for lovely sienna.
ne glede na to koliko je ljubil svoj poklic in koliko je užival v lovljenju neumnežev, ki so po svoji krivdi pristali v napačnih vodah, je sovražil, kako mu je delo policista uničilo skoraj vse vikende. težko oziroma nemogoče je našel kaj časa za zabavo in sprostitev, ki bi jo tako obupno potreboval. bil je eden tistih tednov, ko se je ves čas veselil le vikenda, ki je bil po dolgem času rezerviran le zanj in za zabavo. tik preden bi zadnji delovni dan prestopil prag policijske postaje, preden bi stopil v svobodo, pa je za sabo slišal tako nadležen glas poročnika, ki je lovil vse podrejene in se drl: »danes zvečer underground zabava. vse enote tja, če hočete obdržati svojo službo, seveda.«

ni vedel ali bi se smejal ali jokal nad svojo neobstoječo srečo, medtem ko je stal pred vhodom in vlekel vase zadnji dim cigarete. želel si je domov, na domačo teraso, kjer bi lahko v miru kadil in pil poceni vino – namesto tega pa se bo moral to noč očitno ukvarjati z neumnimi, pijanimi in pohotnimi mladoletniki. manjša skupina le-teh je že stala pred vhodom in se pregovarjala z ogromnim varnostnikom, ki jim ni dovolil vstopa. »mogoče pa ne bo tako grozno,« je upajoče zavzdihnil in obšel skupino. varnostniku je namenil nek spačen nasmeh, ki naj bi pomenil dobro ti gre in nikoli ne imej otrok, saj vidiš kakšen hudič so, nato pa je sledil glasni glasbi, ki je predstavljala popolno nasprotje njegovega glasbenega okusa. prišel je do ogromnega plesišča z barom, kjer so se drug po drugem obešali pijani in verjetno tudi zadeti ljudje, za katere je močno dvomil, da so polnoletni, vendar se mu ni zdelo vredno ubadati z njimi. hotel si je poiskati boljšo žrtev, nekoga ki ga ne bo pobruhal, po možnosti pa bi ga lahko tudi zabaval. nadaljeval je z raziskovanjem, dokler ni prišel na streho stavbe, kjer je vladalo veliko bolj umirjeno in odraslo vzdušje. s pogledom je zaokrožil po čudovitem razgledu na philadelphio, ki mu ga njegovo stanovanje ni ponujalo. njegovo oko je ujelo tudi bar, ki ga je tako poželjivo vabil k sebi. »v službi si, pizda,« je tiho zaklel, vendar pa je že v naslednjem trenutku pri baru zagledal tudi znan obraz. bila je vročekrvna in uporniška blondinka, s katero sta imela že bližnje srečanje, iz katerega je marc odšel z nekaj modricami in celo nekaj nedolžnimi urezninami.

tokrat bo njegova. tokrat bo odšla z njim, skupaj bosta sedla v avto in odpeljal jo bo na… policijsko postajo, čeprav bi jo po drugem premisleku z veseljem odpeljal tudi kam drugam. ob pogledu nanjo se je prvič v večeru zasmejal, končno si je našel zabavo. neopazno se je približal baru, kjer se je prepričal, da je blondinka sama. jasno je bilo, da je tudi sama na nalogi, saj je, tako kot tudi on, močno izstopala med vso pijano mladino. »dober večer, prijateljica!« usedel se je na stol poleg nje. pripravljen je bil še na kratko predigro pred dejanskim napadom. »boš tudi meni kaj prodala, ali pa me boš samo zabodla in pretepla tako kot je v tvoji navadi.« ni se bal, da bi dekle skušalo pobegniti, saj je vedel, da ji bo lahko brez težav sledil. danes mu ne bo ušla.

for lovely sienna.
z zanimanjem je spremljal vsak gib svoje sogovornice, ki več kot očitno ni bila navdušena z njegovo družbo, medtem ko je sam naravnost užival v nadlegovanju in živciranju blondinke. »ah daj no, po nedavni…nesreči, si lahko vsaj prijazna z mano. kmalu bi me spravila na oni svet, mislim da si zaslužim vsaj opravičilo.« s posmehom v očeh se je zazrl vanjo. za hip je z mislimi neopazno odplaval stran, ni mu bilo jasno kako se je nekdo tako urejen, eleganten in predvsem normalen znašel v tolpi, na družbenem dnu. običajno so bile njegove tarče mladoletniki, ki so si pač v norih letih odločili uničiti življenje, ona pa je bila drugačna – namesto v tolpo bi jo postavil k višjemu, bogatejšemu sloju, s popolno družino in popolnim življenjem. očitno ji je moralo nekaj hudo spodleteti v življenju ali pa je bila samo ena tistih resnično psihopatskih prestopnikov, ki ne vidijo svojih napak in si zaslužijo psihiatrično bolnišnico namesto zapora.

»opa, nisem si mislil, da se v tvoji glavici skrivajo tako perverzne misli. dovoli, da ti pred vklepanjem vsaj kupim pijačo.« s prstom je pomignil natakarju, ki je zdolgočaseno čakal na kakšno naročilo. »kje se pa bova vklepala… pri meni ali tebi?« zasmejal se je sam svoji šali, nato pa natakarju oddal naročilo. po kratkem a tehtnem premisleku se je zadovoljen odločil, da si tudi sam zasluži pijačo – teoretično dela trenutno pod krinko, ki bi bila prehitro razkrita, če bi se na zabavi odpovedal alkoholu. kljub temu, da je marc več kot užival v svoji nalogi, pa jo je hkrati vzel tudi smrtno resno. lovil je vsako napako, ki bi jo lahko sienna storila, nadzoroval je okolico in upal, da se bo kmalu prikazala pri šanku tudi kakšna stranka, ki bi tako zapečatila usodo dekleta. »oh ja, zabodi me pred vsemi temi ljudmi.« posmehljivo se ji je zarežal v obraz, nato pa s pogledom zaokrožil po množici ljudi, ki se je nabrala na strehi. »vidiš ljudi okoli sebe? temu pravimo na policiji priče…«

k sebi je potegnil kozarec viskija, katerega je ravnokar odložil pred njim natakar, pred sienno pa je porinil kozarec martinija. »oh prosim, razsvetli me. daj, povej česa ne morem razumeti. mogoče tega, da sem na napačni strani, da uničujem današnjo mladino in da sem trn v peti celemu svetu? aja ne, ups – to si ti,« je nesramno odbil pripombo sogovornice. čas je že bil, da jo nekdo seznani s kruto realnostjo in njenim nesmiselnim početjem. pomignil je s kozarcem, ji namenil zajedljiv nasmeh in zlil mrzel viski po grlu. prižgal si je cigareto, naredil nekaj dimov, nato pa z zanimanjem opazoval kako se je dim izgubljal v zvezdnati noči… tako kot se je on izgubljal v svojem življenju.

»kako konča nekdo takšen kot si ti… tako nizko?« vprašanje je bilo postavljeno bolj zaradi lastnih interesov kot službenih. iz njenih ust si je želel slišati potrdilo, da se je sama odločila za svojo življenjsko pot ter da je ni življenje prisililo v to, želel si je neko zagotovilo, da se ne bo zgodilo z njim isto kot njo. še preden bi sogovornica lahko prišla do besede, si je njeno življenjsko zgodbo spomnil kar sam: »verjetno si že od vedno taka prasica in te zato nihče ni ljubil. sedaj pa iščeš ljubezen v tolpi.« na njegovih ustnicah je zaradi namišljene jasnovidnosti zaseval ponosen nasmešek, hkrati pa je z zanimanjem opazoval kakšno reakcijo bo s tem sprožil. hotel je, da se dekle končno zlomi in odvrže oklep, ki je uničeval njegovo majhno akcijo.

for lovely sienna.
všeč mu je bila. ni bila ena tistih, ki bi ob prvem stiku s policistom dobila živčni zlom in pobegnila, imela je pogum, da se tukaj pogovarja z njim, pa čeprav je bil njegov namen jasen – spraviti jo za zapahe. njena samozavest ga je zabavala, hkrati pa je tudi užival ob misli, kako bo še danes to samozavest strl. vsak njen odboj njegovih pripomb ga je nasmejal, predstavljala mu je izziv, ki ga je več kot z veseljem sprejel. »aja, otročji sem jaz… nazadnje ko sem preveril, sem bil jaz tisti, ki ima pošteno in dobro službo, ti pa se ukvarjaš s preprodajanjem droge kot kakšna neumna, napumpana petnajstletnica.« je posmehljivo zavzdihnil. spoznanje, da je očitno tudi sienna ena izmed tistih prestopnic, ki verjamejo, da delajo dobro, ga je skoraj razočaralo. očitno je narobe ocenil situacijo in je imel vseeno opravka z najneumnejšo vrsto zločincev. »ah, nehaj že s tem ubogim ustrahovanjem. ne pristaja ti. samo govoriš, pa brez učinka. in še preden mi pod nos vržeš kako si me že zabodla… nehaj.« ovratnik svoje majice, si je potegnil nižje, da je razkril svojo golo ramo. »vidiš to majhno pikico?« s prstom je pogladil brazgotino, ki je bila precej večja kot le majhna pikica. »to mi je storil tvoj zobotrebec. tako da ja, tvoj ego se lahko vrne nazaj na realna tla.« da, užival je. za trenutek je v sebi začutil celo nekaj podobnega žalosti, ker jo bo moral spraviti v zapor. bilo jo je škoda – no, škoda je bilo njene odrezavosti in odločnosti.

ob njeni omembi policijskih napak se je zdrznil, od glave do pet je začutil kako se ga začenja lotevati napetost. zdelo se je kot, da mu odmira vsaka mišica posebej. sienna je imela prav in sam je to najbolje vedel. zaradi njega je nasrkal nedolžen brezdomec, ki se je slučajno znašel na kraju zločina, njegova družina pa je mirno pobegnila in on jim je to dovolil. nasmeh na ustnicah mu je zbledel, očitno je narobe ocenil svojo sogovornico – ni bila tako neumna, kot je sprva delovala. zadela ga je v točko, ki ga je najbolj bolela, spomnila ga je na preteklost zaradi katere mu propada življenje. marc je obsedel v tišini, igral se je s škatlico cigaret in se pretvarjal, da je njeno pripombo preslišal. ni si hotel pokvariti večera.

nasmešek se mu je narisal nazaj na ustnice šele, ko je ugotovil, da je tudi on zadel njeno bolečo točko. leta dela na policiji so mu prinesla dovolj izkušenj, da je vedel, kdaj je razbil oklep nasprotnika. »iskreno? zdiš se predobra, da bi se ukvarjala s tolpo… dokler ne odpreš ust seveda.« prvič v večeru se ni le norčeval, mislil je resno, čeprav je bilo to iz njegovega tona težko razvidno. nad svojo iskrenostjo je bil presenečen tudi sam. »jaz sem zapuščen pes? kdo se je priklatil iz new yorka v philadelphio? očitno te že tam ni nihče maral, zdaj pa moraš svojo bedo raznašati še tukaj… ja, preveril sem te.« s prstom je zaokrožil po robu praznega kozarca in pomignil natakarju za novo rundo. sprijaznil se je, da bo noč še dolga, saj je bilo očitno, da ni imel nihče namena odnehati. »nisva si tako različna, veš. tudi ti si popolnoma brez ljubezni, emocionalno pa si še bolj poškodovana kot jaz. nisem prepričan, če hočem sploh vedeti kaj so s teboj delali v otroštvu, da si postala takšna kot si sedaj.« resno se je zazrl v njene oči. »vem, da sem polom od človeka – so mi to povedali še prevečkrat, ampak jaz se vsaj trudim, da naredim nekaj dobrega… medtem ko si se ti popolnoma vdala. in jaz bom nekega dne priplaval nazaj na svetlo, ti pa boš vsakič padala le globlje in globlje v temo.«

v marcovem vidnem polju se je že čez nekaj trenutkov prikazal pijan tip, ki se je približeval sienni izza hrbta. opotekal se je okoli barskih stolčkov, dokler mu ni končno uspelo priti do njiju. marcu se je hitro, še preden bi mladenič kaj spregovoril, posvetilo, da je prišel k svoji dilerki. končno jo ima v pesti.


______________________________
((sem dodala tegale pijančka, da nastane malo policijske akcije, if you don't mind:3 ))

for lovely sienna.
dlje kot je trajal njun pogovor, bolj ga je begala. njen način govora je pričal o tem, da je morala biti dobro vzgojena. njegove pripombe je odbijala z eleganco, znala je uporabljati prave besede, predvsem pa je obvladala besedni dvoboj, s katerim se je spretno izogibala njegovemu prikritemu zasliševanju. kako se je takšno dekle znašlo v tolpi, v nečem tako umazanem, podlem in nasilnem. hkrati pa je v njenem glasu zaznal tudi popolno zavračanje tolpe, o čemer je pričala tudi njena kristalno čista kartoteka. po dolgem času je našel osebo, ki se je zdela še celo bolj zapletena kot on sam. »pozna se ti da nisi domačinka. prosim reci, da ne pričakuješ, da boš dejansko kam prilezla po tej vaši lestvici. slej kor prej boš tudi ti končala na vogalu, vsake se sčasoma naveličajo. sprehodi se kdaj po zakotnih ulicah mesta, našla boš same svoje predhodnice,« je razočarano zavzdihnil. ko je že mislil, da ima dekle mogoče le nekaj zdrave pameti, ga je vedno znova razočarala. vsakič, ko je upal, da mu je končno uspelo prebiti del njene maske, je svoj obraz le še bolj skrila - vsaj upal je, da je šlo zgolj za masko in ne zgolj za nizko inteligenco. »rad imam ogenj.« zarežal se ji je v obraz. užival je v iskricah jeze, ki so se svetile v njenih očeh.

»ozkogleden in nesposoben.« tiho je ponovil za njo. »kmalu bova ugotovila kako nesposoben sem,« je rekel bolj sebi kot njej ter z mislimi že ušel k njeni aretaciji. tako močno si jo je želel videti za zapahi, hotel ji je uničiti ves ponos in vso samozavest, ki je kar bruhala iz nje. on bo bil tisti, ki jo bo spravil na kruta, realna tla in jo soočil s tem kakšna prasica v resnici je. in pri tem mu vsekakor ni v nobeno pomoč njena kartoteka, s katero se lahko sienna resnično pohvali. po zadnjem incidentu je celo noč iskal kakšen madež v njeni zgodovini, vendar povsem zaman. »kmalu bom nekaj našel, ne skrbi. v tvojih očeh se vidi, da nisi tako nedolžna. odkril bom kaj te je spremenilo v tako kot si.« v mislih je imel vse najhujše možne scenarije, kajti iz svojih lastnih izkušenj je vedel v kaj te uničeno otroštvo lahko spremeni. sam se je na koncu sicer vseeno rešil, no vsaj približno, medtem ko njej očitno ni uspelo. »greš stavit, da bom našel nekaj?« njeno podcenjevanje ga je zabavalo. »posilstvo v otroštvu, takšne in drugačne zlorabe, ločena starša, zlomljeno srce… sem na dobri poti?« premeril jo je od glave do pet in nadaljeval: »zlomljeno srce, kajne? čestitke revežu, kateremu je uspelo pobegniti.«

njena nastrojenost proti policiji ga je začela počasi živcirati. opominjala ga je na napake, ki jih je storil v preteklosti, na napake, ki ga že tako ali tako dovolj skelijo. vsekakor ni potreboval še dodatnih opominov, s katerimi pa njegova sogovorka sploh ni znala nehati. »pa kaj je s tabo? nehaj že s tem govoričenjem čez policijo in sistem, nazadnje ko sem preveril je kljub napakam še vseeno storila več dobrega kot ti in tvoji.« njegov glas je počasi postajal vse bolj in bolj razdražen, čeprav tega ni hotel pokazati. on je tisti, ki bi moral najti njeno šibko točko, ne pa obratno. »nikoli nisem rekel, da nisem bednik in izmeček,« je pripomnil skoraj neslišno. to sta mu že dovoljkrat povedala starša, sčasoma se je tega preprosto navadil in začel žaljivki jemati kot del sebe.

z zanimanjem je spremljal prihod neznanca in reakcijo, ki jo je sprožil pri sienni – predrznost in nesramnost v njenih očeh je zamenjal strah. »ne ne, kar tukaj ostanita. mu bova skupaj pomagala,« je že vstal, da bi jo potegnil nazaj, preden bi lahko pobegnila, vendar je delo namesto njega opravil kar pijani tip, ki očitno ni popolnoma razumel kaj se dogaja okoli njega. zadržal jo je na stolu poleg marca, ki je imel tako odličen razgled na dogajanje, ki ga je celo zabavalo. užival je ob pogledu na sienno, ki je ostala tako nemočna in razkrinkana. »vidva kar v miru opravita,« se je nasmejal neznancu, ki očitno ni dojel namigov, ki jih je prejemal s strani svoje dilerke. »u, kaj res? tega mi pa ni še uspela priznati,« iz trenutka v trenutek je bolj užival, pijani tip je opravljal praktično vse delo namesto njega. »sienna, se mu ne boš zahvalila za tako vljudno reklamo?« zajedljivo se ji je zarežal v obraz, ko je stala ujeta med njima. končno mu je uspelo, strl jo je.

v trenutku, ko je na plano prišla vrečka belih tabletk, jo je marc izmaknil iz rok stranke. »tole bo moje.« potegnil je na plano svojo značko in jo z nasmeškom pokazal presenečenemu neznancu, ki je odšel tako hitro kot je prišel. lahko bi stekel za njim in aretiral tudi njega, vendar se mu ni zdelo vredno… imel je njo, to je vse kar je bilo važno v tistem trenutku. »pridi, nesposoben policist bo odpeljal popolnoma nedolžno žrtev v zapor.« trdo je prijel njeno majhno roko okoli zapestja in jo odvlekel mimo množice do neosvetljenega kota strehe, stran od ljudi. tam jo je spustil, bila je ujeta, brez možnosti za pobeg. ni je hotel odpeljati naravnost do postaje, čutil jo dolžnost, da jo še zadnjič opomni kako neumna je. v njej je videl nekaj podobnega kot v sebi, pokvarjeno osebo zaradi nesrečnega življenja. »si zdaj zadovoljna? končno boš dobila kar si iskala.«

for lovely sienna.
ob vsakem izrečenem stavku svetlolaske je marc lahko le smeje zmajal z glavo. branila se je na vse pretege, vsako njegovo izjavo je odbila, tudi če je bila izrečena povsem dobronamerno. ni mu pustila priti do nje, hkrati pa ga je še vseeno tako vlekla k sebi. vedel je, da se za nedolžnim obrazom skrivaj nekaj temnega in odločen je bil, da bo ugotovil kaj se ji plete po glavi. »ne glede na kakšnem ranku sem, vedno si ti nižje od mene.« kako je bila lahko tako slepa, tako neumna, da vidi v tolpi nekaj dobrega. pristala je na dnu, ona pa še kar rine nižje in se ne pusti rešiti. »o, je to izziv? vedno sem se želel izgubiti v labirintu. komaj čakam,« se je ravnodušno nasmehnil in iskal v njenih očeh najmanjši namig, kaj se ji plete v glavi. »opustim delo policista, ko ti opustiš tolpo… zmenjeno?« ponudil ji je roko, za katero je že vnaprej vedel, da bo zavrnjena. zdela se je preponosna, da bi kadarkoli priznala svojo napako in se ponižala nasprotnika, pa tudi če bi se ji šlo za življenje ali smrt…. bila je tipična ženska. »jaz ga nimam,« je skomignil z rameni. to je bilo res, v njegovem življenju se še ni pojavila ženska, ki bi mu povzročila kaj več kot hitrejše bitje srce, pa še to je po nekaj dneh izginilo. misel, da bi se moral ustaliti ga je strašila, zato se je celotnemu konceptu ljubezni in družine raje izognil. »nisem ravno strokovnjak za ljubezen, a očitno je, da ni bil tako nepomemben, drugače ti ne bi strl srca. naletela si na totalnega kretena, ki te je zapustil, ko je mimo njega priplesalo drugo kratko krilo, kajne? res, kakšen prasec, kako si drzne!« z lažnim zanimanjem in sočutnostjo se je poigraval z mislijo, kaj bi ji lahko ta moški naredil.

»uf ja, strla si me, zlomila.« s sarkazmom je uspel prikriti resnico, ki ga je uničevala že toliko časa. »jaz sem v resnici tvoj strašni šef, ki te je poslal danes sem prodajat tiste zadevice. vsak dan ubijem vsaj deset ljudi, moji hišni ljubljenčki so krokodili, denarja imam čez glavo, hkrati pa imam za glavo razpisano tudi mednarodno tiralico… ti je všeč moja temna skrivnost?« smeje se je zazrl v njene oči in ji vrnil pogled poln zmagoslavja. svojo skrivnost je moral prikriti s popolno ravnodušnostjo, zadnje kar je potreboval je bila neka prestopnica, ki bi vedela, da ni tako dober policist kot se vsem dozdeva. nekaj časa je z nasmehom sledil njenemu igrivemu kazalci, nato pa ga je preprosto odrinil stran. »torej ti si na vrsti, kaj je tvoja temna skrivnost?«

ko se je znašel z njo sam v zatemnjenem kotu, bi jo najraje močno udaril. kljub dolgem pogovoru, se še vseeno ni mogel odločiti ali je svetlolaska preprosto neumna, zmešana ali pa samo izredno pretkana. v istem stavku je omenjala svoje pravice, hkrati pa ga je že zmerjala in si že s tem prislužila kazen. »zaplenil ti jo bom vsekakor,« je prikimal njenim besedam in pospravil vrečko v notranji žep svoje jakne, kjer so bile tudi kovinske lisice katere je privlekel ven. »no definitivno boš prišla na naš seznam povezanih s tolpo oziroma mafijo, kar več ali manj pomeni, da ti bo nek policist vedno za petami… ne skrbi, vložil bom osebno prošnjo, da te dodelijo meni,« se ji je hinavsko nasmehnil, vedoč, da si ga po taki noči zagotovo ne želi imeti vedno za svojim hrbtom. »sprožila si začetek in sedaj se zagotovo ne boš rešila policije, sploh ne zdaj, ko je okrepljen boj proti tebi in tvojim.« igral se je z lisicami v rokah in se ji za korak približal. »in do zore imaš več kot dovolj časa, da se spoznaš z vsemi mestnimi kurbami in pijanci, ki bodo čakali s teboj. zabavna družba, boš videla - še posebno ted, izredno simpatična dvometerska gorila, gotovo mu boš všeč.« zavedal se je sicer, da se ji v zaporu ne bo zgodilo popolnoma nič – bila je njegova dolžnost, da poskrbi zanjo in resnično se mu ni zdela vredna problemov z nadrejenimi, vendar je vseeno poskusil z blagim ustrahovanjem. krhka, kakšna je bila, bi se morala vsaj malo zbati vseh rednih obiskovalcev zapora, ki so bili v resnici prav simpatični in so odlično poskrbeli za kratkočasenje v dolgočasnih nočnih izmenah. »bova videla kaj bom dosegel, ok?« je skomignil z rameni in ji stopil še korak bližje. bila sta dovolj daleč od množice, da jo bo lahko vklenil, brez da bi sprožil val pozornosti, s katero bi verjetno uničil tudi akcije svojih službenih kolegov. »najprej se bova vklepala, tako kot sva se dogovorila pri baru.« sedaj je stal že popolnoma poleg nje, zastrl ji je pogled in kakršnokoli možnost pobega. končno jo ima.

for lovely sienna.
sorry for being late, ampak ja, matematika je odpisana and i'm back(:
_______________________________
poigraval se je z mislijo kako je lahko svetlolaska pristala v tolpi, kakšna je bila preden si je totalno uničila življenje. predstavljal si jo je srečno, zaljubljeno, prijazno in predvsem… dobro. v misli mu je priplavala osladna slika tipičnih ameriških družin, ki so vse srečne, ko imajo skupne piknike na popolno urejenih zelenicah pred čudovitimi hišami. in ona se je skladala s tem svetom, manjkal ji je le tipičen rdeč pikast predpasnik in iskren nasmeh. »tako so me naučili,« je skomignil in izrekel debelo laž. če bi deloval po načelih svojih staršev bi bil danes ponesrečen zločinec, na begu ali pa že za zapahi, bil bi tak kot njegova sogovornica. »ah, ne boš se me znebila tako zlahka. šla boš z mano. če najebem jaz, najebeš tudi ti.« vrnil ji je nasmeh, le da je bil njegov za razliko od njenega iskren – iskreno je užival ob misli, da bo sienna končno srečala pravico. ne glede na vse, je preziral ljudi, ki so bili prešibki, da bi tolpi preprosto rekli ne oziroma da bi si pomoč in zatočišče našli drugje. kako so bili lahko ljudje tako neumni, da so rešitev svojih problemov iskali v še večjem problemu? »nikoli ne reci nikoli.« nasmejan ji je pomežiknil – kmalu bo rotila za pomoč, ko se bo hotela rešiti ječe. in takrat bo on tisti, ki jo bo lahko hladno zavrnil in jo strl. njeno zaničevanje ga je spravljalo v smeh, saj je vedel, da bo še isto noč on prevzel vse vajeti in ona bo ostala nemočna in sama. »aja? no super, da veš ti za moje strto srce celo pred mano.« ni vedel ali bi bil zaradi dejstva, da ni bil še nikoli zaljubljen obupan ali srečen. kmalu bo star trideset, on pa je še vedno sam in brez kakršnihkoli optimističnih napovedi za prihodnost. to je bilo dejstvo, s katerim se je žal moral sprijazniti. »nehaj z nakladanjem, požri svoj ponos in preprosto priznaj, da si bila zaljubljena in razočarana. saj nisi edina, praktično vsak drugi človek joka zaradi tega. tepec te je pač zapustil, kar me iskreno povedano ne preseneča. poskusi biti kdaj malo bolj simpatična, pa ti bo šlo bolje v življenju.« ponovno iskren nasvet, katerega si svetlolaska sicer ni zaslužila, a ji ga je vseeno ponudil, pa čeprav se je zavedal, da ga bo z vsem svojim ponosom zavrnila. »saj bi ti ponudil pomoč, da najdeva tega prasca in ga pretepeva, ker te je zapustil… pa si dejala, da z mano ne sklepaš dogovorov.« s sarkastičnim nasmehom, polnim lažne prijaznosti je samo skomignil z rameni.

prvič v tistem večeru je v njenem nasmehu zaznal nekaj iskrenosti, za trenutek je v njenih očeh videl celo prijazno osebo. »dragica…« je smeje poudaril besedo, ki ga je tako zabavala. »inteligenco tvojega šefa bomo že stestirali, ko ga dobimo – kmalu. v tvoje dobro, dragica, pa ti svetujem, da še ti dokažeš svojo inteligenco in se rešiš dokler se še lahko. dnevi tolpe so šteti.« mogoče je res nakladal, zavedal se je, da tolpa še zdaleč ni ogrožena, vendar je vseeno hotel še zadnjič poskusiti svojo srečo in zašiti sienno brez večjega napora. »vsi imamo temne skrivnosti.« sam jo to vedel še preveč dobro.

presenečen je bil nad samozavestjo, ki jo je uspela svetlolaska ohraniti tudi po tem, ko je zasegel njeno drogo. smeje je užival v izzivu, ki mu ga je predstavljala. »ne bodi tako prepričana. sledil ti bom na kurčev konec sveta.« po rokah je neučakano prekladal lisice in komaj čakal, da jo končno vklene in odpelje. kljub nekaterim pozitivnim lastnostim si vseeno ni zaslužila nič več od zapora. »mater, kako sem romantičen danes,« se je zakrohotal, ko je ugotovil kako narobe so zvenele izgovorjene besede. njeno pripombo o pogumu je preprosto preslišal, bila je zadnja s katero bi se bilo vredno pogovarjati o tem, bila je navadna strahopetnica, ki se noče soočiti s krutim svetom in je pobegnila v varstvo tolpe. toliko o pogumu. »no, potem boš uživala. mogoče te bodo mestne kurbe celo vzele v svoj bordel.« z očitnim in posmehljivim pogledom jo je premeril od glave do pet. »malo rdeče šminke, večji dekolte… bila bi odlična.« ko je pred njega stegnila roko z dobro poznanim nožem, si ni mogel pomagati, da se ne bi zasmejal. še vedno je skakala okoli kot prestrašena punčka – očitno se res ni nič spremenilo od prejšnjega srečanja, še vedno je bila nedorasla in neumna. »tradicijo je treba ohranjati, ja« ji je prikimal, ko se je uspel zresniti. kljub nevarnosti ji je stopil še korak bližje. s pogledom je sledil njeni roki, ki je obstala med njima in mirno ter resno spregovoril. »sienna, nehaj. dovolj je bilo igric, zresni se in odrasti.« namesto z nožem jo je zabodel z najbolj resnim in dobrohotnim pogledom, mogoče bo tako iz nje pregnal neumno najstnico, ki jo je obsedla.

for lovely sienna.
awh, thank you so much, you're seriously so amazing and i love how dynamic your writing is and just wow :3
_______________________________
v njenem pogledu je preučeval nastalo situacijo – je svetlolaska le nakladala ali ga je dejansko uspela prebrati in razkrinkati? »vzgojil sem se sam,« je naposled le skomignil in razkril delček resnice. dejstvo je bilo, da je bila njegova družina preveč pasja, da bi skrbela za sina, ki pač ni videl smisla v zločinu in nevarnosti, ki ga je le-ta povzročal. zaplaval je torej v drugo skrajnost, odločno se je postavil na stran pravice, kjer počne vsaj nekaj dobrega za svet in poskuša popraviti sranje, ki ga povzroča njegova družina in njej podobni ljudje, pa čeprav včasih popolnoma neuspešno. »oh, kaj me ne maraš? jaz pa sem resnično mislil, da sva se ujela,« se ji je posmehljivo nasmehnil. je bila resnično tako neumna, da je mislila, da jo bo kar spustil? bila je zločinka, bila je takšna kot njegova grozna družina in taki ljudje si niso zaslužili svobode pod soncem. njeno hladnost in resnobnost je izpodbijal s posmehljivim smehom, iz nje je hotel iztisniti to samozavest in aroganco, ki ga je zabavala in hkrati grozno živcirala. »mogoče koga pošljem nate,« je smeje ponovil za njo. »na seznam prekrškov bova očitno dodala tudi grožnje uradni osebi.« v skupni noči, je marc spoznal svojo sogovornico celo tako dobro, da je lahko napovedal, kako bo odbila vsak njegov poskus pomoči. poznal je takšne kot je bila ona, samovšečne in samozavestne zločince, ki so mislili, da se jim ne more pripetiti nič slabega, ker imajo za sabo neko lažno zvezo, ki jih v resničnem svetu zapusti ob prvem stiku s policijo. oh, kako zelo so se motili! tolpa bo nepomembneže kot je bila ona zavrgla ob prvi priložnosti in potem bo na vrsti on, da zaigra lažno sočutje in iz njih izvleče vse podrobnosti. in tako se bo zgodilo tudi z njo, ne glede na to kako se upira. »je res tako težko sprejeti pomoč? si kdaj pomislila, da ti kdaj kdo hoče pomagati? pomoč… si že slišala zanjo? fina zadevica, veš.« vedel je kaj se bo zgodilo. ponovno je odbila njegovo iskreno pomoč, za povrhu vsega pa ga je še nadrla. ni bila vredna njegovih besed, njegove dobrote, njegovega truda, resnično ne. zmajal je z glavo v znak odstopa, sama je zavrnila njegovo prijaznost, in preprosto preslišal njene besede.

punca je vedela o čem govori, za hip je celo pomislil, da ni le nepomembna članica tolpe. za večjo stvar od tolpe, mafijo, ni vedel kar vsak. »no, mi boš zaupala kaj je to grozljiva stvar, ko se bova pogovarjala na postaji,« ji je pomežiknil in napovedal prihodnost. kdo je bilo to dekle? z vsakim stavkom je nenamenoma izdala nekaj več o sebi, vsakič znova mu je podarila del sestavljanke njene osebnosti in čutil je, da mu manjka le še majhen delček celota, ko jo bo končno spoznal v svoji pravi luči.

»dobila si me, v resnici te ljubim,« se je zakrohotal, da je njegov smeh odmeval v tišini samotnega kota. svetlolaska je znala igrati njegovo igro, kar ga je strašansko zabavalo. »joj, sedaj si mi strla srce. sedaj vem kako se počutiš… ravnokar mi je srce zdrobila največja prasica v mestu,« je nadaljeval s svojim smehom, medtem ko je po rokah prekladal hladne lisice. kljub temu, da bi jo moral po vseh pravilih že zdavnaj vkleniti, je preveč užival v njenih igricah in pripombah, v njenem upanju, ki se bo kmalu zdrobilo na tisoče majhnih koščkov – ni šans, da mu bo danes pobegnila. »ne skrbi, si te bom kar prišel ogledati, ko boš začela z novo službo. bom lahko tvoja prva stranka?« ne glede na njuna različna pogleda na svet in na razlike, ki so ju popolnoma razdvajale, marc ni mogel zanikati, da ga svetlolaska ni privlačila. bila je drzna in divja, hkrati pa skrivnostna in mirna, imela je toliko različnih plati in želel si je spoznati vse. res škoda, da jo bo moral aretirati. njena reakcija, medtem ko je okoli skakala z nožem, ga je močno presenetila. namesto upornice, katere je bil navajen, je dobil zmedeno osebo, ki se je zdela popolnoma izgubljena. v njenih očeh je izginila vsa moč, vsa samozavest, kar naenkrat se je zdela tako ranljiva in krhka. ni vedel kaj je razlog za tak preobrat, močno je dvomil, da do bile za to krive le njegove besede, vendar je vseeno izkoristil priložnost. močno je oklenil njeno zapestje, dokler ni padel nož na tla, nato pa ji je roko zvil za njen hrbet in jo vklenil. končno. »ah, nisi se me še znebila. najina noč je še dolga.«

and we continue here(: