primadona cafe

Naslov sporočila: primadona cafe Pet Feb 22, 2013 11:33 pm

MICHAEL&IVALYN

celo noč ni spala. premetavala se je sem in tja, vse jo je tiščalo in bolelo, ter komaj je čakala da bo jutro. bilo je tako bedno. ona, njeno življenje. vse skupaj je bila beda. ko je končno ura odbila 7.30 več ni zdržala. planila je pokonci, se umila in oblekla, ter skoraj stekla po filadelfijskih ulicah. za hip se je vstavila in pogledala okoli. poleg nekaj mladostnikov, ki so se vračali domov iz žuranja, in starega para, ki se je sprehajal, je bila ulica povsem prazna. upočasnila je korak in se počasi sprehodila skozi ta mir, ki ga odkar je prišla v mesto ni videla.
malo naprej je zagledala odprt kafič. sama pri sebi se je nasmehnila. mislim, kaj pa je boljšega kot dobra kava po neprespani noči?
počasi je odprla vrata v kafič in se razgledala. v lokalu je bilo nekaj starih moških, ki so prišli na zajtrk, ter uživali v tem, da lahko mirno berejo časopis. že se je hotela usesti, ko ga je zagledala. potiho se je pritihotapila za njegov hrbet in mu oči pokrila z rokami. "smo pa jutranji ptič, huh gospod downey," je rekla med smehom.
z michaelom sta se spoznala prejšnji teden, v nekem filadelfijskem lokalu. ivalyn je imela za sabo naporen dan v službi in kar hrepenela je po kozarcu viskija - če prav se je načeloma izogibala alkohola. ko je končno našla kotiček za šankom, se je ob njej prikradel michael in začel z bednimi poskusi osvajanja. toda, kar hitro se je njun pogovor prelevil v izredno prijetnega in sproščenega. v bistvu, je bil michael prvi v filadelfiji, ki je z njo konkretno spregovoril - poleg njenih sodelavcev seveda. in če prav ponavadi ivalyn ni ravno družaben tip človeka, ji je njegova družba na nek čuden način izredno odgovarjala. sicer sta si izmenjala številke, toda očitno ni imel nobeden poguma - ali pa časa, da bi zares poklical.
dovolila si je usesti na drugo stran mize, ter preletela njegovo naročilo. naročil je le kavo. "tako postaven moški, kar hitro zboli, če izpusti najpomembnejši obrok dneva, aveeeš?" je rekla malce nagajivo in v naslednjem trenutku že naročila rogljičke, palačinke in polno drugih jedi. če prav je bila suha, je pojedla ogromno. sploh za zajtrk. zdelo se ji je, da sploh ne funkcionira čez dan, če ne poje dovolj za zajtrk. med jedjo ponavadi ni govorila, le kdaj pa kdaj ga je na hitro pogledala.
ko je pospravila svoj obrok se je naslonila na mizo in se nasmehnila. "zadnjič si nekam hitro pobegnil. povej mi kaj o njej," je rekla in potem zadržala nasmešek ob zmedenem pogledu michaela. "povej mi o tvoji punci, frajer. moškega ki pusti punco samo ob šanku pozno zvečer, zagotovo doma čaka punca, če ne kje žena," je rekla z glasom, ki ga je ponavadi uporabljala, ko je učila novih stvari svojo nečakinjo in se malo nasmehnila. misel na to, da ima michael punco jo je veselila iz medla hkrati. bil je prijeten fant in zagotovo je imel veliko ljubic, ter polno ljubezensko življenje - kar si je zaslužil in bilo je vse lepo in prav. toda vseeno, v kanček njenih misli se je prikradlo, da ne bi bilo slabo, če bi bil tale maček samski...

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sre Feb 27, 2013 10:46 pm

primadona cafe Tumblr_lym9kz9tOl1r33943o1_250

@summer. smitten

zadnje čase je postajalo vse huje. pred tednom dni je dobil klic mlajšega brata, da prihaja družina nazaj. zavedal se je, da bo tokrat konec. tokrat ne bo zdržal. prizor, kako ga na policijski postaji razkrinkajo, se mu je vrtel pred očmi vsak trenutek prostega časa. kmalu bodo vsi spoznali kakšen prevarant je. ožigosali ga bodo za vse proti čemur se bori. resnično se je trudil postati dober človek, mislil je že, da mu je uspelo, potem pa se je prikazala njegova družina in zajebala vse skupaj. mogoče je pa bolje tako. mogoče mu bo sedaj prvič po dveh letih odleglo. končno bodo maske padle in mogoče bo tedaj bolje.

»ne bo bolje,« se je zasmejal sam sebi. njegovo upanje je že zdavnaj izpuhtelo. sprijaznil se je, da kri pač ni voda, in da je isti kot njegova družina. tudi sam je samo dno današnje družbe. leno se je pretegnil in počasi vstal iz postelje. s priprtimi, zaspanimi očmi je ošinil uro. osem in dvanajst minut. »bravo, vsakič bolje ti gre. dve uri lepotnega spanca.« težave in strahovi so sledili marcu tudi v posteljo zaradi česar se je marc začel izogibati spancu. svoje dneve si je natrpal z delom. počasi bi ga že morali nagraditi s kakšno nagrado za delavnost, saj je na postaji preživel cele dneve in noči. le tako se je lahko prepričal, da ni slab človek.

bolj kot v spanje, je zadnje čase verjel v kavo kot rešiteljico sveta. stopil je do pokvarjenega kavnega avtomata, nekajkrat udaril po njem in počakal, da se je iz njega priteklo nekaj kar je bežno spominjalo na kavo. nič ga ni zbudilo bolj kot pokvarjena, grenka kava, ki bi normalnega človeka verjetno že spravila pod rušo. s skodelico kave se je odpravil na majhen balkon, kjer so ga pričakali junijski sončni žarki in udoben pleten fotelj. svoj utrujeni obraz je nastavil soncu, v upanju da bo tako dobil življenje v svoja lica, in si prižgal cigareto. kolikokrat si je obljubil, da bo nehal, pa mu še kar ni uspelo. po opravljenem jutranjem ritualu, je nase navlekel modro majico in kratke hlače, modre otekline okoli oči zaradi pomanjkanja spanca je prekril s sončnimi očali, nato pa se je odpravil v mestni park. zmenjen je bil s summer, svojo sodelavko in eno izmed najboljših prijateljic. kljub temu, da je marc preživljal cele dneve na postaji, si s summer zaradi prezaposlenosti nikoli nista uspela reči več kot živjo. marc je občudoval summer že od prvega dne, ko sta spoznala, ko je odločna stopila skozi vrata policijske postaje. bila je popolna policistka, brez napake, medtem ko je bil sam daleč od tega ideala. njuno prijateljstvo je imelo le eno veliko napako – marc je zamolčal vse svoje skrivnosti, summer nima pojma kakšen prevarant v resnici je. resnično ji je želel povedati vse, vendar se je vedno znova ustrašil njene reakcije.

ko je po kratki hoji končno prispel do dogovorjene lokacije, kavarnice primadona je zadovoljen ugotovil, da summer še ni. usedel za mizo na terasi kavarne. do njega je že po minuti prihitel mlad natakar, ki je očitno komaj čakal stranke. marc se je šele tedaj spoznal, da sedi v lokalu sam. še preden je imel simpatičen natakar kaj za povedati, je marc zdrdral naročilo: »dvakrat kava z mlekom, dva maslena rogljička, dvakrat palačinke, enkrat s sladoledom in enkrat s čokolado, dvakrat kakav s smetano. bolje zate, da posuješ po smetani ogromno tistih čokoladnih stvari.« na obrazu natakarja se je dalo že na daleč razbrati ogromno zmedo, pa tudi nek strah in razočaranje nad marcovo osornostjo. »pa ne pozabi na vrč vode,« je zaključil marc, ki je vedel tudi kaj bo naročila summer, saj sta hodila sem skoraj vsako soboto, da sta se lahko nažrla brez slabe vesti. še preden je natakar uspel priti skozi terasna vrata kavarnice, še preden je marc naredil prvi dim ravnokar prižganega čika, se je na vratih prikazalo svetlolaso dekle, ki jo je marc tako oboževal – summer. čik je odložil v pepelnik, očala si je umaknil z obraza na lase, ki so bili že pošteno potrebni striženja, ter vstal in objel prijateljico. svojo poraščeno brado je naslonil na njeno lice in jo poljubil: »zamujaš tri minute.« ponosen, ker tokrat ni zamudil on, se je z nasmehom usedel nazaj na stol. zazrl se je v summer-ine oči. vedel je, da bodo te oči prepoznale zmedo in vojno, ki se trenutno odvija v njem. predolgo se že poznata in marcu danes res ni bilo do predstave, kako srečen je. »torej, kako si? si že postala naša nova načelnica?« hitro je spregovoril, preden bi summer lahko vprašala kako je. užival je, ko jo je lahko zbadal glede službe, saj se mu je včasih zdelo, da jemlje vse skupaj celo preveč resno. mogoče mu bo pa celo uspelo skriti svojo potrtost, ki je ob summer kar izginila.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sob Mar 02, 2013 10:39 pm

»Sranje. Sranje« Summer je preklinjala kot za stavo in ni ji bilo mar nad zgražanjem sosedov, ki so vse slišali skozi odprto okno. Celo neka stara gospa ji je zakričala nekaj ruskih besed, ki jih Summer ni razumela, a je predvidevala da niso bile pohvale. Tako se je postavila na balkon se zazrla vanjo in ji pokazala sredinca. Stopila ji je na živec in bila je razkurjena, tako da če bi še kaj izzivala bi z največjim veseljem odšla preko ceste v njeno stanovanje in naredila kaj več, kakor samo pokazala sredinca. V najboljšem primeru bi poklicala migracijski urad.
To dan ni bil eden njenih najboljših, saj je bila neprespana in tečna. Domov je prišla pozno, saj je bila del aretacije nekega pedofila in ko je videla njegovo postavo, ki je sedela v policijskem avtomobilu je čutila zmagoslavje. Za take trenutke je postala policistka in v takih trenutkih je bila ponosna, da je del te velike družine. Kljub temu, da so nekateri člani navadni bedaki in tepci. Kakor že rečeno, danes ni bil njen dan. A kljub temu, da jo je neskončno mikala mehka postelja, ni želela prespati današnjega dne. Bila je namreč sobota in to je v svetu Summer Forbes pomenilo le eno. Marc. On je bil eden njenih najljubših ljudi na svetu. Bil je prijatelj in samo to. Ni bila skrivno zatrapana vanj ali nekaj podobnega. Čustva do njega so bila zgolj platonična. Bila je neizmerno vesela trenutkov, ko sta se samo basala z palačinkami in nalivala z kavo, zraven pa kadila. Seveda so bili te trenutki polni globokih in dramatičnih debat. Tipično zanju. A ni si mogla pomagat, da ne bi čutila, da ga nekaj muči. Kljub temu, da ji za vsako pritrdi, da ni nič, oči ne lažejo. V njih je bolečina in strah. In podočnjaki pod njegovimi očmi temu pritrdijo.
V rekordnih petih minutah se je uredila in že stopila skozi vrata. Na sebi je imela kratke jeans hlače, belo srajčko in njene najljubše črne allstar teniske. Oboževala jih je in če bi imela možnost bi tudi spala v njih. Kar je neskončno živciralo njeno cimro. Po njenem mnenju je bila Summer preveč fantovska ter premalo ženstvena. Kljub vsem pritožbam ji ni mogla oporekati in tako jo je spravila v trgovino, ki je bila od zunaj kričeče rožasta. Sicer je mogla priznati, da so ji bile stvari, ki si jih je potem navsezadnje kupila kar všeč, a nekako se ni mogla predstavljati sebe v rožnati obleki in v čevljih polne pete. Preveč punčkasta bi bila.
Ko se je tako pognala v tek je razmišljala, da mora to svojo »dogodivščino« hitro povedati Marcu, saj je vedela, da se bo z njo smejal in se delal norce. Prav tako se bo delal norce še cel mesec zaradi dejstva da zamuja. Njen izraz na obrazu, ko je pogledala na uro je povedal vse. Ponavadi je bila ona tista, ki je vsaj pet minut prej prišla in čakala Marca celo večnost. In to mu je dokaj redno tudi pod nos metala. A očitno bodo bile danes vloge zamenjane, saj je že na razdalji 500 metrov videla dime cigareta in žarek črnih sončnih očal, ki se je odbijal naravnost vanjo.
»Sem vedela, da se bom tega naposlušala še ves mesec!« mu je odgovorila in vrnila poljub. »Ha, kako smešno. Ne, nisem še. Ampak če te mogoče zanima sem danes ponoči delala na primeru Castillo in z največjim ponosom sporočam, da je bila uspešna. We got that bastard.« se je nasmehnila in mu v trenutku nepripravljenosti izmaknila čik iz ust in naredila dim. »Kako si pa ti? Si se kaj naspal?« nagnila se je naprej in mu umaknila sončna očala, tako da ga je lahko pogledala naravnost v oči. »Marc, kaj se dogaja? Zaupaj mi. To sem jaz. Summer.« sončna očala je odložila na mizo in potegnila stol bližje k njemu. Njegove roke je dala v svoje in mu dala trd stisk. Želela je, da ve, da je tukaj in da ne gre nikamor. Želela je, da ve da bo še vse vredu in naj bo tako grozna stvar, mu ne bo nikoli pokazala hrbet. »Govori z mano. Povej kaj je narobe. Ne moreš mi večno prikrivati stvari. Vem, da ni najbolj primeren kraj, ampak jaz sem tukaj in nikamor ne grem.« spodbujala ga je in čakala, da besede pridejo iz njegovih ust. Čakala je in čakala. In tako sta sedela v tišini. Ljudje so hodili mimo in občasno so njihovi pogledi ustavili, a Summer se ni ozirala na njih, ter se samo osredotočila na Marca. Še natakar je prinesel palačinke, kavo in rogljičke, ki so se začeli že hladiti in ju vabili, k sebi.. A ona je še vedno čakala. Ne bo tako hitro obupala nad njem. Ne bo se predala in odkorakala stran. In za vraga, ne bo dopustila, da jo odrine stran.

@tagged: marc smitten2

@note: i already love this 2 :3

Naslov sporočila: primadona cafe Pon Mar 04, 2013 9:26 pm

@summer. smitten

oh, yes this is totally amazing yeye
___________________________________________________
»o, čestitke! po zaslugi najstrašnejše summer forbes si končno spet upam na ulice.« se je prvič po dolgem času iskreno nasmehnil. »grem stavit, da se je za masko neustrašnega mafijca castilla v resnici skrival le majhen, debel mehičan, velik meter in čevap… oziroma tortilla.« vedno znova ga je zabavalo kako so mesto ustrahovali tako podpovprečni ljudje, zanimivo bo bilo kaj bi se zgodilo, če bi v mesto prišel nekdo, ki bi si dejansko zaslužil strahospoštovanje. verjetno bi mesto razpadlo v trenutku, ostala bi le summer, ki bi ne glede na vse hotela ustaviti tepca. pa verjetno tudi marc, ki ne bi hotel pustiti prijateljice same. v vsaki akciji je potreben nekdo, ki junake opominja kako neumni so.

po dolgem času vprašanje kako si. končno se je nekdo spomnil tudi nanj in na njegovo počutje. »uf ja, ali se ne opazi posledic vsega lepotnega spanca, ki ga v zadnjem času prejemam.« svoj obraz je za hip zakopal v svoje dlani, kot da bi skušal prikriti izmučenost, ki je sevala iz njega. »vredu sem… mislim kolikor sem pač jaz lahko vredu.« stavek je skril pod nasmeh, za katerega bi še slep človek ugotovil, da je lažen. hotel je spremeniti temo, vendar je v prijateljičinih očeh prepoznal odločen pogled, vedel je da ne bo odnehala. ko je na svojih rokah začutil njen topel dotik, bi se najraje cel zakopal v njen objem. iz nje sta sevali prijaznost in domačnost, ki sta mu v življenju tako zelo manjkali. zakaj je ni spoznal že v otroštvu, ko je tako močno potreboval prijatelja. mogoče bi se potem stvari razpletle drugače in danes ne bi sedel tukaj, ves prestrašen za svojo kariero in nadaljnje življenje. tiho je strmel v staro drevo, ki je stalo v parku nekaj sto metrov za summer in zbiral pogum, da ji pove kaj se dogaja. po toliko letih prijateljstva je bil resnično že čas, da izve resnico, vendar se je ravno zato tudi najbolj bal njene reakcije in njenega razočaranja.

»pa saj ni nič, samo moja družina prihaja na obisk.« rahločuten stavek, a vseeno zavit v ovoj obupa, katerega bo lahko prepoznala le dobra prijateljica. ubogo se ji je nasmehnil, potegnil roke iz njenega prijema in si jih začel živčno mencati. prvič je komurkoli omenil svojo družino, v družbi je vedno veljal za siroto brez staršev. no, pa saj resnica ni tako daleč, v duši je tudi bil sirota brez staršev. zazrl se je v oči sogovornice, tokrat se ni več trudil s prikrivanjem čustev. jasno je pokazal svoj strah, tesnobo, grozo. »in kako si drzneš reči, da tole ni primeren kraj. tole je vendar najina primadona, ne drzni se je užaliti!« presenečen sam nad sabo je ugotovil, da kljub kočljivi temi ni živčen, vsaj ne ob summer. iz sebe je ponovno iztisnil nasmešek, tokrat iskren. v sebi je prvič v življenju čutil pogum, da govori o svoji družini. njun trenutek je zmotil zmedeni natakar, ki je moral vsa naročila prinesti v dveh hodih, preglavice pa mu je povzročala tudi majhna mizica, ki pač ni bila namenjena takim pojedinam. »tepec, kje je voda?!« zaigrana jeza, je ubogega natakarja kar ponesla stran do mize. »pa daj no, kaj si tako resna. a bi moralo slučajno mene skrbeti zate? nasmej se no in mi pomagaj tegale novinčka spraviti ob službo. uničuješ najin hobi, ljubica, pa ravno sedaj, ko se nama približuje okrogla obletnica – že 10 zamenjani natakar.« počutil se je krivega, ker je svoje slabo počutje očitno prenesel še na summer, ki je bila ponavadi vedno tako nasmejana. »it's summer, summer! smej se ali pa takoj zdajle odidem… in račun pustim tebi!«

k sebi je potegnil skodelico kave, ki se je skrivala v veliki zmedi na mizici. naredil je požirek, nato dva ali tri globoke vdihe. povedal ji bo. končal bo s prikrivanjem, summer si zasluži resnico, ne pa da se zaradi njega sekira. »samo preventivno vprašanje... kaj je zate na prvem mestu… kariera ali najino prijateljstvo?« ponovno je postal živčen, v njegovih mislih je nastajala vse večja črna luknja – s priznanjem sploh še ni začel, pa je že ostajal brez besed. »če bi nekdo storil nekaj kar ni ravno v skladu z načeli policista… vendar se resnično trudi biti dober človek, prisežem! bi ga vseeno prijavila?« poskusil je z nekakšnim neosebnim začetkom, vendar je le-ta hitro splaval po vodi. vedel je, da bo summer hitro ugotovila kaj se dogaja.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Čet Apr 11, 2013 4:04 pm

tag; mason smitten

note; sry you had to wait, but here we go. (:

odkar je prišla v mesto, je bila do vratu zakopana v dokumentih, ki jih je bilo potrebno preveriti. pogodbah, ki jih je bilo potrebno podpisati. problemih, ki jih je morala rešiti. obdana z ljudmi, ki so ji živi žrli živce. edino olajšanje je prišlo v obliki kozarčka z ginom, ki ga je ponavadi zlila vase po vsakem delovnem dnevu in se nato v malce meglenem stanju odpravila domov. če bi na primer popila še enega, bi verjetno že zgrešila svojo lastno stanovanjsko hišo, tako pa ji je kar dobro šlo od rok. levji delež je imela zraven tudi dobra družba, čeprav na samem začetku v to ni bila najbolj prepričana. mason o'reilly se ji je zdel pust, nadut in prav nič zabaven. precej jo je spominjal na nekega drugega policista, ki ga je včasih poznala in ki je te dni ni hotel niti pogledati, ker se mu je tako zamerila. a ircu res ni storila nobene škode, komajda ga je poznala. ko ga je spoznala je imela res izdatno gnil dan in ni rabila na plečih nositi še slabo voljo policista. napadla ga je malodane z vsemi štirimi, le da ni prišlo do dejanskega fizičnega obračuna, in ga potem prisilila, da zakopljeta bojno sekiro in se odpravita skupaj na kavo. ker ni imela časa kadarkoli drugič kakor zvečer, se je kava spremenila v kozarček žganja in tega sta se nato držala sleherni dan. izkazalo se je, da je rjavolasec precej simpatična družba, ko se enkrat tako odloči. vse od takrat ni več streljal proti njej z zadrtimi pogledi in v tem velikem mestu je bil praktično njen edini prijatelj.

današnji večer naj ne bi bil prav nič drugačen. le da je zdaj vase zlila drugi kozarček in njenega irca ni bilo niti še na spregled. oboževala je tale lokalček sredi mestnega parka – podnevi je bil prikupna kavarna, ponoči pa se je spremenil v bar na prostem, kjer so do enajste ure zvečer imeli vesele urice in si se lahko precej poceni napil. pa ne da se je kdaj napila. imela je preveč odgovornosti, da bi si lahko privoščila prost dan in naslednje jutro zdravila ogromnega debelega mačka, ki bi ji čepel na glavi. vendar je danes res potrebovala najmanj ducat shotov žganja v svoji krvi. odkar se je kyle na lepem pojavil v restavraciji sredi njenega poslovnega sestanka, je bila povsem na trnih in je samo čakala, kaj bo njegov naslednji korak. za božjo voljo, minilo je osem let. saj ne da je v tem času pozabila, da je poročena – na to jo je stalno opominjal vezaj med priimkoma, ki ga je začrtala vsakič, ko je podpisovala kak papir. ''mason,'' je vzkliknila, ko je malce prepozno ugotovila, da rjavolasec že stoji poleg njenega barskega stolčka. ''sploh te nisem slišala priti, tako sem bila zatopljena v misli. saj veš, delo...'' si je na hitro izmislila klavrno laž in dodala bleščeč širok nasmešek, nato pa potrepljala prost stolček, da bi kar najhitreje sedel poleg nje in preusmeril njene misli kam drugam. ''spila sem že dva. danes je najbolj gnil dan od vseh gnilih dneh, ampak računam nate, da mi izpuliš kozarec iz rok, če bom poskusila spiti še kaj. prav?'' se je nasmehnila in odložila prazen kozarec nazaj na pult. ''izgledaš dobro, kot vedno. koliko zločinskih riti si danes sprašil?''

Naslov sporočila: primadona cafe Pon Maj 06, 2013 5:20 pm

teagan smitten

i am really ashamed of myself. mesec dni sem te pustil čakat :[ also, ni se mi dalo it še enkrat skoz post, tako da sori za vse morebitne tipkarske napake!

bil je še eden od tistih dni, ko se je mason počutil popolnoma nekoristnega. prejšnji teden je imel polne roke dela z nalogami, aretacijami, zasliševanji. to so bil dejansko njegove prioritete in vedno je imel raje odprtih več nalog, kot pa nobene. zaradi tega seveda ni imel časa, da bi se lahko ukvarjal še s tisto nepotrebno dokumentacijo, ki je sledila vsakemu novemu primeru. kdo, kje, zakaj. zakaj ne drugače. zakaj ravno takrat. a ta teden, ko so vsakdanje zadnje poletne nevihte z ulic očitno pregnale tudi kriminalce, je sedel za svojo pisarno in otožno zrl v kupe nepovezanih papirjev na mizi. po ukazu šefice bo moral teden preživeti v pisarni, poskrbeti za dokumentacijo in dvigovati telefone. idealno. tretji dan si je od dolgočasja skorajda spulil vse lase z glave. iz kupa papirjev, ki se je sicer postopoma zniževal, je vzel nov dokument. prstni odtisi. od katerega primera že? glava ga je tako bolela, da je pomešal že vsa imena. z mučeniškim izdihom je njegova glava padla na mizo pred njim in čeprav je sprva nameraval možgane le za kakšno minuto izklopiti, je kasneje ugotovil, da ne more več. tako je z glasnim pokom, ko je stol, na katerem je sedel, priletel v zid za pisalno mizo, vstal, pograbil jakno in se odločil, da konča za danes. mlajši policistki je dejal, da če ga bo kdo iskal, naj pove, da si je vzel preostanek dneva prosto, in tako je z veliko lažjimi koraki zapustil pisarno.

ko je stopil skozi vhodna vrata bara, je bila ura nekaj minut čez pol šestih. da si je po uničujoče dolgočasnem dnevu v pisarni vsaj malo zbistril glavo, se je v tem času posvetil streljanju. kljub temu, da si zaradi strelov na strelišču nisi mogel privoščiti niti minute tišine, ga je vse skupaj kot vedno povsem sprostilo. v trenutku, ko si je čez ušesa nadel slušalke, ki so omilile ostre poke strelov, in prerešetal prvo tarčo, se je počutil popolnoma prerojenega. in take dobre volje je tudi stopil skozi vhod bara – sedaj je že vedel, kje je njuno zbirališče, in tako se je odpravil naravnost proti točilnemu pultu, kjer je kot edina ženska sedela teagan. kaj je bilo tisto, kar ju je družilo, ni vedel. mogoče to, da sta bila oba perfekcionista pri svojem delu ali pa to, da sta bila drug drugemu edina dobra družbo ob takšnih zgodnjih popivanjih v barih. bil je zadovoljen, da se nihče od njiju ni pretirano vtikal v življenje drugega in ni obsojal razmišljanja ali dejanj drugega. njegove dlani so se s pokom prilepila na točilni pult poleg nje in ne da bi jo zares pozdravil, je mason že poiskal barmana in mu pomignil, da želi naročiti. šele ko je dobil njegovo pozornost, se je obrnil k svetlolaski poleg njega. ''oh, ne govori mi o delu. mislim da je danes še uradnik na statističnem uradu imel bolj zanimivo delo od mene. z veseljem bi tudi jaz tako kot ti še sedaj premišljeval o kakšnem zanimivem primeru, tako pa želim čim prej pozabiti na vse skupaj, sploh zato, ker me čakata še enaka dva dolgočasna dneva premikanja papirjev iz enega kupa na drug kup,'' je zavil z očmi in se usedel na stol poleg njenega. ''ja? naporen dan v službi? saj nisi na prostost spustila kakega kretena, ki sem ga komajda spravil v pripor?'' jo je na videz karajoče pogledal, preden se je zasmejal in zmajal z glavo. ''mislim da je danes tak dan, da ti bom z veseljem še dodatno tlačil nove kozarce v roko. ampak, da bo fer…'' je začel, potem pa se je obrnil proti barmanu in mu s iztegnjenim kazalcem in sredincem nakazal, da bi rad dve rundi. ''viski. brez ledu,'' je še dodal, preden se je spet obrnil k teagan. ''danes sem sprašil točno kilogram prahu iz mojih zakasnelih dosjejev in kartotek. nekateri so tako stari, da se dejansko ne spomnim več tipa, katerega sem aretiral,'' je zmajal z glavo, a resnica je bila, da ni nikoli pozabil obrazov, ki so mu prekrižali pot.