Če ti nekaj ne uspe, ne obupaj, mu je vedno pravil oče. Pravzaprav njegove življenjske razmere niso nikoli bile kaj prida dobre, vendar njegov odnos do drugih družinskih članov, nas - ni bil kaj preveč drugačen. Vedno smo ga imeli radi in ko pogledamo, kaj vse se je dogajalo ubogemu otroku, ki so ga starši dali v sirotišnico že po enem tednu od njegovega rojstva, se sprašujemo, zakaj ljudje ne pomislijo, preden nekoga dajo v rejništvo in da se sploh odločijo za otroka pri rosnih 15. Vsi vemo, da njun namen ni bil imeti otroka pri teh letih. Njegova mama, Sam, se nikoli ni preveč razumela z nami in da njegovega očeta Patricka sploh ne omenjamo. Gabriel je hodil od družine do družine, dokler ni dopolnil dvanajst let. Takrat še sploh ni vedel, da ima nas, njegove krvne sorodnike, ki prihajamo pravzaprav iz Španije. Gabriel se je pravzaprav dal preimenovati iz imena Wale, kajti neodgovorna mati sploh ni razmišljala o imenu, kaj šele njegov oče. Ko je menjaval skrbnike, je večkrat zamenjal priimek in nekega dne me je kar iz lepega poklicala Sam, ki je bila takrat na jugu Californije z nekim moškim, s katerim ima sedaj dva otroka, in mi povedala, da je pred dvanajstimi leti imela otroka. Ona je moja sestra pravzaprav in se nikdar nisva razumeli, vendar otroka brez doma bi z veseljem sprejela k sebi kadarkoli. No, moj sedaj nažalost pokojni mož ga je odšel iskat in ga seveda našel. Deček, ki je ves teden nosil enake cunje, ki so imele ponekod luknje, ki je bil diskriminiran, zasovražen v šoli in ki ni imel pravih staršev, ki bi ga želeli, pravzaprav ni imel drugega, kakor osovraženega odnosa do kogarkoli, ki bi ga imel lahko rad. Zanj smo poskrbeli in čez leto so se stvari spremenile. Bil je zelo nevzgojen deček, saj ga nikdar nihče ni vzel v trde roke, ali pa mu povedal kar sme, in česar ne sme narediti. V enem letu je v šoli dobil veliko priporov in ko je dopolnil petnajst let, se je vrnil njegov oče, češ, da ga želi nazaj. Nihče od nas ni bil pripravljen dati malega Gabriela v roke tako neodgovornemu človeku. Po dolgotrajnem prepiranju, trajajočemu več tednov, smo opazili, da nihče ni vprašal Gabriela, kje bi želel on stanovati in koga ima raje. Bil je pod stresom in ko je Max - moj mož, nekoč šel ponj v šolo, je stal pred pragom šole z modrico okoli očesa in ogorki okoli sebe. Seveda Max ni storil ničesar, razen mu stisnil hudo zaušnico kot znak, da se to ne sme ponoviti. Ko se je prah okoli navidezno spustil na tla. je nekega dne Patrick prišel z velikim črnim avtom, iz katerega so stopali možje. Visoki belci v uniformah, s kovčki. Kaj drugega kot sodišče. Sodniki so se seveda strinjali, da Gabriel živi pri očetu, vendar kaj je on naredil odgovornega pri njegovi vzgoji in kdaj mu je pomagal, ko je bil sam in na tleh? Nikdar ni storil ničesar. Tako je Gabriel odšel in nismo ga videli dve leti. Zdaj je bil že pravi moški in kolikor se je javil, je govoril samo o tem, kako doma pomaga. Nekega dne pa je poklical in rotil, naj ga spravijo od tam, kajti Patrick ga je pretepal in mu govoril strašne stvari, ki jih noben otrok ne bi razumel. Čez dva tedna od njegovega klica se vrne črn avto. Isti možje, iste uniforme in isti kovčki, le da je iz avta stopil fant, ki ga nikoli ne bi prepoznala. Lasje so mu stali, kot da gravitacija ne bi delovala, njegova koža na levici je bila prepojena z barvo in črnilom, najhuje pa je bilo, da se je njegovo obnašanje čez dve leti grozno spremenilo. Sam ni upal povedati, vendar je le dvignil majico iz svojega telesa in videle so se mu vse ureznine in modrice, ki mu jih je storil Patrick. Mož v uniformi je sedel za mizo in rekel, da je imel Patrick prometno nesrečo in da je bilo zelo hudo. Seveda ni preživel. Povedal pa je tudi, da ima ureznine in modrice zaradi udarcev, ki jih je povzročal Patrick. Vzel naj bi ga nazaj zato, da bi mu pomagal delati in da ima po dveh letih hude bolečine po vsem telesu, zaradi prevelikega napora ter rasti mišic. Izpisal ga je iz šole, da bi vsak dan prelagal 40 kg škatle in s tem služil denar očetu, ki pa je denar zapravljal za cigarete. Gabriel ni več imel dobrega odnosa do življenja. Še vedno se spomnim, kako je naslednje jutro stopil na prag v spodnjicah in v rokah držal cigaret, ki ga je prižgal z ognjem, katerega barva se je ujemala z barvo njegovih oči. Rekel mi je: ''Teta Julia, bom jaz opral posodo, ne naprezaj se preveč, kajti ti si še edina ženska v mojem življenju, ki mi nekaj pomeni!'' To me je zelo ganilo, a ko je Max pritekel po stopnicah navzdol in ga videl s cigareto v ustih in umazanim krožnikom v roki, ga je potisnil ob steno, mu iz ust izpulil ogorek, ter ga pretepal, dokler ga ni zadela kap. Gabriel se je še dolgo naprej opravičeval, kako mu je žal, da je to storil in da ne bo več kadil, vendar še večkrat sem ga videla v tej situaciji. Od takrat naprej sem ga še jaz kregala, če je to delal. Bila sva sama v hiši. Vpisala sem ga v šolo in spet jo je obiskoval. Ker je bil že star 18 let, sem mu dovolila, da gre po svoje, vendar on me ni želel pustiti samo. Kje pa, da bi jaz sama garala na vrtu in delala, kar lahko dela le moška roka. Z veseljem sem ga gledala doma in še vedno ga. Kuhati za dva je pač bolj preprosto, če ti on dela stvari, ki jih sam ne moreš. Začel si je vabiti dekleta domov. Nič nisem imela proti, vendar nikoli nisem opazila ali ga pa vprašala, zakaj vsak dan pripelje eno in isto dekle. No, to sem že izvedela. Rekel mi je z milim glasom: ''Veš teta, Candace mi pomeni največ na svetu in ne bi bil rad kot moja starša. Za vedno bi jo ljubil, če bi le lahko.'' In tako je bilo. On je njo ljubil in ji igral ter pel, a ona je njega zapustila. Bil ji je zvest kot kuža kosti. No, vem a predobro, zakaj se je odločil za policaja. Bil je zmeraj zvest pravilom, ko je šlo za druge in vedno je želel skrbeti za pravice, kakor smo vsi enakopravni. In tako je tudi prav.