MASON&IVALYN

svet je policijska država. častna beseda. ivalyn se je zdelo, da v tej državi od jutra do večera počne le stvari, ki jih ne mara početi, da bi tako primorala drugim, naj njej na ljubo počnejo tisto, česar oni ne marajo početi. temu se potem reče civilizacija in ko se končno navadiš početi, kar počneš, ne da bi si pri tem zatiskal nos, si socializiran - kako ponosno to zveni, socializiran.
od kar se je ivalyn preselila iz bostona, je kar hrepenela po novih dogodivščinah in velikem statusu kakršnega je imela v bostonski policiji. tukaj je bila navadna ničla. nasploh ni marala, da ji ljudje ukazujejo, sedaj pa ji je iz dneva v dan enostavno prekipevalo, saj je neprestano razmišljala o tem kako bi bilo če bi takrat ostala v bostonu in... vedela je, da je to bilo nemogoče. ni mogla ostati v bostonu. ni.
torej, bil je še eden teh dneh, ko je šefica poklicala vse policiske ničle v sobano in povedala kdo napreduje, tu pa tam katerega pohvalila in v glavnem dala naloge za naslednji mesec. ta mesec se ivalyn nasploh ni nič kaj izkazala, zato napredovanja ali kakšne pohvale sploh ni pričakovala. ampak služba je služba in morala je priznati, da je konec koncev imela službo rada, pa naj dela na primerih, kjer se babice pritožujejo nad mladino da jim meče kamenje v okna, ali pa nad umori in velikimi posli.
tako je prišla sorazmerno s vsemi, ki jim je bilo kaj mar do službe v sobano, se usedla na enega tistih stolov in čakala, da že to enkrat mine. ko je šefica začela prebirati imena srečnežev, ki so napredovali, je ivalyn prisluhnila, če bi se morebiti, po kakšni čudni sreči znašlo tam tudi njeno ime - a seveda, to se ni zgodilo. pogledala je po razočaranih obrazih njenih sodelavcev s katerimi je preživela dneve na postajah. vsi so se zdeli tako vkleščeni in ivalyn bi lahko stavila, da je prav vsakega mikalo, da bi se že pobral od tukaj.
ko je bilo sestanka končno konec in so že vsi odšli, je ivalyn kar obsedela in se potapljala v svoje misli. kdo ve zakaj, toda nenadoma je ni niti malo več mikalo, da bi se pobrala iz sobe in prebrodila dan. sedaj ko je bila sama je bilo skoraj lepo, mirno...
"šit," je zaklela ko so se z velikim bumom odprla vrata in v sobo je pritekel moški, ki ga je sicer videla prvič na postaji - toda definitivno ne prvič v življenju. ko se je končno pomirila od vsega šoka, se je naslonila na komolce in se nasmehnila. "mason, mason... veš za policaja se spodobi, da prihaja na sestanke. morda celo pravočasno," je dejala nekoliko vzvišeno. misel na to, da je mason zamudil svoj prvi sestanek na novi službi jo je prav zabavala.
ogledala si ga je. v policijski uniformi je zgledal prav privlačen. a na to seveda ni smela misliti. spomnila se je nekaj let nazaj, ko je bil tale moški pred njo, še nekoliko mlečen, toda bister, da je kaj. torej ji je dotakal, dokler se ji ni po nekaj kozarčkih vodke, končno razvozlal jezik in ivalyn je tako rekoč izdala skoraj vse kar je vedela o primeru o katerem je takrat delala - o neki tolpi se ji zdi. torej, je mu je vse položila na pladnju, pa če prav je o njem vedela le ime in to, da ima postavo ob kateri se začnejo ivalyn šibiti kolena. kakorkoli, ivalyn je zaradi te izdaje pošteno nasrkala in pokvarila začetni vtis v filadelfijski policiji. - no, in zdaj se pa sprašuje zakaj ne napreduje...
"torej si se odločil, da boš si kar sam oblekel uniformo in raziskal veliko skrivnost, ki te tako zanima, huh? ti je zmanjkalo tarč od katerih bi dobival informacije? ali pa ženske ne padajo več na manekena, ki jim časti pijačo in jih po ovinkih tudi pošteno napije, ter iz njih izvleče informacije, ki jo kasneje stanejo ugleda?" je dejala z vidno jezo v glasu in ga prodorno gledala v oči. dolgo je upala, da mu bo to izdajo lahko enkrat vrnila in sedaj bo očitno končno imela čas.