število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: apartment D4 Ned Apr 28, 2013 7:39 am
tag; his love tee
dogodki na strehi so se odvijali tako zelo hitro, da nenadoma ni več vedel kako so se stvari sploh razpletle naprej. teagan je bila na tleh, napadalec jo je nekam pobral, ter on je klečal poleg nje in poskušal pregledati njene vitalne znake. skrb in bes sta mu napolnila prsi in če bi lahko, bi se takoj razpolovil na dva dela, da bi en del ostal pri njej in poskrbel za njo medtem ko bi drugi del iskal tistega kretena in ga pretepel četudi je bilo potrebno do smrti. žal pa tega ni bil zmožen in njegova prva prioriteta je bila ona in ne nek nepomemben bedak, ki si je sicer drznil tako ravnati z njegovo ženo, namesto da bi samo pobral klinčev denar in užival svobodnjaško do konca svojih dni. namesto tega pa je moral izživljati svojo strahopetno moč in gnusil se mu je, resnično. » tee…« je zamrmral, ko je z rokami zaobjel njen obraz in jo povlekel k sebi, da ji je lahko pritisnil poljub na njeno čelo in jo spravil malce k sebi. uboga je zagotovo trepetala od strahu in bolečin, čeprav je na zunaj delovala trdno in kakor da ji nič ne more priti do živega, a dvomil je da je v resnici tudi tako čutila. » pridi odpeljal te bom domov. potrebna si postelje in počitka, « ji je še z mehkim glasom dal vedeti, da ni imel namena sprejemati negativnega odgovora in če bi bilo potrebno bi jo tudi na silo odvlekel s strehe, spravil v avto in zapeljal do svojega domovanja, kjer bi jo spravil v posteljo in pustil počivati. ob jutru pa se je lahko odločila ali se mu bo zahvalila ali pa poslala k vragu. veliko raje bi videl prvo možnost, a pričakoval je drugo. » pridi. « počasi jo je dvignil in ji prihranil hojo po stopnicah dol pa vse do izhoda. predvideval je, da je spodaj še vedno vladala kaotična situacija, ter bi jima bilo bolj uporabiti kakšne požarne stopnice. z njo v naročju jih je poiskal in premagoval stopnico za stopnico previdno kolikor se je dalo, dokler nista prispela do stranske ulice, ter je bil zrak čist. avtomobil je tako ali tako imel pakiran nekje v bližini in tudi ključi so bili še vedno v njegovem žepu. vsaj nekaj je v večeru šlo prav, vsaj nekaj.
» ljubo doma, kdor ga ima. « ključ se je v ključavnici obrnil in pod pritiskom na kljuko so se odprla tudi vrata, ki so nakazala na notranjost njegovega doma oziroma bolje rečeno začasnega stanovanja, ki je imelo edino zmerno ceno za njegovo začetno bogastvo v žepu ob njegovem prihodu. žena je mogoče bila tožilka in je živela kje na visoki nogi, ampak sam se je sprva še prebijal skozi prve mesece in potem je imel v mislih narediti preselitev v kakšen bolj luksuzen apartma ali pa v vsaj kakšno boljšo okolico. » skromno in prijetno, « se je nasmehnil in zaprl vrata za njima, ko sta končno prišla v notranjost sedaj edino še najbolj varnega prostora, ko je zunaj vladala norišnica. » takole…če potrebuješ kopalnico, so tista vrata tam, « ter s prstom nakazal na vrata ob levi in nato nadaljeval : » spalnica je tamle, če se želiš kar takoj spraviti k počitku. sam bom pa spal tukaj na kavču. « pokazal je še na vrata spalnice in nato še na kavč, ki je bil že ob samem začetku zagotovo v njenem vidnem polju, ter ga res ni bilo potrebno še dodatno nakazovati. » sam bom pa poiskal zdaj prvo pomoč, da poskrbiva za nekaj ranic na tvojem obrazu. « preden ji je karkoli ponujal od hrane ali pijače, je res moral prvo poskrbeti za njo. slekel si je zgornji del svečane obleke na njemu, ter jo zalučal proti kavču, ko je stopil do omare in se poskušal spomniti kam je spravil prvo pomoč iz svojega avtomobila, ko je zadnjič nekaj prelagal in je polovico stvari odnesel kar gor v stanovanje, da je lahko v miru pregledal. » imam jo, « je oznanil svojo najdbo, ko se je končno pred njim pokazala rdeča škatla z belim križem na sprednji strani.
jane hawkins
število prispevkov : 299 cash : 587 street reputation : 254 tvoja starost : 31 group : police
Naslov sporočila: Re: apartment D4 Sre Maj 01, 2013 9:22 am
tag; hubbie
njena rebra so besno utripala v bolečini in bila je prepričana, da jih je nekaj konkretno načetih. a ni se zdrznila že ob sami misli, na tisti čevelj, ki je tako vztrajno pribijal vanjo, ko je bila na tleh. bila je samo jezna, ker je zdaj ležala na tleh, tako prekleto šibka, da ni mogla odriniti niti kyla. da ni niti vedela, kaj točno se dogaja, dokler je ni naenkrat dvigal gor v naročje in je slišala policijske sirene pred banko. ''ne...'' je pričela ugovarjati, a se zdrznila v bolečini in zato raje ostala tiho ter ga samo ubogala. potrudila se je, da je vstala pokonci, četudi z njegovo pomočjo, in se z določeno hvaležnostjo oklenila njegovih ramen in vratu, ko jo je nesel po stopnicah navzdol in očitno našel enega od stranskih izhodov. ves čas se je pomikala in stanja zavesti nazaj v spanec. vedela je le, da je neverjetno utrujena in bo svet nedvomno lepši, ko bo pristala v varnem pristanu njenega stanovanja. nekaj ur spanja in že bo kot nova, vsaj tako je upala. tisti razumni del je seveda vztrajal, naj gre v bolnišnico, toda ni bila pri volji za izpolnjevanje obrazcev, pregovarjanje, izpraševanja, utrujajoče čakanje in tako naprej. če se bo izkazalo, da je kakšna poškodba resnejša, potem bo odšla. do takrat pa je nameravala vzeti nekaj dni dopusta in priti k sebi. nedvomno se je na njeni ličnici že pričela izoblikovati grda plavica, ki ji jo je zadal temnolasec. kakorkoli mu je že bilo ime – nekako je imela občutek, da ga bo srečala še kdaj, ko bo terjal svoj dolg. pot v avtu je večinoma prespala in se dokončno prebudila šele, ko sta stopila skozi vrata njegovega stanovanja. prikimala je v odobravanju in stopila globje v notranjost.
''prijetno je, da,'' je zraven pritrdila, ker ni bila prepričana ali je videl njeno kimanje. sledila je njegovemu pogledu in se ozrla v smeri kopalnice, nato pa še spalnice. hotela je oditi v prvo, vendar ni bila prepričana, če se sploh želi soočiti s podobo, ki jo bo našla v ogledalu. najverjetneje je izgledala katastrofalno, dober približek nekomu, ki ga je zbil tovornjak. z določeno žalostjo v očeh je pogledala proti kavču, na katerega je kazal, a ni imela več dovolj moči, da bi ali odkimala ali prikimala. ''kyle, tole res ni potrebno,'' je namesto tega spregovorila in se s previdnimi bolečimi koraki odpravila proti spalnici. odprla je vrata in prižgala luč, nato pa se namenila naravnost na veliko zakonsko posteljo ter sedla na rob. ''morala bom poklicati v službo. samo toliko, da vedo, da sem v redu in da me nekaj dni ne bo,'' so njene misli hitro pričele sestavljati neke vrste seznam opravil v njeni glavi, da ne bi na kaj pozabila. morala se je z nečim zamotiti, sploh ko je tako skrbno stopil pred njo s prvo pomočjo v roki. nič od tega se ne bi zgodilo, če bi ostala doma. kdo ve, kakšno bi bilo njeno življenje potem? bi ostala skupaj? bi bila srečna? bi ju ločilo nekaj drugega? toliko možnih poti. dvignila je roko navzgor in z drugo segla preko trupla, da je našla stransko zadrgico obleke ter reč pazljivo potisnila navzdol prek razbolelih reber. ''am, če mi... pomagaš?'' je ne preveč prepričano vprašala in se oprla nazaj na roke, da bo lahko obleko potegnil dol z nje. res ni zmogla še vstajati in se sklanjati ter naprezati. ''in kyle...'' je nato pričela in ujela njegovo dlan: ''hvala ti. za vse. na strehi, tukaj.''
owen foster
število prispevkov : 387 cash : 668 street reputation : 231 tvoja starost : 29 starost lika : 30 group : locals kraj rojstva : philly, usa
Naslov sporočila: Re: apartment D4 Čet Maj 02, 2013 1:08 pm
tag; his love tee
na obrazu se ji je videlo, da je imela celotnega dneva dovolj, ter si je želela samo udobne postelje in veliko boljše jutro. ni ravno bil prepričan, če je v to kategorijo sodilo tudi jutro v njegovem stanovanju, a v tem večeru ni imela druge izbire. bolje ji je bilo ostati tukaj ob njemu, da je lahko bila na varnem, ter je lahko poskrbel za njo. v bolnišnico je res ni hotel peljati, ker je dvomil, da ima zares hude poškodbe in dodatno čakanje v tamkajšnjem kaosu bi jo samo uničilo. namesto tega ji je veliko bolje bilo pri njemu, kjer je lahko imela svoj mir in tišino. » ne, « jo je toplo zavrnil in stresel z glavo, ker česa takega res ni imel namena poslušati, ter ne glede na to kaj je bilo med njima ni mogla dvomiti v to, da bo vedno poskrbel zanjo in ponudil svojo pomoč. » dovoli da poskrbim zate, prosim. « že sedaj je lahko vztrajno odkimala in vrgla tisoč in en razlog zakaj ne more ostati tukaj in zakaj naj se sploh ne trudi, ampak bi bilo popolnoma brez učinka nanj, ker si je trdno vbil v glavo njeno oskrbo in ni imel namena odnehati. tako kot ona je znal tudi sam biti precej trmast pri svojem. » če potrebuješ telefon lahko uporabiš mojega, vendar se mi zdi ideja dobra, da si vzameš nekaj dni dopusta, ker po tem bi ga bila potrebna , « ji je dajal v odgovor medtem ko je iskal škatlo s prvo pomočjo, ki je res ne bi smel prekladati, ampak pustiti v avtomobilu in jo na poti gor do stanovanja pobrati. » in s tisto nastajajočo modrico pri očesu bi celo znala kakšne sodnike pošteno prestrašiti na sojenjih, « se je še malce pošalil z njo in je njegov kratek smeh obarval prostor njegove spalnice, ko je končno izvlekel prvo pomoč in z njo v roki stopil do svetlolaske.
radovedno je opazoval, ko je njena roka segla za njen hrbet in je potisnila del svoje obleke preko prsih in trupa, vse tja do pasu. » ja..ja seveda. pridi, « je zmedeno dejal in odložil škatlo poleg nje na posteljo in se sklonil ravno toliko, da je lahko z rokama zaobjel robove obleke in jo potegnil previdno preko njenega telesa in jo nato položil na drugo stran pogled nje na posteljo, da je lahko sama kasneje storila z njo kar je hotela. zagotovo bi pogled še nesramno zdrsnil preko njene razgaljene kože, če ne bi pozornost preusmerila na njegovo roko, katera je sedaj bila deležna njegovega dotika in so njene besede pričarale nasmešek na njegov obraz. » ni se mi potrebno zahvaljevati, « ji je dal vedeti, ker res ni tu bil kot njen prijatelj ali znanec v pomoči, ampak kot njen mož, ki bo vedno poskrbel za njo in deloval v njeno dobro, čeprav tega pred leti ni znal ravno najbolje storiti in se je tudi še sedaj krepko trudil biti kar se da iskren z njo. resnično ni hotel ločitve in ni je hotel izgubiti, a šele sedaj je razumel zakaj so vsi govorili, da se zaveš kaj imaš šele ko to izgubiš, ter enako je bilo tudi z njim. saj je vedel, da je teagan vedno bila predobra zanj, vendar ga je gnala silna ljubezen naprej, a je šele sedaj zares videl kaj je izgubil. » sedaj si najpomembnejša ti in tvoje počutje. « dlan je preusmeril proti njenim lasem in ujel nekaj pramenov, ki jih je ovil okoli svojih prstov, ter segel navzdol proti njej, da ji je lahko vnovič pritisnil poljub na vrh njene glave. » grem ti poiskati kakšno svojo majico, da boš lahko spala v njej. potrebuješ še kaj ? si žejna, lačna ? karkoli ? « se je odmaknil od nje in za nekaj trenutkov še postal pred njo, da je dobil odgovor, nato pa stopil nazaj do omare in med kupom majic potegnil ven prvo, ki je stopila pod njegove prste in jo vrgel na posteljo, da je pristala direktno poleg teagan. spet je stal poleg nje in odpiral škatlico s prvo pomočjo, ko se je končno dokopal do tistega ključnega dela njene oskrbe. ven je potegnil manjšo plastenko z razkužilom in nekaj gaz, da jih je lahko namočil in z njimi previdno očistil vsako manjšo ranico posebej, ter se poskušal čim manj ozirati na njeno sikanje ob pekoči bolečini, katero je sam dobro poznal. na srečo pa je hitro končal in ji je prilepil samo nekaj obližev tu in tam, da je bila videti že veliko bolje, ter se je lahko zatopila med blazine na njegovi postelji. » poglej, poglej. kdo bi si mislil, da boš še z obliži videti čudovito, « se je nasmehnil v njeno smer in stvari pospravil nazaj.
jane hawkins
število prispevkov : 299 cash : 587 street reputation : 254 tvoja starost : 31 group : police
Naslov sporočila: Re: apartment D4 Pon Maj 06, 2013 6:16 am
tag; hubbie
''oh, saj nameravam ostati tukaj. nimam pojma, kako bi sicer prilezla do stanovanja in ne da se mi ukvarjati s taksisti in njihovimi vprašanji,'' je hitro zatrdila, morda celo prehitro. hotela je le reči, da mu vsega tega ni bilo potrebno početi, vendar je cenila, da je. ni bila v nobenem primernem stanju za pot domov in zraven še razlagati vsem mimoidočim, da je z njo vse v najlepšem redu in ne potrebuje obiska pri zdravniku. vsak, ki bi videl modrice, bi si mislil svoje. ''bom potem poklicala. zjutraj,'' je zamahnila z dlanjo in končno enkrat preložila delo na naslednji dan. zdajle verjetno ni bilo več nikogar v pisarni, ko pa je bila ponavadi ona tista, ki je tam ostajala dlje. ''se ti zdi? pa tako lepa zabava je bila – polna nadvse očarljivih ljudi,'' se je namuznila v prav očitnem črnem humorju. da, bilo je čudovito – kup rdečega okrasja in ljudi, ki so legli na tla, da bi si malce odpočili. prav zanimalo jo je, kaj bo pisalo v novicah. kdo je stal za vsem tem sranjem in kaj se je tam notri v resnici odvijalo? ''oh ne, modrica? raje ne pogledam, kako izgledam,'' je zastokala in z dlanjo segla navzgor proti očesu. vedela je, da jo je prav grdo usekal po ličnici, očitno je zdelal še njeno oko. a zaenkrat ni čutila otekanja in lahko je normalno gledala vanj. ko je stopil bližje, da bi ji pomagal z obleko, je ustrežljivo dvignila roke navzgor, nato pa se previdno dvignila s postelje, da je lahko blago v celoti potegnil z nje. ''h-hvala,'' je zajecljala, ko je segel po obleki in z dlanjo bežno zdrsel prek gole kože. dokler ni obsedela pred njem v spodnjem perilu. ''kdo bi si mislil, po vseh teh letih še vedno...'' se je zalotila sredi glasnega razmišljanja, a utihnila, ko je opazila, da je ni niti pogledal. sedela je na njegovi postelji v spodnjem perilu in on je ni niti pogledal.
''da, potrebno je,'' je prikimala nemudoma. ''ne glede na vse, nisi več moj mož in to ni tvoja dolžnost. zato resnično hvala,'' so besede verjetno bolj zabolele njo, kot bodo zabolele njega. smešno, kako lahko bi se bilo vrniti v čevlje osemnajstletnega dekleta, ki stoji pred oltarjem in je tako zelo prepričano, da je dobilo vse, kar bi si sploh lahko želelo. takrat je hotela njega in z njim vse – otroke, hišo, družino, ljubezen. bila sta na tako dobri poti, dokler se nista poročila. takrat se je podrlo vse, samo zaradi njenih ambicij. ''ne rabiš – ne rabim majice,'' ga je poskusila ustaviti, ko je pričel iskati po predalih. ''kyle, res ne rabim majice. kot prvo mi bo vroče, kot drugo me bo drgnila ob rebra in... to boli,'' je zavzdihnila in majico, ki ji jo je podal, odložila nekam na nočno omarico, stran od nje. raje bi samo legla pod rjuhe in jim pustila, da božajo golo kožo. bila je povsem pri miru, ko je počepnil pred njo in iz prve pomoči vlekel gaze ter razkužilo. bodrila ga je s pogledom in spremljala njegove dlani, kako previdno so odmikale pramene svetlih las in drsele prek ran na njenem obrazu. ''pogrešam te,'' je bleknila, preden bi se lahko ustavila. in morda je morala vse spraviti na dan samo še tokrat. ''tako prekleto te pogrešam in... vem, da se morava ločiti, ker to ne pelje nikamor. in ne morem kar pozabiti, da si me – saj veš,'' je odmaknila pogled in zmajala z glavo. prevaral. ''samo to sem hotela reči. da te pogrešam,'' je zamrmrala. samo to.