apartment A3

Naslov sporočila: apartment A3 Sre Feb 20, 2013 8:55 pm

tagged is her favorite, michael smitten3

and here is around 770 words. i'm listening to muse for my inspiration.

pogled skozi okno, ki ga je imela pred seboj sandrine, sploh ni bil obetaven. vsaj ne zjutraj, ko se je kazalec na uri počasi približeval številki ena. verjetno nebi več mogli reči, da je bilo jutro, toda za sandrine je vsekakor bilo, saj je bila ena tistih, ki so nadvse pogosto vstajali izven ''uradnih'' ur vstajanja. nekako se je k temu privadila že kot otrok, saj so jo starši vedno pustili, da je spala dokler je pač želela. zato se je ona šele dobro prebujala, medtem, ko se je iz kuhinje že vil vonj po sveže pripravljenem kosilu. no kakor kdaj. včasih je bila zmožna spati do poznih popoldanskih ur, medtem, ko je spet drugič lahko vstala že zgodaj, mnogo pred drugimi. pač navkljub vsemu ni imela nikoli težav z jutranjim vstajanjem, ampak vseeno je izkoristila vsako minuto za spanec, ki ji je bila na voljo. ne vsakokrat, niti najmanj. samo včasih pa ji je prav prijalo, da je lahko poležala do poznih jutranjih ur, ki so se že prevešale v popoldanske. kakorkoli, kljub temu, da je bilo zjutraj nebo pokrito z oblaki, pa je proti večeru postajalo vedno bolj jasno in kmalu se je na nebu za nekaj trenutkov pokazalo tudi sonce, potem pa potonilo v spanec in na nebu ga je nadomestila luna. oprava v kateri je nameravala iti ven, je bila že pripravljena na postelji in vse kar je bilo potrebno, je bilo, da jo še navleče nase. po nekaj minutah, kolikor jih je potrebovala, da se je uredila je bila videti skoraj tako dobro, kot če bi šla kam posebej ven. toda ni se pretirano trudila z videzom, pa čeprav je bila videti odlično. na sebi je imela kratke hlače in črno majico, h kateri je odlično kombinirala črne čevlje z visoko peto. hotela je izkoristiti še zadnje tople dneve, ki so ji dopuščali, da je nosila tudi kratke hlače in kratke poletne obleke brez težav zaradi mraza. čim bodo te poletni dnevi mimo in bo tu september, oktober, november, bo postalo v filadelfiji še kako mraz in takrat bo lahko kar pozabila na vse kratke stvari v svoji omari. toda zaenkrat je bilo zunaj še vročih sedemindvajset stopinj, kar se je odločila sandrine s pridom izkoristiti.

nocoj je bila zmenjena z svojim najboljšim prijateljem michaelom. poznala sta se že… odkar je pomnila. vedno je bil tisti, ki ji je bil neskončno pri srcu, lahko mu je zaupala praktično vse in po tiho, v srednji šoli je bil celo njena simpatija, vendar tega ni nikoli izrazila, ker je vedela, da bi uničila prijateljstvo. in bil je pravzaprav eden izmed redkih, ki je vedel, kaj se je zgodilo njeni družini in kaj ima v načrtu. bil je kakor njena duša dvojčica, kakor, da bi v njem našla svoj moški jaz. in resnično je komaj čakala, da ga bo spet videla. sicer res, da je imela za sabo nič kaj prijeten dan, kakor tudi on ne, glede na to, kako ga je slišala po telefonu, vendar ravno zaradi tega je bila odločena, da bo od večera še posebno nekaj zabavnega. kako da ne, če bo pa z njim in s steklenico tekile- kaj boljšega si niti zaželeti ne bi mogla. zaklenila je vrata za seboj in se z avtomobilom odpeljala proti njegovemu stanovanju. z michaelom sta bila domenjena okoli devetih. in če je bila iskrena je skoraj da odštevala ure do vnovičnega srečanja z njim. zapeljala je torej pred stavbo, kjer je bilo njegovo stanovanje in zasedla enega izmed prostih parkirnih mest. ni potrebovala dolgo, ko je prišla do stanovanja ter vstopila notri, zgolj zaradi stare navade, ker pri njemu ji preprosto nikoli ni bilo potrebno trkati. prav tako ni rabila veliko časa, da ga je našla v kuhinji, za pultom, ko si je ravno natakal v kozarec neko pijačo. prikradla se mu je za hrbet ter narahlo položila roke na njegove oči. »ugani kdo,« je zašepetala na njegovo uho in mu pokrila oči z rokami. ko je temnolasec nekaj zagodrnjal skozi priprte usnice, ga je sandrine že obrnila okoli in mu namenila prijateljski objem. »oh, poglej si ga malo…« je stopila korak nazaj in ga premerila od glave do pet, »pravzaprav že zapijaš večer in to brez mene« je za trenutek privzdignila obrvi, nato se pa zasmejala, potem pa pomignila na svoji dve steklenici tekile v torbi. »naslednje runde boš delil z mano,« se je nasmehnila ter ga prijela za roko. »pridi, greva v dnevno sobo, nabil boš eno blazno depresivno glasbo, katero očitno potrebujeva in ob tem se bova lepo napila do mrtvega, da se nama ne bo sanjalo ne kdo sva, ne zakaj sva. ja?«

Gost

for the stunning sandrine
awhdorable smitten3

že ko se je zjutraj zbudil ni bil najboljše volje, sploh ob depresivni sivini neba, ki je zapolnjevala pogled z njegovega okna. pravzaprav bi si najraje izmislil kakšen klišejski izgovor, da bi lahko ostal doma in spal še do popoldne, toda tisti dan je imel v planu nekaj pomembnih stvari. preveč pomembnih, da bi jih lahko kar tako izpustil. torej se je enostavno moral ločiti od prijetno tople postelje (saj ne, da je bilo zunaj tako ali tako okoli dvajset stopinj, toda to je bila drugačna toplota) ter nase navleči hlače in lahko poletno srajco. oh, jeseni bo nedvomno pogrešal lahkotnost poletnih oblačil. od vedno je bil bolj "poletni" tip človeka, vsi drugi letni časi so bili zanj dolgočasni in nadležni. vsega skupaj ni znal prav dobro pojasniti, toda saj nikoli ni niti poskušal. to je ena izmed stvari, ki jih enostavno ni zanimivo preučevati in so le potrata časa. čeprav bi se zanj lahko reklo, da je mojster v zapravljanju časa za nepomembne in brezvezne stvari, pa vendar. tudi on je imel svoje meje vsaj pri tem, če jih že pri nekaterih drugih ni. z nesmiselnega zapletanja v neskončnost so mu misli na srečo uspele pobegniti, in zdaj je ponavljal kaj vse mora postoriti. prekleto, danes očitno res ne bo imel miru, razen zvečer. nekoliko nejevoljno je odklenil vrata svojega stanovanja in se odpravil ven.

okoli sedmih se je s tistim svojim znamenitim polovičnim nasmeškom vrnil domov in se sesedel na kavč. med delom ga je namreč klicala sandrine, njegova najboljša prijateljica, s katero se je poznal še iz otroštva. kretenu je bilo samozavestno in čedno mlado dekle nedvomno izredno všeč - michael se ne bi čudil, če bi takrat razmišljal tudi o tem, da bi ju spravil skupaj. saj gotovo ne bi bilo slabo, nenazadnje mu je bila sandrine precej všeč... toda vse to je že mimo, ona pa je še vedno ostala v njegovem življenju, za kar ji je neizmerno hvaležen. komaj je čakal njen prihod ob devetih zvečer, najverjetneje skupaj s steklenico ali dvema odlične tekile, ki je bila že skoraj njen zaščitni znak. obetala se mu je zabavna noč in že zdaj se mu je kar smejalo ob misli nanjo. pripovedovanje o vsem, kar se jima je zgodilo od zadnjič ko sta se videla, bo na vrsti šele zjutraj naslednji dan. če seveda ne bosta imela prehudega mačka, kar je, roko na srce, precej možno. toda kakorkoli, obiska se je resnično izjemno veselil.
nekaj pred deveto se je končno zmigal in vstal s kavča, kjer je s knjigo v roki preležal približno dve uri. oddrsal je v kuhinjo, kjer se je najprej naslonil na mizo, da si nekoliko zbistri misli, nato pa se premaknil h pultu. ocenjujoče si je ogledoval steklenico z neznanim viskijem pred sabo ter se na koncu odločil da je v redu. previdno je odvil pokrovček in ravno zavzeto nalival rdečkastorjavo tekočino v kozarec, ko mu je par gladkih in urejenih rok prekril oči. "naj pomislim... kdo bi preprosto vdrl v moje stanovanje, natančno vedel kje sem in mi prekril oči?" prepustil se je njenim rokam in jo močno objel. "moja mala sandy, kdo pa drug!" je rekel s toplim glasom in se zarežal, ko je videl da ga meri s pogledom. "lepo prosim, dobro veš, da sem točno vedel da prideš in to je bilo namenjeno le kot uvod uvoda. ampak vseeno, oprostite če sem vas užalil, gospodična barrero." nagajivo ji je pomežiknil in ji pritisnil lahen poljub na lice. z nasmehom na ustnicah je poslušal njen opis dogajanja in v potrditev pokimal. ne da bi odlašal, jo je za roko potegnil v dnevno sobo, kozarec tistega neznanega viskija pa je pozabljen ostal na pultu. v glasbeni stolp je vstavil cd lane del rey (po njegovem mnenju je bila njena glasba izredno depresivna) in iz temnolaskine torbe povlekel steklenico tekile ter ji pomignil, naj vzame še ona svojo. "na najino zdravje!" se je zarežal in potegnil dolg požirek tekile. bila je odlična.

Naslov sporočila: Re: apartment A3 Sob Feb 23, 2013 12:23 pm

tagged is her favorite, michael smitten3

and here is around 622 words. i'm listening to blink 182 for my inspiration. not my best "/

zahihitala se je ob njegovih besedah. seveda da je vedel, vendar preprosto ji je bilo tako všeč, ko se mu je lahko prikradla za hrbet ter z rokami prekrila njegove oči ali kaj podobnega. in oh prekleto, kako rada ga je spravila v svoj objem, preprosto je oboževala njegovo bližino. v najstniških letih, zato ker je vedela, kako prekleto ji je bil všeč ter ji je njegova bližina povzročala metuljčke v trebuhu, sedaj se je pa preprosto le rada družila z njim, bila v njegovi bližini, navsezadnje je bil njen najboljši prijatelj, tisti, katerem je lahko vse zaupala, počutila se je varno ob njem in preprosto ni vedela kaj bi brez njega, tega dela si sploh zamisliti ni hotela, nikakor. »mich!« je najprej kakor otrok zacvilila, preden ga je objela ter se zasmejala. »pogrešala sem te,« je še dodala ter se ob tem zadovoljno nasmehnila, ker je bila zopet ob njem. pa saj ni toliko časa niti minilo, vendar vseeno se ji je zdelo, kakor da je trajalo celo večnost. michael je bil preprosto eden izmed tistih ljudi, brez katerih je težko preživela kakšen dan ali dva. sicer res, da jih ni bilo veliko, vendar tisti, ki so bili, jih je preprosto ves čas potrebovala v svoji bližini, sploh njega. res se ji ni sanjalo, kaj bi bilo v drugačnem primeru. pravzaprav ji je bilo kar čudno, kako je lahko nekoč po cele mesece zdržala brez njega, ko je bila v italiji. dan danes si tega iskreno več zamisliti ni mogla in iskreno je upala, da ji tega tudi več ne bo treba izkusiti. zares, da bi predvideno nasprotne strani ju kmalu lahko dobile narazen, vendar ne glede na to, kako se je na začetku jezila zaradi tega, mu je bila sedaj hvaležna- imeti nekoga tam ter priti do ugotovitve, kdo je v bistvu ubil njeno družino, kar si je tudi najbolj želela. in tako je tudi molčala pred policijo, pa čeprav je bila sama del nje- vendar on je bil na prvem mestu, potem pa druge zadeve.

»hmm, čakaj da premislim. recimo, da ti je oproščeno« se je zopet zahihitala ter nasmehnila ob njegovem poljubu na lice. je že omenila, kako zelo ji je bil pri srcu? pustila je, da jo je za roko povlekel v dnevno sobo, nato mu pa z pogledom sledila, ko je odšel pripraviti glasbo ter narahlo je privzdignila obrvi ob njegovem izboru. »pa veš, da bi jaz utegnila ob malo preveč tekile v moji krvi celo peti njene pesmi?« se je trudila obdržati resen izraz ter da bi vse skupaj pravzaprav že zvenelo kakor grožnja, glede na to, da je šlo za njeno petje, vendar jo je preprosto mnogo prekmalu že premagal smeh. navsezadnje, v njegovi družbi zares ne bi uspela dolgo ostati resna v teh situacijah. vzela je še svojo steklenico tekile ter sedla na kavč, jo odprla ter narahlo privzdignila steklenico, v znak nazdravljanja ter se zahihitala. »na naju!« je še dodala, nato pa tudi sama naredila dolg požirek, nato se pa narahlo skremenžila, kakor je to počela ob vsaki alkoholni pijači. vendar kakor da se je imela kaj za pritoževati, bila je dobra. »oh prekleto, po polovici bom definitivno ležala nekje in ne pela lanine pesmi« je dejala ter ob tem narahlo odkimala z glavo, nato se pa zasmejala. »vendar je vredno,« je zamrmrala z nasmeškom na obrazu, preden je zopet naredila dolg požirek tekile. pravzaprav je bila res prepričana, da po nekaj takšnih požirkih- glede na to, da se jo je znal takšen alkohol nenavadno hitro prijeti- bo tako ali drugače že na nogah, če ne drugega, se premikala v ritmu glasbe. vendar hej, to je bil namen tega večera kajne? popolnoma izgubiti glavo in se zabavati. točno to, kar je potrebovala.