ne. ne glede na vse, ne bi zamenjala svojega življenja s kom drugim. mislim, da bi se vse ponovilo. morda ne točno na takšen način, a vsekakor v isti meri. smrt ni nikoli prijetna, res nikoli. morda včasih pride z olajšanjem, sploh pri starih ljudeh. za seboj imajo polna desetletja življenja in potem tako potrpežljivo čakajo svoj konec, prepričani v to, da jih nato čaka nekaj boljšega. da bodo samo zaspali in se zbudili na nekem lepem kraju brez bolečine. skupaj s svojimi bližnjimi. skupaj s preminulimi starši, brati, sestrami, neusojenimi ljubeznimi. skupaj z ljudmi, katere so ljubili s celim srcem. za katere so bili pripravljeni dati vse. a vendar so na samem koncu ostali povsem sami. oni, hladna postelja in neosebna soba upokojenskega doma, kjer bodo napravili svoj zadnji dih. srh me spreleti, ko si predstavljam sebe na njihovem mestu. nisem živela, ne zares. ničesar ne obžalujem in morda je prav to tisto, kar je narobe. morala bi napraviti nekaj napak in se na njih učiti. si na skrivaj napraviti tatu in prenašati razjarjeno vpitje staršev. se izmuzniti ven sredi noči in dočakati hišni pripor. se nacediti na zabavi in izgubiti nedolžnost z naključno izbranim fantom. pokaditi joint. oditi na potovanje z avtom po celi franciji. poljubiti koga, zgolj zato ker se mi tega zahoče. živeti. tako preprosta besedica iz šestih črk. tako zakomplicirana.

jacques je bil moj oporni steber, kar vedo vsi. bil je oseba, ki si jo enostavno moral imeti poleg sebe, ki si jo potreboval kakor zrak. stal mi je ob strani skozi vse in me venomer zavijal v vato, da se mi ja ne bi kaj pripetilo. nasmejan. dober. prijazen. prijateljski. karizmatičen. opisali bi ga lahko s samimi pozitivnimi pridevniki, a še vedno se ne bi približali tisti pravi resnici. bil je vse, zame je bil vse – brat, junak, heroj. in dva tedna nazaj sem se od njega poslovila. trn vrtnice se je zaril v mojo dlan ob neprevidnosti, ko sem jo vrgla navzdol. spremljala sem jo s pogledom, kako je počasi padala na temno krsto, ki so jo spuščali v sveže izkopani grob. vem, da so me oči skelele od neizjokanih solza. ko se je etienne prikazal na vratih stanovanja, sem vedela, da se je nekaj zgodilo. sicer ne bi prišel k nama, ko sem bila sama. vedno je bil samo z jacquesom in ker sta tičala vedno skupaj, je tudi vedno vedel, kje moj brat je. in takrat nisem jokala. ko mi je povedal za racijo. za jacquesovo smrt. ne. odločila sem se biti do skrajnosti dramatična in sem se dokončno zlomila pred tisto krsto na grobu, na očeh vseh. kolena so mi klecnila in pristala bi z dlanmi v vlažni prsti, če me ne bi ujele močne roke prek pasu in me potegnile navzgor. nisem bila izbirčna, sprejela bi vsako pomoč. a to da me je ujel on, mi je pomenilo toliko več. srce sem izjokala na njegovi rami. prvič in zadnjič.

v parizu sem študirala umetnost na majhni univerzi, precej nepomembni. bila je edina, ki sem si jo lahko privoščila. z jacquesom sva dediščino hranila na banki, za krizne čase. mama je umrla ob mojem rojstvu, oče je preminul dve leti poprej na delu. kot jacques. kot prekleta ponovljena zgodba. in ostala sva sama, ko sem bila na srečo že polnoletna in me niso rabili vleči naokrog po socialni službi. v vsakem primeru bi poskrbel zame, se javil za mojega skrbnika. vem. ampak da. pošiljala sem sicer prošnje za sprejem povsod naokrog in marsikdo me je sprejel, le da nisem imela denarja, da bi plačala šolnino. do zdaj. dvignila sem ves denar, sedla na prvo letalo v ameriko in plačala šolnino. le da je bila ta bolj zajetna kot sem mislila in za nameček me je še drago stalo stanovanje. ostala sem spet brez ficka in trenutno nimam pojma, kako se bom prebila do naslednjega meseca. morda bi morala prodati katero od starih slik. vendar sem s seboj vzela le tiste, ki so bile pri srcu jacquesu in nimam srca, da bi jih prodala. ne, če so edina vez, ki jo še imam s svojim pokojnim bratom.

res sem se trudila biti neopazna. ne povzročati problemov. biti zgledna hčerka, četudi sem vedela, da oče v meni na vsakem koraku vidi mamo. nisem rinila v brata, kadar je bil s svojimi prijatelji, četudi sem želela biti z njim vsak prost trenutek. večkrat me je celo vzel skupaj z njim in ettienom ven, sploh ko sem pričela hoditi v srednjo šolo. resda nisem imela prav dosti skupnega s kupom policistov, a tiste večere sem izkoristila za druženje z bratom in prikrivanje prekomernega pogledovanja k njegovemu najboljšemu prijatelju in službenem partnerju. ves čas sem bila tako presneto popolna, da sem šele sedaj ugotovila, da nimam prav nič. nikogar ni ob meni in ostala sem sama kot tisti starci pred smrtjo. le da vem, da zame še ni prepozno. da še lahko živim, ker jih imam komaj dvajset. in sedaj se nameravam z zaprtimi očmi vreči z mostu. nameravam napraviti ducat napak in jih popravljati naslednjih nekaj mesecev. nameravam pustiti za seboj francijo – bratovo truplo, pomankanje spominov na mamo, očetov propad, fanta, ki me je ujel, ko sem padala. vse je preteklost.