halls

Naslov sporočila: halls Čet Apr 04, 2013 12:09 pm

[oliver, the misson ]
sorry for late, ampak internet je šel. sploh pa, this is pretty lame. -.-'

to je bila sedaj že njegova tretja naloga. naloga za katero je bil vse bolj prepričan, da mu je bila podeljena, da bi videli ali je sploh zmožen napredovati. globoko v sebi je do vsega še vedno čutil določen odpor, a življenje v tolpi mu je postajalo nekoliko bolj všeč. z določenimi zadolžitvami je postajal bolj priljubljen in dobil je celo občutek, da bi lahko napredoval če bi se za to še nekoliko bolj potrudil bi tako lahko po določenem času stopil v stik s tisto pravo elito. nenazadnje je že obupal s poskusi pobega iz tolpe in življenje ga je dušilo, zato se je preprosto odločil, da se sprijazni s situacijo. ujet je bil v tolpi in ničesar ni mogel spremeniti.
dan je bil eden redkih, ki jih je po večini preživel doma. zadnje čase mu nekako ni bilo do druženja z nikomur in celo scarlett je bila jezna nanj, zato se je zavil v samoto, molk, tišino karkoli naj bi to pač bilo. večino dneva je prespal in gledal televizijo, a programi so bili kot ponavadi nezanimivi, brez kakršnega koli pametnega dogajanja, tako da se je ob poldnevu že začel neizmerno dolgočasiti. v popoldanskih urah se je spravil pregledovati časopise v katerih so bile ponudbe za službe, ki jo je tako nujno potreboval. vir njegovega dohodka je bil nizek, ravno zadosten za to, da je plačal polovični strošek za stanovanje in nakupil živila, za kaj več pa si na žalost že ni mogel privoščiti. zategoval je pas in poskušal privarčevati na hrani, a je bilo vse huje. služba je bila za to več kot le zaželena, saj je bila zadnja stvar, ki si jo je želel, pasti na ulico in izgubiti še zadnjo stvar, ki jo je imel - stanovanje. dan se je neizmerno vlekel, a dočakal je svoje odrešenje.

v klubu se je pojavil že kako uro pred odprtjem. napravljen je bil v črno klasično majico in kavbojke med tem ko so lasje neubogljivo štrleli na vse strani. nekako ni imel volje, da bi se ukvarjal še s svojo frizuro zato je pozabil na česanje in se od doma odpravil nekoliko prej. v sebi je tokrat čutil zadovoljstvo morda celo ponos, da je bil zopet zadolžen kot varnostnik v notorious-u. klub mu je med tem časom postal že povsem domač in je tu preživljal skorajda vsak svoj večer. tako mu ni bilo težko v žep vtakniti dodatni nož, če bi šlo kaj po zlu, a ponavadi je bila okolica povsem mirna in ni bilo posebnih incidentov. rahel stiskaj v želodcu ga je opozoril, da bo moral večer preživeti z enim izmed začetniških članov tolpe: oliver lair. sprva se je moral kar nekoliko opomniti, da sta bila zgolj na dolžnosti in da je šlo tako ali tako za en večer, hkrati pa se je počutil kar nekoliko poniževalno, da mu za partnerja niso dodelili nekoga bolj ... morda sposobnega. njegovo postavo je opazil že od daleč in ni ga presenetilo, da je bil na videz videti nekoliko bolj možato kot on sam. seveda ga to ni ustavilo ob misli, da bi lahko nocoj celo napredoval - če se bo le dovolj izkazal.

rjavolasca je pozdravil nekoliko bolj hladno, nato pa s pogledom sledil njegovim korakom. klub, ki je bil ob nolanovem prihodu tih in zapuščen, se je ob prihodu ljudi razživel. vse je potekalo kot je moralo. nobenih problemov, nobenih pijanih barab, ki bi delale nemir in hkrati nobenih kurb, ki bi ob ženskem stranišču prodajale droge. tako je bil njegov obraz popolnoma sproščen in ob treh popitih pivih ga je že krepko tiščalo na stranišče. nekaj časa je opazoval par, ki se je pri točilnem pultu valjal drug po drugem in malo je manjkalo pa bi se dala sredi kluba naskočila. "greva na pavzo?" sedaj je bilo prvič, da ga je po celotnem večeru sploh ogovoril. z obrazom se je zazrl v modre oči, ga nekaj dolgih sekund opazoval nato pa se je kot bi ne prenesel njegovega pogleda, obrnil v stran in pogoltnil slino. bil je višje na lestvici kot oliver - vsaj tako se mu je zdelo. zakaj za vraga se je potem počutil tako šibkega?

Naslov sporočila: Re: halls Tor Apr 09, 2013 1:02 pm

tag here is the mission. smitten3

and i wrote around 614 words.

ležal je na kavču ter v rokah imel neko povsem neumno žogico, ki jo je metal v zrak ter zopet ujel v roke. bil je… hja, zdolgočasen, če je temu lahko tako rekel. čakal je, da mine še preostale pol ure, da se odpravi v klub. smešno, pravzaprav niti ni vedel ali se mu da na nalogo, navsezadnje je imel nocoj planirano oditi nekam s sestrico, vendar je vse kazalo, da bo zadeva propadla. in res, da je posledično izpadel kot neodgovoren, vendar župan od svojega sina tako ali tako počasi ni drugega pričakoval. vendar kakorkoli je bilo, kljub temu mu je stregel v vseh muhah, zgolj zato, ker ga je skrbelo za ogled. pravzaprav so bili res tu in tam trenutki ko se je vprašal ali mu je v bistvu mar za njegova dva otroka ali le za ugled, vendar čim je to prišlo v misli, je tudi odšlo. zakaj bi se pravzaprav obremenjeval s tem? če mu bo kaj dejal, bo dobil tisti čuden preblisk, da je sina grdo vzgojil in ga bo skušal pri njegovih sedemindvajsetih spraviti nazaj v red in po takšnih vzgojnih ukrepih res ni imel nobene želje, pravzaprav se je tej zadevi na daleč izogibal in navsezadnje pa, kaj mu je sploh manjkalo? nič. bil je županov sin in imel je vse kar je hotel, zakaj za vraga bi se pritoževal? povsem nesmiselno. ni se zavedal, da je v vsem tem čas pravzaprav prekleto hitro minil in v hipu, ko se je zazrl na uro, je bil sedaj že na nogah, se preoblekel ter zapustil hišo, ne da bi bilo kom povedal kam gre in zakaj- že tako ali tako se njegovi družini ni sanjalo kaj počne in vsi so preprosto mislili, da hodi ponočevat ter tu in tam stori kakšno neumnost, ki gre v kartoteko ter oče poskrbi, da se jo izbriše- povsem preprosta zadeva. ni potreboval dolgo, da je prišel do kluba ter kmalu se postavil na delo, ki mu je bilo danes dodeljeno- na red v klubu in iskreno, večino prvega dela naloge, je tako preživel, s prekrižanimi rokami na prsih ter zrl naokoli, njegovega partnerja pa hja, kakor da tam sploh ni bilo. če on ni čutil potrebe po tem, da spregovori z njim, zakaj bi jo on? prav tako pa mu je v trenutku ko se je zazrl vanj deloval eden izmed mlajših v tolpi, ki bi znali biti radi prekleto pametni- tega pa iskreno ni najraje prenašal, ne da bi mu kakšno ostro zabil nazaj in najbrž je bilo bolje, da je ostal tiho, kar tudi je bil. opazoval je ljudi okoli sebe, kako so se nekateri nacejali s pijačo, da so nato komaj hodili, spet drugi so se vlačili drug po drugemu, tretji pa plesali, vendar kakorkoli je bilo, zadeva je bila… normalna. preprosto ničesar sumljivega, na kaj bi morala biti pozorna. v bistvu je celo začel verjeti, da bo ta večer dokaj normalen in da se bo naloga preprosto povsem mirno odvila, vsaj sedaj je kazalo tako. pogledal na uro, ki je kazala na pavzo, pogledal proti partnerju, vendar slednji ni deloval... kakor da bi ga kakorkoli zanimalo. tako da posledično, mu niti ni ostalo drugega, kakor da se ni ukvarjal z njim, pač pa preprosto stopil mimo in stopil proti hodniku, kjer so bila stranišča. hja no, če bi prišel do njih, najbrž niti ne bi imel nič proti, če ne bi na tleh naenkrat zagledal lužo krvi. ni bilo veliko stvari, ki bi ga utegnile presenetiti, vendar ob tem je presenečeno zamežikal. »kaj za…« je zamrmral ter dvignil pogled, da bi videl kam sled potuje, ko je kakšen meter od sebe zagledal žensko in okoli nje še več krvi, kakor pred njem. »prekleto,« je zaklel, ko je hitro stopil do dekleta, počepnil k njej in preveril njen srčni utrip, nato pa roke stisnil v pest, ko se je izkazalo, da nima ne utripa, ne dihala ni več, vendar njeno telo je bilo kljub temu toplo, kar je pomenilo, da se zadeva ni zgodila dolgo nazaj. ravno zaradi tega se je po tiho spravil na noge ter odmaknil za steno, čim bolj tiho se je dalo in nadaljeval pot proti ženskim toaletam, pozoren na vsako podrobnost, pa čeprav se je zdelo, da ni žive duše. pomislil je na dejstvo, da bi poklical varnostnike, vendar vedel je kakšna bi bila potem zadeva v klubu - splošna panika, ljudje bi leteli k izhodu, morilec bi vedel, da so mu za petami in… hja, v trenutku je raje opustil idejo. tako je le nadaljeval pot in v skrajno previdno je nameraval odpreti vrata sanitarij, vendar pa je v hipu ugotovil, da so že odprta in ob pogledu na novo žensko telo se je zdrznil. vendar ko je zaznal dihanje, je zopet v hipu pokleknil k njej in čeprav ponavadi mu res ni bilo mar, kaj se dogaja z ljudmi, vendar v tistem trenutku je imel neustavljivo željo dekle rešiti, čeprav se je zdelo, da ne bo mogel. ko je skušala nekaj povedati, jo je že hotel vstaviti, vendar kljub temu je ujel nekaj besed, kot so bile moške sanitarije in najbrž bi še kaj dodala, če ne bi ostala brez diha in videl je, kako se ji je prsni koš nehal dvigovati in spuščati v ritmu dihanja in tudi srčni utrip je izginil. zavzdihnil je ter zopet roke stisnil v pesti – res mu zadeva ni bila niti malo všeč, niti približno ter v tem trenutku je preklel dejstvo, da je partnerja pustil tam, čeprav mu je deloval kakor nek vzvišen prasec, vendar kljub temu. ampak časa za razmišljanje ni bilo, zopet je stopil na hodnik ter se odpravil proti moškemu stranišču. čutil je, kako mu je srce hitreje razbijalo, da je imel občutek, kakor da, če je neznanec tam, bi to slišal in ravno zaradi tega je hodil še tišje, do stranišča, kjer je že hotel udariti v vrata, nato se pa ustavil. če je bil tip notri, je bil takšen prihod povsem odveč, po možnosti bi tvegal lastno glavo. namesto tega si je raje še mal razmršil lase, odpel zgornja dva gumba na srajci, kakor da je obiskovalec kluba in ne to kar je bil. prav tako mu ni bilo težko igrati vinjenega človeka in na tak način je vstopil notri – in poglej ga zlomka. tip se je v hipu obrnil in v tistem hipu je oliver za hip pogledal proti rokavom – sledi krvi. vendar ni se smel pustiti zmesti, tip je bil pravi. ravno zaradi tega se je pretvarjal, da se je opotekel, saj zaradi domnevne količine alkohola v krvi, ne bi mogel stati in ob tem je nekaj zajambral tipu, kakor kaj počne alkohol in podobne zadeve in zdelo se je, da je nasedel. ravno v tem trenutku ga je silovito treščil pod rebra, da se je opotekel, nato pa pritisnil ob steno in z njegovo glavo butnil ob njo. »verjamem, da ni prijetno« je zamrmral ter mu podal preprost nasmešek, vendar še preden bi tip prišel k sebi, mu je roke spravil na hrbet tako, da mu ne bo mogel uiti. »veš, če si se že spravil ubijati sredi kluba… bi lahko vsaj uporabil tistih nekaj možganskih celic ter zadeve vsaj zakril, veš? kreten« je zamrmral, nato pa ga potisnil proti vratom. »in sedaj sem pravzaprav prepričan, da bo šef vesel obiska. na svoj način« je nadaljeval, ko se je z njim odpravil proti pisarni, pripravljen, da ga še nekajkrat mahne, če se bo trudil pobegniti. »in verjemi, zdi se mi, da ta njegov način ne bo ravno štet tebi v dobro« je še dodal, preden ga je dokončno spravil do pisarne, kar mu je bila praktično najboljša ideja – najbolj bo vedel kako poskrbeti zanj, sam o njegovi usodi ni imel namena odločati, kajti tako ali tako je bil prevelika gnida, da bi bil tega vreden, medtem ko zadeva z varnostniki… še vedno se jo je izogibal.