philadelphia city's hospital (timothy + poppy)

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 677 words.

sedela je povsem sama v čakalnici ter imela je občutek, da se ji bo od vsega skupaj počasi zmešalo. dvignila je noge na stol, pokrčila kolena k sebi ter jih objela. ni ji bilo mar, kaj bodo rekli ali si mislili, bila je v tem stanju, da preprosto ni bila sposobna razmišljati o ostalem. lažje je bilo tako, kakor da bi se zabubila v neko varno okolje, kjer nihče ne bi mogel storiti nič, prav nič, niti tega straha za otroka ne bi bilo, prav ničesar. že res, da ni bila še prepričana, da ga zares nosi pod srcem, vendar zakaj bi si metala pesek v oči? bilo je logično. mesečno perilo ji je zamujalo, tista vrtoglavica, slabost,… preprosto bilo je več kot očitno, vendar kljub temu, hotela je imeti potrdilo v rokah, prav tako pa je že predčasno, še predno bi vse skupaj bilo potrjeno,določila datum za splav. tako ali tako ni bilo več nobenega dvoma. otrok pa na ta svet ni smel priti. nekako, ni smel priti. čeprav se je trudila, da se je čustveno držala skupaj čim bolje se da, je čutila kako se ji para srce ob dejstvu, da bi otroka pravzaprav ubila. res, da pravzaprav najbrž niti čutil ni, vendar bil je živo bitjece. in ona ga je nameravala ubiti. ob tej misli je noge spustila nazaj na tla, medtem ko si je z dlanmi zakrila obraz ter zaihtela. ne, ni več vedela kaj naj stori in hkrati se je počutila tako prekleto osamljeno. sicer je vedela, da bo prišel timothy, vendar kljub temu. in kljub temu, da je bilo očitno, da ji pod srcem raste živo bitjece, se je preprosto počutila samo. zavzdihnila je ter stopila na noge in naredila nekaj korakov po čakalnici. njeno živčnost v tistem trenutku je bilo nemogoče spregledati, tudi če je nisi poznal. ni vedela koliko časa je tam čakala, ko so se vrata ambulante na enkrat odprla. brez pomisleka je skočila k sestri, ki je v rokah držala belo kuverto ter ji nekaj govorila, vendar svetlolaska je ni več poslušala, le tu in tam je pokimala, medtem ko se ji pogled ni umaknil od kuverte. tam notri je bila pravzaprav zapisana njena prihodnost, vse kar se bo zgodilo v naslednjih nekaj dneh, tednih, mesecih, pravzaprav celo letih. vse kar je bila sposobna reči medicinski sestri je bil preprost hvala, ko je s tresočo roko sprejela kuverto ter se usedla nazaj na stol. počakala je minuto, globoko zavzdihnila, kakor popolnoma nepripravljena na vse skupaj, nato pa le odprla. preletela je list, v bistvu sploh ni brala kaj točno je pisalo, le iskala je potrditev ali zanikanje njene domnevne nosečnosti in ko je uvidela rezultat, je za trenutek zaprla oči ter si šla z roko skozi lase. »prekleto,« je zamrmrala ter zavzdihnila. nekaj minut je preprosto tako obsedela, nato pa vstala ter se odpravila po hodniku. roka ji je skoraj že avtomatsko pobegnila na trebuh – bilo je uradno, tam je zares rastlo zaenkrat še povsem drobno bitjece, za katerega smrtno pogodbo, pa je hkrati imela v rokah, na istem listu, kakor potrdilo o nosečnosti – ne bo dolgo trajalo, bitjece sploh ne bo veliko zrastlo, ko bo odšla na splav. zavzdihnila je. to je bila edina tolažba, edina stvar, s katero je sama sebi opravičevala to, kar je naredila. napotila se je proti izhodu, ko je na naslednjem hodniku naletela nanj. ustnice so se ji ukrivile v ravno črto, preprosto več ni bila zmožna nobenega čustva več, ne veselja, ne žalosti, ne jeze, ničesar. »timothy,« je dejala ter ko mu je bila dovolj blizu, le iztegnila list proti njemu. »datum splava je določen,« je še dodala ter začutila, kako se ji je ob tem telo treslo, vendar na obrazu se je trudila, da ni izdala nobenega čustva, navsezadnje, bilo je, kakor da bi zaprla vse skupaj vase. tako je omilila krivdo, zaradi tega kar bo naredila in če bi temu spustila na plan, bi bilo, kakor da bi eksplodirala bomba čustev – tega pa ni hotela, pod nobenim pogojem, sploh pa je bila še najmanj kakorkoli pripravljena na to.

tag, poppy smitten

note: oh oh ohhhhhhhh <3

s tresočimi rokami je potegnil ključe avtomobila iz armaturne plošče. ura je morala biti okrog dvanajste, v dvajsetminutnem odmoru, ki so ga ljudje ponavadi izrabili za kavo in klepet s kolegi, je prevozil približno tri rdeče luči, samo da bi jo ujel. povedala mu je, da bo tukaj, in hotel je biti tukaj zanjo; ni imel časa, da bi slekel policijsko uniformo, pravzaprav ni imel časa niti, da bi s kolegi spregovoril eno samcato besedo; bil je veliko preveč razburjen, njegovi ustnici sta se prav panično stiskali druga ob drugo. četudi bi ga kdo ogovoril, je dvomil, da bi bil sposoben celega stavka; njegovo celotno telo je drhtelo. zdaj pa, ko je bil njegov avtomobil končno parkiran skorajda pred vhodom v bolnišnico, se ni bil sposoben spraviti iz voznikovega sedeža. misli so mu divjale, a bilo je, kot da bi mu istočasno možgani odpovedali - kajti ni se bil sposoben pripraviti niti do tega, da bi odpel varnostni pas in odprl avtomobilska vrata. vsega skupaj je bilo preprosto preveč in iskreno, prekleto strah ga je bilo, da se mu bo prej ali slej zmešalo, kakor se je to često dogajalo pod tolikšnim stresom.

vsega je bilo dovolj, še preden je poppy takole nepričakovano - iz ust njegovega dekleta - izvedela, da je morebiti noseča. že sama misel nanjo z nekom drugim je bila dovolj mučna, da bi bil sposoben racionalizirati dejstva, da je zdaj z nekom drugim, pod srcem pa prav gotovo nosi njegovega otroka. nič drugega namreč ni imelo smisla; poppy v tistem času ni imela nikogar in čeprav tega nikdar nista na glas izgovorila, sta vedela, da je ta otrok njun. sad njune ljubezni, ki je bila samo enkrat izražena na tak način. še tega si ne bi smela dovoliti.. in zdaj je na njuna ramena zaradi neprevidnosti padla tako močna kazen. zavzdihnil je, zavedajoč se, da ne more kaj - moral je iti k njej, moral ji je stati ob strani, kot ji je obljubil, ko je hlipala v njegov objem na tisti poroki iz pekla. zato je odpel varnostni pas, odprl vrata avtomobila, ga zaklenil in z odločnim izrazom - na katerega pa se je plazila senca dvoma - odkorakal proti bolnišničnemu vhodu.

njeno silhueto je ujel skoraj v trenutku, ko je vstopil, njen pogled je bil skrušen in čeprav se je trudil, ni mogel ostati brezčuten. situacija je bila huda brez, da se razneži še on, a bil je tempirana bomba in vedel je, da dolgo ne bo mogel ostati hladen. "poppy," je zamrmral, ko se je pojavila pred njim, ta krasna ženska, ki jo je ljubil od samega začetka. njegova boginja, njegov simbol popolnosti. predenj je pomolila list in še preden je uspel razbrati zapisane črke, so ga njegove besede zadele kot strela. iz lista je pogled preusmeril k njenim očem, v njegovih so se pričele nabirati solze, ki jim sicer ni imel namena dovoliti na plano, a kaj, ko je bilo nemogoče brezbrižno sprejeti pravkar izrečenega. zato je njegova dlan ujela njeno, v kateri je bil papir, oprijel se je je okrog zapestja, zmajal z glavo in - kljub temu, da tega ne bi smel - svojo sestro povlekel k sebi in ji na ustnice pritisnil strasten poljub, ki ni veljal za dva sorodnika, marveč za ljubimca. potem se je odtrgal od nje in v njene lase hlastno zašepetal: "ljubim te. ne počni tega."

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 783 words. too much!

prisegla si je, da bo za vso zadevo ostala kar se da imuna, da bo na njenem obrazu ostal izraz, ki preprosto ne bo oddajal čustva in da se bo prisilila, da bo na tega otroka gledala kot na nekaj, kar se je pač zgodilo. in potem izginilo, preprosto. ja, tako bo moralo biti, tako in nikakor drugače. do vsega skupaj bo imela povsem mrtvo hladen odnos, pa če bo treba, bo to pač zakopala vase, kakor da bi zapečatila skrinjo in jo odvrgla nekam na dno morja, kjer je nihče ne bo našel. tako bo ona naredila s tem, s to zgodbo, z vsemi čustvi, ki bi se utegnili in se tudi so skrivali v ozadju. če bo to pomenilo, da bo postala povsem hladnokrvna psihopatka, za katero so jo že zdaj znali označiti, prav - se vsaj ne bo imela ničesar za bati v življenju, ničesar za kaj bi se ji pravzaprav zdelo vredno boriti, ničesar, za kaj bi lahko rekla, da je bil smisel njenega življenja. in edini smisel, ki ga je imela, je sedaj stal pred njo, čudovit kakor vedno, vendar še pred njem se je trudila zapreti vrata, tista, za katerimi so se skrivala vsa čustva, katera je naenkrat hotela zbrisati iz sebe, iz obličja zemlje same. ko je poklical njeno ime, je narahlo privzdignila glavo, ne vedoč koga je hotela prepričati – samo sebe, da je dovolj pogumna, da ne bo izpustila ene same preklete solze ali njega, da bi mu dokazala, da je preprosto imuna na vse skupaj, čeprav ji je srce bilo tako pospešeno, kakor da bi pretekla bog ve koliko kilometrov, vendar ji ponos ni pustil, da bi to pokazala. ni mogla spregledati solze v njegovih očeh ter tudi njej sami se je skoraj avtomatsko zameglil pogled ob tem – ni ga mogla gledati skrušenega, ne njega, preveč ji je pomenil. »timothy, jaz…« ji je avtomatsko padla maska dol in ves preklet trud je bil zaman. narahlo je zavzdihnila, ko je spoznala, da so bila vsa čustva do njega, do vsega skupaj spet na planu in sklonila je glavo, stisnila roke v pesti ter se trudila, da ji po licih ne bi spolzele solze. še tega ni smela dovoliti. iz misli jo je potegnil stisk njenega zapestja ter dvignila je pogled proti njem, tisti, ki je izražal začudenje, zanimanje kaj hoče sedaj, vendar hkrati… hkrati je bilo videti ljubezen v njenih očeh, tisto neizmerno, ki jo je čutila in jo vedno bo do njega. tega ni mogel spremeniti nihče. in ko jo je potegnil k sebi ter na ustnice pritisnil poljub, je za trenutek zamrznila, nato pa svoje telo privila k njegovemu in prosto roko ovila okoli njegovega vratu. v tistem trenutku se je sicer zavedala, kako prekleto narobe je bilo vse skupaj, že res, da ni bil po krvi, vendar vseeno je bil še vedno njen brat. ampak kljub temu, je to dejstvo ni odmaknilo od tega, da mu ne bi z enako strastjo vrnila poljub in se ob tem zavedala, kako je to pogrešala, pa čeprav ni bila deležna veliko takšnih, kako je pogrešala njega samega, njegovo bližino. prav nihče, zares nihče, ni bil sposoben nadomestiti tega, nadomestiti njega. ko se je naenkrat odtrgal od nje, je presenečeno pogledala in zamežikala, nato pa stisnila ustnice skupaj ter odkimala z glavo. »tudi jaz tebe, vendar kaj naj?« je zamrmrala ter čutila, kako so ji ustnice ob tem zadrhtele, preveč vsega se je zopet zvalilo na njena pleča. »povej mi, kaj naj naredim? še vedno lahko splav odpovem, vendar…« je dejala ter sklonila pogled in globoko zavzdihnila. »ne, ne smem ga odpovedati, bolje je… bolje je, da se ne rodi« je dejala ter dvignila pogled proti njemu in v kotičku njenih oči se je videlo upanje, da naj zatrdi nasprotno, da naj tega ne naredi, da se ta otrok lahko rodi, da mu ne bo hudega. »odraščal bi v mišljenju, da si njegov stric, da je nekdo drug njegov oče. on bi ga učil vsega tistega, kar bi ga moral ti. bi bil sposoben to prenesti? da bo pripravljen izbrati nekoga, ki mu še zdavnaj ni v sorodu, pred tabo? da bo ljubil njega kot očeta in ne tebe?« so ji ustnice zopet zadrhtele ter solza se ji je utrnila po licu. ne, vse skupaj je bilo pretežko, vsega skupaj ni prenašala. »in zamisli, kako mu bo. njegova mati je v tolpi. veš kaj bi vse skupaj preneslo? ne, ta svet je prekrut zanj, ne sme… ne sme živeti« je dejala ter tokrat zajokala in naslonila glavo na nanj, ko se je zavedala, da so vse zavore popustile. pa kljub temu – nameravala je vztrajati pri tem, da se otrok ne rodi. morala je vztrajati pri tem.

tag, poppy smitten

note: borgias lines, ftw!

ko so se njune ustnice ločile, jo je privil k sebi, njegovo hladno lice je prislonil ob njene nežne lase, privil jo je k sebi kot majhnega otročiča, privil jo je k sebi kot kraljico njegovega srca. ni premogel besed, ki bi opisale, kako močno jo je ljubil in pripravljen je bil iti preko prepreke, ki so jima bile postavljene v življenju, če je to pomenilo, da jo bo lahko imel ob sebi. "ne vem, ljuba," je zašepetal; s težavo ji je priznal, kako zelo izgubljen je bil v celotni situaciji, oči je za trenutek zaprl, da bi se ognil solzam, ki so hotele pribežati izza njegovih oči, kajti govoril si je, da bo ostal močan - zanjo. a potem so ga njegove besede preprosto preveč razburile in umaknil se je in s težavo je odkimal z glavo, ki je bila tako težka, da bi se mu zlahka zakotalila iz od skrbi utrujenega telesa. "ne, ne, ne," je šepetal, ko je njegova dlan zaobjela njeno lice, nato jo je nežno prijela za njeno zatilje in jo povlekla bliže k njemu. "ne moreva.." je še enkrat zmajal, a same besede so se s težavo valile iz njegovih ust. "ne moreva ubiti najinega otroka," je končno izustil tisto, česar si še nikoli nista na glas povedala, oči je zaprl in svoje čelo naslonil na njenega. o bog, le ona ga je lahko večno pomirila. edino ona.

"ampak.." je želel protestirati, a besede so se znova s težavo izvijale iz njega, kot bi bila v njegovih ustih blokada, kot bi težak svinec pritiskal na njegova pljuča in mu odvzemal dar diha. zdelo se mu je, kot da bo zdaj zdaj kolapsiral, a moral je ostati močan, zavoljo nje. njegove dlani so jo objele okrog bokov, previdno in počasi, ker je navsezadnje tam, v njenem trebuhu, počivalo njuno dete. "raje vidim, da ga vzgaja nekdo drug, in da me ima ta otrok vseeno rad.." je šepetal, da ga je lahko slišala samo ona, samo ona je bila vredna slišati te besede; vsa okolica je bila nepomembna, nična - samo ona je razumela. "kot da mu odvzameva možnost, da se o tem sploh kdaj odloča.." pred nekaj dnevi je bil še prepričan, da ta otrok ne bi smel obstajati.. pa četudi ne bi smel, bi bil veliko večji greh ta, da bi mu zdaj ta privilegij odvzela. nista bila bogova; nista se smela igrati z nedolžnim življenjem, kakršno je bilo to.

"ne, ljuba moja," je znova odkimal in ji na ustnice prislonil slan poljub, kajti nekje med njegovim govorom so mu lica prelile solze, da ni bil sposoben več videti jasno. "obljubim, da bom poskrbel zate.. in zanj.. in nobenemu od vaju se ne bo zgodilo nič žalega," je šepetal skorajda v nekakšne transu, kjer ji je obljubljal vse, kar bi tako ali tako storil zanjo brez najmanjšega zadržka; zdaj, ko je bil v igri še ta nerojeni otrok, pa je bila njegova odločnost še močnejša. "in če si bo kdorkoli upal stopiti na pot tvoje sreče.." je nadaljeval, nekajkrat zamežikal, da bi ustavil solze, in z dlanjo znova ujel njeno lice, da je privzdignil njen pogled k svojemu. "potem obljubim, da jim bom iztrgal srce, in ti ga serviral na pladnju."

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 854 words. this is so... i don't have a words, res ne.

»saj… saj še ni živ. nekako. saj ne bi čutil. saj ne bo vedel. bolje mu bo, kakor da pride na ta svet« se je ob tej misli namrdnila ter dvignila pogled proti njemu. pravzaprav je s tem besedami hotela samo sebe prepričati da dela prav, ker se je nameravala znebiti otroka. čutila je kamen na srcu zaradi tega, v glavi je imela rdečo luč, ki se je vztrajno prižigala ter jo opozarjala, da počne narobe in to grozno narobe, vendar ona je hotela vztrajati pri svojem, ker je bila prepričana, da bo tako bolje. ker je bila prepričana, da otrok ne sme priti na ta svet. če je na začetku za sekundo pomislila, da bi lahko, je bila sedaj trdno prepričana, da ne sme. za razliko od njega, ki je sedaj več kot očitno spremenil mnenje. tudi sama je zaprla oči, ko je naslonil njegovo čelo na njenega ter po tiho zavzdihnila. zakaj za vraga se njima je moralo to dogajati? vedno je bila neka prepreka, vedno je bilo nekaj na poti, zaradi česar nista mogla biti srečna. preprosto je bilo vedno nekaj, kar jo je ločilo, kar je povzročilo, da so se njune skupne poti prenehale. preprosto nepošteno. jezna je bila na vse skupaj, na vse, ki so si kdajkoli drznili oskruniti njuno srečo in predvsem na tistega oziroma tisto, ki njima jo je trenutno odvzemala. ob njegovem začetnem odporu je le odkimala z glavo. ko jo je privil k sebi je počasi roke dvignila k njegovem vratu ter jih ovila okoli – biti v njegovem objemu ji je predstavljalo nekaj najvarnejšega, najtoplejšega, najlepšega, kar je lahko imela, kar je lahko občutila. vendar kaj ko je vedela, da ju bo usoda zopet strgala narazen. ob misli na to, se je le še bolj privila k njemu. ne, tega ni hotela, ni hotela da ju bilo kaj še kdaj koli loči. njiju ne. »da bo nekoga drugega klical očka in ne tebe? raje bo imel njega kakor tebe, to je tisto, kar me boli. če bo moral ali celo morala izbirati med tabo in njim, bi izbral njega. vedno bi izbral njega. in ti… ti bi bil le njegov stric. stranska vloga« je narahlo odkimala z glavo, ko je vztrajala naprej, čeprav je ob tem čutila tisti ogromen kamen na srcu, ki je bil z vsako besedo težji ter jo opozarjal, da naj popusti, vendar ni hotela. ni mogla. »saj ne bo nikoli vedel, kdo mu je pravi oče. niti nikoli ne bi vedel, da mu je bilo namenjeno živeti. saj niti čuti ne,« je zamrmrala ter ob tem dvignila pogled proti njemu. »in verjemi, ni prijetno, če celo življenje ne veš, kdo so tvoji starši« je svoje besede pospremila z vzdihom. ne, ni tega hotela za svojega otroka, ni hotela, da se zgodba ponovi. sicer res, da ona ni vedela kdo sploh sta njena starša, medtem ko bi on vedel za mamo, vendar kljub temu. vedela je kaj bi počela – prinašala vedno nove moške v njegovo življenje, vsakega bi označila kot njegovega očeta in iskreno, tega ni hotela, da doživi. želela si je, da bi imel boljše življenje, za katerega pa je vedela, da mu ga ne more podariti. razen v primeru, da bi shanu lagala, da je otrok njegov. edino v tej poti je videla pravi cilj – glede na situacijo pravi seveda, vendar kljub temu… ni se smel roditi. v hipu, brez obotavljanja mu je vrnila poljub ter ob tem narahlo zaobjela njegov obraz z dlanmi. ne, ni ga hotela videti tako skrušenega, ni prenesla že same misli na to, da bi on trpel. »kako timothy? kaj pa tvoje dekle? sicer res, da je barbika prenaivna, da bi karkoli videla, vendar… slab občutek imam okoli tega« je zamrmrala ter stisnila ustnice skupaj. ne, ni smela jokati, ne spet. ob njegovih naslednjih besedah je za nekaj trenutkov obdržala pogled na njegovih očeh in vedela je, da misli resno. da bo zanju storil vse. vendar kaj, ko se otrok ne bo smel roditi, kaj ko ni smel obstajati. in ko se ga bo znebila, se bo zopet, v celoti vrnil k njej, morda še mislil več ne bo nanjo. prekleto. odrinila je te misli ter ne da bi mu pravzaprav odgovorila na prejšnje besede, stopila na prste ter mu pritisnila poljub na ustnice, nato pa naslonila svoje čelo na njegovo ter odkimala. »oprosti mi, vendar… ne bo prišel na ta svet, ne sme. vem, da mu ne bi smela odvzemati te pravice, da bi mu morala pustiti, da pride na ta svet, ta zadiha, vendar ne morem, ne smem. in potem, ko ga ne bo več… se boš vrnil k njej, kajne?« je dejala ter se odmaknila toliko, da se je lahko zazrla v njegove oči. »in vse bo kakor prej. ona bo prva. kakor da otrok ne bi obstajal. v bistvu bo dobila prednost pred mano in jaz se bom vrnila k njemu ter sprejela dejstvo, da se bodo najine poti ločile« je dejala ter čutila, kako ji je ob tem zdrsnila solza po licu. »bolje bo tako. bolje bo celo zanj, kakor da ga doleti vse kar je krutega na tem svetu.«

tag, poppy smitten

»ne govori tega, ne misliš tako..« je zmajal z glavo, kot bi ji želel odvzeti besede iz ust, kot bi verjel, da ji je zmožen dokazati obratno, čeprav se mu je zdelo vedno bolj jasno, da poppy temu otroku preprosto ne bo dovolila, da nastane. Kar mu je, prav iskreno, paralo srce na majhne, nepopravljive kosce. Želel si je to, prav vse to si je želel z njo, prav malo mu je bilo mar za to, kar ju lahko morda čaka na tej težki poti, pripravljen je bil preskočiti sleherno oviro, če je to pomenilo, da je imel lahko vse to.. z njo. Ljubil jo je, prekleto, kot je tudi ona ljubila njega in oba sta si.. prekleto, zaslužila sta si srečen konec! Onadva, skupaj, za vedno. To je bilo tisto, kar sta si želela, mar ne? Si mar nista zaslužila te ene samcate želje, ker so njuni starši brez posebnega povpraševanja svetlolasko posvojili? Zdaj je razumel, o čem je nenehno govorila; nista bila sorodnika, bila sta ljubimca, ki sta zrasla pod isto streho. Ni ju povezovala ista kri, edino, kar ju je povezovalo, je bila globoka ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega. Ljubezen, ki je nihče ni mogel prevzeti, pa četudi je bilo med njima še toliko očitnih preprek.

»vseeno mi je,« je odločno odkimal, ko je znova pričela govoriti o problemu očetovstva. »raje sem.. daljni stric, kot da nimam nikoli priložnosti videti.. najinega otroka,« je končno zaključil s precejšnjo težavo, ko je telesu dovolil, da je doumelo situacijo v vsej perfekciji ali imperfekciji, kakorkoli je že bilo – vse je bil pripravljen sprejeti, ker je bil to sad njune ljubezni. Mar res ni razumela, da je bil ta otrok.. njuno vse? Dokončen in očiten dokaz ljubezni med njima. Ljubil jo je in ona je ljubila njega in navsezadnje je zaradi te ljubezni.. nastalo novo bitje. Kako okrutno bi bilo, da bi mu odrekla življenje zaradi sveta, ki je bil prav toliko krut do njiju samih? »poppy..« je znova zmajal z glavo, ko je v situacijo privlekla travme iz lastne preteklosti. Razumel je lahko, da je bilo boleče razmišljati o tem, kako je sama odrasla brez tistega osnovnega vedenja; sam tega ni razumel, ona je vsekakor razumela s kristalno jasnostjo. »vseeno bo, če bo vedel, da je obkrožen z ljudmi, ki ga ljubimo..« je počasi, s posebno mehkobo glasu, odkimal, z roko pa segel k njenemu licu, ji nežno otrl solze, jo z mehkim gibom pogladil, da bi jo pomiril. Razumel je brezizhodnost situacije, a želel ji je pokazati, da bo otroka ljubil kot svojega, četudi ne bo zares njegov. Pripravljen ga je bil dati nekomu, če bosta onadva – pa samo onadva – vedela, da je njun.

»jaz..« je počasi začel, ko je pričela govoriti o njegovem dekletu. Na carrie je zlahka pozabil, ni bila del te družinske slike. Ne, še pomislil ni na njo, dokler je ni poppy omenila. »za carrie bom že sam poskrbel,« je počasi izdavil; ni hotel govoriti o njunih ljubimcih, bilo mu je popolnoma vseeno zanje, navsezadnje sta bila onadva.. edina stalnica. »vseeno mi je za carrie.. in za tvojega shana..« je počasi začel in še enkrat zmajal, a tokrat je bilo v njegovih očeh nekaj trdno odločnega. »ti ljudje samo brzijo skozi najina življenja. Midva sva.. midva sva večna,« je zaključil s toplim nasmeškom, ki je naznanjal, da njegova ljubezen do nje ne bo prav nikdar usahnila.

»nehaj!« je končno vzkliknil, ko je pričela govoriti o njunih ljubimcih. Morda ni razumela; zato je bil odločen, da ji bo to glasno razjasnil. V njegovih očeh se je zabliskala odločnost, ko je ujel njen obraz med svoje dlani in jo prisilil, da je pogledala v njegove oči. »nikoli,« je zamrmral skozi zobe, ker ga je razburilo dejstvo, da je sploh pomislila, da bi bil lahko kdo kdaj bolj pomemben od nje. »nikoli ne bo nihče pred teboj. Ti si vedno moja prva izbira. Vedno.«

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 742 words.

»moram misliti tako, timothy. saj nimam nobene druge izbire« je zavzdihnila in odkimala z glavo tudi sama ter stisnila ustnice skupaj, se prisilila, da ni jokala, pa čeprav je vedela, da ni ravno daleč od tega. tako prekleto težko je bilo vse skupaj, ni vedela več kaj naj naredi, vendar kljub temu ni odstopala od misli, da se bo otroka znebila. pa čeprav je vedela, da ima timothy še kako prav, da bi mu morala dati odločitev, da bi mu morala dati možnost, da prijoka na ta svet, da zajame ta zrak, da pravzaprav ugleda sončno svetlobo. vse to in še več bi mu morala pustiti, vendar je bila prekleto trmasta, odločena, da tega ne bo naredila. ker ga je hotela obvarovati pred vsem ostalim, kar bi še sledilo, predvsem pa pred dejstvom, da je rojen v napačno družino – v tisto, v katero je bila prepričana, da nikoli ne bo obstajala. če je bila še pred tedni pripravljena moledovati za njegovo ljubezen, prositi za to, naj ji jo pokaže, je bila sedaj odločena, da tega ne bo nikoli več naredila, da je imel takrat pravzaprav prav – da je njuna ljubezen povsem nemogoča. »najinega otroka…« je ponovila za njim, zaprla oči ter se hotela prisiliti, da ne bo zajokala, vendar kljub temu je. »še pred tednom bi te moledovala za tvojo ljubezen timothy, za kanček nje, res bi« je priznala ter se ga v svoji stari navadi močno oklenila, svoj obraz pa zakopala v njegovo majico oziroma uniformo, vendar bilo ji je vseeno, po licih pa so se ji vztrajno kotalile krokodilje solze. »objemi me,« je zahtevala, da jo privije k sebi še bolj, da bi čutila njegove roke na svojem hrbtu, da bi se počutila varno v njegovem objemu, to je bilo tisto, kar je potrebovala, sploh v tistem trenutku. »še ne dolgo nazaj, bi ga obdržala, želela sem si biti s tabo, vendar pri tebi je morala premagala. in sedaj premaguje pri meni« je dejala med jokom, vendar vedela je, da jo bo razumel, ob tem se pa ga še vedno trdno oklepala ter tu in tam zahlipala. » vendar ne glede na vse… kljub temu, kaj zmaga, ljubila te bom vedno« je čutila potrebo po tem, da preprosto še to doda, da tim niti slučajno ne bi pomislil, da je njena ljubezen do njega kdajkoli izginila – bilo je praktično nemogoče, slednja ne bo izginila nikoli. »in to bova samo midva. samo naju dva bi imel. drugi bi znali obsojati. njega, mene, tebe… naju. nas. vse bi obsojali, če bi se razvedelo. ali pa če bi bilo samo jasno, da je oče neznan. v hipu bi nas vse hoteli žive zažgati, ne bi poznali usmiljenja, nikoli ga ne« je dejala povsem obupala ter pustila, da ji je obrisal solze, že tako ali tako ni bila zmožna več nikakršnega upiranja, ničemer. vse skupaj je bilo preveč. ona dva proti celem svetu. vedno je in vedno očitno bo tako. ob njegovem začetku, kateremu je sledil premor je pogledala navzgor proti njemu. »zares bi me postavil na to mesto?« je dejala, še vedno ne prepričana, da bi zares to storil, da bi zares nanjo gledal kakor na… vse drugo, kot na sestro. preprosto še ni dojela tega, ne po tistem, ko je vztrajal pri tem, da tega ne moreta narediti. ob zadevi s shanom se je namrdnila, ko je dejal, da mu je vseeno zanj. pa saj je vedela, da bi se mu v hipu odpovedala, če bi to pomenilo, da bi bila srečna s timothyjem, vendar v tistem trenutku… tega ni bila sposobna videti. »zaradi otroka si me pripravljen videti v drugi luči. če se to ne bi zgodilo, bi bila tista noč zate še vedno napaka« je zamrmrala, ob njegovih naslednjih besedah pa dvignila pogled proti njemu. kljub vsemu ni smela biti ves čas groba do njega. »torej te bom ljubila večno,« je zamrmrala ob njegovih besedah ter se zopet naslonila nanj in zaprla oči. seveda ga bo ljubila večno, o drugi možnosti sploh ni bilo možno pomisliti. vedno bo le on tisti, ki bo imel njeno srce in nihče drug. celo malce se je zdrznila, ko jo je prekinil ter dvignila je pogled proti njegovim očem. narahlo je ustnice ukrivila v nasmešek, za katerega je imela občutek, da ji je spodletel, nato pa le spregovorila; »tudi če otroka ne bo? če ga ne bi bilo?« je zamrmrala, ne da bi odmaknila pogleda od njega. če bi izgubila njega, bi izgubila vse.

tag, poppy smitten

note: lol, betcha da nisi pričakovala tako zgodnjega odgovora, a!

»imaš,« je nemočno protestiral, zavedajoč se, da ne bo prišel daleč, če si je njegova ljuba to zares tako zelo močno vtisnila v zavest. Če je imela namen.. če je imela namen otroka splaviti, če res ni bilo pomislekov, če je bila tako neomajna, potem je niso mogle prepričati niti solze, ki jim ni dovolil, da bi ovlažila njegova lica zaradi kogarkoli drugega. Če je bila tako prepričana.. je niti on sam ni bil sposoben odvrniti od odločitve. Tako je lahko preprosto upal, da morda vendarle ni tako zelo jasno stala na enem bregu, temveč da je še zmerom kolebala in da je potrebovala potisk na drug konec, da je lahko doumela, kako bi se lahko zgodba končala lepše. »imaš izbiro, imaš mene, vedno boš imela mene..« je komaj razumljivo mrmral v njene mehke lase, ko jo je stiskal k sebi in poljubljal njeno lasišče, kamor so pač njegove ustnice segle, tisti trenutek je bilo popolnoma vseeno. Po vsem telesu ga je streslo, ko je zaslišal njene besede, njeno tiho obtožbo, ki je nanj prevalila krivdo tega, kjer sta bila sedaj; ničesar ni bil sposoben reči, nekoliko je okamenel, njegov obraz se je skrčil od bolečine, in vendar sta jo njegovi roki potegnili še bliže.. ne bi ji mogel zanikati objema, ki si ga je vedno zaslužila, objema, v katerem bi tako ali tako, če bi bilo na svetu kaj pravice, ostala za vedno.

»tisto je bilo.. bil sem bedast,« je počasi zamrmral v otožnem tonu, ko ni vedel, kako bi pojasnil svoje obnašanje. »bil sem kreten in idiot in mislil sem, da vem, kaj govorim..« kakšen kreten je moral biti, da jo je tako okrutno odslovil, kot je imela zdaj ona namen odsloviti njegova čustva, ko jih je bil končno sposoben ubesediti, ko se je bil končno.. ko se je bil končno pripravljen požvižgati na cel svet, samo in izključno zato, da bi bila lahko ona njegova. Bila bi skupaj in za večno bi ji obljubil, da jo bo ljubil, kakor bo tudi ona ljubila njega, prekleto, na prst bi ji poveznil prstan, ki bi simboliziral večno zvestobo in skupaj bi ostala, srečna in zaljubljena.. pa je vse skupaj pokvaril, še preden je lahko situacijo dodobra premislil. Še tesneje jo je privil k sebi, ko je v njegov objem zajokala, da ga bo vedno ljubila. Če ne bi bilo ničesar drugega.. bi bilo to navsezadnje dovolj.

Zmajal je z glavo, ko je začela govoriti o tem, kako bi ju družba sprejela; tega nesmiselnega strahu se je nalezla od njega, vedel je, da to ni bilo njeno izhodiščno mišljenje. »ne, ljuba moja,« je tokrat – enkrat za vselej – umirjeno zmajal z glavo. »ljudem bi bilo.. na koncu koncev vseeno.« edino, za kar ju je bilo lahko strah, so bile njune osebne zamere – to je lahko razumel, otrok policista in članice tolpe ne bi bil nikoli zares varen. Razen, če.. »in če bo hudo..« se ji je počasi in toplo nasmehnil, ko so njegov spomin počasi preplavile nekdanje vizije njiju, pod tistim češnjevim drevesom, nekje v oddaljeni državi, franciji, španiji, italiji, morda.. »lahko še vedno odideva. Nič naju ne veže na ta kraj. Odšla bova v evropo, kot sva vedno sanjala.. in tam, tam bomo..« zavzdihnil je, kajti toliko, kot je bila misel na to otipljiva, prav toliko je bila tudi popolnoma iracionalna. »srečni,« je končno zaključil svoj stavek.

»seveda, vedno,« je brez enega samcatega dvoma prikimal, ko ga je povprašala, ali so njegove besede resnične – pa čeprav je vedel, da je njeno vprašanje samo retorično in da navsezadnje razume, da ve.. da je zanj vedno prva. Karkoli naj se zgodi, kjerkoli naj pristaneta – ali s komerkoli – bo ona večno ostajala na prvem mestu. »ne,« je odkimal z glavo, zavedajoč se, da mu je morda ideja otroka podala dodaten pritisk, a da je vedno vedel, kaj čuti. S popolno jasnostjo. »ne, nič, kar sem doživel s teboj, ne bo nikoli napaka,« je odkimal in privzdignil njen obraz, da je na njene tresoče ustnice znova položil nežen poljub. »vedno,« je nato zatrdno pritrdil.

tag here is the most amazing timothy. smitten3

and i wrote around 640 words. ej v bistvu not at all, but I'M JUST SO HAPPY BECAUSE OF IT! <3

nemočno se je zazrla navzgor v njega. najraje bi popustila, najraje bi privolila prav vse, preprosto mu ne bi glede ničesar oporekala, zgolj zato, da ga ne bi videla trpeti. srce se ji je paralo vsakič, ko je videla kako težko mu je, kako se je preprosto boril z njo, ampak hkrati obupaval, ker ji je hotel ustreči in ravno s tem je povzročil, da jo je vse skupaj še toliko bolj bolelo. zaihtela je ob njegovih besedah ter se ga oklenila. zares ji je, ne glede na vse, največ pomenilo, da je bila lahko v njegovem objemu. vedno ji je bil najljubši in vedno bo, o tem sploh ni dvomila. »nočem da bi trpel, to je vse« je zatarnala, ko jo je že počasi prepričeval v to, da bi otroka res obdržala. čeprav ji je bilo povsem jasno, da se ji bo življenje spremenilo, skoraj da povsem, vendar imel je nekako prav. morda ni bilo pošteno, da ga preprosto zavrže, morda bi ga res morala obdržati, tako kot je na začetku mislila. imel je prav – ni bil kriv ničesar, prav nobene, nobene preklete potrebe po tem ni bilo, da trpi zaradi napak staršev. ona je to občutila. in ni bilo pošteno, da naredi enako. »veš… morda imaš prav… jaz sem trpela zaradi napak mojih staršev« je zamrmrala ter za trenutek utihnila ter si obrisala solze in roke za trenutek preusmerila na trebuh. tam je bilo srce novega bitjeca, ploda njune ljubezni. bi res to bila sposobna ubiti? »in… ne bom dovolila, da tudi on. skrbela bom zanj. in čeprav ne bo imel očeta, vsaj ne v njegovem pogledu, obljubim, da mu nikoli ne bo nič manjkalo« je dejala ter dvignila pogled navzgor proti njemu ter se nasmehnila. prvič danes, prvič danes si je dovolila, da je nekaj veselega prinesla v svoje življenje, zopet, nazaj. zavedala se je, da bo ta otrok luč njenega življenja in morda je bilo to tisto, kar je potrebovala. del njega, del sebe, skupek njune ljubezni. ja, to je bilo tisto. in odločena je bila, da ga bo branila s svojim telesom, če bo potrebno. točno to bo naredila, popravila bo napako svojih staršev. »veš kaj bova naredila? nihče ne bo vedel za naju. nihče. otrok bo od shana, vsaj v očeh vseh ostalih« je začela ter ob tem narahlo pritisnila kazalec na njegove ustnice, češ naj pusti, da pove do konca. to je počela za voljo njiju, za voljo njega in njenega otroka. hotela je najboljše za njiju, zanj, za otroka. morala je požreti sedaj ona vse ovire na njunih poteh, pozabiti kaj je bilo izrečenega – pomemben je bil le otrok in boriti sta se morala le za njegovo dobro. »vendar prihajala bom k tebi, bila bom tvoja, kajti… nič ne more nadomestiti tvojega mesta, ne bi preživela brez tebe. potrebujem te. in če bo edini način, da te bom imela ta, da se bova skrivala, prav. dosti, če bom ob tebi« je dejala ter stopila na prste in mu pritisnila poljub na ustnice, na tiste sladke ustnice, ki jih je tako zelo oboževala, ki jih je ljubila kot njega celega. prav vsaki mali delček njega je ljubila, ne glede na vse. »prav, to bo naš skrivni načrt za nekje daleč v prihodnosti, če bo zgodba šla narobe. tudi tu smo lahko srečni. nekako« je dejala ter mu pritisnila še en poljub. naenkrat je bila dejansko srečna. narahlo se je nasmehnila ob njegovih besedah. sicer se je zavedala, da bi bil še nedolgo nazaj drugega mnenja, vendar ni mu zamerila. ne sedaj. »vse bi ponovila, če bi imela priložnost, prav ničesar ne bi spremenila« je narahlo prijela njegovo roko ter jo položila na mesto, kjer je sedaj rastel njun otrok. »vendar bo. in imel boš še eden razlog, da me ljubiš še bolj« se je zasmejala, predno mu je zopet na ustnice podala poljub.

tag, poppy smitten

note: so i just finished this off okay!

»pomagal ti bom, obljubim,« se ji je mehko nasmehnil; prav zares, naj je bil ta otrok njen in ne njegov, kot je bilo potrebno povedati javnosti, je bil to pripravljen sprejeti. bilo je dovolj; dovolj, če je to za vedno pomenilo, da bo ona njegova in da bo ta otrok večen znak njune ljubezni, pa četudi bosta milje stran. četudi.. četudi bodo med njiju prišle nesmiselne poroke, ničvredni ljudje, patetične romance - vedno bosta na koncu koncev čakala drug na drugega, ljubila drug drugega, kot tega ni bil sposoben prav nihče drug. med njima je bilo nekaj, česar nihče drug ni premogel; njuna ljubezen je bila večna. »prav,« je pokimal, zavedajoč se, da je to edina racionalna izbira, ki jo imata.. in istočasno ga je, čeprav tega ni bil pripravljen izdati, nekaj tako močno zbodlo pri srcu.. ta shane si ni zaslužil njene ljubezni, njenega otroka, niti njene preklete pozornosti. sovražil ga je, četudi ga ni poznal; ni mu bil pripravljen dati, kar je njegovo, zdaj pa je dobil dvoje; tako njo, kot tudi njunega otroka. a razumel je, da izbire pri tem nista imela.

»vedno boš moja,« jo je še enkrat privil v svoj objem po tem, ko mu je izpovedala svoja čustva, kot je to storila tolikokrat poprej, pa je ni bil pripravljen poslušati. njuna ljubezen.. je bila nekako drugačna, bila je izredna, kot je bila izredna ona sama. vedno jo je hotel ob sebi, vedno je bila v njegovem srcu in sama misel na to, da bi ji uspelo biti hudo, mu je vedno znova raztrgala srce. ampak zdaj.. zdaj sta imela morda priložnost neke platonske sreče, ki jo bosta občutila oba, ko bosta pogledala tega otroka in ko jima bo povsem jasno, da je to bitje njuno. da je utelešenje medsebojnih afekcij, ki sta jih delila drug do drugega. da je to tisto, kar sta si vedno zaslužila, pa vseeno nista nikdar pričakovala, še v sanjah ne. njen objem je bil tako mehak, njeno telo je dišalo.. o bog, kako zelo jo je ljubil. pripravljen je biti srečen. v vsem tem kaosu - lahko je bil srečen.

nasmehnil se je, jo poljubil na njen nos in ujel njeno prosto dlan, med tem ko je zašepetal v njeno čelo tisti večni »ljubim te,« nato pa jo poljubil še enkrat in se ji nasmehnil znova. »odpeljal te bom domov, prav?« je mehko dejal in jo rahlo povlekel za to mehko ročico, ki jo je vlekel, odkar je bila samo majhno detece, ki je pristalo v njihovi družini. o bog, kako zelo jo je imel rad in koliko bi bil pripravljen žrtvovati zanjo. bila je vse, kar je imelo v življenju smisel, vse, kar bi si kdaj želel, in ko jo je opazoval, kako mu je sledila po tem ogabnem bolniškem hodniku, se je zdela kot angelska prikazen na zemlji.. in ljubil jo je samo še bolj in bolj. senzor je zapazil njuni postavi in vrata so se odprla pred njima; obsijalo ju je popoldansko sonce. žal mu je bilo, da ni mogel ostati z njo, da se je moral hitro vrniti na delo po tem, ko jo odloži.. in vendar je bilo vredno, če je vedel, da bo večno njegova. če je bilo tako, ni nič drugega igralo pomembne vloge v njunih življenjih. pridržal ji je vrata, počakal, da sede, nato pa sedel na sovoznikov sedež in odpeljal.

- - fin