»letalo bo čez nekaj minut pristalo na internacionalnem letališču v philadelphiji. potnike naprošamo naj prosim vzravnajo svoje sedeže in se pripravijo na…«
stevardesin glas se zlije z okolico, kot vse ostalo te dni. vedno težje se koncentriram na glasove, in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje z nekom imel dejanski pogovor. v sogovornika samo strmim in kimam, kljub temu da že zdavnaj več ne slišim besed, ki prihajajo iz njihovih ust. v ušesih se mi konstantno vrti en in isti komad, ki sva ga z jacquesom poslušala v avtu, tik preden sva stekla v tisto stavbo. če zaprem oči, lahko še danes vidim celoten prizor, njegov nasmeh ko se mi široko zareži in seže proti gumbu za povišanje volumna. ve, da sovražim country, da sva to pesem slišala že stokrat, in uživa v tem ko me trpinči. 'oh daj no, sprosti se malo.' to je verjetno njegov najpogostejši stavek, ki mi ga reče vsaj trikrat na dan. je rekel. ki mi ga je rekel. še vedno nisem navajen o njem razmišljati v pretekliku. težko se je navaditi, da oseba, s katero si praktično preživel celotno svoje življenje ne obstaja več. in edina tolažba ki jo imaš, je en usran kamen v zemlji. 'tu počiva jacques pierrette', kakšna bedarija. še enkrat zavzdihnem sam pri sebi in pobobnam po kolenih. vem, da je amerika dobra odločitev. ne samo zaradi nje, ampak ker moram v franciji za sabo pustiti vse. ker me vse spomni nanj. bil je moj najboljši prijatelj, moja družina praktično. svoje nikoli nisem poznal – pravzaprav o njih ne vem ničesar. na rojstnem listu je napisano samo mamino ime – marie, prostor za očeta je bil puščen prazno. mislim, da je šlo za neko ubogo šestnajstletnico, ki je zanosila ponesreči, otroka donosila v skrivnosti in ga potem pustila na stopnicah sirotišnice v kateri sem odraščal. nanjo bi bil lahko jezen, vem. lahko bi jo tudi poiskal, a sem ji že zdavnaj oprostil. vsi moramo narediti svoje odločitve, in ona jih je. vem, da ni bilo nič osebnega, pač v tistem trenutku ni bila pripravljena name. a nikoli nisem imel občutka, da mi kaj pretirano manjka. tako je, če se rodiš z ničesar. od nekdaj sem tipičen realist, včasih celo malce pesimista. vedno pričakujem najslabše in potem nikoli nisem razočaran. hvala bogu da je bil jacques moj najboljši prijatelj, skupaj z njegovo vedno veselo predispozicijo sva tvorila odličen par. skozi osnovno šolo, gimnazijo in potem na akademiji. sploh ne vem kdo je prvi predlagal, vedel sem samo, da bi mu sledil na konec sveta. ali pa je bilo to ravno obratno? ne vem, kdo je bil tisti vodja v najinem duetu, a vedno sva se v težavah znašla skupaj. skupaj sva tudi diplomirala, postala zelenca pri pariški policiji, in skupaj plezala po lestvici navzgor. on je življenje vedno jemal precej lahko – pa ne da je bilo njemu vse postlano z rožicami. a takšen je pač bil, in mogoče sem prav zato lahko jaz bil takšen cinik. zmajeval je z glavo nad načinom kako ravnam z ženskami, ko se je pojavil na vratih mojega stanovanja, ko je iz njega smuknila le še ena v paradi, ki so se sprehajale skozi njega. 'če tega ne bi želele, ne bi prišle sem z mano', sem preprosto skomignil. vedno mi je govoril, da imam zaradi svojega otroštva težave, da se navežem na ljudi – a jaz mislim, da je to lari fari. takšen pač sem, pri tem ne morem nič, še najmanj pa se lahko spremenim.
stevardesi odklonim še en kozarec viskija, vase sem jih v zadnjem tednu zvrnil že preveč. presenetljivo kako hitro lahko popakiraš svoje življenje, če si tega želiš. zadnjih štirinajst dni, sem preživel v nekem stalnem katatoničnem stanju pijanosti in otopelosti. čakam, kdaj me bo zadelo dejstvo, da ga nikoli več ne bom videl. mislim, da sem se prvič tega zavedal šele ko sem stopil v njeno, njuno stanovanje, in je bilo popolnoma prazno. brez nje, sem bil na tem svetu popolnoma in čisto sam. zaprem oči in se skušam nekako skoncentrirati na njen obraz, na jasno bolečino ki se je izrisala na njem, ko je stala pred njegovim grobom in vem, da delam pravo stvar. ko sem ga držal v svojih rokah sem mu moral obljubiti, da bom poskrbel zanjo in to je tudi to, kar bom storil. roka se mi stisne v pest, ko v ušesih spet zaslišim tisto prekleto pesem, in njegov brezskrben nasmešek. 'daj sprosti se malo…' potem zaloputne z vrati in samozavestno, kot da je svet njegov odkoraka proti stavbi, in potem streli, vpitje, in kri. toliko krvi… stresem z glavo in požrem slino, sploh nisem opazil da smo v tem času že pristali. pogled mi pade na mojo podlahet, ki jo zdaj prekriva preprost tatu, besede, ki se mi vrtijo v glavi, besede, ki me bodo spremljale do konca življenja. i hurt myself today, to see if i still feel. i focus on the pain, the only thing that's real.