cresheim creek

Gost

tag; my one and only nolan smitten3

words; well, dost kratko & sorry it's pretty lame.

čeprav se je ponavadi veliko več zadrževala v hrupnem središču mesta, jo je zadnje čase veliko bolj vleklo v naravo. počutila se je tako, da bi lahko mirne volje pustila službo, pa se ji ne bi zdelo nič takega. čudno z drugimi besedami. in to je sovražila. ko se je zavedala, da se mora zbrati in iti naprej, a zgodilo se ni prav nič. tako je že tretjič ta teden zavila v mestni park. v njegovi zunanjosti je bilo dokaj živahno in na vsaki klopci je bilo opaziti človeka ali dva, ki so se smejali, se pogovarjali ali zaljubljeno crkljali. od takih je samo hitro odvrnila pogled in pospešila korak naprej. že pred časom je spoznala, da je ljubezen precej precenjena. izgubila je vse, se komaj pobrala in si obljubila, da se nikoli več ne bo navezala na nikogar. ampak napako je vedno znova ponovila in vedno znova je bila zlomljena. kot pred nekaj časa, ne tako dolgo nazaj. še zdaj ni razumela zakaj se ji je kar nenkrat začel izogibati in jo ignorirati. in še zdaj si ni povsem opomogla.
nadležne misli je poskušala hitro pregnati iz glave in se hitro napotila v notranjost parka, ki je bila precej oblj opuščena. slišati je bilo samo šumenje listja, ki ga je pozibaval lahen vetrič. zunaj ubijalsko vroče sonce, ki je živo srebro na termometru potisnilo krepko navzgor je tukaj prijetno grelo, saj so veje gosto posejanih dreves nudile prijetno senco. nikjer ni bilo opaziti žive duše in to jo je nekako pomirilo, da je upočasnila korak. precej se je zanašala na to, da se bo tukaj lahko zbrala, se spametovala in normalno živela naprej, brez bolečih drobcev preteklosti, ki so jo kot majhne črepinje bodli v vsak delček njene duše.
ko se je že precej oddaljila od zunanjega vrveža je poiskala majhno stransko potko in ni trajalo dolgo, ko se je znašla na svojem najljubšem kraju. bil je nekakšen skriti kotiček, na katerega se je upajoč da zanj ve le ona -kar je bilo skoraj nemogoče- zatekla vedno kadar je bila raztresena. udobno se je namestila na skalah in se brezizrazno zazrla v mirno vodo pod sabo. zakaj se takšne reči dogajajo ravno njej? nenadoma pa je listje za njo vztepetalo in sunkovito se je obrnila proti podrasti za sabo. "nolan." je kar malo tresoče izdavila, ko se je zazrla v prišleka. zadnja oseba, ki jo je želela videti. "kaj počneš tu?" je nekako izdavila po nekaj trenutkih tišine in se nerodno skobacala na noge. ni ji bilo mar, da zdaj zagotovo še ena oseba ve za ta kraj in da jo je zmotil ampak je razmišljala samo še o tem, kako bi se najhitreje pobrala stran.

Naslov sporočila: Re: cresheim creek Ned Feb 24, 2013 9:39 pm

[scarlett, ]

do narave nikoli ni imel zares spoštljivega odnosa in nikoli mu ni bilo mar ali ogorek cigareta vrže na tla ali pa se gre ekologa in poišče koš in poskrbi za to, da bo vse skupaj čisto. njegovo prepričanje je temeljilo predvsem na tem, da tako ali tako ni bilo potrebno biti ekološki, vsaj glede na tisočere tovarne ki so onesnaževale okolico. tako mu je bilo mar za brez vezno paničarje nje o tem, da bo konec sveta in bo zemlja eksplodirala od svinjarije, ki se je nabirala na njej - tako ali tako se s temi rečmi niti ni ubadal. tisto kar mu je že dneve rojilo po glavi so bile besede ljudi, ki jih je v zadnjih mesecih srečeval. bilo je.. bilo je huje kot prejšnjih triindvajset let in pritisk je kar naraščal in naraščal in kot lonec je tudi sam imel dovolj pritiska v sebi, da se je zlomil in popustil pod pritiskom. tistega dne je od doma odšel z precej starim nahrbtnikom v katerem je imel brisačo, dodatna oblačila in nekaj hrane, v primeru da ostane v ujetništvu in mu uspe pojesti vsaj nekaj čokolade, ki jo je hranil za tako izredne primere. a šalo na stran, upajoče bi se ob "pikniku" prileglo tudi vino, a ker pač ni bil pretiran alkoholik je namesto tega uporabil kar sok narejen iz grozdja. do parka se je sprehodil v kratkih hlačah in eno barvno sivi majici. na glavi je nosil kapo, ki ga je ščitila pred pretirano vročičnim dnem. temperature so bile zadnje čase nenormalno visoke in trideset stopinj oziroma tristo tri kelvine, kar je bilo seveda skorajda ne žgoče. sprehajal se je po parku in opazoval okolico, ki je bila za tako prečudovit dan temu primerno razigrana. na obrazu mu je ležerno počival nasmešek in misli, ki so bile še malo poprej tako depresivne, so postajale iz minuto v minuto bolj vesele. po parku se je sprehajal seveda z enim in edinim namenom: najti scarlett in se ji opravičiti za to, da je bil zadnje čase tak tepec. seveda je imelo vse nekako svoj pomen in tudi on se ji je izogibal samo zaradi strahu, da bi na koncu spet nastradal tako kot nekoč. a bolj kot je premišljeval o njej, vse bolj in bolj se je zavedal, da mu pravzaprav pomeni več kot le prijateljstvo. a zaradi strahu, da bi na koncu spet ostal sam je raje kot to zatrl svoje poželenje in si ji izogibal, preklical vse njene klice in pri tem živciral sam sebe. kaj je v resnici spremenilo njegov pristopi niti sam ni vedel, a odločil se je, da ji razloži vse skupaj. tako se je sedaj sprehajal po parku z željo, da bi lahko bila tam kjer je bil njen najljubši kotiček, za katerega mu je nekoč pred davnimi časi govorila.
stopal je po pokošeni trati in čevlje je nosil kar v rokah. tako ga je sveže pokošena trava nekoliko bodla v razgaljena stopala, a pri tem je čutil zgolj velikanski užitek in svobodo poletja. v mislih je premišljeval o navodilih, ki mu jih je takrat dajala in če se ni motil je moral pri debelem hrastu z urezanimi začetnicami dveh zaljubljencev, zaviti na levo po majhni potki, kjer ponavadi ljudje niso hodili. prebijal se je skozi veje dreves in kmalu razkril prečudovit pogled na velike skale in med njimi majhen izvir o katerem mu je lett govorila. nekaj časa je niti opazil ni, dokler ga ni njen nežen a hkrati prebujajoč glas prinesel v realnost in se je ob njenem pogledu počutil prijetno toplo. listje ji je dajalo senco, a kljub temu, da ni bila obsevana s sončno svetlobo, je bil njen obraz videti več kot le čudovito. za svoja leta je bila prava lepotica. "lotte," je dramatično izgovoril njeno ime in pri tem skorajda ne zapel od veselja. globoko v sebi je čutil strah, ki je preplavljal njegovo telo, a zaenkrat je bil še na tanki liniji. "nisem te hotel motiti, ampak nekako sem upal, da te bom našel tukaj," nahrbtnik je odložil poleg njenih stvari, nato pa počasi približal njenemu nemočnemu telesu, ki se je zaradi šoka še vedno rahlo treslo. "oprosti, ljubica," je bilo vse kar mu je uspelo izdaviti. ni imel pojma kako bo začel in kaj vse ji bo razkril, a nekatere stvari je bilo bolj zadržati zase, tega se je zavedal. ni je želel preveč vpletati v to, kajti obstajala je nevarnost, da bi jo lahko kdorkoli poškodoval, to je bila pač zadnja stvar, ki bi si jo želel. moral je zbrati pogum, da si je priznal kaj pravzaprav čuti do nje.

Gost

čeprav ni bilo se je zdelo tako dolgo nazaj, odkar je zadnjič zrla v njegov obraz. odkar se je samo ob tem, da je pomislila nanj, iskreno nasmehnila. zdaj pa je njegov pogled iz nje izvabljal samo negotovost in bolečino. zakaj? zakaj se ji po vseh tistih trenutkih, ki sta jih preživela skupaj, nenadoma ni več oglašal in se ji v velikem ovinku izognil, kot bi imela nalezljivo bolezen? nehote so se ji v oči prikradle pekoče solze, ki jih je skušala zadržati. ko je spregovoril se je zdrznila, saj je njegov glas kot oster nož boleče presekal njeno telo. tega ni čutila že dolgo. vse odkar se je preselila iz kanade. takrat si je obljubila, da se ne bo navezala na nikogar več, ampak obljubo je krepko prelomila, ko je prišel on. nolan in jo čisto očaral. ampak kot vsi drugi je tudi on odšel. kot kaže se v žviljenju tega, ne bo mogla otresti. "oprosti? to je vse kar mi boš rekel?" se je ostro pozanimala in še vedno skušala na vse pretege zadržati solze. lahko se je zdela kot največja trapa, ki joče zaradi vsakogar ampak bolečine ni mogla omejiti. "to je vse kar mi boš rekel po tem, kar si storil?" je nadaljevala še preden je uspel odpreti usta. "nisi se oglašal na moje klice, nobenega sporočila nisi vrnil in izognil si se mi v kar se da velikem ovinku, zdaj pa prideš in mi rečeš oprosti?!" jeza v njej je naraščala kot balon. kot balon, ki bo vsak hip eksplodiral. čustev v njej je bilo preveč. solze so jo zapekle v očeh in ena sama se je skotalila po licu, čeprav tega ni hotela. čeprav je želela vsaj enkrat v življenju biti močna in se ne zlomiti. iz njenega pogleda je sijalo razočaranje. razočaral jo je. na veliko. vedela je, da je morda krivična. da ima morda on dober razlog, da se ji je izognil. ampak še vseeno mu je zamerila, da je odšel brez vsakršnega pozdrava. brez vsakršne razlage. preprosto izginil je. več dni je obupano klicarila, a vse kar se je oglasilo je bila telefonska tajnica, ki je vedno ponavljala isto. nobenega odgovora ni bilo. še zbala se je zanj, da se mu je morebiti kaj zgodilo in kar nekaj časa je porabila, da se je zavedla da je pač preprosto odšel. kot vsi drugi je stisnil rep med noge, jo zapustil in sedaj okoli prsta ovijal katero drugo. vsi so enaki.
počutila se je kot zavržena smet. kolena so se ji šibila pod lastno težo in ni bila prepričana, kako dolgo bo še zmogla stati. bila je kot ožeta krpa iz katere so iztisnili vsak kanček čustev in moči, ki jih je premogla. vanj je uperila obtužujoč pogled, ki mu je dajal jasno vedeti, da njun odnos ni več isti in mu od olajšanja, da se je vrnil ne bo nemudoma padla v objem. odločena je bila da napake ne bo ponovila nikoli več. nikoli.

Naslov sporočila: Re: cresheim creek Pon Feb 25, 2013 8:48 pm

[scarlett, ]

na njej mu je bilo všeč prav vse. od mehkih bombažnih las, do živo modrih oči ob katerih je vedno postal popolnoma zasanjan. njena postava je bila ubijajoča in nasmeh bi lahko bil izbran za najlepši nasmeh v vesolju. po dolgem in ponižujočem prebolevanju ivalyn je bila scarlett edina ob kateri se je lahko popolnoma sprostil in za določen trenutek celo pozabil na tolpo in pizdarijo, ki se je dogajala okoli tega. vse skupaj mu je oteževalo življenje, dušilo ga je in mu dajalo določeno nevednost kaj se bo dogajalo v prihodnosti, kar ga je spravljalo v obup. ni mu bilo žal, da ji je zamolčal večino stvari o sebi, kajti tako ali tako ni bilo niti varno, da je vedela njegovo ime. žal mu je bilo predvsem zaradi odnosa kako je vse to počel do nje, kajti z ignoranco je izpadel kot popoln kreten in hkrati tudi prizadel njena čustva. a prekleto, bil je moški. imel je svoje pravice in imel je pravico do svobode, pravico do samote! za kaj za vraga so dekleta to vzemala tako resno. če mu pač ni bilo do pogovora - kje je pisalo,da bi moral z njo preživeti štiriindvajset ur na dan? ob njenem rezkem glasu se je nekoliko zdrznil saj takšnega tona glasu ni bil vajen. v njem je vedno slišal zgolj nežnost in ptičje petje, tokrat pa ga je presenetila sama surovost in obžalovanje, da ga je sploh poznala. "ne, scarlett," je tiho zagodel in se pri tem prestopil iz ene noge na drugo. grobo kamenje je žulilo njegova stopala in vedno ko je naredil korak več je še nekoliko bolj občutil bolečino surove zemlje pod nogami. "nič nisem storil honey, ampak verjetno je ravno to tisto zaradi česar si trenutno tako užaljena, imam prav?" je resnobno vprašal pri tem pa z glave potegnil kapo, ki ga je zakrivala pred soncem, in jo kot roke spustil ob telesu. ni vedel kako začeti, a v tem trenutku je bilo vsekakor bolje jecljanje kot neprijetna tišina. ni najbolje prenašal ženskega vika in krika, a tu je bil zaradi resnice in nameraval je dokončati kjer je začel. v tistem trenutku si je še najmanj želel, da bi se domov vrnil praznih rok. ni je nameraval pustiti tukaj, nenazadnje jo je imel rad in tisto kar si je zaslužila je bila resnica. "vem, da sem bil nekoliko pregrob ampak vse ima svoj pomen," je nadaljeval in pri tem vsako besedo močno poudaril, tako da je lahko razumela da se je znašel kot v nekakšni stiski. "če mi daš čas ti lahko vse natančno razložim, ampak hočem da se zavedaš da ni vse tako zelo varno, kot se na prvi pogled zdi. ni varno," z roko je nakazal na mesto, ki se je nahajalo daleč za njunim obzorjem. tedaj sta bila varna pred ljudmi in kotiček v katerem sta se nahajala je bil predvsem prijeten.

zaradi vročine, ki je vladala v teh julijskih dneh, se mu je vsekakor pričelo nekoliko blesti. da je lahko stopal po senci in posledično hladnih tleh, je bilo zanj prava zabava. drevesa so s svojimi bujnimi krošnjami zakrivala njen obraz tako da je lahko le s težavo videl njen izraz, a po glasu je prepoznal da mu hudo zameri. "no, no ljubica. sedaj ni čas za zamere, se strinjaš?" z roko se je približal njenemu obrazu in se ga nežno dotaknil in z njo spolzel po licu navzdol. koža je bila na dotik svilnata in mehka in stavil bi na to, da je vsak večer temeljito poskrbela zanjo. in tako je bilo tudi prav. ko se je nekoliko oddaljil od nje in je bil vse bližje kamniti podlagi, je sedel na enega izmed velikanskih kamnov in se namestil tako, da so mu noge lahko padale v vodo pod njima. "izginil sem z razlogom," je pričel. "jaz... " kako nadaljevati. nenazadnje ji česa preveč ni mogel izdati. ni smela vedeti, da je v tolpi. na konci koncev bi ga lahko celo pustila česa takega pa ni želel. "vse se dogaja tako hitro in doživel sem huda razočaranja, scarlett." pri tem je utihnil in se spomnil na neizpolnjeno ljubezen ivalyn. prekleto! ni imel časa razmišljati še o njej.

Gost

[first please excuse me, cuz you waited so long :/ ampak so me kr naenkrat zasul z usmi mogočimi opravki in nism nikakor uspela spisat do konca. so i hope u not mad to much]

že pogled nanj jo je bolel. ko je čutila vsa čustva, ki so brbotala v njej ko sta bila skupaj. čustva za katera je mislila, da jih bo odhodu iz kanade ne bo več čutila. stala mu je naproti in gledala v njegov skesani obraz. je bilo prav, da ga je obsojala? verjetno ne. čeprav je ven iz nje sedaj v velikih valovih zadržanih čustev prihajala samo jeza, je nekje v najbolj skritih kotičkih duše vedela, da ima razlog. in še vedno ga je imela rada. še vedno je čutila enako, čeprav verjetno ni hotela.
čeprav je govoril mu ni nikoli odgovorila nazaj. nekako je čutila, da ga mora samo poslušati. bolje bo za oba. čeprav je bil na videz dokaj miren, je za njegovimi očmi laho zaznala senco boja s čustvi. tudi on ni bil na boljšem položaju kot ona sama. za njegovo zgodbo se je skrivalo veliko več, kot ji je povedal do sedaj. njena leva obrv je ob naslednjih besedah šinila navzgor? vse ima svoj pomen? kaj res? ampak od nje še vedno ni bilo glasu. ko je nadaljeval je nehote vzdrhtela. presneto nerada se je vmešavala v nevarne stvari. hotela je samo normalno življenje in bežala od vsega, kar je bilo vsaj za kanček nevarno. in tudi tokrat jo je zagrabil občutek, da bi se morala izgovoriti in oditi. občutek, da njegova zgodba ni tako nedolžna. toda njegove besede so jo prikovale na mesto. ni se mogla pripraviti do tega, da bi odšla. da bi se preprosto obrnila in odšla. potem pa je stegnil roko in se nežno dotaknil njenega lica. val občutkov jo je zadel kot iznenada in malo je manjkalo, da se ni opotekla. pogrešala je to. kako se je je dotaknil in se ji nežno nasmehnil. nenadoma je začutila močno potrebo po tem, da bi mu stekla v objem in se mu zjokala v ramo. ampak njena trma ji tega ni dopuščala in senca čustev je plesala samo še v njenih očeh. "pa mi povej o teh razočaranjih." je nazadnje tiho spregovorila in se končno uspela premakniti z mesta. počasi, korak za korakom se mu je približala in sedla poleg njega. zgodba jo je pričela nekako zanimati. sta si bila še bolj podobna kot si je mislila? sonce je svoje žarke pošiljalo skozi zeleno listje nad njima in odsev v vodi je bil prelep. skoraj magičen. lahen vetrič in prijetna senca, sta soparnemu in vročemu junijskemu dnevu dajala vso potrebno svežino. bilo je tako tiho in spokojno. kot bi se čas ustavil. stran od mestnega vrveža in preostalih tegob. samo onadva.

it's so fucking short -.-" sorry my inspiration is really off.

Naslov sporočila: Re: cresheim creek Sob Mar 30, 2013 12:29 pm

[scarlett, ]
jesus, i'm trully sorry for late, honey. :3

ob njenem razočaranem pogledu se je namara počutil kot popoln bedak. želel si je, da bi besede kar vrele iz njega, a namesto tega je ob pogledu nanjo utihnil in se zamislil nad seboj. zakaj ji je počel take reči? zakaj jo je ignoriral? sprva je mislil, da ji bo s tem prihranil goro trpljenja, a namesto tega se je dogajalo ravno obratno. oba sta trpela, kar je bilo seveda nenormalno depresivno. v teh dneh se je šele pričel zavedati, da si življenja brez nje ni znal predstavljati. ni želel pozabiti njenih mehkih in ganljivih besed, poljubov, ki so v njem prebudile tisto moško strast. bal se je, da bi z njo odšli tudi spomini, ki sta jih preživela skupaj. morda ignoriranje nenazadnje le ni bilo tako zelo koristno, kakor si je sprva domišljal. "v srednji šoli sem se prvič zaljubil," je nekoliko zamomljal in pogled preusmeril stran. le kaj si bo sedaj mislila o njem? je bil sploh primeren čas, da v vse skupaj začne vpletati še vse svoje bivše? ne, ivalyn ni bila kar ena bivša. bila je tisti center njegovega življenja in bila je začetek nečesa slabega, kjer je sedaj nenazadnje tudi obtičal. "verjetno je ne poznaš in tudi nima veliko pomena, da ti razkrijem njeno ime. ne vem če sem jo imel sploh kdaj zares rad, ampak norost me je prisila v to, da sem pristal na slabem kraju v nepravem trenutku," obmolknil je. naj sploh nadaljuje? njen obraz je bil tih, brez kakršnih koli čustev, ki bi razkrivala njeno mišljenje. na videz je bila hladna in morda celo razočarana, da se je sploh zapletla z njim. "ne morem ti povedati vsega," je tiho dejal in se srečal z njenimi očmi. v njih je še vedno gorel žarek upanja, ki pa je ugasnil takoj, ko so njegove besede obvisele v zraku. "ni varno, da te vpletam v te reči in ni fer, da bi nastradala," spodnjo ustnico je potisnil pod zgornje zobe in jo nežno grizljal, še vedno nervozen in pod rahlim pritiskom.

"zlomila mi je srce," je po dolgi tišini končno le priznal. "od takrat je šlo vse samo še navzdol. obrnila mi je hrbet in od takrat se še z nobeno nisem zapletal tako ko se sedaj s tabo, scar." tako pa je bilo rešeno. sedaj je bilo vse zgolj odvisno od njenega odziva. najsi je bila še tako jezna zanj bi ji moralo to omehčati srce. in če ga je imela zares rada, potem bi ji moralo to dati misliti. "ljubim te scarlett," nežno se je presedel k njej in z dlanjo podrsel po mehkem, nekoliko pordelem licu. počasi se ji je približal, tako da je na obrazu lahko začutil njeno toplo sapo in svoje ustnice prisesal na njene. ob stiku mehkih ustnic se je v njem prebudila neznana energija in čustva, ki jih je zadnje čase želel potlačiti. sedaj je bilo jasno, da se je ne bo kar tako znebil. resnično je bil zaljubljen.