factory

Naslov sporočila: factory Čet Apr 25, 2013 10:43 pm

tag, sebastian smitten

cvetje, ki ji ga je poslal, je že davno ovelo. sedela je na svojem majhnem fotelju v dnevni sobi, v rokah je držala theovo pištolo, njen pogled pa je motril vrtnice, ki so izgubile ves sijaj. podobno, kot ona, kajne? kartica z dobrimi željami je ležala na mizi, kjer jo je pustila še isti dan, ko je dobila cvetje; ko se je naslednji dan vrnila domov, je nekaj v njej že davno umrlo. tistih kotičkov stare cynthie se še dotikati ni hotela. steklenici nekega hudo dragega vina je spravila v omarico; ni segla po njiju, bolj ali manj je bila v teh dneh voda njena edina prehrana. vedela je, da ne bo sposobna živeti dalje, dokler ne naredi tistega, kar je tako ali tako kot odločitev sprejela še isti večer. ni šlo več za to, ali je tega moralno sposobna ali ne. do tega zaključka je prišla že davno, sploh pa ni bilo važno. problem je bil samo njena fizična sposobnost; pištola v njenih rokah, strel v srce, vse to bi imelo ekstremno majhno zadoščenje. ni hotela biti morilka, hotela se je maščevati.

še preden je lahko pogledala na uro, se je zunaj zvečerilo; še en dan je zdrsel mimo nje. nenadoma je na svoje gole noge navlekla kavbojke, preko tenkega torza je potegnila srajco, preko katere je poveznila še jakno. predolgo je razmišljala o tem; potrebovala je pomoč in nenavadno - predobro je vedela, kje jo bo našla. sebastian king očitno vendar ni bilo neizsledljivo ime; informacije o tem, kje bo potekala naslednja bitka, so bile sicer nekoliko bolj zaupnega značaja, a z novimi poznanstvi, ki jih je napletla, ne da bi to zares želela, je lahko dobila, kar si je želela. pri vhodnih vratih - nekdanjih vhodnih vratih? - v tovarno je visokemu in močnemu tipu izplačala zahtevano vsoto za ogled tekme. na sebi je začutila pogled, ki ji je pravil, da ne spada sem; na to se ni ozrla, vedela je, da jih bo tekom večera deležna še tisoč. to je hotela storiti in nič na tem prekletem svetu je ne bo ustavilo; potrebovala je pomoč in prav nič je ni bilo sram prositi. končala bo zadan cilj, pa če bo to zadnja stvar, ki jo v življenju stori.

boksarski spopadi so se v veliki hali te nekdanje tovarne že odvijali. s počasnimi koraki se je približala ringu v centru, kjer se je pravkar mlatil znan obraz. spremljala je njegove udarce, tako dobljene, kot zadane, izraz na njenem obrazu pa se ni niti za trenutek spremenil. kako nenavadno je bilo pomisliti, da bi pred dobrim tednom dni stekla v tisti ring in na ves glas pričela kričati, naj se nikar tako surovo ne mlatijo. med navdušenimi kriki so se njene roke združile v nekaj ploskih; tole pretepanje je ni navduševalo, a po drugi strani je vedela, da se bo morala naučiti osnov. da jih bo še kako potrebovala. spremljala je njegovo potno telo, ki se je iz ringa vrnilo kot zmagovalno in sledila mu je, ko je stopil nekam ob stran, da bi si najbrž z brisačo otrl obraz ali oblekel majico. "impresivno," je dejala, ko je bila na razdalji, kjer jo je lahko slišal, in počakala je, da se obrne in da bo lahko ujela njegov pogled. "čestitam za zmago," je dodala prav enako hladno, a še preden bi se na njenem obrazu pokazala kakršnakoli nepričakovana želja po praznovanju, je dodala: "potrebujem tvojo pomoč."

Naslov sporočila: Re: factory Ned Apr 28, 2013 3:21 pm

njegovi večeri so vedno potekali dokaj enako, a vendar je imel tokrat občutek, da bo šlo nekaj drugače. dokaj ga je zmedlo dejstvo, da niti ni točno vedel, zakaj je imel ta občutek ali kaj za vraga bi sploh lahko šlo drugače, ampak ni se ga mogel znebiti. pa saj ne, da se tega občutka ni skušal otresti, ampak ko je zakorakal v nabito polno dvorano in s pogledom zdrsnil po obrazih, preden je sledil mulcu, ki so ga poslali, da ga je počakal in popeljal do njegove garderobe. sebastian ni nikoli kompliciral pri tem in ko se je znebil svoje usnjene jakne, je zgolj zamenjal elegantno srajco za sivo majico brez rokavov in se podal v ring. tako ali tako se je teh majic pozneje vedno znebil, ker se je na njih tekom tekme znašlo še preveč krvi, ki na sreči v večino primerov ni bila njegova. ne, to ni bila srečna; v mislih se je tako okrcal. to je bilo znanje in spretnost in seveda nekaj njegove trme ter predvsem veliko sposobnosti in motivacije, da je vedno znova zmagoval. ravno zaradi tega je bil najbrž najboljši – nikoli se ni vdal, vedno se je postavil nazaj na noge in nikomur ni dopustil, da bi mu prišel dovolj blizu, da bi ga lahko resno poškodoval. tako jo je vedno odnesel z minimalno škodo na telesu, medtem ko so njegove nasprotnike ponavadi nosili iz ringa na nosilih. pa ne da bi mu bilo zares mar – sebastian je imel v sebi zgolj cel kup jeze, ki je ni znal popolnoma razložiti in ki ga je poganjala.
ko se je dvoboj začel, so se vse njegove misli osredotočile na to. sledil je dogajanju, se hitro premikal po ringu in se izogibal že tako ali tako precej slabo namerjenim udarcem. tip je bil morda večji od njega in prava gorila, ampak preveč se je zanašal na svojo moč in tako je bil seb že v avtomatski prednosti. hitro je znal oceniti ljudi; tako je vedel, kakšen bo razplet te tekme, in ko se je po nekaj trenutkih naveličal poskakovanja po ringu, se je približal tipu in ga udaril. prvi udarec je pristal na njegovi trebušni preponi. drugi ga je udaril pod rebri. tretji je bil namenjen njegovemu obrazu. in potem končno; zadnji udarec, pod katerim se je njegov nasprotnik opotekel, dokler se ni nenadoma brez opozorila zrušil na tla in morda izgubil zavest. seb se je otresel organizatorja tekme, ki je pritekel do njega in skušal povzdigniti njegovo dlan v zmagoslavno gesto ter z njo udariti v zrak, medtem ko si je že spotoma slekel majico in jo zalučal nekam stran od sebe, ne da bi ji posvečal pozornost. počutil se je po svoje izpraznjeno, a vsekakor zadovoljno, ko je prišel do svoje improvizirane garderobe in ravno je bil na tem, da bi vzel brisačo, ko je za seboj zaslišal glas. potreboval je nekaj trenutkov, da ga je umestil v spomin, ker njegov razum ni hotel dojeti, da bi to bila res ona. obrnil se je in pogled uprl vanjo. »cynthia,« je sam pri sebi zamrmral, ko je njegov pogled obstal na njej in je lahko skoraj nemudoma ugotovil, da je bilo tam nekaj drugačnega. nekaj se je zgodilo z njo, vsekakor. ignoriral je besede o zmagi, potem pa je s pogledom počasi zavrtal v njene oči, preden je spregovoril nekaj, kar je bila najbolj preprosta stvar na svetu. »zakaj?«

tagged: cynthia. :3

Naslov sporočila: Re: factory Sob Maj 04, 2013 8:22 pm

tag, sebastian smitten

v njegovih očeh je lahko razbrala, da je spremembo takoj opazil. da je vedel natanko, kaj se je izgubilo v njej. da je izgubila nedolžnost in otroško iskrico, ki jo je nosila v očeh in da ju je zamenjal apetit po maščevanju. "ker sem sama prešibka," se je samozavestno kratko nasmehnila, nato pa za trenutek ošinila njuno okolico. to ni bil kraj, kamor je spadala, in slehern pomenljiv pogled, ki ga je dobila iz strani zvedavih neznancev, ji je to potrjeval. spraševali so se, kaj takšnole luškano dekle dela s pretepačem na tako prekletem koncu mesta. spraševali so se, zakaj neki bi hotela biti tukaj. spraševali so se, kaj je narobe. kaj se je tejle princeski moralo v življenju pripetiti, da je navsezadnje pristala v tek bogu zahrbtni luknji. "in ti.." je počasi nadaljevala in z roko nakazala na njegovo precej bolj razgaljeno telo, kot je bila vajena od zadnjič. "ti očitno nisi."

postala je, znova ji je pogled ušel po prostoru. sploh ni vedela, da takšen kraj v filadelfiji obstaja; nikdar se ni potikala po nevarnih koncih, pa saj tudi zdaj ni živela za to, da bi ji nevarnost pognala adrenalin po žilah. namesto tega je na tem mestu, ob tem trenutku.. ostajala prav enako mrtvo hladna. znova se je vrnila k njegovim očem. "nočem biti ranljivo jagnje.. enkrat je bilo dovolj," je zamrmrala počasi in si ob tem nehote v spomin priklicala prebliske tiste noči. kako je tolpla po njegovih prsih in kako jo je butal ob železno ograjo. kako je zakričala in kako ji je zagrozil, da jo bo ubil. kako je zarila svoje nohte v njegovo kožo, kot bi bilo to nekaj, s čimer bi ga lahko dejansmko ustavila. kako je hlipala in lovila sapo, ko jo je od znotraj raztrgal in kako je čepela na tleh in čakala, da se ji notranji organi iz trebuha usujejo po hladnih tlakovcih. kolikšno bolečino ji je lahko povzročila ena sama oseba. skorajda se ji je zvrtelo v glavi, ko se je zavedla, kje pravzaprav je in da je vse le zbledel, popačen, tisočkrat hujši spomin.

svojo tenko dlan je položila na njegovo roko, da bi mu pokazala, da nima niti slučajno namena odnehati, pa četudi se njene naslednje besede z dejanjem niso najjasneje skladale. "poslušaj," je začela, "vem, da nimam pravice od tebe zahtevati ničesar." bilo je res; njena usluga takrat ni pomenila ničesar. pomagala mu je iz dobrote v srcu, iz dolžnosti do sočloveka. nikakršne pravice ni imela zahtevati protiusluge - istočasno pa jo je potrebovala. "želim si, da bi mi vseeno pomagal." njen obraz je spreletel bežen nasmešek, ob čemer je kratko izmrmrala: "naučiti me moraš, kako nekoga udariti, kako sebe obraniti.." skomignila je z rameni. če ji ne bo pomagal on, bo poiskala nekoga, ki ji bo pomagal namesto njega, pa četudi ni bila prepričana, da bo šlo vse toliko zlahka, kot je verjela, da bo šlo s sebastianom. "prosim, pomagaj mi."

Naslov sporočila: Re: factory Tor Maj 07, 2013 10:06 am

ni bila več ista – toliko mu je bilo jasno. dekle, ki ga je našlo na ulici in ga prepričalo, da ji je dopustil to, da je oskrbela njegove rane, se je nekje v njej izgubilo in to ga je morda pretreslo bolj, kot bi bil pripravljen priznati. že ko jo je prvič videl, se mu je zazdela nekaj posebnega. a takrat je bilo to zaradi preprostega razloga – ker mu je pomagala; njemu, dejansko popolnemu neznancu je velikodušno ponudila pomoč in niti za trenutek ni oklevala, ko ga je nekako spravila do stanovanja in mu oskrbela rane. in ravno zaradi tega je vztrajal. del njega jo je želel nežno, ampak zanesljivo prijeti za roko in jo spraviti stran, ker to navsezadnje ni bil kraj, kamor bi spadala ali kjer bi preživljala svoj čas. to je bil njegov kraj – kraj, kjer se je spremenil v popolnoma drugo osebo in se dejansko sprostil, a vsekakor ta kraj ni bil primeren za dekle njene postave ali osebnosti, čeprav je imel občutek, da se je le-ta počasi drobila. imela je prav, bila je šibka. ampak prešibka za kaj? tiho jo je poslušal, ne da bi pogleda umaknil iz njenih oči. opazil je tisto odločnost in popolno prepričanost v to, kar je zahtevala. vedel je, da bo šla k nekomu drugemu, če jo bo on zavrnil. in sebastian je poznal ljudi tega kova – ne bi ji prostovoljno dopustil, da bi jih šla iskati. a še vedno ji ni mogel dopustiti, da bi se izpostavila… na tak način. da bi se podala v bitko ali karkoli že, čeprav je dvomil, da je to njen prvotni načrt. šlo je za nekaj drugega; nekaj večjega. »cynthia,« je poskusil s svojim hladnim, racionalnim glasom, pa je govorila naprej in moral se je namrščiti. kaj se je zgodilo z njo?
»od mene imaš pravico nekaj zahtevati v povračilo za to, kar si storila zame,« jo je zavrnil, tokrat s popolnoma prepričanim glasom. ker je bilo res – ker mu je pomagala in ker je seb vedno vračal svoje usluge ljudem, ki so mu pomagali. in zaradi njenih dejanj je bil vsekakor njen dolžnik – ne glede na vse, kar bi rekla, je on tako čutil. »sploh veš, kaj zahtevaš od mene?« je dejal, medtem ko je počasi zmajal z glavo. treningi – kakršnikoli treningi – bi pomenili, da bi ji moral pokazati udarce. da bi jo moral naučiti, kako udariti. da bi ji morda to moral pokazati dovolj nazorno in seb ne bi nikoli mogel resnično udariti rjavolaske pred njim, ker je bila tako krhka in si ne bi nikoli odpustil. poleg tega ga je spominjala na njegovo sestrico. ne, ne bi zmogel. vsaj ne zares. ampak odločnost je kar sijala iz njenih oči. »z veseljem bi ti pomagal pri čemerkoli… ampak si prepričana, da mi ne bi preprosto raje povedala, kdo je problem, in mi dovolila, da jaz poskrbim zanj? ali se gre za nekaj večjega?« je poskusil z vprašanjem, še vedno popolnoma razpet in neprepričan v to, kar je zahtevala. z roko je segel v svoje lase, medtem ko jo je ocenjujoče premeril s pogledom. je bila resna? bi ji moral ustreči brez vprašanj? »lahko bi te naučil… ampak imaš prav, šibka si. ne bo šlo samo za trening. ni samo fizično,« se je namrščil in s pogledom ošinil njeno suhljato dlan ter pogled uprl v njen obraz. »daj mi dober razlog,« jo je prosil. boril se je sam s seboj zaradi njenega vprašanja in tega ni bilo težko videti… ampak morda bi ji lahko pomagal. morda pa ji ne bi smel.

tagged: cynthia. :3

Naslov sporočila: Re: factory Tor Maj 07, 2013 9:06 pm

tag, sebastian smitten

"aja?" je povzdignila obrvi. njej se že ni zdelo. storila je, kar se ji je zdelo samoumevno - in če se le ni spominjala napak - proti njegovi volji. "dobro," je prikimala, še preden bi ji uspel odgovoriti na njeno retorično vprašanje. krasno. dobro, zelo dobro. "torej to zahtevam," je mirno sklenila, s pogledom se še vedno ni odmaknila od njegovih oči. begala ga je, toliko je razumela, in občutek, ki ga je oib tem doživljala, ji je bil prav nenavadno prijeten. všeč ji je bilo, da je bila tako vase prepričana - tega ni nikoli imela, vedno je bila tako.. tako zelo izgubljena. zdaj je dobilo njeno življenje smisel; morda ne takšnega, kot bi moral biti, morda ne 'pravega' smisla, a smisel vendarle. če je bilo maščevanje tisto, na kar se je lahko koncentrirala, da se bo na koncu koncev počutila kot samostojen človek.. potem je bilo dovolj dobro.

ob njegovem vprašanju je roke uprla ob boke. "če ti je pretežko, bom poiskala nekoga drugega," je hladno zamrmrala; ni ga imela namena pregovarjati v nedogled, če ji ni imel namena pomagati, bo že našla koga drugega. bilo jo je strah za svojo varnost in hotela je imeti dovolj moči, da tistega prasca enkrat tako močno brcne v jajca, da bo bruhnil od slabosti.. ali da mu prebije lobanjo s svojo šibko ročico. pištola se ji ni zdela dovolj. hotela ga je izmaličiti. "gre se za nekaj.. preveč osebnega," je počasi zamrmrala, pripravljena na njegov odklonilen odgovor. pa nič. bo sama, saj je vendar sposobna. ne potrebuje njegove pomoči, nikogaršnje pomoči ne potrebuje. v tistem trenutku se je hotela zasukati na petah in se odpraviti, nezadovoljna s potekom dogodkov, a njegove naslednje besede so jo - morda zgolj iz njene vljudnosti - zadržale na mestu. "nisem več tako nebogljena, kot takrat, ko si me spoznal," je tiho, a odločno dejala, njene oči so se ob tem zabliskale. je menil, da ni sposobna? jo je res tako zelo podcenjeval? spoznal je drugo cynthio, a tista cynthia.. tista je bila zanjo davno mrtva. in ta cynthia? ta je imela pred sabo en sam gol, ki ga je v svojem patetičnem življenju morala izpolniti.

zdaj je zares hotela oditi, imela je dovolj. stopila je korak nazaj, a tokrat ji je postavil dovolj zanimivo vprašanje, da je v njej vzbudil neko.. željo, po tem, da bi ga pripravila do razumevanja. pa četudi ji je bilo jasno, da je bilo to prilično nemogoče. istočasno se je v njej prižgal plamen, ki jo je spomnil na boleče dogodke preteklih dni. ustnice so se ji zatresle, ko je spregovorila: "dober razlog?" skoraj neverjetno se ji je zdelo, da jo to sploh sprašuje. še bolj neverjetno se ji je zdelo, kar je nato prišlo iz njenih ust - in vendar se ji je zdelo, da bo prišla z resnico dlje, kot s čimerkoli drugim. "nekdo me je poškodoval. močno poškodoval," je dejala z ostrim glasom, a krepko se je morala truditi, da se ta ni prelomil. da se ji izza suhih oči niso znova ulile solze. zdelo se ji je, da bi moral na tej točki razumeti. razumeti.. zakaj je takšna, kot je. razumeti, vsaj približno razumeti, kaj se je zgodilo. "in jaz se moram maščevati."