julij, 1992
Rejnika sta se me po treh mesecih končno naveličala in zopet so me poslali nazaj v dom, dokler mi ne najdejo drugih. Samo, da me tokrat niso poslali nazaj v starega ampak na drugi konec mesta, v Bronx. Očitno so dojeli, da ne spadam med tiste uglajene punčke, ki jih po mesecu ali dveh kdo vzame k sebi in se za vedno znebijo sistema, čeprav sem prej živela na Manhattnu. Rada bi vedela, kaj se je zgodilo z mami in atijem, pa mi nihče noče povedati resnice. Vsi pravijo, da sta umrla v prometni nesreči ker so odpovedale zavore, jaz pa ne verjamem. Spomnim se, da sva bila z atijem samo teden dni pred njuno smrtjo pri mehaniku. Zakaj mi nočejo povedati, kaj se je zgodilo?

avgust, 1994
Končno sem dobila nekaj prijateljev, čeprav si me rejniki še vedno podajajo sem in tja med seboj. Slej ali prej se znova znajdem v domu, ker ne hodim v šolo, preveč govorim ali pa, ker se ponoči tu in tam izmuznem na ulico. Pa mi je vseeno, v domu mi je tako ali tako bolj všeč. Tam imam vsaj prijatelje. Poleg tega mi ulice postajajo vedno bolj všeč, zdaj ko mi je Ethan pokazal nekaj skritih prehodov in res kul zapuščeno zgradbo. Tam je na strehi majhna lopa, za katero veva samo midva in ponoči je razgled neverjeten. Ethan je kul.

januar, 1999
Včeraj sem dobila svoj prvi tatu, metuljčka. Všeč mi je, pa čeprav je bolelo kot hudič. V njem so skrite začetnice imena mojih staršev, zato mi je še posebno všeč. Ko ga je videla rejnica me je nadrla in me obtožila, da sem ji ukradla denar, zato nocoj nisem šla več v tisto hišo. Povedala sem ji, da sem denar zaslužila sama, pa mi ni verjela. Z Ethanom pomagava neki tolpi, najina naloga je da paketke iz enega konca mesta odneseva v drugega. Všeč mi je, da imam svoj denar. Mogoče ga bom imela dovolj, da bom šla ko bom večja lahko v šolo. Rada berem, pa čeprav ne maram šole v katero me silijo, da zdaj hodim. Vsi se mi norčujejo, ker sem brez staršev in ker nimam lepih oblek kot ostala dekleta. Hvala bogu, da imam Ethana in ostale, če ne ne bi zmogla.

maj, 2002
Včeraj zvečer so me poklicali v pisarno in ko sem vstopila je tam sedel par. Ženska je bila res lepa, imela je dolge temne lase in izgledala je skoraj tako kot mama, pa čeprav se je bolj slabo spomnim. Vem samo, da je bila lepa in je imela modre oči, prav tako kot ta ženska. Povedali so mi, da je pravzaprav moja teta, Daisy. Najprej nisem verjela, ker sem vedela, da če bi imela žive sorodnike ne bi bila v sistemu ampak bi živela pri njih, pa so mi razložili, da je bila v programu za zaščito prič, ker je videla smrt mojih staršev. Ker je več kot deset let nihče ni skušal najti so ji zdaj končno dovolili, da me vzame k sebi in oditi sem morala še isto noč, čeprav nisem hotela. Niso mi dovolili niti, da bi se poslovila. Še preden sem se zavedla sem bila v avtu na poti v Filadelfijo.

september, 2002
Daisy in Tom sta super, že po nekaj mesecih se počutim, kot bi imela družino. Kljub temu, da imam veliko predolg jezik in nekaj čudnih navad mislim, da me imata rada in tudi jaz ju imam vedno raje. Daisy mi je pokazala družinske albume s slikami očeta in mami. Na nekaj slikah smo celo vsi trije in te so moje najljubše. Dovolila sta mi, da te obdržim in mi kupila nekaj okvirjev, da imam lahko slike na steni v svoji sobi. Ja, svojo sobo imam. Že vse od smrti staršev je nisem imela in čeprav je super, da mi nihče ne krade ali brska po stvareh se počutim osamljeno. Pogrešam prijatelje, družbo ostalih otrok. Pogrešam Ethana. Napisala sem mu pismo, a dvomim, da ga bo dobil. Tako zelo žal mi je, da nisem utegnila reči adijo.

november, 2004
Daisy in Tom sta se odločila, da sem z osemnajstimi leti dovolj stara, da izvem resnico, zato sta mi na rojstni dan končno povedala, kaj se je zgodilo z mojima staršema. Povedala sta mi, da je bil oče policist, ki je skušal zatreti trgovino z drogo, zaradi katere je umiralo vedno več ljudi, predvsem mladih. Bil je na sledi nečemu velikemu in to je očitno vedela tudi mestna tolpa, ki se ga je odločila pospraviti. Tisto večer, ko sta umrla, sta bila prav pri Daisy in Tomu, ker jima je očka iz varnostnih razlogov prinesel kopijo vseh dokazov, ki jih je zbral proti šefu tolpe. Ko sta se vozila domov so jima po uradni verziji odpovedale zavore in iz mosta sta zletela v reko kakih sto metrov nižje. Čeprav sem vedno vedela, da se prometno nesrečo skriva še druga zgodba sem bila šokirana in sprva nisem hotela verjeti. Potem pa se je teden dni po mojem rojstnem dnevu zgodba ponovila: Daisy in Tom sta umrla v prometni nesreči na istem mostu, s katerega sta deset let pred tem zletela moja starša.

marec, 2005
Odločila sem se, kaj želim početi v življenju. Šla bom po očkovih stopinjah in postala policistka. In nekoč prijela tiste barabe, ki so ubile mojo družino. Že drugič v življenju sem postala sirota in na dan pogreba tete in strica sem si prisegla, da se bom maščevala. Prisegla sem si, da bodo barabe plačale, pa naj se zgodi kar se hoče.