število prispevkov : 57 cash : 119 street reputation : 34 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : locals kraj rojstva : varaždin, croatia
Naslov sporočila: primadona cafe Pon Mar 25, 2013 3:18 pm
OTTI & SAVA
ni najboljše, ampak za začetek bo. ;D
Dolgi, vroči poletni dnevi so ji bili pisani na kožo. Njen najljubši poletni čas je bila sicer pomlad z nežnimi cvetnimi popki in prebujajočo naravo, a le kdo pri polni zavesti se je lahko uprl pregrešne živahnosti polnemu poletju? Ura še ni bila poldne, pa je bilo v mesto že pošteno vroče in Savannah je bila več kot hvaležna za vrhunsko klimatsko hlajenje, ki je neslišno zniževalo temperaturo njene sicer zadušljivo vroče pisarne. Vogalna pisarna stolpnice je sicer zvenela nebeško, vse dokler nisi na lastni koži občutil moči pripekajočega sonca uprtega naravnost v tvoja okna. Medtem, ko so njeni prsti z vajeno rutino švigali po tipkovnici, je njen pogled že petič v zadnjih desetih minutah zašel na uro v kotu zaslona in potrdil, kar je že tako vedela: do odmora za kosilo je bilo le še nekaj minutk. Že od jutra je komaj čakala, da pobegne zadušljivi pisarni in v pljuča znova vdahne svež, poln zrak namesto postane pisarniške različice. Upati na osvežujočo poletno sapico je bilo že nekoliko preveč sanjaško, a tudi tokrat je to ni ustavilo, ko je segla po telefonu in vešče natipkala sporočilo. Namenjeno je bilo Otti, s katero sta bili domenjeni za kosilu v eni od bližnjih kavarn, vendar je Sava v zadnjem trenutku sporočila, da jo bo čakala Primadona Cafeju v parku. Dan je bil vse preveč lep, da ne bi v polnosti izkoristili polurnega odmora, ki sta ga imeli na voljo, pa čeprav je to pomenilo spremembo planov v zadnjem trenutku, kar je bilo za Savo pravzaprav že skorajda značilno. Malenkostne odločitve pač niso bile stvar, kjer bi jo bilo dobro držati za besedo. Ko se je na zaslonu prikazala zelena kljukica, ki je naznanjala, da je sporočilo poslano, je računalnik prestavila v mirovanje, s stojala vzela torbico in se z urnimi, neučakanimi koraki odpravila proti dvigalu.
Na srečo sta tako Otti kot Sava delali v bližini parka, zato svetlolaska ni zapravljala časa z utrujajočim iskanjem taksija, ampak se je proti kavarnici odpravila kar peš. Po ogromnimi sončnimi očali ji je z obraza sijal širok nasmešek. Ni vedela zakaj, a počutila se je kot majhna deklica, tako sproščeno in svobodno, da bi najraje zaplesala sredi pločnika, če ne bi imela obutih visokih pet in je ne bi skrbelo, da bi se še isti trenutek znašla na katerem od opravljivih blogov, kjer bi kakšen duhovitež razglasil, da se je novi podžupanji tudi uradno zmešalo. Ob misli na naslove člankov se je namuznila, nato pa iz pločnika zavila na tlakovano potko, ki je nakazovala mejo parka. Kavarno je lahko že opazila med drevesi, a ne glede na to, kako zelo je napenjala oči, dotične temnolaske še ni bilo opaziti. Kar je pomenilo, da je lahko ona izbirala mizo in to ji je bilo popolnoma všeč. Izbrala je mizico za dva pod krošnjo mogočne breze, katere veje so učinkovito ščitile pred pripekajočo vročino, in je bila nekoliko odmaknjena od ostalih. Ni se ji še uspelo dobro namestiti, ko je pred nedaleč stran zagledala znano rjavolasko, ki se je nekoliko zmedeno ozirala naokoli. Navdušeno ji je pomahala, pri tem pa pritegnila tudi pozornost natakarja. Ta je, ko se je čez zelenico napotil proti njej, izgledal nekam pretirano samozavestno in Sava je ugotovila, da je najverjetneje mislil, da je mahala njemu. S širokim nasmeškom je naročila, nato pozdravila Otti in počakala, da je tudi slednja povedala svoje naročilo. Kakor hitro je čeden temnolasi natakar odnesel pete pa je ujela prijateljičin pogled in se začela hihitati kot kaka najstnica. »Mislim, da si je nekoliko narobe razlagal moje mahanje,« je med smehom razložila rjavolaski in ob tem veselo zmajala z glavo. »Oh, ali ni dan naravnost čudovit? Kvari ga samo dejstvo, da se moram čez natanko -« na hitro je ošinila uro » - čez petindvajset minut vrniti v pisarno.« Narejeno je zavzdihnila, nato pa pozorno premerila odvetnico. »Pa ti? Gre vse kot namaznano?«
jamie aldridge
število prispevkov : 46 cash : 111 street reputation : 37 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Tor Mar 26, 2013 7:54 pm
sava :3 it's perfect, don't worry
oh, kje so bili časi, ko bila še vesela najstnica in je obiskovala osnovno šolo. kje so bili časi, ko je bila poleti svobodna, brez obveznosti in vedno pripravljena na zabavo. sonce jo je venomer napolnilo z energijo, veseljem in optimizmom, a kaj ko je morala vse sončne dneve preživljati v različnih pisarnah ali sodiščih. tako kot se je poleti prebudila sama, so se prebudili tudi mestni zločinci, ki so poskrbeli, da je bila zakopana z delom čez glavo. vsak dan so njeno mizo preplavili novi primeri, ko je morala reševati iz zapora ljudi, ki si največkrat tega še zdaleč niso zaslužili. sončno mesto je lahko tako opazovala zgolj skozi okno svoje pisarne, časa za nastavljanje svojega obraza soncu je imela vse manj in manj. najraje bi zabrisala vse skozi vrata in stekla ven pod sončne žarke, ki bi ji izbrisali temne podočnjake, podarili nekaj barve na obraz in narisali nasmeh na ustnice.
naveličano je sedela nasproti tridesetletnega moškega, ki ji je recitiral svoje pričanje, na katerega sta se pripravljala. vsaka njegova beseda je odletela iz njene glave, ravno tako hitro kot je priletela. ni se ji zdel vreden njenega truda in časa, vendar je morala vztrajati in ga prenašati po naročilu svojega šefa, ki je očitno videl neverjetno veselje v tem, ko ji je vsiljeval primere samih barab. za razliko od njega se njej ni šlo zgolj za denar, hotela se je postaviti na stran pravice, a kaj ko jo je vedno znova zatrl in poslal nazaj na napačno stran. saj je že hotela odnehati in dati odpoved, pa se je vedno znova opomnila, da bo tako storila še manj dobrega za ta svet, kateremu je manjkal njen optimizem in pogled na svet. morala si je nabrati izkušnje in utrditi hrbtenico, da se bo lahko nekega dne postavila na svoje.
nestrpno in tiho je s prsti bobnala po masivni mizi za katero je sedela, ko je moški končno končal svoj govor. »v redu bo, adijo,« ga je hitro odslovila in še pred njim zapustila svojo pisarno. sodelavki je naročila naj popazi nanj in ga pospremi ven, nato pa stekla iz ogromne stavbe. o, sonce! na utrujenem obrazu se je nemudoma narisal nasmešek, ko je tekla mimo nasmejanih ljudi. mudilo se ji je do parka, kjer je bila zmenjena s savo, svetlolasko s katero sta prijateljevali že kar nekaj časa in razvili odnos, katerega se lahko po njenem mnenju razvije le v ameriki - v domači nemčiji ni bila navajena tako odprtih odnosov. vedela je, da zamuja. neumni klient ni skrival svojega navdušenja nad njo in porabil za svoje koketiranje preveč dragocenega časa. na zadnjem križišču, ki jo je ločeval od zelene oaze sredi mesta, je sezula svoje vrtoglavo visoke pete, brez da bi se ozirala na poglede mimoidočih, in pohitela do parka, ki se je skrival za vogalom. ko je prispela do kavarnice v osrčju zelenja, je potrebovala kar nekaj trenutkov, da je našla prijateljico, ki se je skrivala v senci mogočnega drevesa. nerodno ji je pomahala z roko v kateri je držala svoje pete in ji namenila širok, iskren nasmeh. »živjo!« je zadihano pozdravila svetlolasko, ko je končno prispela do mize, in se nerodno obula čevlje, pri čemer je kar nekajkrat izgubila ravnotežje. natakarju, katerega bi med lovljenjem ravnotežja nekajkrat skoraj podrla, je smeje naročila solatni krožnik in kozarec limonade, nato pa je končno prisedla k mizi in se posvetila le prijateljici. »joj, gotovo si mu zlomila srce,« se je zahihitala z njo. oh, kako jo je pogrešala! »ja in končno imam čas, da se tudi sama naužijem poletja,« se je nasmehnila, medtem ko je po torbici iskala svoja sončna očala. »kaj?! namenila mi boš samo slabe pol ure svojega dragocenega časa! prijateljica pa taka,« se ji je smeje namrdnila in zaigrala lažno užaljenost. zavedala se je urnika svoje prijateljice, ki je bil verjetno še celo bolj natrpan kot njej. odkar sta začeli svoji novi karieri sta verjetno res preživeli skupaj vse manj časa, a to še ni pomenilo, da je trpelo njuno prijateljstvo – ne glede na vse, sta našli čas zase. »ah, saj veš. ponovno moram rešiti rit milijon zločincem, šef čisto preveč uživa v tem, ko me muči s takimi primeri… zakaj moram reševati te tepce, ki si zaslužijo gniti v zaporu?« še preden bi uspela nadaljevati je do mize pristopil natakar, ki je na mizi odložil naročeno pijačo, svetlolaski pa je namenil pomenljiv nasmeh. »uf, kakšna kemija je med vama!« se je zakrohotala, ko je mladenič stal dovolj daleč, da je ni več slišal. »in ti? vidim, da mesto še stoji, bravo! preseneča me dejstvo, da ga še nisi uničila… lahko bi izklopila celemu mestu elektriko.« sarkastično se je zasmejala in naredila požirek hladne limonade. rada si ju je predstavljala kot neko neustavljivo dvojico. obe sta že pred tridesetim letom doživeli praktično višek svoje kariere, bili sta srečni in imeli sta druga drugo. manjkala jima je le ljubezen, ki je močno trpela na račun njunih karier. ponovno je zaigrala lažno užaljenost: »in kdo je tisti lepotec s katerim si bila zadnjič na večerji? žalostno, da izvem to prek bloga in ne od tebe.«
Nazadnje urejal/a otti richter Ned Apr 28, 2013 2:32 pm; skupaj popravljeno 1 krat
saša marković
število prispevkov : 57 cash : 119 street reputation : 34 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : locals kraj rojstva : varaždin, croatia
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sre Mar 27, 2013 10:23 am
OTTI & SAVA
i just love them. :3
Ko je s pogledom zaobjela rjavolaso prijateljico, je opazila, da je imela ta svoje petke v rokah namesto na nogah in njeno sproščeno gibanje je takoj postalo razumljivo. »Zakaj se nisem jaz domislila tega?« je zagodrnjala sama pri sebi in šele dva para vprašujočih oči sta ji dala vedeti, da je misel izrekla na glas. Na licih se ji je pojavila nežna rdečica, ko je z glavo pomignila na čevlje, ki si jih je Otti v tistem trenutku ne tako zelo spretno nazaj obuvala: »Da bi sezula čevlje, mislim. Saj jih obožujem, ampak hoja v njih po tej potki - « z roko nakazala na tlakovano pot, ki je vodila skozi park » je vse prej kot preprosta. Pravzaprav je naravnost boleča.« Nekako v tistem trenutku, ko si je rjavolasa odvetnica uspela svoje čevlje dokončno obuti je Sava svoje zbrcala z nog in jih pospravila pod stol. Občutek je bil, kot vedno, ko je sezula pete, fantastičen in je le še poudaril čudovito popoldne, ki ga je imela pred seboj. Ob prijateljičinih besedah se je znova zahihitala in nenadoma je imela občutek, da sta kot dve srednješolski najstnici med opazovanjem treninga nogometnega moštva. »Nah, mislim, da bo preživel,« je zamahnila z roko in se tudi s pogledom popolnoma posvetila Otti. »Temu praviš uživanje poletja?« Bila je skorajda zgrožena ob njenih besedah, a navsezadnje sta obe vedeli, da je bilo v tem več pretiravanja kot resnice. »Nezaslišano! To morava vsekakor spremeniti. Počakaj… samo… trenutek…« je zadnje besede že momljala, medtem, ko je brskala po svoji torbici in iz nje naposled le privlekla planer. »No, pa da vidimo. Torej… Kako zveni prvi teden avgusta?« Nekaj trenutkov je zamišljeno listala gor in dol po mali knjižici, nato pa zadovoljno pokimala. »Sicer bi lahko, če takrat nimaš časa, to stisnile tudi kam drugam, vendar se mi začetek avgusta zdi idealen.« Svoje oči je navdušeno uperila v prijateljičine, med tem, ko je čakala na odgovor, in šele tedaj ugotovila, da dekle zgleda nekoliko zmedeno. »Samo mimogrede – govorim o najinem letošnjem dopustu.« Veselo ji je pomežiknila, nato pa se naslonila nazaj v sedežu in se nastavila tistim nekaj sončnim žarkom, ki so pronicali skozi debelo zaščito iz listja. »Seveda pa še vedno ostaja vprašanje, kam bi sploh šli? Jaz navijam za Evropo, ampak v tem trenutku se čisto vsaka plaža sliši sanjsko.« Misli so ji še pred koncem stavka odtavale in naslednji trenutek se ji je že zdelo, da je bila resnično na kaki plaži, kjer je sonce grelo njeno telo in je uživala v neskončnem brezdelju. Manjkal ji je samo še kak seksi maser, pa bi bila slika popolna. »Vem, da je pol ure približno nič, a to je vse, kar si lahko trenutno privoščim. Župan je po nekem čudežu prvič po nekaj letih zbolel in to pomeni, da sem jaz odgovorna za vse skupaj.« Utrujeno je zavzdihnila in srknila požirek svoje limonade, ki jo je natakar ravnokar postavil prednjo. »Kot da že to ni dovolj za naravnost čudovit teden pa tukaj še vedno ostaja dejstvo, da vsi v pisarni mislijo, da sem zabita kura, ki je do službe prišla tako, da je spala s pol mestnega sveta. Da sploh ne omenjam tega, da so prav vsi v svetu stari čez šestdeset let!« Razmere v službi so ji pošteno zbijale voljo, a to še ni pomenilo, da jim je nameravala dopustiti uničenje tako čudovitega popoldneva. Imela je pol ure zase, hrano, osvežilno pijačo in imela je Otti, ki jo je vedno uspela spraviti v dobro voljo. Bog, kako je bila hvaležna za dan, ko sta čisto po nesreči trčili druga v drugo, in seveda za to, da je Otti ni ubila, ker je zaradi nje polila svojo kavo. Hvala bogu je ta pristala na tleh in ne na njenih oblačilih, zato je bila nova skodelica pri Starbucksu dovolj, da se ji je Sava odkupila za svojo nerodnost, pa tudi za začetek tega čudovitega prijateljstva. »Draga, saj veš zakaj,« je ponovila njuno mantro, ki sta jo izvajali znova in znova oziroma vsakič, ko se je prijateljica pritožila čez svojo službo. »Da si pridobiš izkušnje in zveste stranke, ki jih boš lahko čez nekaj let ukradla svojemu spletkarskemu in nesposobnemu šefu, ko boš odprla lastno pisarno.« Ta že skorajda tradicionalen stavek je obema na obraz znova narisal nasmeh, kot tudi pripomba o kemiji med svetlolasko in natakarjem, ki je tokrat prinesel njuno kosilo. »Kajne? Če ne bi bila sredi parka bi zdaj zagotovo že trgala oblačila z njega!« se je zakrohotala in si hkrati zmajala z glavo. Res je bil natakar čeden, vendar spet ne tako zelo. »Vem, prav ponosna sem sama nase! Pravzaprav mislim, da bi morala celo dobiti Nobelovo ali kaj podobnega.« Med dvema grižljajema svojega sendviča s tuno se je znova navdušeno zarežala, nato pa dobila velike oči ob rjavolaskini omembi izklopa elektrike. »To je naravnost odlična ideja!« je vzkliknila takoj, ko so bila njena usta zopet prazna, v njenih očeh pa je sijala majhna, a nadvse nevarna iskrica navdušenja. »Si predstavljaš, kakšen kaos bi bil?«Misel je bila prav navdihujoča, pa čeprav je vedela, da je, če želi obdržati službo, ne bo mogla izpeljati. »Uh, tisto.« je komentirala svoje nedavno ljubezensko življenje. »Ryan, mislim da. Kakorkoli, ne glede na to, da je bil kot podoba grškega boga – dečko je zabit kot stena in se neprestano ogleduje v vsem, kar odseva. Celo v žlici!« Zmajala je z glavo, nato pa navihano pogledala čez mizo: »Kaj pa ti, draga moja? Govori se, da je nekdo naposled le omehčal tvoje jekleno srce?« Stavek je bil citat iz enega od opravljivih blogov in to je obe znova spravilo v smeh.
jamie aldridge
število prispevkov : 46 cash : 111 street reputation : 37 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Čet Mar 28, 2013 11:44 pm
sava :3
»zato, ker si podžupanja in nočeš, da vsi mislijo, da se ti je zmešalo,« se ji je nasmehnila v odgovor, medtem ko je lovila ravnotežje na desni nogi in potiskala levo v svoj čevelj. preklet bodi, kdor si je spomnil visoke pete in s tem postavil nek standard, da jih morajo nositi vse urejene, poslovne ženske. ah, zakaj ne morejo biti športni čevlji sinonim za urejenost. tiho je zaklela, ko se je trdno postavila na tla in nadaljevala svoj odgovor, ki je prej nerodno obstal v zraku: »jaz, po drugi strani, pa sem le nepomembna odvetnica, ki si lahko privošči kar hoče.« ko se je končno usedla za mizo, se je najprej nadihala svežega zraka, ki se je skrival le v parku, nato pa se zazrla v nebo in nastavila obraz sončnim žarkom, ki so uspeli prodreti skozi bogato krošnjo ogromnega drevesa, ki je bdel nad njima. bilo je čudovito v vsej svoji mogočnosti in starosti, z leti je postajalo le boljše in boljše… ah, zakaj ne bo ona nikoli doživela staranja? če se je večina bala tega obdobja, ga je ona le toliko bolj cenila, saj se je zavedala, da ga najverjetneje ne bo dočakala. »primerjaj zatohel zrak v svoji pisarni s svežim zrakom tukaj,« se je zasmejala in poudarila svoj vdih, da je svoje besede le še bolj podprla. »razglej se okoli… vidiš kje nadležne šefe, kupe papirja? ne! slišiš kje glasno zvonjenje telefona? tudi ne! zdi se, da je tole še najboljši približek uživanja poletje kar ga lahko trenutno dobiva.« zmedeno je poskušala slediti blebetanju svojemu prijateljice, ko je začela naštevati naključne datume. za trenutek se je že ustrašila, da bo blondinka prenesla svoje delo na kosilo, ki je bilo vedno rezervirano zgolj za sproščanje brez dela in da govori o svojih sestankih in seminarjih. tudi ko jo je skušala vpeljati v pogovor se ni znašla – prvi teden avgusta? - raje je preprosto ostala tiho in si nadela zmeden nasmešek. »oh, to bi lahko prej povedala!« iz sebe je spustila pridušen smeh, ko je končno ugotovila, da poteka pogovor o dopustu. v svoje opravičilo bi lahko začela nakladati o utrujenosti, vendar se je raje le vključila v savin monolog. »prvi teden avgusta se sliši super!« mogoče se je izrekla majhno laž, iskreno povedano se je bala reakcije svojega šefa, ko bo izvedel, da je nekaj časa ne… le kako bo preživel brez mučenja mlade odvetnice. »evropa!« je navdušeno prikimala sogovornici in raztegnila svoj nasmeh do ušes. pogrešala je dom, pa ne samo nemčijo, celotno evropo, ki je živela tako drugače od divje amerike. ni imela namena oditi domov, da bi pozdravila svoje starša, saj se je preveč bala, da potem ne bi hotela oditi, a že samo občutek, da je ocean bližje svojim ljubljenim, jo je ponesel v nebesa. »lahko greva na menorco, ali pa v južno italijo, ali grčijo,« je hitela naštevati svoje najljubše poletne lokacije, kamor sta jo vozila starša.
»ah, ne skrbi, saj te razumem, jaz sem na istem. imava še celih triindvajset minut do najine vrnitve v pekel.« njuni življenji bi bili tako preprostejši, če si ne bi hitela ustvarjati karier, a kaj ko sta si tako močno želeli seči po zvezdah in to hitro. »ne skrbi, sava! kmalu bodo ugotovili zakaj si dobila službo… boš videla, da boš morala neumne tepce kmalu reševati iz zagate in potem boš bila njihova junakinja.« ustnice je ukrivila v spodbuden nasmešek, ki je trajal le nekaj sekund, saj je že takoj za tem izkoristila priložnost, da je lahko resno situacijo obrnila okoli in narisala nasmeh na usta prijateljice. »seksi šestdesetletniki? uf, kdo jih ne bi! stari in polizani bogataši, ki si za vogalom iščejo ljubezen.«
življenja brez svetlolase prijateljice si praktično ni mogla predstavljati, vedno jo je znala pomiriti in spraviti v boljšo voljo. »saj vem, saj vem,« je prikimala, ko je slišala že stotič spodbudni govor, ki jo je še vedno razvedril. vedela je, da govori sava resnico – brez izkušenj si v odvetniških vodah popolna ničla in očitno so bili pokvarjeni zločinci njena zadnja ovira pred ciljem. zavedala se ej svojega potenciala, tako kot se ga je zavedal šef, ki ji je vedno podelil najtežje primere z enim samim namenom – da ji bo spodletelo. »saj gresta lahko v toaleto notri, vaju bom jaz stražila,« se je nasmehnila in v šali že iskala natakarja, da mu predstavi mestno podžupanjo in njeno ponudbo, kateri se ne bi mogel upreti. »mesto je milijonkrat boljše in bolj zanimivo, ko si ti na vrhu! daj uvedi kakšen nov zakon – roza srede na primer. spremeni filadelfijo v kakšen film!« pojedla je nekaj okusne solate, ki je stala pred njo, in se hkrati hihitala nad mislijo, da bi lahko nekega dne onidve vodili mesto, ki bi verjetno propadlo že po nekaj dneh – a vseeno bi bilo strašansko zabavno! »upam, da si vseeno izkoristila njegov potencial… v postelji se tako ali tako ne govori,« ji je navihano pomežiknila. »mogoče imam enega ali dva potencialna kandidata. ampak saj veš, da meni nikoli ne uspe nič resnega,« je smeje skomignila z rameni in se avtomatsko spomnila na tistega, ki ji je že kar nekaj časa pospeševal bitje srce, kar ji je na ustnice nemudoma narisalo skrivnosten nasmešek. »torej, kdaj pride kaj okoli tvoj seksi brat? že dolgo časa ga ni nič na spregled.« namuznila se je, nato pa svoj obraz skrila za solatni krožnik. joj, kako je uživala, ko je lahko v šali prijateljico živcirala že samo z omembo njenega brata, do katerega je bila na trenutke popolnoma preveč zaščitniška.
Nazadnje urejal/a otti richter Ned Apr 28, 2013 2:32 pm; skupaj popravljeno 1 krat
saša marković
število prispevkov : 57 cash : 119 street reputation : 34 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : locals kraj rojstva : varaždin, croatia
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sob Mar 30, 2013 10:46 pm
OTTI & SAVA
»Ah, ja. Nekako mi vedno uspe pozabiti na to.« je melodramatično zavzdihnila in zmajala z glavo. Kljub temu, da se je očitno šalila, pa je bilo v njenih besedah tudi precej resnice. Kljub temu, da je opravljala funkcijo podžupanje se ni počutila niti malo glamurozno ali kakorkoli pomembno. Zanjo je bila to povsem običajna služba, če seveda ni vzela v obzir plače. Šele tu se je poznalo, da služba ni tako zelo običajna kot navadno pisarniško delo, čeprav je to na nek način bila. »Verjemi, sem ga že. Najraje bi ga nekaj zapakirala in ga potem spustila, ko bom spet zaprta tam notri, če bi le šlo.« Ko je govorila je hkrati s kretnjami nakazovala svoja dejanja in šele, ko je ujela začuden pogled deklice, stoječe nedaleč stran, se je zavedla kaj pravzaprav sploh počne. Roke je hitro sklenila in jih vtaknila pod mizo, nato pa z rahlo rdeči na licih zamrmrala proti prijateljici: »Prosim, reci, da je šla stran?« Sovražila je, ko so ljudje strmeli vanjo in tokrat situacija ni bila čisto nič drugačna. » In obljubi, da me boš drugič ustavila, ko bom spet začela kriliti po zraku!« Pri čemer je prijateljici požugala s prstom, nato pa ga v naslednjem trenutku zagrabila z drugo roko in jo potegnila nazaj pod mizo. Res je morala nehati s tem. Zatopila se je v svoj planer in sploh ni opazila, da Otti še vedno gleda povsem zmedeno, dokler ni glasno razglasila, da ji je končno kapnilo. »Saj sem! Oziroma, saj sva ravnokar govorili o uživanju poletja, o čem pa si mislila da sem govorila?« Zmajala je z glavo in se zarežala. »Morda pa le nisi tako bistra, kot te hvalijo, draga moja.« Nasmešek se je le še razširil ko je izustila zbadljivko, katerih je bila temnolaska že vajena in so naredile njuno prijateljstvo tako posebno. Druga drugi sta lahko rekli skorajda karkoli, pa se zato nobena ni užaljeno našobila in odcepljala. Bilo je osvežujoče po vseh občutljivih kislicah, s katerimi se je družila v preteklosti. »To je to! Moram priznati da mi je tvoje sodelovanje izredno všeč,« je bila navdušena nad prijateljičinim strinjanjem, ob omembi Italije pa je od vznemirjenja skoraj poletela s stola. »Ja, ja, ja! Italija, vsekakor!« ji skorajda zaklicala, nato pa nekoliko bolj umirjeno razložila svoje prekomerno navdušenje: »Si lahko predstavljaš: sonce, šarmantni moški in, najpomembneje, hrana! Na kupe čudovite, neverjetno slastne hrane!« njen pogled je za trenutek dobil zasanjan lesk in iz fantaziranja jo je prebudil šele prijateljičin smeh. »No seveda lahko greva tudi v Grčijo, ali Španijo, ampak…« na obrazu se ji je videlo, da ji drugi dve opciji nista niti približno tako všeč kot prva.
»Če sem iskrena, mi zanje niti ni kaj dosti mar. Dokler me ne razkurijo do konca mi je povsem vseeno, kaj si mislijo – če to ne ovira mojega dela.« Njen obraz je dobil odločen izraz ko je roke trmasto prekrižala na trebuhu. »Kar mi gre najbolj na živce je to, da zaradi svoje neutemeljene arogance trpi delo! Si lahko misliš, da sem danes županovo tajnico vprašala, ali ima naslov enega od kandidatov za gradnjo nove obvoznice, pa mi je stara krastača rekla, da se ji ga ne ljubi poiskati!«Zgroženost se je jasno zrcalila na njenem obrazu, ko je roke od obupa dvignila v zrak, nato pa se je naslonila vznak in jih protestno spustila. Prava reč. Seveda je rjavolaska takoj našla pravo zdravilo za Savino poslabšanje razpoloženja in v naslednjem trenutku že ni mogla več zadržati krohota. »Seksi, to bo to ja!« ji je uspelo izjaviti med smehom. »Tako zelo, da imajo njihove žene menstruacijo trideset dni na mesec in njihov dragoceni denar zapravljajo za seksi čistilce bazena ali maserje.«
Zadovoljno je pokimala, ko je Otti sprejela njen mali govor in srknila nov požirek limonade. Zanjo je bila stvar zaključena, a umazanim mislim njene prijateljice očitno ni bilo konec. Smeh jo je ujel nepripravljeno s polnimi usti tekočine, da ji je skoraj zaletelo. Kozarec je nerodno potisnila na mizo, nato pa se pošteno odkašljala. »Ženska zmešana, še ubila me boš!« se je pritožila takoj, ko je prišla do sape. »Sicer pa mislim, da tvoje usluge ne bodo potrebne, hvala.« Ob tem je pokazala prtiček, s katerim si je še malo prej brisala solze smeha iz kotičkov oči – na njem je bila napisala telefonska številka in ime. »Tale dečko pa res ne ovinkari,« je komentirala situacijo in s pogledom ujela natakarja, ki ji je samozavestno pomežiknil. Superca. »Kot pravnica bi verjetno lahko vedela, da župan ne spreminja zakonov, poleg tega pa sem še vedno samo namestnica in vse še veno potrdi župan. In čeprav bi bile roza srede naravnost čudovite bi bil moj dragi šef verjetno prvi, ki se mu ta ideja ne bi zdela tako zelo super.« Užaloščeno je skomignila z rameni, nato pa narejeno premišljevala o pravkar podani ponudbi. »Pravzaprav ga bom najverjetneje danes, do sedaj me je že dvakrat poklical.« Z glavo je pomignila na telefon in odgriznila zajeten grižljaj svojega božanskega sendviča. Skrivnostni nasmešek, ki je zasijal na obrazu nasproti nje, je v njej porodil mnoga vprašanja, a še preden je katerega utegnila naglas izreči je njena najljubša odvetnica na plano privlekla občutljivo temo: Savinega brata. »Moj ''seksi'' brat se pravzaprav že dolgo ni nič oglasil.« Poskrbela je, da je besedica seksi izzvenela še posebej sarkastično. »Vendar mislim, da namerava v kratkem priti v mesto za teden ali dva. In preden postaneš vsa navdušena – našel si je punco. Neko zavijajočo, platinasto kozo iz Teksasa. Si lahko predstavljaš?« Nejeverno je zmajala z glavo in znova zagrizla v svoje kosilo.
jamie aldridge
število prispevkov : 46 cash : 111 street reputation : 37 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Tor Apr 02, 2013 9:33 am
sava
smejala se je s svojo prijateljico, nasmeh na savinem obrazu je prinesel tudi nasmeh na njenega. bili sta kot eno, imeli sta enake misli, enak okus za vse stvari in enak smisel za humor. oboževala je trenutke, ko so ju ljudje zamešali za sestri, kajti to sta praktično tudi bili. otti je tako ali tako ostala brez družine, ko je prišla v neznano filadelfijo in svetlolasa prijateljica ji je kaj hitro postala nova družina. predstavljala ji je zaskrbljeno starejšo sestro, navihano mlajšo sestro, najboljšo prijateljico, ko je kuhala skupna kosila še celo mamo – sava je bila vse. »predlagam, da si odpreva pisarni kar tukaj v parku. potrebujeva samo dve mizi in dva stola… grem stavit, da bi bili v naravi veliko produktivnejši,« se je zasmejala delno svoji šali in delno prijateljici, ki je krilila z rokami, kot da bi hotela pretepsti duha. videla je prestrašeno deklico, ki je z odprtimi usti opazovala na videz zmešano podžupanjo, vendar je raje ostala tiho in uživala v trenutku. izraz deklice, ki je najpomembnejšo žensko v mesto zagotovo prepoznala, je bil neprecenljiv. »kdo? nevidni duh, katerega si ravnokar pretepla, ali prestrašena deklica, ki misli, da se ti je zmešalo?« komaj je čakala, da vidi jutri novice – zagotovo bo sava na vseh naslovnicah. »tega, ti ne morem obljubiti,« je smeje zmajala z glavo. resda se ji je prijateljica včasih zasmilila zaradi medijske razpoznavnosti, a to še zdaleč ni bil razlog, da bi zato uničila svoje lastno veselje ob njeni norčavosti. za nič na svetu ji ni bila pripravljena dovoliti, da se spremeni. »oprosti, moja sposobnost, da ti preberem misli je zatajila, ljubica,« smeje ji je pokazala jezik in se igrivo namrščila nad njenim zbadanjem. druga ob drugi sta se obnašali kot dve majhni deklici, bili sta popolnoma brezskrbni. skupaj sta lahko počeli še tako dolgočasne stvari, pa sta vseeno ostali nasmejani in sta uspeli potegniti ven nekaj zabavnega. »torej sva zmenjeni… prvi teden avgusta, italija in zahtevam, da greva na sicilijo!« še preden bi sava lahko ugovarjala se je navihano zahihitala. »mogoče imam tam nekaj nezaključenih zgodb izpred nekaj let. in gotovo bova našli tudi zate kakšnega seksi prijateljčka.«
ni razumela ljudi, ki niso spoštovali ali marali njene prijateljice. bila je vendar najbolj simpatično in prisrčno bitje na svetu! njen nasmeh je razsvetlil cel prostor, vedno je bila pripravljena pomagati, v sebi je nosila neverjetno znanje in talent. mesto podžupanje si je zaslužila bolj kot drugi, imela je neverjetno vizijo po novostih, verjela je v boljše čase. in potem so obstajali ljudje, ki so jo ovirali in ji niso bili pripravljeni pokloniti niti priložnosti. »kot podžupanja lahko praktično vse odpustiš. lahko pa jih iztoživa zaradi neprimernega vedenja na delovnem mestu. zraven vtakneva še kakšno spolno nadlegovanje in zmagali sva,« se ji je vzpodbudno nasmehnila in vzela njene dlani v svoje roke. »boš videla, da bo vse v redu.« da, svojo prijateljico bi bila pripravljena celo vlagati lažne tožbe in se boriti za laž. hotela je le, da dobi svetlolaska spoštovanje katerega si zasluži. olajšano je raztegnila svoje ustnice v širok nasmeh, ko je zaslišala iz njenih ust prijeten krohot. sava bo bila v redu, v to je bila prepričana in pri tem ji bo pomagala.
glasno se je zakrohotala in vzbudila nekaj čudnih pogledov drugih obiskovalcev kavarnice, ko je svetlolaska pokazala prtiček z natakarjevo številko. njena lica so močno pordela in s težavo je ustavila svoj glasen smeh. »oh, vaju že vidim skupaj, srečno poročena z šestimi otroki.« svoj obraz je smeje zakopala v svoje dlani, navdušena nad natakarjevo zagnanostjo. potrebovala je kar nekaj trenutkov, da se je lahko zbrala in nadaljevala pogovor, brez da bi se svetlolaski ves čas smejala v obraz. »kot pravnica lahko poskrbim, da se vse sledi, ko odstraniva vse, ki ti stojijo na poti, zabrišejo. mesto bo imelo roza srede in pika!« z narejeno odločnostjo je udarila po mizi in skorajda zvrnila vse, kar je na njej stalo. hitro je skočila pokonci in še pravočasno ujela svoj kozarec limonade, nato pa ponovno bruhnila v smeh zaradi svoje nerodnosti. »predlagam samo, da odstraniš vsa ogledala iz spalnice… tako, da bo tvoje zadovoljstvo njegova glavna prioriteta, ko se ne bo mogel gledati,« ji je navihano pomežiknila in naredila požirek osvežilne limonade. ob sproščenem pogovoru s prijateljico je z lahkoto pozabila kako suho je v tej ubijalski vročini, njeno grlo dejansko bilo. ustnice so se si ukrivile v majhen nasmešek, ko je uspešno spremenila temo pogovora. resnično ji je želela povedati vse – kako je prvič zaljubljena, kako ji srce bije hitreje in kako je sedaj pripravljena tudi na smrt – a stvari so bile na žalost še precej nejasne in bala se je, da bi jo še preprost pogovor o njem popolnoma zmedel in ji samo še povečal upanje, ki bi jo ob nesrečnem koncu če še bolj ubilo. »samo pripelji ga k meni, mu bo jaz iz glave izbila cipico iz teksasa in poskrbela, da tukaj tudi ostane. saj si želiš preživeti več časa z bratom, kajne?« navihano ji je pomežiknila, zavedajoč, da savi njene besede kljub sarkazmu ne bodo pretirano všeč. ni natančno vedela zakaj se je tako rada šalila na njegov račun, videla ga je le nekajkrat v življenju pa še ta pogovor se je končal po nekaj minutah. iskreni povedano ji niti ni bil tako pri srcu, a vseeno je uživala, ko je spravljala svetlolasko v nejevoljo – kdo si pa vendar hoče predstavljati, kako njegov brat obdeluje njegovo najboljšo prijateljico!
Nazadnje urejal/a otti richter Ned Apr 28, 2013 2:33 pm; skupaj popravljeno 1 krat
saša marković
število prispevkov : 57 cash : 119 street reputation : 34 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : locals kraj rojstva : varaždin, croatia
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sob Apr 06, 2013 1:42 pm
savannah king je napisal/a:
OTTI & SAVA
Ko je med napadi smeha lovila nujno potrebne požirke zraka se je počutila kot najsrečnejša oseba na svetu. Toliko ljudi je bilo na svetu samih, osamljenih in brez družine ali prijateljev, ki bi jim nudili podporo, ona pa je imela v primerjavi z njimi toliko, da se je počutila pošteno krivo. Imela je družino, ki jo je imela rada in prijateljico, za katero bi vse, kar je imela, zavrgla v trenu očesa. Vedno je bila tam zanjo, povedala ji je lahko praktično vse in za Savo je bilo to vredno več kot ves denar ali službe tega sveta. Topel, pristen človeški odnos in rama, na katero se je lahko naslonila, pa naj je bilo to v težkih časih ali zgolj, ko sta se od smeha obe držali za trebuh. »JA!« jo je ob prijateljičinih besedah že spet izstrelilo pokonci. »Huh? Saj nisem pretepala duha, pakirala sem zrak!« je povsem resno pojasnila, nato pa si dovolila pogled v smeri, kjer je prej stalo dekletce in ugotovila, da je izginilo. Olajšano je zadihala, nato pa zožila oči in čakala, da prijateljica pride k sebi od smeha. Namesto tega se je kmalu začela smejati tudi sama in kmalu si je brisala solze iz kotičkov oči. Spet. »Sem mislila, da so najboljše prijateljice za to, da te obvarujejo takih situacij,« je nato naredila užaljeno šobico, ki pa to zaradi privihanih kotičkov ust to nikdar ni postala. Sicer pa, iskreno – če bi imela možnost videti Otti v taki sceni je zagotovo ne bi prekinjala. Le zakaj prekiniti zabavo? »Uuuu, zakaj nisi takoj povedala?« S širokim nasmeškom si je pomela dlani. »Seveda, temu dopustu se sedaj en odpovem za nič na svetu! In glej da res, da bom imela kaj od tega!« Režala se je kot pečen maček in občutek je bil fantastičen. Biti popolnoma sproščen, ne paziti na vsako kretnjo ali besedo – popolno nasprotje ozračja v pisarni. »Hmm, mislim, da tako daleč ni treba iti. Še. Čeprav je ponudba vsekakor več kot mamljiva. « Bila je skorajda ganjena, da bi prijateljica, ki je sovražila delo za napačno stran, zastopala njo in njene laži, da bi se znebila sodelavcev. Ob takih trenutkih bi jo najraje objela in je ne spustila kako uro, a bodimo realni – rjavolaska bi jo verjetno po treh minutah s čem mahnila. Misel na takšno sceno je iz nje zvabila hehet.
»Ne izzivaj usode, draga moja! Da se ne bom potrudila in tebi priskrbela česa podobnega.« Izzivalno ji je pomežiknila in ji čez mizo poslala poljubček, vedoč, da odvetnica tega za sedaj vsekakor še noče. Vsaj pošteno jo je nasmejala, če ne drugega. »Morda bi se splačalo počakati še nekaj let. Do takrat mi bojo že pustili odločati o čem drugem kot o mestnih odpadkih in bova lahko na svoje prišli po legalni poti.« Resnici na ljubo, komaj je čakala na take čase. Ko bo imela moč, da dejansko kaj spremeni, ne pa zgolj gleda ljudi, ki se oklepajo svojega položaja i v strahu pred njegovo izgubo ne naredijo popolnoma nič. Morda je bila sanjačica, idealistka in razvajenka z glavo med oblaki, a bila je tudi trmasta kot osel in vajena, da je ne glede na vse dosegla svoje. Ob odločnem udarcu po mizi se je spet začela smejati. »Pazi malo, predvidevam, da so te mize za večkratno uporabo!« Tudi sama je rjavolaski navdušeno pokazala jezik, saj ji pri bedarijah zagotovo nikdar ni ostala dolžna. Ona, ki je tudi pri 25 še vedno znala na pamet vse Disneyjeve risanke, tudi najnovejše?
Njen večen nasmešek je ob omembi njenega brata nekoliko zbledel, saj je vedela, da obstaja samo eno pot po kateri bo šel ta pogovor in le minuto kasneje se je izkazalo, da je imela prav. Ni točno vedela, zakaj je imela toliko proti vsaki ženski, ki se je kaj več kot le zmenila za Sebastiana, a do zdaj ni marala še nobene od njegovih deklet. Morda je bilo to zaščitništvo, ki sta ga čutila drug do drugega, morda pa se je bala, da bo, ko si bo našel drugo žensko, ki ji bo lahko zaupal, popolnoma pozabil nanjo. Ja, vse skupaj je bilo butasto in bila je preveč navezana nanj, a tako je bilo še od otroštva in bilo ji je všeč. »Ja, si in ravno to je razlog, da ga nočem blizu tvoje postelje – kdaj ga bom potem sploh videla, če bo vedno s tabo?« Ustnice, ki so se ukrivile v nasmešek, so jasno pričale o tem da se zgolj šali, ko je segla po kozarcu z limonado in naredila dva osvežujoča, krepka požirka. »Zakaj imam občutek, da že ves čas govoriva samo o meni?« je šele sedaj dojela, kaj se pravzaprav dogaja in sumničavo priprla oči, ko je pogled dvignila od svojega sendviča proti Otti. »Pa ne, da mi kaj prekrivaš, draga moja?«
jamie aldridge
število prispevkov : 46 cash : 111 street reputation : 37 tvoja starost : 29 starost lika : 23 group : irish mob kraj rojstva : philadelphia, usa
Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Apr 28, 2013 2:36 pm
sava
če bi ju kdo opazoval in poslušal, ko sta se smejali in pogovarjali o takih neumnostih, bi se verjetno zgražal, da sta ravno ti dve mladenki zasedali tako spoštovane stolčke v mestu. a bilo je prijetno, ko se je lahko ob prijateljici tako sprostila, ko je lahko na plano spustila svoj nemški naglas in se vedla kot najstnica. v pisarni se je morala vedno vesti kot neka štiridesetletna gospa, svoj smisel za humor je morala vedno pustiti doma. »ne, pretepala si duha,« se ni tako zlahka vdala. »prepričana sem, da sem slišala njegove krike bolečine, ko si se ti spremenila v pravega bruce leeja.« vsak val smeha je kmalu nasledil tudi naslednji val smeha. s težavo je skupaj spravljala smiselne stavke, medtem ko je hlastala za zrakom. »ne, najboljše prijateljice so zato, da se ti smejijo in s tem spravijo še tebe v smeh. in vidim, da mi to odlično uspeva,« je skomignila z rameni, in z dlanmi segla do svojih lic. nekajkrat je nežno udarila po njih, v upanju, da se bo lahko tako vsaj za trenutek zresnila. njene ustnice so se neukrotljivo vihale v širok nasmešek že samo ob pogledu na svetlolasko, ki je sedela nasproti nje. njun odnos je bil nekaj tako pristnega in iskrenega, da je bila lahko resnično hvaležna samo bogu, da ji je poklonil tako dobro prijateljico. blondinka je bila poosebljenje nečesa, kar je bilo v rodni nemčiji nemogoče najti; bila je tako ameriška, tako iskrena in tako odprta za vsako največjo neumnost. »ne skrbi, imela boš ogromno izbiro. adriano, marco, alessandro, gerardo… zaradi mene boš lahko porabila vse. in verjemi, vsekakor so vredni greha. sicilijo si predstavljaj kot raj na zemlji in tipe na njej kot bogove,« se je pridušeno zahahljala, ko se je spomnila na tisto divje poletje v italiji. da, tja se je bilo zagotovo vredno vrniti; vrniti v objem postavnega temnolasca, ki ji je poklanjal poljub za poljubom. »in mislim, da se še spomnim imena tistega srčkanega hotela. rezervacijo in vse ostalo prepusti meni. potovali bova s turistično agencijo otti richter.«
»kako ti uspe sploh zdržati v mestni hiši?« še preden bi lahko svetlolaska sploh odgovorila, je nadaljevala s svojim blebetanjem. »meni se bi zmešalo, če bi morala trpeti vsak dan v pisarni s starimi dedki, ki bi me ves čas hoteli le podreti. verjetno si edina, ki je tam dejansko zaradi vizije in ne zaradi denarja,« je zavzdihnila in nagubala čelo, ko je spoznala, da je situacijo v njeni pisarni dejansko enaka kot pri prijateljici. tudi sama je imela na grbi kup starejših kolegov, ki so ji zavidali vsak uspešno zaključen primer in jo obtoževali, da ja vsak njen dosežek povezan s seksom. a še vseeno je vztrajala, ker je verjela, da s tem počne nekaj koristnega za mesto.
ustnice je šaljivo našobila v užaljen izraz, katerega pa je hitro prekinil ponoven napad smeha. »prav imaš. če bi seb podlegel mojim čarom, se ne bi mogel več rešiti. potem bi bil ves čas prilepljen na moje ustnice, njegove roke pa bi bile trdno ovite okoli mojega telesa. in ves, ampak res ves čas bi se zabavala v moji postelji.« poskrbela je, da so njene zadnje besede zvenele karseda čutno. »prijetna slika, kajne?« se je zarežala prijateljici, vedoč kako bo reagirala na prepodroben opis. pojedla je še preostanek solate, ki je ležala pred njo in zadovoljno odrinila krožnik na sredino mize. izpraznila je kozarec limonade in roke prekrižala na prsih. »uf, čas se nama je iztekel,« se je namuznila in iz torbice potegnile denarnico. »očitno se bova morali o meni pogovarjati naslednjič.« da, naslednjič, ko bodo stvari bolj jasne, ko bo vedela, kaj sploh povedati. še preden bi se lahko svetlolaska uprla in izsilila še nekaj dodatnih minutk, je vstala od mize in ji na lice pritisnila poljub. »naslednjič.«