apartment d2

Naslov sporočila: apartment d2 Pon Mar 04, 2013 9:40 pm

notes; heyaaa, he's here to piss her off. :3

Razdražen, razjarjen in predvsem pijan se je leno premikal od šanka pa tja do plesišča, kjer so se še tisti najlažji plesni koraki zdeli prekleto težki, po dobri uri pa se je le naveličal premlevanja dogodka tistega večera. Ko je iz opranih hlač potegnil zmečkan (in popolnoma neuporaben) zavitek denarja in se nato znesel nad žensko, ki mu sicer brez oponašanja tu in tam celo zlika tisto srajco, ki jo najraje nosi. Bilo mu je žal, po drugi strani pa se mu je zdela preklemano neumna, da žepov – preden je preznojena oblačila vrgla v pralni stroj – ni preverila. No, pa tudi če bi slednje storila, bi se verjetno sprla zaradi vsote denarja, ki jo je skrival v pred njo – vsak mesec je dobrih tisoč dolarjev, ki jih je zaslužil s preprodajo, namreč preprosto zatajil in zapravil še preden bi lahko reva ugotovila. Tolažil se je s tem, da tudi on nje ne pozna prav dobro, vedel je kje dela, toda za učiteljico mesečno popravi preklemano malo testov – če pomisli, je še nikoli ni videl za kakšnim zvezkom in imel je občutek, da on ni edini, ki nekaj prikriva. Misli, ki so mu vinjenemu skakale po misli, je sicer poskušal pregnati, medtem, ko je po žepih brskal za drobižem, ki bi ga lahko porabil za taksi, v nasprotnem primeru bo očitno prisiljen pešačiti domov, oziroma nekam, kjer lahko normalno prespi noč, brez sikanja in tečnarjenja (kar je bilo v njegovem življenju zadnje čase nekaj čisto običajnega).

Najprej je pomislil na brata – normalno – pa sta bila še vedno na bojni nogi zaradi tistega kurčevega pretepa, potem pa mu je iznenada na pamet padla Avery. Ali Madeline. Ni prav dobro vedel kako bi jo klical, pa vendar mu je bila kot Avery dosti bolj pri srcu. Pred leti sta se skupaj imela prav fino, toda prisegel si je, da bo sedaj – zavoljo Mac – tace držal daleč proč. Pa tudi zato, ker je izgledalo, kot da se z vsakim bivšim dekletom nato speča še Wes, in vnovičnega pretepa si seveda ni želel – glede na to, da jih je pošteno fasal. Ko se je domala spotaknil na stopnicah do temnolaskinega stanovanja je polglasno zaklel (še kakšna dodatna modrica, pa se Mackenziejinemu zasliševanju res ne bi mogel izogniti), potem pa se nekako le skobacal do njenih vrat, in čeprav je bila ura že krepko čez polnoč in je pol bloka dejansko že spalo, je trikrat pobobnal po masivnem lesu. »Avery,« se je zadrl na ves glas in zacepetal z nogami, ko mu vrat ni odprla v isti sekundi. »Aveeeeeeeeery, odpri mi,« je nadaljeval z istim tonom in glasnostjo, ter zaslišal korake v sosednjem stanovanju. »Prekleto, se bodo res vsi zbudili prej kot ona,« si je zašepetal v brado, potem pa pest vnovič ponesel proti vratom, le da mu je zmanjkalo podlage, po kateri bi lahko že drugič pobobnal. Avery. Nezadovoljna in neprespana. Ups.

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Tor Mar 05, 2013 10:51 am

for this post i tag amazing but right now annoying mr. blake pierce. and i wrote around 700 words

po napornem dnevu je potrebovala samo svojo posteljo in trden spanec dokler je ne bo ponovno prebudila nadležna budilka v nov dan, ki bo ponovno precej deloven, če je uporabila kaj kmečke pameti in se zavedla da ne bo hodila naokoli gor in dol po policijski postaji z lončkom kave v rokah in nadzirala samo druge pri njihovem delu. včasih si je želela samo tega, a njena želja in potreba po nadzoru je bila prevelika, da bi ostalim pustila opravljati svoje delo ne da bi se ona vmešavala in tako se je vedno zakopala v goro poročil in pri tem izvajala še marsikatero racijo in se s svojim nosom vtaknila v vsako v želji, da mogoče poišče vsaj nekaj, kar ji bo pomagalo razvozlati očetovo smrt. preiskave posebne ni bilo, ampak pridobljene dokaze iz arhiva je hotela povezovati in skupaj s tem priti do resnice, čeprav ni bila prepričana niti kaj bo storila, če se bo z danes na jutri črno na belem pokazalo na listku ime očetovega morilca. ga bo ubila ? to je bila preveč mila kazen a počasi ji tudi zapor ni predstavljal prevelike možnosti za dobro maščevanje. navsezadnje takim kot on nič ne pride do živega in bi morala kopati bolj globoko in iz same sabe ustvariti za tisti trenutek pravo pošast, ki ni nič boljša od njih samih.

osvežena, umita in preoblečena v kratko pižamo je izstopila iz kopalnice in se po znani poti odpravila proti spalnici, kjer jo je že mamljivo čakala njena postelja. spanca je bila res potrebna in samo da se je nežna tkanina posteljnine ovila okoli njenega telesa jo je premagal takojšen spanec. na srečo ob takšnem delu nikoli ni trpela za nespečnostjo ampak prej za potrebo po spancu katerega je včasih zelo težko dobila na lastno krivdo, ko je dolgo v noč sedela za poročili in iskala nekaj kar ji bo pomagalo ali pri katerem drugem primeru ali pri primeru očeta. tiste nepomembne malenkosti je še prepustila mladim policistom, da so jih s svojo sposobnostjo opravili. v večje primere pa se je zagotovo morala vmešati in jih imeti pod nadzorom. več glav je navsezadnje več vedelo in njena beseda je bila v vsakem primeru zadnja zato je morala poznati vsako najmanjše ozadje zgodbe, v tem primeru, primera.

njen spanec pa ni trajal dolgo, ko se je pri njenih vratih slišalo težko trkanje in jo je samo malce predramilo in prisililo k temu, da se je ozrla po svoji uri in opazila, da je bilo komaj nekaj čez polnoč. ni razumela kateri bedak bi ob tej uri tako grdo trkal, zato se je preprosto samo skobacala iz svoje postelje z zaspanim a hkrati jeznim pogledom, ki se je samo še okrepil, ko na drugi strani ni bilo slišati kričanje njenega dosedanjega imena, ampak imena za katerega ni hotela več slišati. s tem se je krog njenih osumljencev drastično zmanjšal in je ostalo samo pri dveh imenih- wesley ali blake. niti eden pa ni imel možnosti za topel sprejel ampak prej kakšno brco, da si je tako upal ob tej uri trkati na njena vrata in se dreti ime, ki je že zdavnaj izginilo z obličja zemlje. končno je odprla vrata in pred seboj pozdravila enega izmed dvojice- blake. » še enkrat mi reci avery in prisežem, da bom našla način, da boš izgubil dar govora. « jezno je prekrižala roke na prsih in se umaknila, da je lahko vstopil v tišini in preverila na hodniku, če kdo ni radovedno gledal kaj se dogaja- to je bilo zadnje kar je hotela. z nogo je zaprla vrata in sledila njegovi več kot očitno vinjeni postavi. » bolje zate da imaš dober izgovor zakaj ob tej uri pijan trkaš na moja vrata in se dereš ime za katerega sem ti že najmanj tisočkrat povedala da ne obstaja in sem od sedaj naprej madeline, « je spregovorila, ko ga je posadila na svoj kavč in mu pred nos pomolila kozarec vode, sama pa je sedla nasproti njega. » oh, kakšen bedak si resno. te je tvoja draga vrgla ven iz stanovanja in končno končala to farso, ki jo imata ali si bil spet na potezi ti, ko si samo pobegnil in se odločil tavati naokoli kot muha brez glave ? pardon- pijana muha brez glave ?«

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Tor Mar 05, 2013 11:30 pm

notes; just realized something very important! he doesn't know his girl is a cop, so lets say she doesn't know about mackenzie & him yet, but she does know he's in a relationship - with a teacher (at least that's what mac lied to blake about).

Ko je odprla vrata in ga z očmi divje prebodla, se je počutil kot šestletni malček, ki ga je mama pravkar presneto grdo okarala in se počuti izredno krivega. Po drugi strani pa ga je kar nekoliko mikalo, da bi še enkrat izpustil pridušen krohot in zakričal njeno ime, ko pa ga je očitno tako sovražila. Ali pa se preprosto ni želela spominjati svoje preteklosti? Kdo bi vedel … on že ne, glede na to, da se z njo ne drugi ravno pogosto, je pa imel občutek, da se bo to enkrat še spremenilo. Saj ne, da bi se tako dobro ujela, toda nekaj je zagotovo bilo na njej, kar ga je privlačilo in ga kot magnet vleklo k njej. Morda ti dolgo, valoviti lasje, ki so ji v vetru igrivo nagajali, lahko pa bi bile tudi njene prodorne oči, ki so ti v eni sami sekundi povedale ogromno, verjetno pa so skrivale tudi marsikatero bolečo zgodbo. No, ali pa presneto dobra postava … obline … dolge noge … seksi hoja. Ja, definitivno ga je odneslo nekam tja, kamor ni želel, glede na to, da ga je doma čakalo dekle. Kaj dekle, po treh letih bi jo zlahka oklical že za ženo, ampak njegov instinkt mu je pravil, da še o Avery ve več kot o Mackenzie. Kako je to sploh mogoče? »Oh, in kaj boš storila, Avery?« ji je pomežiknil in se s hrbtom naslonil na obok njenih vrat. »Zgrabila za vrat? Ali kaj drugega?« Smeh je v tistem trenutku komajda zadržal, pa ne zato, ker bi bil tako impresioniran nad svojimi izjavami, pač pa zato, ker ni pričakoval, da bo kaj takšnega sploh ustrelil. Saj ne da je bil sramežljiv, sploh ne. Toda navadno se je izzivanju preprosto izognil, v preprostem vsakdanu je – žal – že imel dovolj scene in zato je še sedaj, pozno ponoči, res ni potreboval. Je pa res, da je alkohol povsem oklestil njegove kognitivne in motorične sposobnosti, zato pretiranega razmišljanja z njegove strani ni bilo za pričakovati.

Brez, da bi jo vprašal, če lahko vstopi, se je nato odrinil s peto in dobesedno odneslo ga je v notranjost njenega precej lično opremljenega stanovanja. »No, saj veš, da je to ena izmed stvari, ki jih najraje počnem … Madeline,« je nato zaključil z imenom, pod katerim so jo ljudje poznali sedaj. To seveda ni pomenilo, da se je vdal v usodo, toda dobro je vedel, da se z njo ni preveč prijetno šaliti. Glede na to, da je pri policiji, bi zdaj zdaj utegnila pograbiti kakšen kos pohištva in mu prisloniti kakšno, po drugi strani pa je dvomil, da bi se nečednih poslov lotila v pižami … ali pač. »Kul oprava, moja mala policajka,« se je zasmejal, potem pa temnolasko s kazalcem pobožal po goli koži in se udobno namestil med vsaj pet okrasnih blazin, ki jih je imela kot igračke razstavljene na sofi. »In hvala za tole,« je pomignil proti kozarcu vode, potem pa ga privzdignil k ustnicam in na dušek izpraznil. Ves ta alkohol je verjetno poskrbel za precejšnjo dehidracijo in moral je priznati, da se je sedaj počutil za sto odstotkov bolje. »Veš kaj, moja draga me ne more vreči in najinega skupnega stanovanja. In o kakšni farsi govoriš?« V tem trenutku mu sicer ni bilo najbolj jasno zakaj Madeline tako domače razglablja o njegovi Mackenzie, ko pa je pravzaprav ne pozna, o njej ve le toliko, kolikor ji je bil povedal, no, vsaj tako se mu je zdelo. Ampak ne bi bilo nič čudnega, če bi na koncu ugotovil, da jo še njegova ''prijateljica'' pozna bolje kot on sam. »Maddie, saj se spomniš, ko sem ti pravil, da se z Mac ne razumeva preveč dobro? No, mislil sem, da bi mogoče lahko prespal tu, in ja, očitno imaš res prav,« je hitro pridal, ko ga je že nejeverno pogledala izpod čela, potem pa zaključil, »najina farsa se nadaljuje. Vedno manj zadovoljna je, ali pa je mogoče le utrujena od vsega tega dela. Ampak zakaj bi ti razlagal vse to, verjetno si tudi ti popolnoma sesuta.« Sicer ni nobene primerjave med poklicem učiteljice in šefice policije, in čeprav njen sprejem ni bil super obetaven, je bil prav fantastičen napram tistemu, ki ga je malo prej pričakal doma.

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Sre Mar 06, 2013 5:04 pm

for this post i tag amazing but right now annoying mr. blake pierce. and i wrote around 700 words

počasi se je res morala navaditi, da očitno ni bilo vsem tako zelo lahko dojeti, da je njeno ime madeline in jo tako tudi klicati , čeprav njega zares ni mogla kriviti; navsezadnje jo je poznal kot avery, kar pa ga ni opravičevalo dejstva, da bi se počasi po tisočih razpredanjih lahko navadil da je avery izginila, umrla bila ugrabljena ali pa nekaj čisto drugega in je vsem postalo počasi že nezanimivo govoriti o prejšnji policijski družini kateri je poveljeval njen oče. za mater se je vedno vedelo, da je nekega dne preprosto pograbila kovčke in s hčerko odšla v neznano. mnogi so pričakovali, da se bo dekle vrnilo in nadaljevalo očetovo delo. česar pa žal niso dočakali - malo pa so ljudje vedeli da je mesto zasedla točno tista oseba katero so pričakovali ampak nikoli dobili. » zakaj imam občutek da to še vedno ne bi pomagalo, da bi končno nehal blebetati neumnosti ? « je postavila retorično vprašanje in je s priprtim pogledom pogledala proti njemu in se namuznila : » prej bi ti morala odrezati ta dolgi jezik. « v takšne grozote ne bi šla, a mogoče bi morala začeti razmišljati o kakšnih brcah ob vsaki omembi tistega prekletega imena, ki ga je sedaj po tem preteklem času res že hotela pustiti za seboj in še samo sebe opomniti kaj se je zares zgodilo s tisto očarljivo mladenko. bila je še vedno del nje, le da je prav ta del počasi izginjal in se izgubljal med spomini ter nadvlado trdožive madeline.

» je pa ena izmed stvari, ki pa mi gredo najbolj na živce, ko jih počneš, « ga je kratko malo odrezala s svojimi besedami in pustila, da je gospodič po znani poti vstopil v njeno stanovanje in je sama lahko zaprla vrata pred radovednimi sosedi, ki bi slišali glasove na hodniku, ter se v sekundi spremenili v najbolj nadležne in radovedne drhali. dovolj je bilo že to, da je zagotovo večina slišala njegovo razbijanje po vratih in se bodo spraševali čisto po tihem kakšne goste mora imeti ona ob taki uri, ko pa deluje tako zgledna policistka navzven. » si mogoče pozabil dodati še neprespana in nerazpoložena ? « je odvrnila in s pogledom sledila proti njegovemu dotiku na njeni koži in vrnila pogled proti njemu šele, ko se je odmaknil na varno razdaljo in sedel na kavč. vsaj ni se ji bilo potrebno ukvarjati z upiranjem proti preprostemu kozarcu vode, ki ga je blake na vso srečo lepo sprejel in segel po njemu sekundo po tem, ko ga je spustila na mizo pred njim. prej bi pričakovala kakšno željo po še kakšnem kozarčku in njeni pridružitvi, a tega na srečo ni dobila, kajti potem bi se res počutila kot da mora v posteljo spraviti petletnega otroka in ne odraslega moškega. » o kakšni farsi govorim ? blake mogoče ne vem veliko, ampak dovolj jasno mi je lahko že iz videnega trenutno, da vama ne zorijo ravno jagode v razmerju, « je dahnila in se za trenutek posmehnila nekoliko neprepričana ali se hoče samo prikazati kot da je vse v redu ali je dejansko v to verjel. še ptički na veji so čivkali kako v njuni zvezi ni vse v najlepšem redu. majhen prepir je drugo medtem ko je on sedaj pijan trkal na njena vrata in jo prosil za prenočišče…to je bila pa druga stvar, ki je lahko samo kazala na nekatere dejavnike in ni bilo potrebno veliko vedeti za majhno okvirno zgodbo. » sesuta ? sedaj boš uvideven do moje utrujenosti ? « si je na obraz narisala nasmešek, navsezadnje jo je tista trenutna nezadovoljnost minila, ter ji drugega ni preostalo. »seveda lahko prespiš. dvomim, da je pametno takega te pošiljati nazaj na ulico. glede dekleta pa ti lahko povem, čeprav nisem ravno najbolj izkušena v razmerjih in zadnja katera bi ti lahko kaj govorila, se mi zdi vseeno vajin problem globlji in ne osredotočen samo na njeno delo in utrujenost.« njeno mnenje je bilo malenkostno in je govorila zgolj iz občutka. pravi odgovor sta lahko poznala le onadva. premaknila se je nekaj korakov okoli mize pred njo in sedla poleg njega na kavč; če že ni mogla spati ni imela namena stati tam kot drevo in gledati vanj. » glede zadovoljnosti pa sama ne morem komentirati. to ti lahko pove samo ona in, da bi lahko izvedel kaj ona misli. obstaja med ljudmi nekaj izredno zanimivega- pogovor. mogoče bi posegel kdaj po njemu, « je še mehko pripomnila in se mu spodbudno nasmehnila, ter nadaljevala : » in da ne bi pomislil, da sem še vedno malce jezna nate, da me takole mečeš iz postelje. policisti znamo dolgo nositi zamere. «

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Pet Mar 08, 2013 6:34 pm

notes; wohoho, finally! (:

»O, verjemi mi, bi pomagalo,« se je zarežal in ji pomežiknil, potem pa se nekako pogreznil še globlje v objem njenega udobnega kavča. »Ampak bom nehal, ker vidim, da te očitno res zelo jezi. Zakaj pravzaprav si kar naenkrat Madeline, tvoje prejšnje ime je bilo prav tako čisto v redu.« Navadno sicer ne bi drezal tako globoko, toda bil je daleč od treznega stanja in radovednost ga je pač premagala. Ničkolikokrat jih je ravno zaradi tega fasal – predvsem od brata, ker si je ta to seveda upal – ali pa se je pač znašel v kakšnih težavah, tokrat pa je upal, da ga to ne bo doletelo. Sicer je vedel, da je Madeline policistka in da bi ga lahko zdaj zdaj prijela pod roko in z brco v rit poslala skozi vrata, ampak bila je daleč od takšne osebe, bila je mila, ustrežljiva, prijazna … vsaj dokler se ji nisi zameril. »Hej ti, veš kaj me zanima. Zakaj pravzaprav živiš sama? Ti ni dolgčas? Jaz bi verjetno zgnil od same žalosti.« In res, Blake je bil strašno družaben, vedno je potreboval nekoga ob rami, če ne drugega, pa je nonstop visel na telefonu in se pogovarjal s kolegi. In ko sta se pred kratkim skregala z bratom, se mu je povsem utrgalo. Tisti pretep je med njima naredil tako luknjo, da je bil pravzaprav presenečen nad samim razpletom in neverjetno kako zelo močno je vplival na njun odnos. Čeprav se bo verjetno sčasoma vse zgladilo, je bila trenutno Maddie edina, na katero se je lahko obrnil. Pa ne zato, ker bi si tega želela ona, temveč zato, ker Blake preprosto ni imel druge osebe, ki bi ji želel zaupati in bi dejansko od nje lahko pričakoval pomoč. »Lahko bi imela mačko. Ali papigo, saj veš, tiste, ki govorijo. Sigurno bi te vsak dan pozdravila z hey, sexy lady, ali nekaj.«

»No, no, no, utrujena ob dvanajstih? Kaj pa takrat, ko žuraš? Če sploh še počneš to ali si postala čisto zategnjena zaradi te tvoje službe?« Blake ni dobro razumel odgovornosti. Kot fitnes trener ni imel čisto stalne službe. Treningov ni imel vsak dan, če že, pa so bili navadno razkropljeni čez cel dan, tu in tam pa je imel celo čas samo zase. Da ne omenja še dejstva, da preprodaja drogo, no, verjetno tega ne bi bilo ravno zelo pametno omenjati pred Maddie, glede na to, da sta se ravno na tak način spoznala. Takrat mu je pogledala čez prste, če bi ji povedal, da posla ni opustil, pa mu verjetno ne bi, in tega si – seveda – ni želel. »Mislim, da moraš enkrat z mano ven, saj veš, v tiste najbolj divje klube Phillyja. Čeprav me skrbi, da bi nekje sredi plesa zagrabila kakšnega preprodajalca za roko, ga uklenila in odpeljala na postajo,« jo je že drugič zbodel, čeprav je bil prepričan, da se Madeline ni tako zelo spremenila. Spoznal jo je, ko je bila seveda še veliko mlajša, mogoče ne tako zelo izkušena, toda ne le, da ga je spravila iz hude godlje, na koncu je z druščino šla celo ven. Ni potrebno omenjati, da sta se naslednje jutro zbudila v isti postelji … popolnoma gola.

»Hja, glede na to, da je poletje, bi nama morale. Bemtiš,« se je pošalil, čeprav ga je slab odnos z Mac spravljal ob živce. Ljubil jo je. No, vsaj mislil je, da jo ljubi. Skupaj sta bila že vsaj tri leta in mogoče je bilo čustvo, ki ga je čutil, zgolj navada. Prijateljstvo. Naklonjenost. Ne pa tista prava ljubezen, ki bi trajala. Kje je tu še zaupanje? In vse ostalo, kar dva potrebujeta za tisto res pravo zvezo. Ampak sedaj ni bil pravi čas, da bi sploh razmišljal o tem, če se bodo stvari razpletle dobro, bo vse okej, če se ne bodo … pa bo verjetno naredil korak naprej in se počutil … jah, bolje. Definitivno se bo počutil bolje, ko bo v zvezi z osebo, s katero se bo lahko pogovarjal in pri tem ne izgubil vseh živcev ali se ne pretvarjal, da je dan preživel nadvse mirno, ko pa so ga lovili zaradi preprodaje mladoletnim. »Veš kako je, malo sem ti moral popihati na dušo, zato da bi tudi ti do mene čutila usmiljenje, gotcha! Zdaj mi boš celo noč pela soft kitty in se ukvarjala z mano kot s svojim pankrtom. In prooooosim, dajva malo spremeniti temo pogovora, res se ne bi rad celo noč pogovarjal o Mackenzie. Lahko še ti malo pojamraš, pijan dajem res odlične nasvete!«

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Sob Mar 09, 2013 10:17 pm

for this post i tag amazing but right now annoying mr. blake pierce. and i wrote around 700 words

stresla je z glavo, da so ji njeni spuščeni lasje poplesali v zraku, ob njegovi prešerni volji in samo zrla vanj. bila je nalezljiva in zagotovo je znala popestriti kakšen težak ali pa dolgočasen dan. sedaj pa je bila že noč in ona je bila res potrebna spanja, katerega pa ji blake ni ponujal s svojo prisotnostjo, ter ji je ostalo le upanje da bo nekaj pogovora pomagalo in bo kmalu to imelo vpliv na njegove veke. » na to ti ne morem odgovoriti. v ozadju je toliko tega in bolje bo zate dokler ničesar ne veš. « ni hotela biti preveč skrivnostna, toda nekako je imela občutek, da je vseeno bolje nekatere skrivnosti ohraniti zase. mogoče ga trenutno ni direktno postavljala v nevarnost, ampak ni mogla biti prepričana kako bi bilo čez nekaj časa, ko bi bila nekaterim grožnja in bi preveč brskali in premalo našli. saj je vedela da je odrasel in dovolj sposoben braniti samega sebe, to je ni skrbelo, ampak vseeno je bila ona bolj na sigurnem vedoč da nima kaj povedati, ko niti nič ne ve. in toliko bolj mu je bila hvaležna, ko sta lahko zamenjala temo, ter se osredotočila na kakšno drugo nit pogovora, ki ni bila toliko težka za odgovarjat- očitno je bilo da se je blake nastanil v njenem stanovanju in postal hujši kot inšpektor na policijski postaji ali pa ona pri svojem delu. » misliš da bi bilo zabavno živeti z mano ? odhajam zgodaj zjutraj in prihajam pozno zvečer. stanovanje imam samo zato, ker moram nekje spati. kdor bi živel tukaj bi prej umrl od dolgčasa ali pa se po enem dnevu odselil, « je sproščeno odgovorila in samo skomignila z rameni. navsezadnje nikoli ni nikogar iskala za sostanovalca in nikoli se ji ni zdelo potrebno. » bolje mi je biti sami in nimam časa za dolgčas. moje življenje je kot akcijski film in je sam po sebi napet že v vsakdanjiku in ne potrebujem drame še doma, « ga je opomnila na razliko med življenjem policistke, ki je po vrhu vsega še šefinja, ter fitnes trenerjem. pravi smeh pa je iz nje planil, ko so njegove ideje o njenem sostanovalcu prišle do te mere, da je iskal primerne kandidate med živalmi. » lepo te prosim blake. katerakoli žival bi tukaj tragično umrla po dveh tednih. mačka bi mogoče še preživela, če bi iskala hrano na svojo pest, ter tavala po mestu. kaj bi pa uboga papiga ? « živali res ni potrebovala in imeti še njihovo življenje v svojih rokah, ko je že imela toliko drugih, da je še na svojega pozabila.

» moja služba žal zahteva veliko moje pozornosti. mogoče bi bila bolj vidna kje drugje kot na policijski postaji, če bi nekateri prenehali izvajati zločine, ter jih potem prenašati na moja pleča. policija tako ne bi imela dela in s tem ne bi imela jaz kaj za početi in mogoče bi vsak dan pijana padala v jašek, « mu je pojasnila in se prej sama ponavljala že kot papiga, ko so jo vsi imeli za antisocialno in zategnjeno. malo so vedeli kako je voditi celotno policijsko postajo in za dodatne nadure še iskati morilca svojega očeta in planirati maščevanje. » znam ločiti delo od zabave. v takem primeru bi poklicala svojo enoto in poskrbela njihovo prisotnost na kraju dogajanja v petih sekundah, « se je obranila in se nasmehnila in mu še pripomnila : » sprejemam povabilo. lahko se boš na lastne oči prepričal kako zabavna sem še vedno pa naj bom madeline ali avery. navsezadnje sem vseeno to jaz in dobro se spomni najinega prvega srečanja, ko sem te vklenila, ter nato spustila in še s tvojo druščino odšla ven. malo policistov to naredi. « res pa je da je takrat na svoj poklic gledala precej z mladimi in naivnimi očmi- mislila je, da ima nekakšno super moč s svojo značko, ter lahko sama odloča kaj naj stori. simpatično osebo bo ob manjšem prekršku spustila, če ji bo kdo šel izredno na živce bo že poskrbela za ječo in se zabavala z dejstvom, da naokoli hodi z lisicami v žepu.

» koliko sta pravzaprav že vidva skupaj ? dve leti ? tri ? dve pa pol ? « ga je vprašala – od vseh informacij v njeni glavi dnevno si res ni mogla zapomniti takšnih malenkosti – in se namuznila. » prej bi morala biti že zaročena in tik pred koncem planiranja poroke, « se je malce pošalila ob dejstvu, da sta več kot očitno bila daleč stran od oltarja, ter sta prej vso energijo usmerjala v razmerje brez smisla. vsaj ona ga je tako videla in oba sta to zagotovo podzavestno vedela. » sanjaj ! ne bom ti pela in se ukvarjala s teboj. moja stanovanja in moja pravila. prej bi ti moral izkazati svojo hvaležnost, ker lahko prespiš tukaj, ter se izogneš prepirom doma, « je zamrmrala in ga udarila z najbližjo blazino katero je lahko pograbila. » ni problema, amigo. sama se sploh ne bi rada celo noč pogovarjala, ampak mislim da se lahko poslovim od svojega spanca, « se je vdala v usodo in se udobno namestila na kavču in poiskala bolj primerno pozicijo. » ni še nasvet, če nekomu rečeš, da alkohol reši vsako težavo, « je zamrmrala in glavo rahlo dvignila proti njemu in se nasmehnila. » in nimam ti o čemu jamrati. sam si tako ali tako neposredno oklical moje življenje za dolgočasno in mogoče si bom res nabavila kakšno žival, da ti bom v naslednjem srečanju jamrala kako moj pes lula v vsak kotiček stanovanja. « široko se je nasmehnila in sklenila roke na prsih.

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Sre Mar 27, 2013 12:24 pm

notes; wohooo, sorry ker je tko late ):

Moral je priznati, Madeline je bila odlična sogovorka in še boljša prikrojevalka resnice. Koliko ljudem je v tistem trenutku prikrivala svoj pravi jaz mu ni bilo jasno, je pa vedel, da hoče pozabiti na preteklost – vsaj navidezno. Ni marala, ko ji je skakal v besedo, ni bila pripravljena na klepet o tisti Avery, ki jo je spoznal pred leti, ki jo je povabil v svojo hotelsko sobo in se naslednje jutro zbudil v prazni postelji s par besedicami načečkanimi na račun večerne pojedine. pozabi, da se je to kadarkoli zgodilo. Ne išči me in drži prste proč od drog, naslednjič ne bom več tako milostna. kaj se je zgodilo s preprostim 'lepo je bilo, se vidiva' ali s prekleto telefonsko številko, ki bi mu jo lahko pustila? Toda takšna je bila. Bila je skrivnostna, včasih zadrta, toda vsaj izogibala se ga ni več. Pozabila sta na tisti neprijeten incident, ko ga je domala že imela v lisicah, pozabila sta na tisto noč, ki sta jo preživela skupaj, konec koncev je bil on sedaj v zvezi, ona pa … o njej ni vedel ničesar. »Kaj pa vem, Maddie, mogoče. Mogoče bi tu preživela več časa, če bi imela nekoga, h kateremu bi se vračala. Poglej mene, a res ne bi niti malo pohitela, če bi vedela, da te čakam jaz? Evo, takole,« se je zarežal in si preko vratu slekel srajco, roki pa uživaško naslonil preko mehkih oblazinjenih stranic kavča. Saj ni bil pretirano samovšečen, toda glede na to, da je revico že spravil iz postelje, jo je moral vsaj malce nasmejati, preden se vrne tja od koder je vsa zalimana in ne ravno navdušena prišla. »Uuuu, akcijski film?« ga je pahnila v smeh, kot neresnega najstnika. »No, pa saj ne pravim, da si moraš nujno omisliti žival? Kakšen življenjski sopotnik bi bil pri tvojih letih že pričakovan,« se je prepozno ugriznil v jezik … ker če se je sedaj vsaj približno dobro zavedal, kaj mu je ušlo z jezika, jo je oklical za staro. No, ne staro, temveč osamljeno ženskico, ki bi nujno potrebovala en dober fuk. »Kaj hočem reči je … da sem vesel, da se je tisto v Las Vegasu zgodilo. Mislim, da še nisem dobil priložnosti, da bi ti to sploh omenil.« Ni pogosto kar tako flirtal z drugimi, nenazadnje je Mackenzie ljubil. No, ni prav dobro vedel ali je bila to res tista prava ljubezen ali navada, toda vsekakor se je rad vračal domov, ji tu in tam namenil kakšno rožico, včasih pa je bila dobesedno nemogoča.

Le nekaj minutk sta namenila obujanju spominov in moral je priznati, da je bila Madeline še vedno tista prava, tista, ki jo je pred leti imel priložnost spoznati. Iskrica, ki jo je videl v njenih očeh, mu je dala vedeti, da pravzaprav komaj čaka, da po službi odvrže neudobno opremo, se znebi revolverja in lisic, spije kozarec rdečega vina in se zabava. Zabava po svoje. »Ja, Madeline, zelo dobro se spomnim, in cenim to. Verjetno bi še sedaj gnil v zaporu, če bi me takrat predala oblastem. Toliko masla sem imel na glavi, da bi me verjetno obtožili še za kaj drugega … kaj česar sploh storil nisem.« Pred leti je definitivno bil še v hujšem dreku kot sedaj. Kot osemindvajset letnik se je nekoliko umiril, zgolj za preživetje je še preprodajal drogo, toda to je bilo vse. In bil je prekleto previden. Tako zelo previden, da se Mackenzie niti sanjalo ni kaj počne in tudi Maddie je verjetno mislila, da je stara pota že zdavnaj opustil. Ko se je ponovno dotaknila teme, ki se je je zadnje čase zelo rad izogibal, ga je s tem tudi opomnila zakaj pravzaprav je tu. Mackenzie … presneta Mackenzie. »Malo več kot tri leta. Ampak mislim, da se zna tukaj tudi končati. Saj ni point zveze, da spiva vsak na svojem kavču in se vidiva približno toliko kot dva tujca, ki živita na povsem nasprotnih kontinentih,« se je kislo nasmehnil, nekje v srcu pa ga je neprijetno zbodlo. Rad jo je imel, ne glede na vse kar se je dogajalo med njima jo je imel rad in če bi le bilo mogoče, bi stvari ponovno spravil v pogon. Hvaležen je bil, ko je spremenila temo pogovora in dlan je povsem avtomatsko prestavil na njeno. Kako nenavaden pogled, napol gol tip v prijateljičinem stanovanju, dotikajoče se dlani in jamranje o pijanosti, ljubezni in prepiru. »Mislim, da malo lažeš. Sigurno je ogromno stvari, ki bi jih lahko omenila, pa si se takole na hitro izognila. Predlagam resnico in izziv, tako se ne boš mogla izogniti neprijetnim vprašanjem,« jo je rahlo dregnil pod rebra in zagrabil prazno steklenico vodke, ki jo je prinesel s sabo. »Mislim, da igra ni ravno za dva, ampak bova že.«

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Pet Mar 29, 2013 7:20 pm

for this post i tag amazing but right now annoying mr. blake pierce. and i wrote around 700 words

lahko je bila neprespana in si je želela tistih nekaj ur v svoji postelji, a če je koga imela namen prenašati ob tej uri, je to zagotovo bil blake. ni točno vedela zakaj je obupala nad vsem svojim upiranjem in zatiranjem in ga na koncu spustila v svoje življenje, ter tako preživela nekaj konkretno prijetnega časa z njim, toda je. in tudi sedaj ob tej uri ji ni bilo težko ostati pokonci in pozabiti na posteljo in na možno vrnitev nazaj. prijateljevala sta in ni bilo sledu preteklosti med njima, ki je imela neko svojo dinamiko, ter jo je bilo mogoče res bilo bolje pustiti. zdaj si namreč ne bi niti drznila pomisliti, da bi v eni sami noči nekoga poskušala aretirati in na koncu spati z njim, ter mu ob jutru pustiti celo spodbudno sporočilo. sedaj je samo aretirala in vrgla v ječo in se ni ozirala na vse možne izgovore. postala je veliko bolj pasja, ko je ugotovila, da delo policistke pač ni samo zabava oziroma da sploh ni zabava in ga mora jemati resno. resno, če hoče priti na položaj, ki ji bo pomagal do resnice. če bi bila še vedno nepomembna policistka na najnižjem ranku, bi ji resnično dol viselo, če bi koga ulovila z drogo, tako kot je pred leti temnolasca poleg nje, ampak bi se ji adrenalin dvignil šele ob kakšnem lovu ali drugi akciji policijskega poklica.

v celotnem njunem odnosu pa jo je najbolj zabavalo to, da sta res lahko govorila o čemerkoli kot dva stara zakonca, ki drugega tako ali tako nimata početi, ko sta izgubila vso strast drug do drugega in ta postala tudi veliko prestara za kakšne spolne igrice v postelji. lahko sta filozofirala in šla precej globoko s svojimi besedami ali pa zgolj brila norca drug iz drugega, nekako je bilo vse skupaj preprosto, ter sproščujoče za nekoga kot je ona po napornem delovniku samih papirjev in bedakov na ulicah mesta. znal pa jo je tudi nasmejati in v sekundi pregnati nejevoljo, ki je prišla do nje prav zaradi njega, ter tako popraviti in oprostiti svojo krivdo. » hm, « je zamišljeno pripomnila in pogledala proti njegovemu telesu, ki je sedaj bilo zgoraj razgaljeno in resno pomislila ob njegovem vprašanju, ki ji je sililo nasmešek na obraz : » samo, če bi me pričakal tako zgoraj brez, ter bi v kopalnici bila pripravljena božanska kopel zame in čisto ob koncu večera bi za piko na i bila deležna še omamne masaže. « v takem primeru ne bi potrebovala niti sekunde pomisleka, ter bi takoj začela živeti s to osebo in komaj čakati na odhod domov iz pisarne vedoč kaj jo čaka doma. a realnost je bila drugačna in pričakala jo je le mikrovalovka za pripravo hitre hrane, televizijski upravljalnik, ter kasneje še postelja. še naprej bi sanjala o takšni omami, ampak jo je spet obdal njegov smeh, ki se je kmalu razletel tudi na njene ustnice. » blake pierce, ali mogoče s tem namiguješ da sem stara ? « je šokirano pripomnila in se izdala s svojimi ukrivljenimi ustnicami v nasmešek. tako ji je preostalo le, da ga je boksnila v ramo in stresla z glavo, ker je skoraj zvenel kot njena mama. » zgodilo kaj ? « se je odzvala na zanimive besede iz njegovih ust in še ohranjala nasmešek na svojem utrujenem in zaspanem obrazu. » spregledanje droge in opustitev aretacije ali to da sva spala skupaj ? « navihanosti v svojih očeh pa ob tem vprašanju res ni mogla skriti, tako kot ne resne in iskrene radovednosti na kaj je ciljal, čeprav je odgovor lahko poznala.

» lekcija je bila torej naučena. blake je bil spravljen k pameti in sama lahko počim od navdušenja in ponosa, « se je sedaj njen glas temi primerno zresnil in morala je priznati, da jo je veselilo spoznanje, da takrat pred leti ni naredila napake s svojim dejanjem, ampak prej neko dobro stvar in se je vse dobro izteklo. on je bil prikrajšan kartoteke, ki bi ga omejevala naprej v življenju, zaradi trenutne neumnosti in tudi ona je spoznala kako zabavno je življenje, če si policist in usodo nekoga držiš vsaj deloma v svojih rokah. v njenih rokah je bilo pred leti ali bo gnil v zaporu in bil označen za vedno ali pa bo sposoben tisto pospraviti v preteklost in spodobno nadaljevati s svojim življenjem. naredil je slednje in bilo je prav tako. » zato ljudje pravijo, da ljubezen sama ni dovolj. potrebno je še veliko več. sam odnos, komunikacija, zaupanje, spoštovanje in preživljanje preprostih trenutkov skupaj. in njena služba res ne more zahtevati toliko, da si ne bi našla dostojnega časa zate. če lahko zmorem jaz, potem lahko tudi ona, « se je namrščila ob lastni globini, ker je razlagala, kot da se ji dejansko kaj sanja…ni pa niti vedela jasno povedati kdaj je bila v spodobni zvezi. spustila bi se v razmišljanje, a je na svoji dlani občutila njegovo in s pogledom avtomatsko zdrsnila navzdol. kakorkoli, če bi blake in njegovo dekle imelo vse postavljeno na pravo mesto, sedaj on ne bi bil ob tej uri v njenem stanovanju, zgoraj brez, ter se dotikal njene dlani. » ni res ! kaj bi lahko šefinja policije imela zanimivega za pripomniti ? « se je poskušala upreti njegovemu predlogu in pitju nasploh, a možnosti je že na začetku imela zelo malo. namrščila se je ob dregljaju in z globokim vzdihom sprejela igro. » daj steklenico, « je pomignila z roko in jo potegnila k sebi, jo na hitro odprla, da je lahko naredila požirek za spodbudo, potem pa jo vrnila nazaj k njemu. » tvoje je prvo vprašanje. izpljuni. « ne, to ni moglo biti dobro.

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Pon Apr 08, 2013 10:47 pm

notes; wohooo, awkward stufff lol

»Oh, aretacija gor ali dol, droge … pozabi na droge,« je vse skupaj skušal peljati v drugo smer. Madeline je želel dati vtis, kot da so prepovedane substance del preteklosti, kot da se s tem ne ukvarja več … kot da to ni v devetdesetih procentih pravzaprav tisto, zaradi česar še ostaja živ. Če bi prenehal s preprodajanjem, verjetno ne bi živel v okusno opremljenem stanovanju, ne bi jedel tople hrane (čeprav je bila v veliki večini naročena), prav gotovo bi spal na smrdljivi žimnici in nosil oblačila pobrana na rdečem križu. Tako nizko se ni bil pripravljen spustiti, četudi je bil zato prisiljen potiskati mladino v drek in jih navajati na tisto, česar ne bi privoščil niti psu. Odvisnost je bila jeba in čim si poskusil drogo, si bil popolnoma hooked, obseden, bolečina, ki je zavzela tvoje telo ob abstinenci se ni mogla primerjati s tisto ob nemarni ureznini, kajti ni bila zgolj fizična, temveč tudi psihična. »Raje se pogovarjajva o tem, kar se je zgodilo po tem, ko si pokazala svojo milejšo plat. Saj veš, tisto, ko si mi s tistim nežnim glaskom rekla, naj se poboljšam in le prikimala, ko sem te povabil na pijačo. In saj veš, ko si šla z mano, čeprav si mi malo prej prigovarjala kako mi boš odpihnila možgane, če se premaknem samo za en meter. Huda mačka, ej, mislim, da sem bil v tistem trenutku čisto trd … pa ne od strahu.« Če so bile besede, ki so kar vrele iz njegovih ust, v tistem trenutku posledica viskija, ki ga je stankal, ni točno vedel, toda precej natančno je opisal njuno prvo srečanje. In če je Maddie v tistem trenutku malce zardela, podobnega zase ne bi mogel reči.

Koliko je potrebno, da jo vsaj približno spravi v podobno stanje, kot takrat? Bi moral prinesti malce več alkohola kot ga je ali bodo njene zavore končno popustile, ko skupaj zabredeta v kakšna malce bolj osebna vprašanjca, na katera bo – v sklopu igre – seveda prisiljena odgovoriti. »Hej, naj prvo povem pravila igre. Torej, brez goljufanja, odgovoriti moraš na vsako vprašanje, ne glede na to kako zelo osebno je. Brez. Izjem. Vem kako goljufiva si lahko in ne misli, da me boš pretentala samo zato, ker sem malce pijan,« je vendarle zjecljal, čeprav mu je besednjak v tistem delal resnične probleme. Pijan gor ali dol, pripravljen je bil na divjo vožnjo, pa če se je strinjala ali ne. »Okej, torej naj pomislim. S koliko – na lestvici od ena do deset – bi ocenila najin … saj veš, najin seks?« je postavil najneumnejše vprašanje možno, samo zato, da bi ji dal vedeti, naj se prekleto pazi. Na zalogi je imel toliko neprijetnih vprašanj in izzivov, ki pa ne morejo narediti pretirane škode, no, pa tudi koristi ne. Ni seveda mislil, da bi ga utegnila osramotiti ali oceniti slabše, kot je dejansko bilo, toda tudi to bi bil pripravljen požreti, namreč ni bil človek, ki bi se pretirano obremenjeval s stvarmi. »Predlagam, da vsa vprašanja vzameš skrajno resno, ker … no, saj veš, vedel bom če boš lagala. Glede na zvoke, ki si jih spuščala tisto noč … hja, predvidevam, da si zaslužim vsaj devet in pol.«

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Pet Apr 12, 2013 3:37 pm

for this post i tag amazing but right now annoying mr. blake pierce. and i wrote around 700 words. heej ! kolikor sem opazila mackenzie ni več na forumu, posledično to pomeni da je on girlfriend free - right ? vseeno pa sem tole pisala še vedno with him being in relationship. upam, da je kul.

bila je veliko preveč utrujena in osredotočena na druge stvari, da bi dejansko analizirala njegove besede, ki so hitro spremenile tematiko pogovora o stvari, zaradi katere ga je na prvem mestu sploh aretirala tiste noči. v kakšni drugi situacija bi se takoj zapičila v iskanje razloga zakaj hoče, da pozabi na drogo in bi videla v njegovih očeh kakšno skrivnost, a tako je samo prikimala z glavo in se rahlo nasmehnila. navsezadnje je verjela, da je stvar popolnoma opustil, ter ni hotel govoriti o preteklosti, ko je bilo toliko bolj zanimivih tem na izbiro in v tem ga je sama razumela, saj tudi sama ne bi hotela podpihovati njene spremembe imena in vsega kar stoji za njenim dejanjem. ne samo da je bila zgodba predolga za celi dve noči skupaj, najbolj se je zaščitila s tem da resnice ni zaupala nobenemu in jo je nosila s seboj v grob, ker je dvomila da bo zanjo kdaj tako varno, da bi lahko spregovorila in priznala svoje dejansko ime in priznala kdo pravzaprav njen oče je in kako je maščevala tisto kar je morala. že to da sta dva akterja- blake in wesley- bila v mestu kot edina, ki sta poznala njeno pravo ime in ozadje, je bila že dovolj velika grožnja, če bi kdo šel njej na sled in poskusil brskati tam, kjer mu res ni potrebno. obema je dovolj zaupala, da bosta držala jezik za zobmi, a ni zaupala ostalim kako daleč bi bila pripravljeni iti z njima, da bi izustila vse kar vesta in spravila njo v probleme. do sedaj se česa podobnega še ni zgodilo in samo upala je na takšno nadaljevanje njenega bivanja tu, ki bo pač trajalo kolikor bo potrebno. šele po res opravljeni nalogi pa bo videla ali bo bila sposobna v mestu s tolikimi spomini ostati ali jo bo stari dom spet klical k sebi in se bo vrnila nazaj k materi. » in potem je bilo vsega konec in vsak od naju je odšel svojo pot, « je nakazala na konec njegovih besed in stresla z glavo ob slišanem. spregovorila je ravno toliko, da je lahko sklonila glavo in prekrila svojo delno rdečico, ki je nastala zaradi njegovih besed in vidne slike njune skupne noči, ki pa sedaj ne bi smela biti v njeni glavi. on je imel dekle s katerim je moral urediti svoje zadeve in ona…ona pa je bila tista bolj zakomplicirana osebnost z veliko bolj zakompliciranimi odnosi. » dejstvo pa je tudi, da bi sedaj ravnala drugače s teboj, ter bi te res odpeljala na policijsko postajo in prepustila milosti in nemilosti drugim. « sedaj res ni bila več ista niti oseba niti policistka, kot pred leti, ter je svoje delo odpravljala kot se spodobi in ni spala z osebo, ki jo je še pred uro ali dvema hotela aretirati in poslati v pripor.

ne glede na to koliko ni bila navdušena nad predlagano igro, jo je sprejela z odprtimi rokami, ter se raje ni preveč muzala naokoli in iskala način, kako bi najhitreje spravila svojo malenkost v posteljo. nekaj kozarčkov je bilo potrebnih in zagotovo bi mu z neumnimi idejami hitro sledila. » že prav, no. sprejemam vsa pravila igre. tako ali tako druge možnosti nimam, kajne ? « vprašanje pa samo po sebi res ni iskalo odgovora z njegove strani, ko ga je že sama precej dobro poznala. globoko je zavzdihnila, ko je izpita tekočina stekla po njenem grlu, ter se pripravila na njegovo prvo vprašanje izmed mnogih, ki so še sledili na nočnem razporedu njunega druženja. » resno ? « je spravila iz sebe takoj, ko je slišala njegovo zahtevano vprašanje, ter se rahlo nasmehnila. » pričakovala sem kaj hujšega in bolj udarnega za začetek, priznam. « udobno se je namestila na kavč in se zazrla v njenega sogovorca, ko je že sam blebetal o oceni, katero bi mu morala dati in je poskrbel samo za še bolj neprijetno situacijo, ko sta tako prosto govorila o njunih spolnih trenutkih, ter še malo prej blebetala tja v tri dni o njegovi zvezi. » devet in pol tudi dobiš, « je odgovorila na njeno prvo, a še vedno ne zadnje vprašanje, ter se pripravljala na svojega. » najboljši seks v življenju ? « očitno sta bila pri taki vrsti vprašanj in za začetek je bilo mogoče res bolje opraviti z najbolj očitnimi in se nato sprehoditi do tistih malce bolj osebnih in težjih za iskren odgovor. » in zahtevam več kot preprost odgovor, da je to bilo enkrat v srednji šoli ali pa kaj podobnega, « ga je še dodatno opozorila in segla po steklenici, katere je ona bila veliko bolj potrebna, ko ni imela toliko alkohola v krvi kot on in je razmišljala bolj trezno kot pijano.

Naslov sporočila: Re: apartment d2 Čet Maj 02, 2013 1:23 pm

notes; ma tole dokončejva kt da še ma punco! haha alpa lohk tut počas zaključva. kaj pa vem. pa začneva na nov, ker se že kr doug vleče. :3

Navadno ni bil tako zelo … razigran in odprt, toda z slabim litrom viskija v sebi druge izbire nekako ni imel. Ni mogel reči, da je obžaloval igrico, toda zjutraj jo verjetno bo. Sploh če bo Mads izvedela več kot bi smela. Ni ravno z veseljem delil vseh mogočih skrivnosti o svojem življenju, toda pijanemu mu je bilo popolnoma vseeno. Več kot to; ni škrtaril z besedami in včasih je izrekel kakšno, ki je bila povsem odveč. »Ah daj no, saj veš, da ne morem začeti z najbolj neprijetnimi vprašanji, malo še počakaj,« se je zarežal v njeno smer, ko je že ob prvem vprašanju tarnala kot stara ženica z artritisom. »Še par minut pa se boš križala ob vprašanjih, ki jih imam na zalogi,« se je gladko zlagal. Nobene zaloge ni imel. Igral je pošteno in precej sproščeno. In nenazadnje; ljubi sploh ni tako zelo rad spravljal v zadrego. Bil je čuden tip, precej naklonjen vsakomur in vedno pripravljen pomagati, in čeprav je včasih počel reči, ki niso bile tako zelo poštene in legalne, se je sedaj skušal distancirati tudi od tega. »Ha, saj sem vedel!« Bil je zadovoljen. In očitno je bila z njim takrat zadovoljna tudi ona. Pa saj je dejansko bilo lepo, čeprav bi jo takrat verjetno dosti raje peljal v svoje stanovanje in jo razvajal kot princesko, sta se morala zadovoljiti s hotelsko sobo in se nato posloviti za … jah, za par let, dokler se tukaj nista znova znašla drug ob drugem. Ona z drugačnim imenom, on pa še vedno z vrečkami droge po žepih.

»Saj se hecaš, ne? Se bova zdaj res pogovarjala samo o seksu, kot dva najstnika, pizda?« Ampak čisto realno gledano je bilo to, kar je tudi njega najbolj zanimalo. Vsaj v vinjenem stanju se je pogosto obnašal kot trinajstletnik, ki gole ženske sploh še ni videl, ampak morda je bil ravno to čar alkohola. Lahko se je sprostil, stopil daleč od tistega svojega zadrgnjenega jaza in se zabaval. Na svoj ali tuj račun. »Težka izbira. Več dobrih je bilo, vsekakor tudi tebe uvrščam mednje,« se je namuznil, ko je dlan položil v njeno in se je v spomin iznenada prikradla tista simpatična slika drobne Avery, ki mu je v kosti skušala nagnati nekaj strahu. Oh, kako zelo pogumno se je takrat spravila nadenj in čisto iskreno povedano je bilo to tisto, kar je v njem vzbudilo tisto gromozansko željo po njenem telesu. »Aja, in mislim, da ne bo ravno pošteno do Mackenzie, če odgovorim na tvoje vprašanje … no, saj veš, čisto iskreno.« Če bi med njim in Mac stvari stale tako kot je bilo treba, mu zadnje besede verjetno ne bi šle tako zlahka z jezika, toda ker je bila zadnje čase med njima predvsem suša, ni bilo tako zelo težko. Pravzaprav …bilo je enostavno. »In kaj če bi zdaj začela z izzivi, saj veš, da so ti vedno bolj zabavni. In ja, rad bi te zbudil, preden mi zakinkaš tu.« S tem je nekako pričakoval njeno pobudo za karkoli se je že imelo zgoditi. Ni nameraval oditi sredi noči in glede na to, kar se je pravzaprav dogajalo med njim in njegovim dekletom, niti ni imel kam iti, in če je Mads le bila pripravljena na malce zabave, bo z veseljem napil še njo. »No daj, kje imaš kozarce?« je skušal vstati pokonci pa so se njegove noge očitno odločila za nesodelovanje, zato druge izbire kot da preprosto nagne steklenico ni ravno imel. »Okej, pozabi. Tole, tole spij na dušek,« ji je podal za dober deciliter danielsa, kar ji bo gotovo vsaj malce spodneslo tla pod nogama. Mora ji.