prva terapija:
»zakaj si tukaj, jade?«»ker sem slab človek. potrebujem pomoč.«
»to venomer ponavljaš, a sčasoma mi boš morala povedati tudi kaj več, če želiš da to deluje.«doktor miller si popravi očala in zavzdihne ob pogledu na drobno postavo, skorajda izgubljeno v velikem naslonjaču. sama se je dogovorila za sestanek in vendarle iz nje v zadnji uri ni spravila več kot le nekaj besed.
druga terapija:
»si sedaj pripravljena govoriti? morala bom vedeti več o tebi, če želiš, da ti kako pomagam.« temnolaska upre vanjo svoje velike, otožne oči in počasi prikima. pripravljena je.
»v šoli sem bila tista popularna punca, ki jih lahko vidiš v filmih. videti je bilo, da sem imela vse – ogromno prijateljev, ni mi manjkalo pozornosti nasprotnega spola, v šoli mi je šlo precej dobro, pa tudi denarja smo vedno imeli na pretek. ne morem vam povedati kolikokrat mi je kdo rekel, da si želi imeti moje življenje, na kar sem se samo samozavestno zasmejala, čeprav je vse v meni kričalo, da je to zadnje, kar bi si naj kdo želel…«
glas se ji je nekako zlomil in terapevtka se ji je spodbujajoče nasmehnila, češ, naj nadaljuje. v mislih si je že ustvarila sliko – verjetno ena izmed tistih, ki je imela vse, razen pozornosti in ljubezni staršev, ne bi bila njen prvi primer.
»nisem bila ravno prijazna, marsikdaj sem se do ljudi obnašala prav grozljivo in gospodovalno, proč pa sem porinila vse, ki so v moje življenje prinesli karkoli dobrega. še zdaj ne vem zakaj sem to počela, morda je bilo le lažje, če so bili vsi moji odnosi z ljudmi bolj ali manj platonski, nisem jim potrebovala razlagati zares osebnih stvari, nikogar ni ravno brigalo kaj se z mano dogaja in tako sem lahko vse skrila za lažnim nasmeškom.«
»skrila kaj, jade? kaj je bilo tako groznega?»nekega dne… ko sem bila še otrok, moja sestra pa dojenček, sem očeta prvič videla pijanega. z mamo sta se prepirala v kuhinji, jaz pa sem opazovala, skrita za vrati. vse se je zgodilo tako hitro in prej kot bi lahko karkoli storila jo je udaril, jaz pa sem bila tako prestrašena, da sem celo noč objokana prebedela, osramočena, da nisem ničesar storila.«
»ampak saj veš, da ni bilo ničesar… nič ne bi mogla spremeniti.«»to še ni vse. stvar se je začela ponavljati in nisem nameravala pustiti, da bi se to dogajalo – takrat je udaril tudi mene. kasneje sem mamo našla objokano v spalnici in skušala sem jo prepričati, da bi šli proč, da bi spakirali kovčke in šli, skupaj z mads, pa me ni poslušala – še več, celo branila ga je. si lahko predstavljate? od takrat naprej je bilo vedno tako, le da se je nad mano še posebej rad znesel, od njega pa je vedno vil tisti ogaben vonj po alkoholu. zjutraj se ni ničesar spominjal, ali pa se preprosto ni želel ničesar spominjati, jaz pa sem se zdrznila ob vsakem njegovem dotiku. sovražila sem ga.«
tretja terapija:
»se spomniš kje sva ostali nazadnje? razlagala si mi o očetu, mislim da je najbolje, če kar nadaljujeva od tam.«»saj ni več kaj dosti za povedati. prisegla sem si, da ne bom nikoli pustila, da bi še kdo tako ravnal z mano, nisem želela biti kot moja mama in vendarle sem bila od takrat že v več kot eni zvezi, kjer fant počne z mano ravno to. takrat sem se začela spraševati kaj je z mano narobe.«
»ničesar ni narobe s tabo, nisi kriva za stvari, ki so se ti zgodile, to moraš verjeti.«»mislim, da sem si jih zaslužila.«
»nihče si ne zasluži tega.«»jaz že. ko sem bila stara osemnajst let, sem pobegnila od doma. nisem se ozirala nazaj, vse sem pustila za seboj – vključno z mlajšo sestro. zdaj razumete? svojo mlajšo sestrico sem pustila tam, ker nisem vedela kaj naj bi drugega storila. zato sem slab človek, zato sem si zaslužila vse kar se mi je zgodilo.«
četrta terapija:
»morala me boš poslušati in vsaj poskušati delati na tem, da si odpustiš ter se nehaš trpinčiti za napake, ki misliš, da si jih storila. ne vem več kako ti naj pomagam, če mi sploh ne daš možnosti za to…«»ne vem... počasi začenjam razmišljati, da je bila to napaka. žal mi je.«
in kar tako, s temi besedami, vstane iz naslonjača in počasi odkoraka skozi vrata, terapevtka pa v tistem trenutku vendarle misli, da začenja razumeti dekle za tistim otožnim nasmeškom.
v resnici jade nikoli več ni bilo v tisto ordinacijo, sploh ni več vedela zakaj je mislila, da bi bila to dobra ideja, ko pa tako ali tako ni bilo ničesar in nikogar, ki bi lahko karkoli spremenil. za to je bilo že davno prepozno. mogoče on, a njega je iz svojega življenja potisnila že davno, zjebala edin zdrav odnos, ki ga je imela, ker je to pač počela. kako ironično, da se je ravno to dekle odločilo postati policistka. dekle, ki še vedno nikomur ne pusti vedeti, da so se na njej fizično izživljaji ljudje, ki so ji bili najbližje, dekle, ki bi o sebi težko povedala tri dobre lastnosti, a se navzven vendarle kaže kot to samozavestno in odločno dekle, ki ima v resnici pred sabo prav obetavno kariero. njen edini cilj? lovljenje izmečkov, kot je njen oče. videti je, da ni ničesar, kar bi jo lahko pri tem ustavilo.
