beach

Naslov sporočila: beach Ned Mar 24, 2013 2:40 pm

MADELEINE&IVALYN

bila je izmučenaaa. bila je tako zelo izmučena. celi teden vstajanja in prihajanja domov ob šestih. 12 ur trdega dela, potem pa še kakšni 2 uri doma pospravljanja, kuhanja in potem končno se uleže v posteljo in zaspi... seveda, spet do šestih in tako se vrti do sobote, ko lahko končno spi eno uro dlje, saj se ji dopoldanska izmena začne v soboto uro pozneje. in končno je tukaj nedelja, ko lahko mirne duše spi do desetih, si pripravi kosilo in potem počne kar ji je pač volja. hvala bogu za nedelje. ivalyn se res življenje zdi te dni tako mikavno, da bi bila pripravljena celo na samomor. samo uspel ji ne bi. njej že ne. je poosebljenje murphyjev pravil. njej ne uspe priti čez prehod za pešce ob zeleni luči na semaforju. kaj šele čez stiks. ko bi prebavila zaužitih štirideset apaurinov in se prebudila v bolnišnici z gumijastimi cevkami v nosu in z infuzijsko iglo v žili, bi poleg nje stala njena cimra in prepevala tisti: "kako si mogla? saj vendar veš da te imamo vsi radi!" kar v prostem prevodu pomeni: "kako si mi jo drzneš tako zagosti?" nato bi privzdignila obrvi in se kot po tihem dogovoru vedla, da se ni nič zgodilo. you might as well live, bi rekla dorothy parker.
tako se je ivalyn po skromnem nedeljskem kosilu, ki si ga je končno uspela pripraviti, oblekla kopalke, ter kratke hlače, ter se odpravila iz stanovanja. kaj stanovanja... beznice! če ne bosta z cimro nabavile klime, ji ne bo niti potrebno narediti samomora, saj bo jo tako ali tako samo prej pobralo.
ko je prišla na plažo je razgrnila brisačo in se udobno namestila. sončna očala na ušesa, kapica na glavo, knjigica v roke, možgani na off...
in nenadoma jo je zasul pesek. očitno se je neka visoka in suha frajlica odločila da se bo utaborila ravno poleg ivalyn. kot da ni na plaži dovolj prostora. "hej, pazi kaj delaš," ji je rekla z zadričanim glasom.
ko se je dečva obrnila in začela s svojim opravičilom ali čem koli že, je ivalyn uzrla te modre, prodorne oči ki jih je tako sovražila. za trenutek ji je vzelo sapo, nato pa se je zlagano nasmehnila. "pozdravljena sestričnica. me pa moraš imeti res rada, da me še v filadelfijo zasleduješ," je rekla in skoraj več ni skrivala jeze v glasu.
na dečvo pred njo jo je vezalo veliko spominov. večinoma spominov iz skupnih božičev preden je umrla babica, kjer je babica zahtevala da prideta oba njena sinova z družinama, pa če prav sta se sinova na smrt sovražila. ti družinski prazniki so se ponavadi končali z modricami na očetovih očeh, populjenih las njene mame, ter ivalyninimi uničenimi darili. ivalyn bi lahko prisegla, da še ni srečala v svojih triindvajsetih letih družine, ki se bi bolj sovražila, kot so se oni. začelo se je z nekim sporom med očetoma, toda preneslo se je v vsako korenino obeh družin in tako je sedaj tukaj vojna mccormackovih in rocherovih. pravzaprav, ivalyn ni bilo prav nič mar za rocherjove - če so le bili v daleč od nje. naprimer, v novi zelandiji. kljub vsemu, je morala pohvaliti madeleininega očeta. pametno je naredil da je šel v novo zelandijo. ivalyn se je spominjala, da ko sta še bili z madeleine majhni dečvi in še nista razumeli tega sovraštva med družinama, ter se jima je vse skupaj pravzaprav zdela zabavna igra kavsanja, ji je madeleine povedala, da ji očka veliko krat reče, da ne spada tja kjer sedaj živi. pravzaprav, je bilo ivalyn vseeno kam spada. za njo je bilo mesto kamor spadajo rocherjevi čim dlje od nje in njene družine. zato bo kar najbolje, da to dečvo tukaj postavi tam kamor spada. in to hitro, preden ji pokvari dan.

Gost

river

nestrpno se je razgledovala skozi vetrobransko steklo svojega rdečega golfa in čakala, da zasveti težko pričakovana zelena luč. semaforji so ji šli od nekdaj pošteno na živce, - saj komu pa pravzaprav ne grejo, če smo realni - ker so bili avti na sosednjih pasovih dovolj blizu, da si brez problema lahko opazoval druge potnike. sama tega sicer ni počela, so pa za to poskrbeli kakšni posebno zdolgočaseni samci, ki jim je bilo v neverjeten užitek opazovati privlačne ženske za volanom. vedno, ko je opazila koga takšnega, jo je neprijetno zmrazilo in najraje bi mu kazenski listek poslala kar tam, skozi okno. seveda je dramatizirala, toda vse to je bilo posledica velike količine pozornosti, ki jo je prejemala še kot prostitutka v rodnem mestu. takrat ji je bilo le rahlo neprijetno, zdaj pa ji je že nekoliko preraslo čez glavo. »končno,« je olajšano zamrmrala in pospešila naprej po ravnini. namenjena je bila na vzhodno obalo, kjer je načrtovala preživeti miren dan na plaži. najverjetneje s knjigo v roki in kakšnim brezalkoholnim koktajlom za žejo. kljub njeni predanosti in ljubezni do dela, ki ga je opravljala, so bili prosti dnevi darilo, ki ga je bilo potrebno kar najbolje izkoristiti.

čez nekaj minut je že izstopila iz avtomobila, ter se s sončnimi očali zadovoljno zazrla v od sapice nakodrano gladino morja. ni bilo pretirano vroče, kar ji je povsem ustrrzalo - ni bila privrženec cvrenja v peklenski vročini, kot nekateri posebneži. obeta se res krasen dan. zajel jo je tisti prijeten občutek tople sreče, ko se ti zdi, da niti ena stvar ne more iti narobe. da je to eden tistih popolnih dni, ki minejo natančno tako, kot si načrtoval, včasih celo s prijetnimi dodatki. če odmislimo jutranjo nezgodo s hišnikom njenega bloka (po nesreči jo je polil z vodo), bi bil to lahko eden izmed takšnih. vsekakor je močno upala, da je res.

z veliko platneno torbo, polno raznih koristnih in nekoristnih stvari, je živahno zakorakala na glavno plažo, ki je bila presenetljivo skoraj prazna. le tu in tam se je kdo sončil in v vodi je čofotal par navdušenih otrok - celo po navadi tako priljubljen prostorček v senci nagrbančenih dreves je bil prost. brez oklevanja se je odpravila tja, ter najprej nekaj minut sede opazovala krasno morje, ki je bilo le nekaj metrov oddaljeno od nje. kljub njegovi vabljivosti pa ni nameravala niti prsta pomočiti vanj, vsaj ne danes. naposled je le vstala in si otrkala pesek z belih kratkih hlač, pripravljena na boj z zložljivim ležalnikom, ki ga je prinesla.s seboj. ni bil ravno najbolj enostaven pripomoček, sploh če nisi ravno praktičen tip - kot yasmin. že dve leti ji je delal probleme, toda nekako še ni uspela kupiti novega, ker je vedno pozabila. »presneta reč,« je zagodrnjala, ko ga je poskušala raztegniti, pa se ni in ni dal. naenkrat je na sebi začutila pogled in vsa trud je šel v nič, ko se je obrnila okoli sebe ter pred sabo zagledala riverja. v trenutku se je široko nasmehnila in mu pokimala. hej, river. kaj pa ti tukaj?« torej, verjetno se je sprehajal po plaži kot vsak normalen človek, toda to je bilo tisto skoraj nagonsko vprašanje, ki se ji je zaradi službe še toliko bolj zažrlo v spomin. »ehm, ne bi se branila nekaj pomoči pri temle hudiču,« je namrščeno pomignila na na videz nedolžen rumen ležalnik poleg nje. »nočem si ravno izpahniti ramen, zate pa vem, da ti ne bo nič. in to je bil kompliment,« se je zahihitala in se nedolžno zazrla vanj. lepotec.