število prispevkov : 7 cash : 15 street reputation : 6 tvoja starost : 29 starost lika : 21 years group : the bloods kraj rojstva : philadelphia, USA
Naslov sporočila: Re: lake Sob Feb 23, 2013 7:07 pm
Bil je njen tretji cigaret od kar se je zbudila. Srce ji je utripalo, in mislila je samo na dejstvo da danes lahko propade vse do koder je uspela prilesti od kar je pustila šolo. Ne, da ni bila tiste vrste človeka, ki bi opustil faks zaradi tega ker mu ne bi uspelo, ali ker se mu ne bi dalo – ravno obratno, rada se je učila, le da je enostavno vedela da potrebuje denar, služb pa ni bilo v njenem področju razen če bi prodala še tisto zadnje, ki ji je karkoli pomenilo v življenju, namreč razprave o tem kar dejansko je življenje in kakšno pot imamo vsi. Vsak se je lahko zavedal, da je vedela veliko, in da definitivno ni spadala v tisto sliko katero bi si človek prvič predstavil ob imenu razvpite Marie. Točno o tej Marii se bo ona danes mogla pogovarjati, in kaj ima ta Maria v načrtu. Ni sicer prvič ko bi se pogovarjala z najvišjo silo vitezov zakona, vendar je imela občutek da ta neprijetnost ne bo izginila ob zadnjem dimu cigareta, ki ga je pravkar odvrgla v pepelnik ki ga je imela na nočni omarici. Ura je bila eno, in njeno stanovanje je smrdelo po zatohlem, in kljub temu da ga je počasi prikrival vonj cigaret in dišečih paličic, je še vedno smrdelo. Mogla bi reči nekaj najvišjim upravam tega stanovanja, glede na to da je streha imela določene težave po zadnjem dežju, a počasi je bila že vsega navajena. Imela je že dobro posteljo, čisto posteljnino in ogromno lepega spodnjega perila, in kljub temu da ga je vedno nosila z užitkom, se je zdaj počutila kot da nekaj dela prav zdaj v točno tem trenutku, pa čeprav je vedela da bi si vsak mislil zdaj drugače. Z materjo se ni slišala že nekaj mesecev, sicer pa tako nista imeli kaj dosti si za povedati, od kar je njen oče umrl. Ženskica je bila večinoma tiho, srkala črno kavo in buljila v televizor ki je bil v desnem kotu kuhinje. Le redko se je nasmejala – ali pa sploh oddala kakšen znak življenja. Sosedje so hodili k njej, ter jo spraševali po zdravju, majhni rjavolaski pa prinašali sladkarije, a tudi tisti sosedje so s časom obupali. Sama je bila prva ki je obupala, nenazadnje je pozabila kakšna je žametna mamina roka, ki je ni bila zares deležna nikoli. Pozabila je sploh kako je oče izgledal, glede na to da so bile večinoma vse slike zažgane nekje. Baje da je nekaj časa ženskica čutila kako je mrtva duša očeta še vedno prisotna, in čudovita ideja je bila da je takrat zažgala vse slike ki jih je kadarkoli imela, in s tem pravzaprav tudi edino stvar s katero bi se lahko spomnila očetove uboge podobe. Ostala ji je samo ena slika, pa še tista je enkrat izginila z eno stranko ki je od takrat nikoli ni videla več v njenih koncih. Sumljivo, ampak tudi vrednost tiste fotografije ni bila tako velika kot pa v mlajših letih. S časoma je tako vse izgubilo pomen lastniku – vedno bolj ko si gledal, razmišljal, opazoval, tako bolj si videl vse napake in tako manjša je bila njena vsota. Prižgala si je znova cigaret in odkorakala do njene dnevne sobe in hkrati kuhinje, ter si postavila kavo na ogenj. Sproti je še pobrala nekaj oblačil, ki jih je vrgla na majhen kavč, katerega je privlekla iz njene stare sobe, kar jo je tudi spomnilo da že dolgo ni bila pri materi. A tako ni zares več vedela če se je bo sploh spomnila, glede na njun stik. Kava ji je skoraj prevrela, in točno v tistem trenutku ko jo je postavila s plina ji je še padel cigaret, tako da je bila celotna zadeva popolnoma neuporabna. Vrgla je vse skupaj v korito, in se hitro oblekla. Vedela je, da slej kot prej bo mogla it do tistega parka, in da slej kot prej bo tudi on tam, vitez na belem konju – ali raje FBI v običajnih oblačilih. Vzela je cigarete, in jih vrgla v torbico ki jo je tako ves čas imela na isti polici brez posebnih sprememb v tem kar je nosila zraven. Obula se je, vzela ključe in enkrat zares v redu tresnila z vrati, da so se ta tudi zaklenila. Odkorakala je ven, in hitro odšla po najhitrejši poti do tiste dobre kavarne v ulici, ter si vzela kavo zraven. Želela je priti pred dogovorjeno uro, samo da preveri celotno situacijo. Bilo je nadvse čudno, da jo je klical iz osebnega telefona, kakor tudi dejstvo da jo je vedel po imenu, tako da kontrola ne bi toliko škodovala. Na bližnjih parkiriščih ni bilo nikakršnega avta, niti ni se ji kdo zdel sumljiv. Vsi ljudje so vedno isti, dokler ne postanejo pokvarjeni. Vsak ima določeno mero pokvarjenosti, ki jo bo kazal – le dokler je pokvarjen. Ljudje se večkrat slepijo kako so se spremenili, in kako njihovo ime ni več to kar je včasih bilo, a na koncu se bodo še vedno umili majhnih laži, ki pa so vključene v zgodbo. Naredila je en hiter obhod, dokler je res preverila da je bilo vse na svojem mestu, ter se usedla pri jezeru, kjer naj bi se ta neznana znanca srečala. Vse je bilo opravljeno, in kar je lahko naredila je čakala na tistega starega moža ki jo bo na koncu tako vprašal za isto stvarjo, kot že neštetokrat, in točno je vedela odgovor za to, če le želi ostati tako kot je. Bilo je ironično, morda celo tragično, a se sprijazniš, samo čakati moraš na največjega pokvarjenca ki pride naokoli.
and that's how you truly saw her at last, didn't you, jake?
roses are red, violets are blue, this is a post for jake, I suck at beginnings too. Res oprosti za tole, ampak ja, komaj pa čakam na začetek tele zgodbe. I know it's gonna be great because of you.
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 31 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: lake Sob Mar 02, 2013 7:55 pm
Njegovi prsti so rahlo, zares previdno, zdrsnili prek stekla, za katerim je tičala fotografija, ki je bila enako prašna kot takrat, ko se je zadnjič zastrmel vanjo. Namrdnil se je, ko se je ujel, kako previdno ravna z njo, ko ga je še vedno, ko je svoj pogled vrgel nanjo, imelo, da bi jo z vso silo vrgel ob tla. Toda moral je upoštevati, da ni bila njegova lastnina in si kaj takega resnično ne bi mogel privoščiti. K vragu z vsem skupaj.
Oči so se mu samodejno zožile, ko je vnovič srečal z mrtvim pogledom osebe, ki se mu je smehjala s fotografije in moral je pogledati stran, da je uravnovesil pospešeno dihanje in pristisk, ki se mu je ob pogledu nanjo povzpel proti nevarnim številkam. Smešno, ko so bili vsi – vključno s Florence vred – prepričani, da je mrtev. No, ta oseba je za njegove pojme izgledala prav odlično za mrtveca – preverjeno in izkušeno na lastni koži. Če ne bi poznal tega možakarja in se z njim srečeval za zidovi zapora, mu ta primer niti ne bi bil tako silno pomemben. Pravzaprav bi ga brez premislekov prepustil komu drugemu in se zdaj niti ne bi obremenjeval, kako bo rešil zadevo. V tem trenutku bi celo čepel v svoji pisarni in se ukvarjal s papirji ali pa se celo ležerno zleknil pred tv ekranom, si ogledal kakšen zanimiv film ali počel kaj veliko bolj sproščujočega, glede na to, da je bilo njegovega delavnika za danes konec. Namesto tega so se njegove noge v počasnem, zadržanem ritmu premikale proti parku, kjer se je dogovoril za sestanek s Florence. Gotovo bi ga dejstvo, da ni imela pojma, s kom se bo srečala, kar malce zabavala, če bi bil sestanek sproščene narave in se po njegovih žilah ne bi pretakal adrenalin. Lagal bi, če bi rekel, da ni bil napet in da mu je bilo vseeno, kaj bo imela poreči na to, ko bo iz žepa potegnil fotografijo in ji vrnil ukradeno lastnino. Pa saj ni bila zares ukradena.. dobro, bila je. Saj bi na tej točki besedo 'ukradena' s veseljem zamenjal z 'sposojena', a kaj, ko ne bi imelo nekega smisla. Florence se ni niti sanjalo, da jo je ravno pred kratkim imel v rokah, zdaj pa mu je počivala v enem izmed skrivnih žepov njegovega suknjiča, ki si ga je prav zdaj zaradi neznosne vročine ovil okoli rok.
Kakorkoli že. Še vedno ni bil ravno prepričan, če je bilo to res pametno početje, a zdaj je bilo skorajda že prepozno, da bi se premislil in sestanek odpovedal. Sploh pa se niti pod razno ni hotel umakniti iz tega primera in čeprav se je treoretično dogovoril za sestanek izven službenih dolžnosti, je bil vseeno pripravljen na resen pogovor. Tokrat se v njeni družbi ni nameraval zabavati kot takrat nazadnje – pravzaprav je svoj zadnji obisk pri njej doma želel čim prej pozabiti in ga dokončno izbiti iz svoje glave. Privlačnost njenega telesa mu tokrat ne bo smela stati na poti in s to trdno odločnostjo je odkorakal naravnost proti znani postavi, ki jo je gledal že nekaj dolgih minut. Seveda ga ni morala videti, ker mu je ves čas kazala hrbet, a to je imel namen spremeniti. »Khm,« se je narejeno odkašljal, da bi jo opozoril na svojo prisotnost, sekundo kasneje pa v njeno vidno polje vstopil s celotnim telesom in v pozdravu široko razprl roke. »Pozdravljena, Florence,« je poskrbel za uradni ton, ko je bila njegova namera, da se – vsaj od začetka – poskuša čim bolj distancirati od nje in jo obravnavati kot stranko in ne kot osebo, ki jo je pred kratkim spustil v intimni krog. Zdelo se mu je pametnejše.
tagged: oh-so-awesome florence | words: 611 | comment: come on, stop it. u are making me blush. also, upam, da je tole kul - i'm not so sure about it, cuz, you kno, it's start and all. D:
| words: 611 | comment: come on, stop it. u are making me blush. also, upam, da je tole kul - i'm not so sure about it, cuz, you kno, it's start and all. D: