boathouse row

Naslov sporočila: boathouse row Čet Mar 07, 2013 9:31 pm

[mission, ]

njegov obraz je bil zakopan v celo goro vzglavnikov, ki so bili polnjeni z mehkimi peresi. dihal je počasi in umirjeno, čeprav je ni več spal. pokonci je bil že dobro uro, le da je še vedno lenobno počival v postelji in upal, da bo dan minil sam od sebe. ni imel namena vstati, ali pa bolje rečeno niti ni želel. zadnje čase se mu je vse prepogosto dogajalo, da je sovražil svoje življenje in je celotni dan veliko raje presedel v stanovanju in se pri tem kolikor se je le dalo izogibal svojemu sostanovalcu, ki je bil mimogrede precej simpatičen človek, in s tem samo še bolj dokazoval da postaja depresiven kot eden izmed junakov dostojevskega. na sebi ni imel ničesar razen spodnjic, ki so mu postale že močno preširoke, ker je v zadnjem času izgubil toliko kilogramov. nekako ni imel posebnega apetita, zato je na hrano kar nekako pozabil, ali pa se celo prepričal, da niti ni tako zelo lačen in da hrana lahko počaka. tako se je dobrih nekaj minut še lenobno obračal naokoli in čakal, da bo budilka že v tretje zvonila in ga še zadnjič opomnila, da ga čaka posebna naloga. ura je bila mnogo prezgodaj za normalnega človeka in ponavadi je ob taki uri še spal. peta ura zjutraj je bila za lenobe kot je bil sam, nekaj zaradi česar bi bil pripravljen ubijati. že davno je bilo tega, ko je s svojo posteljo sklenil poseben pakt in to je bilo zagotovo spanje, ki je trajalo več kot osem ur. toda tokrat... se misiji na žalost ni mogel izogniti. saj je nameraval v ospredje potisniti nekoga, ki je imel s tem kaj več izkušenj, a so drugi pritiskali nanj in je bilo potem vse skupaj dodeljeno njemu, kot da je pač on tisti, ki nič ne dela. in tako mu ni preostalo nič drugega, kot da se je spravil pred lokacijo in preda tisto trapasto strelivo. vsekakor brez tega, da ga ubijejo.
iz omare je potegnil črno majico in kavbojke. jopica je bila vojaške barve, taka s katero ni vlekel nase preveč pozornosti. trenutno se je v tistem počutil še najbolj udobno in vseeno mu je bilo za vse mogoče govorice, ki so krožile o njem. enkrat je slišal celo to, da naj bi bil gej, zaradi svojega stila oblačenja, ki nekako ni spadal v krog mafije ali karkoli naj bi ta tolpa sploh bila. kratko malo s emu je jebalo za take reči. vsega je imel vrh glave in samo čakal je na tisti trenutek, ko bo lahko pobral šila in kopita ter se spravil stran od vsega tega kaosa. pripravljen na odhod je okoli pol pete s lončkom kave v roki zapustil svoje stanovanje. kovček s strelivom ga je čakal pod posteljo, kamor ga je bil spravil prejšnji večer. seveda nanj ni mogel kar tako pozabiti. v srcu je čutil tisti težak občutek in mogoče celo mešanico strahu in jeze na vse skupaj. imel je pokvarjen spanec in pri tem se je na hudičevo smilil sam sebi, da je moral opravljati dela, za katere se je nadrejenim zdelo, da je dober. a po drugi strani je premišljeval, da so mogoče prav za namenom izbrali njega. mogoče bi to lahko bila tista priložnost, da bi zasral nalogo in bi ga potem zagnali iz tolpe. a to so bili zgolj prazni upi. nikoli ga ne bi zagnali ven. saj ni šlo za prekleti klub. kvečjemu bi ga razmesarili na delčke in potem pustili, da zgori na grmadi. ljudje tu niso bili tako dobri, da bi ti pustili kar tako oditi. ne, poti nazaj ni bilo in tega se je še dobro zavedal. ni imel avtomobila zato je do jezera odšel kar peš. pešačil je dobrih dvajset minut in noge so ga od neprijetne podlage že kar nekoliko skelele. ni bil vajen hoje in po shiranosti, do katere je na žalost prišel, je ostal popolnoma brez kondicije. njegov obraz je bil nekoliko upadel in pod očmi so se razkazovali široki kolobarji. ustnice so bile skorajda ne bele, oči pa utrujene in žalostne. sedaj bi mu bilo popolnoma vseeno če bi umrl krute smrti. tako ali tako je postal senca lastnega življenja in ni imel čemu živeti. pravo družino je izgubil zaradi svoje trme in zaradi tega, ker je bil tak idiot da je poslušal lastno srce. na žalost mu takrat nihče ni dovolj jasno povedal, da prava ljubezen ne obstaja. in tako je bil sedaj zadolžen za neumno nalogo za katero je pričakoval, da je vsekakor ne bo naredil. vsaj ne s takšno mero znanja, kot ga bi bilo potrebno. ko je stal nekaj metrov stran od hišic, ki so stale druga ob drugi, mu je srce utripalo kot zmešano. če je še malo poprej dejal da ga ni strah, se je hudo uštel. okoli njega je vila smrtna tišina in vsi normalni ljudje so ob tej uri še trdno spali. zgolj on je bil tisti, ki je hodil naokoli in čakal, da bo lahko oddal kovček napolnjen s strelivom. pravzaprav niti ni bil kovček, bolj kot to, debela vreča v kateri je bilo nekaj pištol in dodatno strelivo za tisto kar je že bilo tam. točno je vedel kam mora, saj so bila navodila precej jasna. mogoče je bil razlog za krajši postanek predvsem v tem, da ga je bilo strah. ni si upal stopiti na ozemlje streljanja. čeprav si je želel, da bi lahko umrl... ni bil pripravljen. vsaj ne sedaj, ko je nameraval nekaj narediti s svojim življenjem. čeprav je bilo tudi to seveda velika laž. ni imel življenja pač pa navadno sranje iz katerega se ni znal izvleči. globoko je vzdihnil hladen jutranji zrak, da mu je ta spolzel po sapniku in napolnil pljuča. roke so dobile kurjo polt in kocine so se postavilo navpično. požrl je cmok, ki se mu je naredil v grlu, nato pa čisto tiho naredil nekaj korakov proti steni prve hiše. nikogar ni bilo naokoli, vsaj tako se mu je sprva zdelo. gibal se je predvsem ob stenah, kjer je imel možnost za pobeg. ni vedel kje naj bi se nahajali sovražniki, a rdeča hiša, ki je bila zadnja v vrsti, je bila sedaj njegov cilj.

počasi se je približeval in pri tem pazil na vsak svoj korak. zdelo se mu je kot na pokopališču, kamor ni stopila živa duša, a je bilo tako strašljivo. lonček s kavo je že davno vrgel proč, tako da je imel v eni roki napolnjeno pištolo, v drugi pa strelivo. ni pričakoval strela in v šoku je skorajda ne padel po tleh. strel ga je krvoločno oplazil po desni roki v kateri je držal pištolo, da je od bolečino tiho zaječal in se naslonil na steno hiše. pizda! dojeli so ga, kar vsekakor ni bilo dobro. v mislih je imel zgolj rdečo hišo, ki je bila oddaljena le še nekaj korakov. hodi, hodi, hodi! mu je govoril notranji glas, da se je lahko premaknil. slišal je še nekaj strelov, potem pa je smuknil skozi sprednja vrata rdeče hišice ob jezeru in vstopil. smrtna tišina. to ga je najbolj živciralo. "hej, je kdo tu?" je glasno spregovoril čeprav je s tem tvegal, da spet začnejo streljati. prihod enega izmed tolpe ga je spravil iz tira, tako da je vrečo s strelivom vrgel na tla in se oprijel rane iz katere je počasi lil curek krvi. bolečina je bila manjša kot si je lahko predstavljal. nenazadnje ga ni zadela prava kroglja pač pa zgolj oplazila, a vseeno bi to lahko bila dobra zgodba za tovariše, ki so najverjetneje čakali nanj. torbo je tako pustil enemu izmed tolpe, nato pa se odpravil v zadnji del hiše, kjer je bil še eden izmed izhodov. veliko lažje bi bilo seveda če bi pri zadnje vhodu že vstopil, a se kaj takega pač ni znal domisliti. oplazena rama mu je bila vsekakor v opomin, da mora biti naslednjič bolj previden. seveda če ta naslednjič sploh bo. ni bil še rešen, a v mislih mu je odmevalo naj se pobere od tam. dobesedno tekel je, tako zelo ga je bilo strah. in ne ni bil mrtev, rama je krvavela kot prasica, a to je bilo še najmanj s katero jo je lahko odnesel. vračal se je, končno z opravljeno nalogo pomočnika.