom delila s Theom, jo je naučil pomembnosti ohranjanja gibljivosti. Po mučenju, ki se mu je v cirkusu reklo trening, si ni nameravala dopustiti, da bi ji mišice znova zakrnele. Poleg tega pa so bile njene veščine več kot uporabna stvar, sploh, ko je bilo treba vlomiti v kak težko dostopen prostor. Oboževala je preizkušanje svojih sposobnosti in postavljanje novih mej, zato ji nobena še tako osnovna vaja ni bila odveč.

Za trenutek se je umirila, ulovila ravnotežje, nato pa je po krajšem zaletu izvedla kolo brez rok. Njen doskok bi moral biti popolna lastovka, vendar je za to veliko predolgo lovila ravnotežje. Nejevoljno se je namrščila, se na mestu obrnila in vajo ponovila. Enkrat, dvakrat, trikrat – dovolj dolgo, da je bil njen pristanek končno popoln. Naredila je še nekaj obratov, zgolj, da se je prepričala, da vse še vedno teče kot namazano, nato pa je v daljavi opazila približujočo se postavo. Ustnice je raztegnila v medel nasmešek, nato pa je naredila še en premet in tokrat pristala na travi ob tirih, od koder jo je že od samega začetka opazovala steklenica dobrega, starega škotskega viskija. Počakala je, da se ji je temnolaska približala in medtem usnjeno jakno, ki jo je prej skupaj z bulerji malomarno vrgla v pesek, zložila skupaj, da je potem ne bo iskala. Po turško je sedla na tla in se naslonila na dlani, medtem ko je pustila, da so jo greli še zadnji sončni žarki, ki so počasi izginjali na obzorju. Močno je upala, da je bila Tea tokrat dobre volje, kajti zadnjič sta se pošteno sprli preko povsem banalne stvari, ki se je danes niti spomnila več. Ob misli na to je zavila z očmi in se že milijontič vprašala, kako sta pravzaprav sploh pristali skupaj? Verjetno že po njenem prvem tednu v mestu, ko je iskala službo in ob tem mimogrede zatavala v enega od tistih zanikrnih barov, kjer si lahko našel vse: od striptizet, kurb in še ostalega sranja do droge in praktično vsega, kar si je človek poželel. Hitro je presodila, da to ni bil prostor zanjo in to je očitno izražala tudi na zunaj, saj ji je temnolaska, ki ji je bila vedno bližje, povedala kar ji gre. In to je bil prvi od njunih mnogih prepirov, ki so se dogajali vse od takrat. Po nekaj več kot izvirnih žaljivkah sta po bog ve kakšnem čudežu obe obmolknili in se odločili, da sta si pravzaprav precej všeč. Kmalu po tem se je zgodila tudi prva od njunih pijanih noči, ki sta jih preživljali praktično povsod po mestu, vsak teden drugje.

»Zamujaš,« je rdečelaska poudarila, čeprav sta bili dogovorjeni ob sončnem zahodu – precej nenatančnem času torej. Nekaj minut jo je s pogledom resno prestreljevala, nato pa se je zarežala in potrepljala tla ob sebi. »Spravi se sem.« Besede, ki sta si jih izmenjale nikoli niso bile prijazne, vljudne ali sladke. Hvalabogu, sicer Alais že davno ne bi bilo več tu. »Glej kaj imaaaam!« je zapela in pomigala s steklenico dobrega starega Jacka, ob kateri so se rjavolaski zasvetile oči. »Ti je všeč, kajne?« Zarežala se je in odvila zamašek, nato pa naredila prvi požirek. »Torej, kaj bo dobrega? Kake pretresljive novice iz Filadelfijskega podzemlja?«

»Seveda bi lahko. In še o tisoč drugih stvareh, ampak kje je zabava v tem?« Skomignila je z rameni in se skorajda zvrnila v kup trave, kjer se je nato udobno namestila. Z nekaj strahu v očeh je opazovala steklenico, ki je zaradi Tee letela po zraku in na srečo pristala na mehki travi, ki je ublažila udarec. Ne bi bilo dobro, če bi se stvarca polila, kajne? »Seveda ne. Za naju samo najboljše, ne da?« Bila je dobro razpoložena, pripravljena, da se večer sprevrže v zabavo, pa čeprav samo zanjo. Mirne duše bi lahko rekli, da Dorotea na Alais ni imela dobrega vpliva in ne bi se zlagali. Čeprav je rdečelaska vztrajno hodila po samem robu jo je njena temnolasa prijateljica vztrajno vlekla vedno nižje. Ni bilo v njeni naravi, da bi se nacejala z alkoholom in nato kolovratila po mestu. Tega pravzaprav sploh ni potrebovala, v njeni glavi je bilo že tako dovolj zmešnjave, ki ji je dajala norost potrebno za uživanje njenega lastnega življenja. Ko je bila v družbi svoje tako rekoč najboljše prijateljice pa so bile izbire običajno tri: ali se bosta prepirali na življenje in smrt, napili do mrtvega ali pa zadeli. Od vsega ji ej bila druga opcija še najbolj pri srcu, zato je bil striček Jack sedaj že njun reden spremljevalec, belega praška, ki je bil vedno na dosegu temnolaskine roke, pa se je vztrajno ogibala. »Saj ne bova takoj zeksali cele flaše.« je zavrnila Teino obotavljanje in steklenico vzela nazaj. »Lepo požirek za požirkom, pusti naj se nalaga. In potem bamf: svet v meglenih barvah.« Zarežala se je kot pečen maček, steklenico pa odložila v pesek med njiju. »Se ji je pa posrečilo, a? Zadetek na loteriji, samo da ti ne pokradejo polovice dobitka z davki.« Naslednje besede so jo pripravile so glasnega krohota. »Zdaj pa vem katero misliš. Prasico, ki mi je polila pijačo, ko sem prišla na obisk. Tista, ki sem ji potem zlomila kozarec na glavi?« Lepi spomini. »Sicer pa: če je njej uspelo zagrabiti bogatega starca, zakaj si ne bi kakega privoščili še midve? Tisto leto zanič fuka že preživiš, če veš, da te po infarktu čakajo njegovi milijončki.« Samo izbrati bi bilo treba pravega in ga oviti okoli prsta. Potem pa ga s hitro pošto poslati na oni svet, da ji ne bi predolgo grenil življenja Mala malica. Nekaj skokov v posteljo na dan pa bi ga mešanica viagre, viskija in divjega naskakovanja z njene strani pognala v višave, dokler ne bi staro srce končno nehalo tolči. Sanje vsakega dekleta, ki je že kdaj bilo na psu. »Oh, kako smo vljudni!« Sarkazem je bil njun materni jezik, ko sta govorili druga z drugo, kletvice in žaljivke pa domačo narečje. »Vem, da te en kurac briga za vse skupaj ampak povem ti: denarci kar letijo k meni.« Naklonila ji je enega najbolj arogantnih nasmeškov, ki je izražal njeno zadovoljnost s službo. »Samo še kak mesec pa bom končno lahko popokala kufre in izginila iz stanovanja tistega pankrta.« Njene besede so seveda letele na njenega ljubega bratca Thea, pri katerem je bila začasno nastanjena. Vsak dan je bil pekel v malem, z vsem jebenim dretjem in kurbami, ki jih je vsak dan vlačil s sabo. Edina dobra stvar je bila, da se je, od kar mu je po prvem poskusu pod grlo potisnila enega svojih nožev, ni niti poskušal več dotakniti. »Torej, draga moja: bova poleg kvalitetnega pogovora nocoj počeli še kaj ali se ga bova samo nalili do nezavesti?« Pograbila je steklenico in naredila še en krepek požirek.