sedel je na majhen lesen stol in se udobno namestil, kolikor se je na takšnem neudobnem stolu sploh dalo. oblečen je bil v policijsko obleko pri tem pa v rokah držal policijsko značko, ki so mu jo dodeli po tem ko je opravil še zadnje obveznosti na policijski akademiji. lahko je bil ponosen na doseženo znanje, kajti za svoj dosežek se je prekleto potrudil. tokrat je bilo zanj že drugič, da je čakal na pogovor z novim šefom in adrenalin, ki ga je navdajal še malo poprej je sedaj pričel popuščati. vrata so glasno zaškripala in v pisarno je vstopil majhen možat moški z debelo brado okoli ust. prijazno se mu je nasmehnil in v pozdrav vstal ter stresel drobno roko moškega pred njim. in tako se je intervju za mesto v filadelfijski policijski brigadi pričelo.
keegan, če se ne motim? torej z besedami na dan, kaj vas je privedlo v filadelfijo? obraz je bil resnoben in ko je premikal ustnice se je zdelo, kot bi govoril dobrih nekaj stotink. očitno je bilo delo policista veliko bolj naporno, kot si je mislil.
"caiden benjamin keegan, gospod." je odgovoril in pri tem zvesto pokimal. želel si je, da bi bil prvi vtis kar se da najboljši. pri delu policista si je želel, da bi se ljudje lahko zanašali nanj. želel si je biti voden, hkrati pa delati marljivo kar je bilo seveda najbolj pomembno zanj. doseči nekaj.
na mizo je predložil list o svojih podatkih nato pa počasi začel sestavljati stavke. bilo je težje, kot si je mislil.
"v new yorku sem živel že odkar pomnim. sprva je bilo to pri mojih bioloških starših potem pa pri rejnikih h katerimi so me dali." celotno telo je kričalo, tako zelo je sovražil tiste ljudi. vodila jih je zgolj želja po denarju in želja po tem, da iz države stisnejo kolikor se je še dalo. o tem kako se je sploh znašel pri rejnikih ni želel govoriti. govorili so ljudje in to je bilo že dovolj boleče. seveda se ni sramoval očeta, ki je pijančeval in mame, ki se je vpričo lastnega sina obesila - to je bila preteklost katere se je spominjal zgolj bežno.
"moje življenje nikoli ni bilo nič posebnega. do konca srednje šole sem bil najboljši pri matematiki in če študij ne bi bil predrag bi se zagotovo vpisal tja. ampak nekako mi ni bilo namenjeno." to da sta rejnika denar namenjen njemu raje porabila za druge reči je preprosto raje zamolčal. to je bilo vsekakor sramotno. seveda so ljudje vedeli kaj se je dogajalo v družini warner. družina je štela posesivno mater, očeta, ki je delal na gradbišču in osem rejniških otrok, ki so v šolo hodili oblečeni kot kaki pocestniki. nikomur v tisti družini se ni dobro godilo, če ne drugega že zaradi okoliških otrok, ki so pritiskali nadnje in jim iz dneva v dan dajali vedeti da so navadne nule.
"za policista sem se odločil predvsem zaradi pravičnosti in leta dela v new yorku so mi vsekakor nosila izkušnje in pridobljeno znanje," je neiskreno izdavil, nato pa pogled preusmeril v tla. morda je bilo to edino česar se je sploh lahko domislil v tistem trenutku in čigar študij ni bil tako preklemano drag.
in zakaj filadelfija? vam new york ni morda ugajal? je z posmehom v očeh vprašal in ga pri tem ošinil od glave do tal. verjetno si je v glavi delal možne predsodke o tem, da v fildelfiji ne bo ostal dolgo časa.
"ne seveda, new york mi je bil več kot všeč. morda je bila zgolj želja po nečem novem. ne bežim pred težavami, da se razumeva," je naveličano dejal in upal, da bo pogovor o njegovi preteklosti s tem končal.
"srčno upam," glasno se je odkrhal nato pa pogled usmeril skozi osvetljeno okno čigar razgled je segalo vse do visokih stolpnic mesta filadelfije, s tem so bil boleči del končan.
končno! je pomislil. zadnji čas je že bil da pobere svoje kovčke in privarčevan denar in odide drugam. filadelfija je bila odlična krinka za to, da zaživi novo življenje.
