Tokrat je, kot ponavadi, čepel v pisarni in prelagal kup papirjev, ki jih je moral natančno prebrati in poleg tega še urediti vrsto poslovnih zadev. Pisarniško delo je bilo včasih tako utrujajoče in predvsem naporno, toda kot vodja se je moral s tem moral znati spopasti, čeprav se je že večkrat zgodilo, da bi vse skupaj najraje poslal k vragu. Pogrešal je več terenskega dela – tega na urniku ni bilo dosti, glede na to, da je bil on tisti, ki je ljudi pošiljal naokrog in določal, kdo bo zavzel kak primer. Ogledal si je le tiste bolj zahtevne primere, saj je na podlagi tega lažje vse skupaj organiziral in sestavil načrt, ki je agentom pomagal pri usklajenosti in izogibu neljubih zapletov. Čeprav je do teh vseeno prišlo in to ponavadi takrat, ko se je v primer vmešala policija – ali pa ravno obratno.

Namenil je kratek, a ocenjujoči pogled svoji rolex uri, ki se je ovijala okoli njegovega zapestja, potem pa ustal iz udobnega pisarniškega stola in odkorakal iz, za ta čas prijetno klimatizirane, pisarne. Medtem ko je čakal, da se mu pridruži agentka, ki jo je zadolžil, naj ga pelje do prizorišča zločina, si je zavihal rokave suknjiča in si zasrbljeno šel skozi lase. Še vedno ni mogel verjeti, da so kaj takega spregledali. Kolikor je izvedel, je bilo truplo, ki ga je našla policija, delo serijskega morilca, ki so mu bili že dalj časa na sledi, ampak ga še niso izsledili. Prevečkrat se jim je že izmuznil, a jim ga je uspelo prepoznati po značilnem podpisu, ki ga je ponavadi puščal kar na truplu žrtve. Zaradi tega se mu je zdelo pomembno, da si je vse skupaj ogledal na lastne oči – poročila agentov nikoli niso mogla meriti s tistim, kar si je lahko ogledal v živo. Izpustili so preveč podrobnosti in ravno te so se v večini primerov kasneje izkazale za najpomembnejše.

Kakorkoli že. Celotno pot do prizorišča sta z agentko preživela v tišini. Očitno sta bila oba precej zatopljena v lastne misli, čeprav je sumil, da se ga je dekle, ki je bilo sicer precej mlado, nekoliko balo. Presneto. Saj je cenil spoštovanje, pa vendar.. saj ni bil predsednik države ali kaj podobnega, od kje vendar takšna trema? Morda se ga je bala zaradi tega, ker je bila prepričana, da jo bo na mestu odpustil, če bo kaj narobe rekla, a tako slabo mu pa še ni šlo. Ni se več obremenjeval s tem, sploh ko sta enkrat prispela na kraj zločina in je avto parkiral čisto blizu policijskih. Agentka je pohitela naprej, sam pa se je ubral veliko bolj počasnejši ritem, ki je odražal njegovo mirnost. Bil je vajen, da se ni kar zagnal v primer, ne glede na to, koliko je bil pomemben. Če si kar planil na zadevo, ne da bi si vzel čas za razmislek, si dostikrat spregledal najbolj očitne sledi.

Ko je končno dohitel agentko, se je čisto naključno ustavil za rjavolaso policistko, ki se je ravno tisti čas o nečem repenčila. Ni mu bilo treba ugibati, da je vedel, da ji očitno ni bilo všeč, da so – ponavadi je bila potrebna že zgolj njihova prisotnost - sporočili, da bodo zavzeli primer. Moral se je namuzniti, še posebej takrat, ko se je nenadoma obrnila in na lepem obtičala v svojem malem govoru. Imelo ga je, da bi ji čisto po otročje pomahal, a je moral ohraniti svojo avtoriteto in se tako še zadnji trenutek prislil, da je zatrl še tisti zabavljoč nasmešek, ki mu je silil na obraz. Uspelo mu je le napol – bila je vendar tako zelo zabavna. In drzna. Je pravkar segla v njegov suknjič in iz njega potegnila značko? Zarežal se je, ko je njen obraz spreletelo spoznanje, kdo pravzaprav je. Ni pomnil, kdaj je nazadnje tako užival v vlogi vodje FBI-ja, toda tokrat resnično je. »Presenečena?« je iz sebe prvič po dolgih minutah spravil glas, v katerem ni bilo moč zgrešiti, da ga zadeva neizmerno zabava. »Še pričakuješ, da bom sledil bambiju?« je vrgel glavo v smeri, kamor je izginila agentka in ji podaril nasmeh, ki je razkril vrsto čudovitih belih zob - ti so se prav senzacionalno zableščali, ko se je sonce odbilo od njih. Večkat je od vsepovsod dobival komplimente, da bi moral narediti reklamo za zobno pasto – no, morda bi jo pa res moral. Če ne drugega, bi bili vsaj ljudje veseli. »Khm, torej,« se je poskusil zresniti in z njo spregovoriti v uradnem, formalnem tonu, a mu ni najbolje uspevalo, sploh ko je v glavi še vedno imel tisti očarljivi nasmešek, ki mu ga je podarila še pred sekundo. Presneto, bil je na delu - zdaj res ni bil čas za koketiranje. Moral se je zbrati. »Vidim, da si precej razkurjena, ker nameravamo prevzeti primer,« je nemoteno nadaljeval, kot da poprej ne bi imel malce težave s koncentracijo. »Moram reči, da cenim tvojo.. hm, vašo zagnanost za delo, ampak žal bomo ta primer morali vzeti v roke mi,..« - namerno se je nekoliko nagnil, da je ujel ime na njeni uniformi - ».. gospodična Bishop.«

tagged: oh-so-awesome louise | words: 841 | comment: here we go! :3


THANKS TO MAC !

Deklina ga je zabavala. Tako zelo zabavala, da se je moral ugrizniti v ustnico, da se ne bi na ves glas zakrohotal, ko mu je ponujala tako zanimiv nabor možnosti za odgovor. Namesto, da bi ji podal svojega, jo je pustil, da je dalje naštevala možnosti, ki naj bi jo pustile presenečeno, saj si res ni nameraval pokvariti užitka ob zabavi. Do zdaj ji je že moralo biti jasno, kako izborno se zabava na njen račun, čeprav situacija resnično ni bila primerna za to. Nedaleč stran je ležalo truplo, ki bi mu moral posvetiti vso svojo pozornost, namesto tega pa raje užival v predstavi, ki jo je uprizarjala temnolaska s svojimi besedami. Kako zelo nezrelo od njega, a kaj ko si ni mogel pomagati. »Me veseli,« so mu ustnice zlezle v nasmešek in bilo je očitno, da mu še vedno predstavlja glavni vir zabave. Kako fasiciniran je bil nad dejstvom, da se ga ni prav nič bala. Pravzaprav se je zdelo, da ga ošteva kot mati šmrkavca in čeprav bi ta občutek moral biti nadvse priskruten, ga za spremembo ni motil. »No, tudi jaz si moram kdaj pa kdaj razmigati noge, kajne?« je namesto, da bi bil ogorčen nad njenim obnašanjem, celo sam začel sodelovati v zabavnem programu. »Glede fensi suknjičev.. verjemi, tudi mene kdaj motijo, sploh ob takšnih vročih dnevih, kot je danes,« je pogledal proti nebu v sonce, ki je širilo žarke in ustvarjalo peklensko vročino. »Toda posel je posel,« je zaključil z veliko bolj odločnim tonom, kakor je vedno, ko je govoril o pravilih ali dolžnostih agentov. Resnično si ne bi morali privoščiti, da bi hodili naokrog v kratkih rokavah in kratkih hlačah. Delovali bi smešno in izgubili bi vso spoštovanje ljudi. Morali so nositi suknjiče, ker je bilo delo, ki so ga opravljali, resno.

»Primer je poseben, ker je delo morilca, ki smo mu že dalj časa na sledi. In njegovi umori so našo področje,« je razložil povsem mirno, ne da bi se zmenil za očitke ali žalitve, ki so prihajale iz njenih ust. Res je bilo, da so sled spregledali in je bila policija tista, ki jim je pomagala najti pravo smer, toda primer je bil še vedno njihov. In tudi bo ostal, ne glede na to, kako se je rjavolaska prizadevala, da ga bo imela zase. »V svoje zaposlene zaupam,« jo je utišal s pogledom, ki prvič, odkar je spregovoril z njo, ni bil niti malo prijazen. Šla je predaleč – ne bo ji dovolil, da bo koga žalila, ne njega, ne njegove zaposlene. Vsaj upal je, da jo je. Čeprav je bilo videti, da je bilo dekle res neustrašno. Je bilo to tisto, na katero so ga agenti že tolikokrat opozorili? To je bila torej tista, ki jim je skakala v zelje in jim povzročala težave na vsakem koraku.

»Nihče se ne bo usral. Če pa tebe tišči, kar izvoli,« ji je kljub temu, da se je s svojim obnašanjem spustila pod nivo, z veseljem vračal milo za drago. Zavedal se je namreč, da bi ji s tem, ko bi pokazal, kako zelo ga iritira, naredil samo še večje veselje. »Skoči za grm, pa pazi na svojo dragoceno zadnjico.« Njegov izraz je bil povsem nerazumljiv – kot bi se pozabaval s kakšno zasebno šalo, potem pa je s pogledom zavrtal v njene oči, kot bi v njih iskal nekaj, kar bi mu potrdilo, da ji niti najmanj ni všeč njegov norčavi stil. Toda če je že začela s to igro, je bil pripravljen ostati v njej. »Vidim, da ti je precej vroče, ja,« je pomenljivo pomignil na razpete gumbe na njeni uniformi in ustni kotički so mu trzali v slabem poskusu, da bi za spremembo ostal resen. Niti za sekundo mu ni uspelo. »Ne vem, gospodična. Ste se ves ta čas, ko nas ni bilo, samo pražili,« je nalašč uporabil besedo iz njenega besedišča, »na soncu in počeli ničesar?« Premišljeno se je zazrl v njen dekolte. »Kolikor vem raznorazne odrasle dejavnosti,« se je znova srečal z njenimi očmi in pomenljivo dvignil obrv, kot bi pričakoval, da ve, kaj ji hoče povedati, »v času dela niso dovoljene.« Vedel je, da je, da odprti gumbi na njeni uniformi niso zares dajali znaka, da se je s katerim od sodelovcem dala dol – bila je zgolj preizkušnja. Umiral je od radovednosti, kako se bo odzvala na provokacijo, ki je tokrat prišla iz njegove strani. Potem pa se je preprosto moral zasmejati – se je sploh zavedala, kako neizmerno smešna je bila v vlogi besne levinje, ki se je borila za svoj plen? Očitno ne. »Resno?« so se mu ustnice zvile v posmehljiv nasmešek, ko se ji je zdaj že prav očitno rogal. »In kako točno me boš do tega pripravila?« Radovedno je dvignil obe obrvi. »Mimogrede.. smem izvedeti, zakaj je ona,« je pomignil na agentko, ki je stala nekje v ozadju, »bambi?« Kako odlično je znala poskrbeti za zabavo; saj to je bilo neverjetno.

tagged: oh-so-awesome louise | words: no idea | comment: I'M HAVING SO MUCH FUN!!


THANKS TO MAC !

»Vsekakor,« je prikimal in morda se je za trenutek zdelo, da je zvenel domišljavo, toda gotovo ni. Ni bil tisti tip, ki bi se naokoli bahal s svojo mišičasto telesno konstrukcijo, toda to ji ni imel namena zdaj razlagati. »Saj veš.. pri taki službi je skorajda potrebno, da si v formi,« je še pristavil z nasmeškom, ko se mu je po glavi nehote zapodila podoba njenega ploskega trebuščka. Gotovo je tudi ona telovadila, navsezadnje je bila policistka. Hitro je potisnil motečo izmišljeno podobo na stran in se raje posvetil njenim besedam. Mu je pravkar predlagala, naj sleče suknjič? Na obrazu mu je zaigral nasmešek, ko je z eno samo, lahkotno potezo iz sebe spravil odvečno oblačilo in ga namestil na notranjo stran komolca. »Zadovoljna?« je privzdignil obrvi ob opravljenjem izzivu, čeprav ga ni zares slekel samo zaradi nje. Res je bilo vroče. Prevroče, da bi še naprej vztrajal s tem suknjičem na sebi. Odpel si je gumbe pri zapestju in si zavihal rokave do komolcev – počutil se je neznantno boljše.

»Zakaj?« se je nezaupljivo, a tudi s kančkom radovednosti v očeh, pozanimal, ko je nenadoma hotela zraven. Ko se je šlo za posel, je bil maksimalno previden, komu je zaupal in komu je dodeljeval primere. Navsezadnje se je našlo vse sorte ljudi, ki bi ponujeno priložnost samo izkoristili za kaj neprimernega. Sploh pa je to delo zahtevalo resnično sposobne ljudi. Pa ne, da bi zdaj mislil, da temnolaska ni imela tistega, kar je zahtevalo to delo, a je bil vseeno previden. Zakaj, recimo, je od vseh možnih primerov hotela ravno tega? »Tukaj ne govoriva o bombonih, gospodična Bishop. Ali o čokoladi,« ji je s precej banalnim primerom skušal pojasniti situacijo. »Vseeno mi je, če sem v tej zgodbi jaz tisti zlobni volk, ki te drži stran od dobrot. Toda imam določene kriterije,« je mirno zavrnil njeno prošnjo. Bil je že vajen, da so ga agentje tako prosjačili, če jim dodeli primer in tako se je skozi leta že precej navadil fraz, s katerimi jim je na lep način povedal, da sama prošnja, obsuta še s kako lepimi besedami, tu ne igra dosti vloge. Kot ji je že povedal, je imel pri svojem delu določen kriterij, ki je bil osnovan po določenih standardih. Resda mu je ponudila par razlogov, zakaj bi si po njeno zaslužila ta primer, a žal niso zadostovali. »Bojim se, da se boš morala prej pogovoriti z nadrejeno, kar je v tem primeru gospodična Peterson,« je zaključil in se vzdržal pripombe na takoimenovane debile in njene riti. Ker, roko na srce, njena zadnjica je bila res huda. Res se ni čudil, da so vsi strmeli vanjo.

»Ne vem, ali je?« se ni pustil zmesti in namesto, da bi ji podal svoje mnenje o zadnjici, ji je raje postavil precej zvito vprašanje. Po svoje ga je zanimalo, če se bo ujela v nastavljeno zanko, toda po drugi strani je bil tudi zares radoveden. »Dokler ne svojih rok položim nate, to še ni zares nadlegovanje,« se je povsem neustrašno odzval na njeno grožnjo in namesto, da bi ga zaskrbelo, da je opazila, kako strmi vanjo, se je celo namuznil. »Zares duhovito,« je ob njenem naslednjem komentarju svoje ustnice bolj prisilil v nasmešek, iz pogleda, ki ga ji je namenil, pa se je dalo razbrati, da se mu besede ne zdijo niti malo zabavne. Res je bila predrzna, tokrat morda še izven razumnih meja. Toda tudi sam ni skoparil z besedami in ko ga je lice zabolelo od prisoljene klofute, skoraj ne bi smel biti presenečen. Dekle je očitno bilo sposobno čisto vsega. Mirno je sprejel njen bojeviti pogled in besede, ki mu jih je namenila, preden se je – prav namerno, to je bilo očitno – ruknila obenj in izginila iz njegovega vidnega polja. Obstal je, še vedno nekoliko presenečen nad razpletom dogodkov, nakar je do njega (oh, to bi moral pričakovati) stopila agentka. »Če dovolite,« jo je prekinil, še preden je uspela izustiti eno samo besedo, se obrnil na petah in namesto proti truplu odkorakal naravnost proti temnolasi postavi. Morda se mu je res zmešalo, ko je delo, ki je na njegovemu spisku prioritet v tem primeru zasedalo prvo mesto, zdaj potisnil na stran, toda nenadoma mu je bilo popolnoma vseeno. »Gospodična Bishop,« jo je poklical, ko je bil dovolj blizu in se ponovno ustavil tik za njenim hrbtom. Ne, ni se ji nameraval opravičiti. Ni se čutil dolžnega, da bi se ji – navsezadnje je bila ona tista, ki je izzivala. »Niste mi odgovorili na zadnje vprašanje,« je pojasnil svoj prihod, čeprav ga v resnici ni več zanimalo, zakaj je agentko oklicala za bambija. Bilo je vendar jasno kot beli dan in tako ni potreboval dodatne razlage. Zdela se mu je le preveč fanscinatna, da bi jo kar tako pustil oditi, četudi je bila res malce predrzna. Morda ga je prav to, na nek svojevrstni način, tako privlačilo.

tagged: oh-so-awesome louise | words: 807 | comment: funfunfun


THANKS TO MAC !

»Ne pričakujem opravičila,« je povedal po resnici, a vendar zamolčal glavni razlog, zakaj je prišel za njo. Pravzaprav še sam ni točno vedel, kaj je še iskal tukaj. Delovalo je, kot da je namerno drezal v osje gnezdo, navsezadnje ni bilo mogoče spregledati, kako besna je bila nanj. Predvideval je, da zaradi njegove zadnje provokacije, s katero je morda šel zares nekoliko predaleč, toda tudi ona ni bila v vsem tako nedolžna. Sploh pa ni rekel česa tako groznega, ne zares – bila je zgolj opazka, ki mu je prišla na misel, potem ko je okoli njiju kar vzvršalo od šepetanja in poizvedovanja, če natepava tudi njega. Kot je lahko zaključil, je bilo dekle precej na slabem glasu, a govoricam ni nameraval kar tako zaupati. Lahko so ji delali krivico in je bila v bistvu prav prijetna oseba. Le nekoliko preveč je jezikala, kar je hitro vodilo do težav, kot je očitno ugotovila že sama. Je pa ni nameraval zatožiti nikomur, čeprav ji to, povsem iz lastnega zadovoljstva, ne bo kar tako priznal. Ne bi bilo zabavno, če bi jo zdaj, ko je prvič pokazala, da se zaveda, da je šla predaleč, tolažil in ji zagotovil, da se ji ne bo ničesar pripetilo. »Ne bi me motilo, če bi bilo tvoje kritiziranje utemeljeno,« je mirno razložil, ne da bi se zmenil za to, da je stal tik za hrbtom in ji dihal za ovratnik. Opazil je celo, kako se je pramen njenih las zaradi neznosne vročine zalepil na vrat in moral se je prisiliti, da ni še tisti trenutek ni dvignil roke in segel naravnost tja. Potem pa se je obrnila in prsti na rokah so mu trznili, kot bi se utrašil, da je spredvidela njegovo namero – kar sicer ni bilo mogoče, odkar je imel svoje misli le zase. »Torej mi ne boš odgovorila,« je povzel in prikimal samemu sebi, češ, to bi lahko vedel. Ravno v tistem trenutku je ponovno dvignil pogled in trčil ob par čokoladno rjavih oči, ki so ga za trenutek povsem zmedle in ga odmaknile od realnosti. Smešno, kako ga je znala pripraviti do tega, da je povsem pozabil, da je sredi dela. Resno se je moral zbrati, a bilo je težko, ko pa je še vedno imel precej dober razgled na njen dekolte. Kot bi slišala njegove misli, si je nenadoma začela zapenjati gumbe, sam pa se je moral prisiliti, da ji je namenil odobravajoč nasmešek. V resnici mu ni bilo toliko do tega, da bi si zapela gumbe vse do vratu, prav res ne. Toda če bi se uprl, bi bilo čudno in vsekakor neprimerno za nekoga z njegovim položajem. Vsaj zdaj, v času dela.

Namrščil se je – ni pričakoval, da se bo tako hitro predala, a očitno se je res zbala za svojo službo. Po svoje bi moral biti srečen, ker je končno priznala poraz in mu dovolj jasno nakazala, da se ne bo več vmešavala v ta primer, a v bistvu je to samo pomenilo, da je bilo konec tega zabavnega druženja. Tega pa res ni hotel, kljub temu, da bi se zdaj že res moral posvetiti primeru. Je bilo z njim vse v redu? Neopazno je zmajal z glavo, pri tem pa mirno prezrl žvižg in opazke ljudi, ki so ju očitno opazovali. Povsem vseeno mu je bilo, če je vanj strmelo tisočero pogledov, navsezadnje sta se samo pogovarjala in počela prav nič nedovoljenega. »Torej bi se?« je privzdignil obrvi ob njenih besedah, ne da bi se zmenil, da ga je pravkar poklicala po imenu. Kdaj točno sta prenehala s formalnostjo? Zastrmel se je vanjo, a bolj z radovednostjo kot zares z obotoževanjem. Resda se je zavzemal za pravila in jih, kakor se jih je dalo, ni kršil, toda radovednost ga je gnala naprej in namesto, da bi jo opomnil, da se tega ne sme početi, ji je raje zastavil na videz precej preprosto vprašanje. V resnici pa je bolj odkrival njene meje in preverjal njeno moralo. »Torej bi se dala dol sredi dela?«

tagged: oh-so-awesome louise | words: 663 | comment: funfunfun


THANKS TO MAC !

Kotički ustnic so se mu zavihali vse do sredine lic, ko si je takole samozavestno še vedno dovolila prilaščati primer, kljub zavedanju, da zadeva ne pelje nikamor. Po svoje ga je njen pogled, ki je izdajal, da je že zdavndaj sprejela poraženost, zabaval, toda po drugi strani je še vedno občudoval njeno vztrajnost. Očitno je bila res predana delu, če se je vsakič tako borila, da bi ohranila primer, čeprav se je o njej naokoli širilo preveč umazanih govoric. Nasmehnil se je, ko se je njena brada že naslednji hip kljubovalno dvignila, ko mu je znova hotela nasprotovati – začuda ga sploh ni motilo ali kako drugače vznemirjalo. Bil je nenavadno miren, kar je bilo zanj, kot osebi, ki je relativno hitro izubila živce, nekoliko nenavadno, toda leta in izkušnje so ga očitno dobro izurile. »Verjemi, da imata Crossfirjeva in Descoteaux, ki si ju ravno že omenila, dovolj drugega, pomembnejšega dela,« ji je mirno segel v besedo in obenem privzdignil obrvi, ko je naletel na nekaj, ki mu bilo ravno jasno. »Kaj bi bilo drugače?« Resnično v njenem zagovoru ni našel pametnega razloga, v čem bi se njuno prvo srečanje odvilo drugače kot se je. Sklepal je namreč, da bi ga vseeno nadrla, tudi če bi mu ob levem boku stala Kenzi ali kateri drugi, po njenem mnenju bolj sposobni, agent. »Sicer pa je bil vsakdo enkrat na začetku. Tudi ti,« je še vedno zagovarjal agentko, ki sicer res ni bila tako izkušena, toda izkušnje je moč dobiti le skozi prakso. Res ni razumel, zakaj jo je njena prisotnost tako motila – sam namreč v svoji odločitvi ni videl prav nič napačnega. »Hvala za ta izčpno pojasnilo. Očitno ti pojasnjevanje nekaterih stvari gre odlično od rok,« se je namuznil in ji namenil pogled, ki je na nek način deloval norčavo; kot bi jo dražil ali celo izzival, da mu pojasni tudi katerakoli druga njena dejanja ali besede. Na primer, zakaj jo je prisotnost 'Bambija' tako motila ali zakaj ga je klofnila. Čeprav mu je bil odgovor na zadnje kristalno jasen; dovolil si je preveč, četudi so bila vse samo sklepanja na podlagi zlobnih jezikov. Ampak tudi govorice so morale imeti neko osnovo, mar ne? V vsaki govorici se je vseeno moralo skrivati nekaj resnice, čeprav mu ni bilo zares mar. Zaradi nekih dejstev, izmišljenih ali resničnih, je ne bo prav nič drugače obravnaval. Hotel jo je spoznati v resnični luči in morda je tudi zaradi tega prišel za njo, namesto da bi se ukvarjal z reševanjem pomembnejših problemov od samo teh, ki so mu vzbujali golo radovednost.

Morda je bil celo preveč radoveden. Podaril ji je nasmešek, ko se mu je tako približala, da bi lahko opisal čisto vsak odtenek, ki se je mešal v njenih rjavih očeh, ki so ga na trenutke znale prav globoko zmesti. Toda tokrat mu je uspelo ohraniti koncentracijo in se na njena navedena dejstva odzval relativno hitro, pri tem pa poskrbel, da je bil pri vsem ni pozabil na formalnost. Čeprav jo vseeno ni ravno vikal.»Gospodična Bishop. Zastavljeno vprašanje še ne pomeni poizvedovanja, če bi bila pripravljena to storiti z mano. Vse je zgolj preverjanje tvojih meja,« je mirno pometel z njenimi besedami, pri tem pa poskušal pozabiti, da je pravkar izpostavila še kako resnično dejstvo, da je buljil v njene prsi. Presneto – zakaj so moški morali imeti tako ozko območje vidnega polja, da je bil vsak njihov namen jasno viden? In zakaj, presneto, so morale ženske vedno vse opaziti? »Do naslednjič,« se je namuznil, ko mu je bilo zdaj že dovolj jasno, da je ne bo mogel dolgo zadržati v svoji družbi in zato ga njen nenaden znak poslovila ni razžalostil. Samo prilepil je svoje oči na njen hrbet in opazoval njeno elegantno hojo, miganje z boki, ko je odhajala – ker je pač lahko.

tagged: oh-so-awesome louise | words: no idea | comment: done ^^


THANKS TO MAC !