njen oče
moja mala faith, moja princeska. upam si trditi, da sem jo vzgojil v pametno in močno punco, sposobno delati velike stvari. da, že samo zato ker svoje prave mame ni nikoli poznala sem se ji čutil dolžan posvetiti ves moj prosti čas, ki je bil sicer omejen glede na mojo priznano odvetniško pisarno. po pravici povedano me služba ne veseli pretirano, hočem le zagotoviti svetlo prihodnost moji hčerki in očitno imam za to vsaj nekaj talenta, sodeč po velikem povpraševanju po pisarni chandler's. za to sem izredno hvaležen, ker sem s pridobljenim denarjem faith lahko plačal študij na policijski akademiji, o kateri je sanjala že kot otrok. spomnim se, kako je bila navdušena nad policisti, ki so naju enkrat ustavili zaradi prehitre vožnje. gledala jih je s tistimi svojimi velikimi sivozelenimi očmi in ko so nas spustili, mi je zaupno zašepetala: »tudi jaz bom ustavljala ljudi!« svetleči žar v njenih očeh mi je povedal, da misli popolnoma resno – kot v potrdilo ni nikoli odstopila od svojega cilja, niti za kratek čas. ah da, izredno sem ponosen nanjo, čeprav me skrbi, da jo morda ne poznam tako dobro, kot si mislim da jo. ampak vsak ima svoje skrivnosti, konec koncev ji tudi jaz nisem povedal vsega, kar je čisto normalno. in sedaj samo še držim pesti, da bo v filadelfiji uspela. verjamem vanjo.

očetovo bivše dekle
ne razumem, zakaj me ni marala. meni osebno je bilo dekle zelo všeč, res je zelo podobna brandonu, tako na videz kot tudi v obnašanju. poskušala sem se ji približati in se povezati z njo, vendar me je vedno znova, sicer vljudno a vseeno zavrnila. mogoče se ji ni zdelo potrebno, da ima v življenju ženskega akterja, ki bi ji nadomestil pravo mamo in to bi bilo povsem logično. saj jo razumem, čeprav sem sama odraščala v celi družini tako da tega občutka ne poznam, pa vendar. gotovo je čisto vajena življenja samo z očetom in se ji najbrž zdi nesmiselno, da bi nad njo bdel še nekdo. ali pa se ji zdijo ženske le nepotrebna ovira, ki moti njuno srečno skupno bivanje? kdo bi vedel. kolikor sem slišala, se je zdaj, po končani policijski akademiji, menda preselila v filadelfijo. ne vem, koliko se bo znašla na svojem, ker se mi je vedno zdela nekoliko preveč naivna in nesamostojno, toda upam na najboljše. konec koncev mi je prirasla k srcu, ne glede na njeno odrivanje.

njen bivši (in edini) fant
oh faith. navzven tako preprosta, vljudna in trmasta, v resnici pa tako zapletena. skupaj sva bila eno leto in pol, čeprav sva se vmes velikokrat prepirala, po navadi zaradi čisto banalnih stvari. vseeno sem jo ljubil, z vsemi njenimi napakami in skrivnostmi, ki jih nikoli nisem izvedel. bila je ambiciozna, odločna, strogo se je držala svojih načel, vendar na žalost nekoliko naivna. marsikdaj je zaradi tega zašla v težave, ki pa so z mojo pomočjo njenemu očetu (ki ga je imela neizmerno rada) ostale skrite. v ljudeh vidi dobro tudi kjer ga ni, in zelo rada bi pomagala tudi komu, ki pomoči za nič na svetu noče. večkrat sem moral prebutati kakšne nasilneže, ki so jo hoteli hladnokrvno izkoristiti in bil potem deležen faithinega trmarjenja, ker ji ni bilo prav da sem se nanje spravil s silo. ni živela nad oblaki ali kaj podobnega, še predobro se je zavedala krutega realnega sveta, toda ni ga hotela sprejeti. želela si je spremembe in verjetno se je prav zato odločila za poklic policistke. ne dvomim, da bo svojo službo opravljala več kot odlično.

nekdanja najboljša prijateljica
včasih sem se počutila nekako prikrajšano, ker mi faith nikoli ni povedala vsega. nikomur ni. kljub njeni zaupljivosti so bile njene skrivnosti očitno preveč pomembne, da bi jih zaupala komurkoli razen sebi. dvomim sicer, da bi bile ravno temačne ali kaj podobnega, ker vem, da se v takšne stvari ne bi nikoli spuščala, morda so bile le… ne vem, neprijetne? ničesar ne morem reči, ker mi je bila vedno uganka. kljub temu, da sem bila celo osnovno šolo in še kasneje – praktično do njene selitve v filadelfijo pred enim letom – njena najboljša prijateljica je nisem mogla prebrati. vsekakor pa je dajala vtis močne in sposobne ženske, ki se zna postaviti zase. in ne sovraži skoraj nikogar, svoje neodobravanje pa izrazi z zelo vljudnimi besedami. bila je bolj zrela od večine najinih sošolk, ker se je za razliko od njih že zgodaj zavedala, kakšen je svet in čeprav še zdaleč ni vedela, kakšno je življenje si je želela, da bi ga posvetila delanju dobrega. jaz sem jo pri tem vedno podpirala, tudi razumela sem jo. hotela je in še vedno hoče, da se svet spremeni na boljše.