abandoned building

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Feb 16, 2013 1:56 pm

this post is for the amazing saoirse smitten

;

Zavihal si je ovratnik svoje jakne in prosto dlan zalačil v žep svojih kavbojk, drugo pa si je ponesel k ustnicam in globoko vdihnil cigaretni dim. Nekajkrat je pomežiknil skozi njega v temno noč pred sabo in se prestopil iz noge na nogo – bil je nemiren, pa še sam ni vedel zakaj. Temne ulice kot je bila ta so mu včasih dajale nek mir, varnost – v njih se je počutil doma, a zadnje čase se mu je zdelo da mu povsod sledijo sence in samo čakajo da naredi napako. Zmajal je z glavo sam pri sebi zaradi svoje paranoje in odvrgel cigaretni ogorek, ter začel brskati po žepih za telefonom. V Philadelphiji je bil samo nekaj dni, pa se je že spet počutil kot doma – potreboval je samo še razčistiti nekaj stvari in življenje se bo spet vrnilo na stare tirnice. Končno je zatipal majhen aparat, ki ga je kupil nekaj dni prej in ga je nameraval prav ta večer odvržti – pri teh stvareh nikoli ne moreš biti preveč previden, ko je začel hoditi in je za sabo začutil nekoga. Njegovo celotno telo se je napelo v pričakovanju a preden bi lahko karkoli naredil je že čutil znan pritisk pištole na hrbtu in tih a odločen glas, ki mu je naročil naj gre z njimi. Nekaj trentkov je miroval in skušal oceniti situacijo potem pa se sunkovito zasukal na petah, dlan že tesno stisnjena v pest, medtem ko je druga že segla po nož ki ga je imel za pasom, a še preden je lahko storil karkoli se je njegovemu obrazu že pribliala velikanska pest in potem, tema.

Prva stvar ki se jo je zavedal ko se je zbudil je bila ta da ne more premikati rok. Ali nog. Iz sebe je spustil nekaj med mrmranjem in stokanjem ko je pretegnil prste na rokah in ugotovil da je privezan na stol, v napol osvetljeni sobi. Od zunaj je vsake toliko časa slišal zvok prometa zato je sklepal da je še vedno nekje v mestu in pustil je da mu je glava padla nazaj da bi si pretegnil vrat. Pojma ni imel kako dolgo je že sedel v tem stolu preden je prišel k zavesti, a ko so se vrata v sobo končno odprla se je sam pri sebi skoraj nasmehnil. No, pa saj bo zdaj izvedel. »Dobro jutro trnjulčica. Si se končno zbudil...« Glas je priplaval bližje k nemu a neznanec je bil še vedno napol skrit v temi. »Si me pogrešal?« Stopil je bližje na luč in širok nasmešek na bradatem obrazu je dobro poznal. Trick, eden izmed njegovih bivših sodelavcev se mu je prešerno smejal, za njim pa sta stala dva mladeniča, ki ju ni poznal. »Vsako noč, komajda sem zatisnil oko.« Je sarkastično izjavil za kar si je prislužil še en udarec v trebuh. Odlično. Če ga nameravajo izpustiti bo še cel teden hodil po vseh štirih. »Čemu sem si zaslužil tako dobrodošlico?« Je nasmejano vprašal, tudi če ga je njegovo celotno telo bolelo. »Najina skupna prijateljica pošilja pozdrave.« Seveda. Zaprl je oči, napol od olajšanja napol od spominov. Njenega imena ni želel niti pomisliti kaj šele izreči, in napol je bil hvaležen da tega ni storil niti Trick. »Kaj res? Veš da sploh ne vem o čem govoriš.« Še več udarcev, v glavo, v trebuh, po nogah... In spet tema.

Ko se je spet zbudil je bila njegova glava še težja kot prej, prav tak pa mu je v njej prav neprijetno razbijalo. Še vedno je bil privezan na isti stol, in počutil se je kot da ga je pravkar povozil tovornjak. Fantov ni poznal, a vsekakor sta vedela kaj počneta. Hvala za dobrodošlico Saoirse, je sarastično pomislil in zbral vse moči in nekajkrat potegnil z rokami navgor, da bi videl ali je možno zrahljati vrvi. Isto je poskusil z nogami in se zadovoljno nasmehnil ko je stol na katerem je sedel nesrečno zaškripal. S telesom se je najprej vrgel v levo in v desno, dokler ni zbral dovolj momenta da se ni sotl zagugal in je s glasnim tleskom treščil na tla. »Prekleto.« Stol se ni zlomil kot je upal, še več v tistem so se vrata sunkovito odprla, skozi njih so že korakali njegovi trije stari prijatelji in znana postava, ki je ni videl že kar nekaj časa. Skoraj komično je dvignil glavo s tal in ji namenil polomljen nasmešek, kolikor mu je njegov uničen obraz dopuščal. »Saoirse. Me veseli da si se tudi ti lahko pridružia zabavi.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Feb 16, 2013 2:37 pm

govorice, ki so že kar nekaj časa krožile po mestu, so ujele njeno pozornost. a ne dovolj, da bi bila dejansko pripravljena ukrepati – vsekakor je bil njen načrt bolj preprost. zakaj bi verjela nečemu, kar po vsej verjetnosti sploh ni bilo res? in zakaj bi verjela nečemu, čemer sploh ni hotela verjeti? trmasto je ignorirala vse skupaj, dokler ni v njeno pisarno navsezadnje le prišel eden izmed ljudi, ki jim je zaupala, in ji potrdil vse skupaj. počutila se je… kako bi pravzaprav sploh opisal njeno počutje? srce ji je za trenutek obstalo, potem pa je s hladnim glasom naročila tisto, kar je pač morala. to so od nje tudi pričakovali in morda je občutila rahlo – ampak zares rahlo – zadoščenje ob ukazu, ki ji je po drugi strani lomil srce. ampak morala se je zbrati.
ko je njen telefon zazvonil, se je javila in nato svojemu vozniku pomignila z dlanjo, da je odpeljal do zapuščene stavbe, ki so jo občasno uporabljali. mafija. kako zabavna beseda, ki je ljudi navdala s takim strahom in ki je odpirala vrata, čeprav ljudje še vedno niso vedeli, kaj se je s to mogočno organizacijo zgodilo po smrti njenega očeta. ob tej temi se je saoirse ponavadi samo nasmehnila, ne da bi se obremenjevala z odgovori, ki tako ali tako niso bili preveč smiselni. odgnala je te misli iz svoje glave, izstopila iz avta in si oblekla svojo usnjeno jakno čez tigrast top, ker so bile noči nasproti vsem pričakovanjem skoraj mrzle. spregovorila je nekaj besed s svojim najbrž najbolj zvestim članov družine, kot je ljubkovalno klicala svoje uslužbence, nato pa se obkrožena z njimi odpravila v notranjost stavbe.
na obrazu je ohranila povsem miren izraz, čeprav je za to masko od njenih čustev kar vrelo. sploh ni vedela, kako se bo normalno soočila z njim, ko pa se je zgodilo toliko vsega, česar ni znala definirati. potem pa ga je zagledala, kako je privezan na stolu ležal na tleh, kar je bila najbrž posledica njegovega poskusa, da bi se osvobodil. njegov obraz je bil pretepen, a kljub temu je zmogel nasmešek, ki ga je občutila kot bodico v srce. »oh, upam, da ti je všeč zabava za dobrodošlico, ki sem ti jo pripravila,« je bil njen glas povsem normalen, a s trohico hladu, ki ga je bilo nemogoče spregledati. ustavila se je ob njem, počepnila in rahlo nagnila svojo glavo, da je lahko z očmi zavrtala v njegove. »prosim, daniel, razloži mi, kako naj bi tole po tvojem delovalo?« je spregovorila in njene ustnice so se razširile v posmehljiv nasmešek. »mislim, saj si daniel, kajne? ali pa je bilo tudi ime, tako kot vse ostalo, laž?« je skoraj vrgla v njegov obraz, potem pa vstala in pomignila nekomu, naj ga dvignejo s stolom vred in mu nato obrnila hrbet. morda je bilo to težje, kot je pričakovala, da bo.

tagged: daniel. | notes this is quite fun! :3

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Feb 16, 2013 3:24 pm

i know, it's oh so much fun. she should beat the crap out of him or something, wipe that pretty smirk off his face (:

Želel si je da ne bi bil tako vesel ko jo je zagledal. Pravzaprav je bila videti enako kot ko sta se zadnjič videla, medtem ko je zase dvomil da bi ga prepoznala če ne bi vedela da je on s svojim zatečenim obrazom, prav tako pa je imel kratke lase. »Čudovito je, če bi vedel bi se že zdavnaj vrnil.« Je zamrmral in skušal nekako zbrati moči, da je normalno zrl v njene oči ko pa se je skozi celotno njegovo telo prevevala nemogoča bolečina, ki si jo je zadal sam ob padcu. »Delovalo? Kaj pa vem draga, nekako sem upal da bi bilo vse skupaj manj... uradno.« Je sarkastično izjavi in se z očmi sprehodil do moških ki so stali za njo. »Vsekakor sem upal da bova vsaj sama. Kaj je, se bojiš da me sama ne boš zmogla?« Je še dodal in rahlo trznil od bolečine ko so ga mišičnjaki postavili pokonci. Brez besed so se umaknili nekam nazaj v temo tako da sta spet ostala samo onadva. Sanjalo se mu ni kdaj je ostal brez majice in ko se je ozrl navzdol je jasno videl nekaj modric ki so mu že nastajale, poleg tega pa tudi nekaj krvi za katero ni bil prepričan s katerega dela telesa se je pojavila. »Seveda mi je ime Daniel,« je rekel skorajda porogljivo in potem zavzdihnil. »Vse kar veš o meni je resnica Saoirse, razen tiste majhne izjeme za katero zdaj sklepam da tudi veš.« Nekaj trenutkov je premetaval različne besede po glavi dokler ni naveličano zavzdihnil. »Me ne bi prosim odvezala, da se lahko pogovoriva kot dve odrasli osebi? Vem da imaš veliko vprašanj, in glede na vse mislim, da si zaslužim vsaj možnost da ti pojasnim.« Je dokončal cel stavek preden je olajšano izdihnil zaradi bolečine in se skušal vsaj malce naravnati. Vedel je, da se bo soočenje med njima vsekakor slej ko prej moralo zgoditi še posebej ker je prišel nazaj delno z namenom da jo spet vidi. In zdaj sta bila tu – no vsekakor si tega ni predstavljal tako, da bo on privezan na stol. Na ustnicah mu je zaigral nasmešek preden je povesil glavo in rahlo privzdignil oči k njenim. »Ali bi me prej rada prebrcala? Daj si duška dragica, mislim, da sem si to zaslužil.« Je zamrmral in držal njen pogled, v pričakovanju na njen naslednji korak. Tega ni mogel reči za mnogo žensk, a Saoirse O'Brien ga je nedvomno očarala, že ko sta se prvič spoznala. Res da nista bila nekaj starejša zdaj, a v primerjavi sta se mu zdela takat kot otroka, ki o življenju nista vedela ničesar. In zdaj sta se spet znašla tu, prvič na isti strani – le da tega še nista vedela.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Feb 16, 2013 6:19 pm

»če bi vedel kaj?« se je v trenutku odzvala na njegove besede z nekoliko večjo mero vihravosti, kot bi si smela dovoliti. to je ugotovila in potisnila pramen svetlih las za svoje uho, da bi se umirila, nato pa pogled uprla vanj. »ne bi se imel kam vrniti,« je bil njen glas miren, ko je nadaljevala in ob tem pogleda niti za trenutek ni umaknila iz njegovega obraza. »tu ni ničesar več zate,« ga je opomnila z besedami, za katere je trdno verjela, da so bile v tistem trenutku ena in edina resnica. prekleto, verjela je, da je bil mrtev. verjela je, da je izgubil življenje medtem ko je skušal zaščiti tisto, v kar je verjel; tisto, za kar je živel, a na koncu se je izkazalo, da je bilo vse, v kar je verjela, laž. v njej je znal prebuditi irsko kri, zaradi česar je v hipu bila jezna, če ne še celo več kot to; besna, ker si jo je sploh drznil tako poklicati in še preden bi dobro pomislila, ga je udarila. močno. »nekoč si mi povedal, da ne smem tepsti kot punca,« je rekla in skomignila z rameni. »baje se je to popravilo,« je bila dejansko skoraj zadovoljna, ko mu je za nekaj trenutkov izbrisala tisti prepričani izraz iz obraza in je vedela, da ga je udarila v točko, kjer je že bil večkrat udarjen in da je bil ravno to tisti ključni element resnične bolečine. več udarcev po večji površini telesa je bilo lahko prenesti, a kljuvajočo bolečino v eni sami točki je bilo pravi pekel prenašati. skomignila je z rameni ob njegovih besedah. »pa saj smo sami domači, kajne?« je rekla ob njegovi pripombi o uradnosti, kar je pri vseh, razen pri njej in danielu, sprožilo nekaj smeha. morda so jo ravno zaradi tega imeli tako radi – imela je očetov smisel za posel in svoj smisel za humor, ki je znal polepšati dneve, kot ji je nekoč nekdo rekel.
presenečeno je zamežikala proti njemu v očitnem pretiravanju, medtem ko je potisnila svetle lase za uho in privzdignila obrvi. »oprosti, ampak majhna izjema?« spet je začutila jezo in tokrat je bil njen glas daleč od mirnega. »ven,« je rekla, skoraj iztisnila skozi zobe, kar so njeni podrejeni tudi hitro upoštevali in kmalu sta bila sama. nekaj trenutkov je ostala tiho, potem pa se je približala njegovemu stolu in se sklonila. »verjela sem. zaupala sem ti. moj oče ti je zaupal,« se je njen glas za nekaj trenutkov zlomil, ker navsezadnje še vedno ni povsem prebolela očetove smrti, čeprav je to vedno skrbno prikrila. »in ti si ves čas lagal. vsako – minuto – posebej,« ga je obtožila ter z dlanjo zajela njegove lase in mu potegnila glavo nazaj, da je bil njegov vrat izpostavljen. »izdajalec,« je zamrmrala in iz žepa potegnila svoj nož, ki ga ji je ob petem rojstnem dnevu poklonil oče in ki ga je imela vedno s sabo. ostri rob je naslonila na njegov vrat in opazovala kapljice krvi, ki so zdrsnile od mesta stika navzdol. bila ga je pripravljena ubiti in v trenutku, ko je umaknila nož in izpustila njegove lase, je v njegovih očeh lahko videla, da je to vedel tudi on. lahko bi mu vzela življenje tako preprosto, kot je on izginil iz njenega. »in potem si odšel,« je zamrmrala, skoraj odsotno, ko je v mislih še enkrat podoživela vse skupaj. »prosim, kaj za vraga bi sploh še rad pojasnil?«

tagged: daniel. | notes fun fun fun!

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Feb 17, 2013 9:30 am

ikr!? i need a nickname for her, he can't just call her saoirse.

»Če bi vedel, da bom tako toplo sprejet,« se je tiho popravil in nekajkrat zavrtel glavo, in tiho zastokal od bolečine ko se je njena pest pobližje spoznala z njegovo glavo ki mu je ponovno omahnila nazaj. Uradno ni bilo več dela telesa ki ga ne bi bolel in njegovo desno oko mu je razbijalo, prav tako pa je bilo verjetno v velikosti jabolka. »Vidim, da sem te dobro naučil.« Je zamrmral na njeno opazko in ni si mogel pomagati da ga spomin nebi odpeljal na njune skupne trenutke ki sta si jih delila, na tega, ki ga je omenila pa še prav posebej. Bil je bedak, da je vse skupaj zavrgel, a vedel je da takrat preprosto ni imel izbire. V trenutku jo je naročila naj odidejo iz sobe je vedel, da se mu ne piše dobro. Teoretično bi se skupaj lahko šlo v dve smeri – ali ga bo odvezala ali pa ubila, v vsakem primeru je bil prepuščen njeni milosti. Vedel je, da se tudi odvezan ne bo boril nazaj, ne proti njej in ne na tak način. Z napol priprtimi očmi jo je opazoval kako se mu je približala, vsak delček nje nevaren in nepopustljiv. Njegovo telo je bledo protestiralo ko so se njeni prsti oklenili njegovih las in potegnili njegovo glavo nazaj, potem pa je začutil znano moč rezila na svojem vratu. Ni imel dvoma da se je zdaj njegovo življenje končalo, da se je moralo končati na tak način. Saoirse je potrebovala maščevanje, in on si je zaslužil umreti. Zaprl je oči, odločen da ne reče niti besede, ko ga je kar naenkrat izpustila in stopila korak nazaj. »Vem, da si mi zaupala prekleto, vem!« Je izbruhnil prvič v večeru, njegova potrpežljivost ki je že tako ali tako visela na tanki vrvici se je končno bližala koncu. »Kaj hočeš od mene, da ti še sam to povem? Ja, bil sem izdajalec, ja, policija me je poslala in vsak teden sem jim nazaj poročal vaš vsak korak. Tvoj vsak korak,« je malce tišje dodal in požrl slino, kar naenkrat nenavadno jezen nad vsem skupaj. Ni vedel ali je bilo to zato ker mu je vse skupaj tako dolgo ležalo na prsih in je bilo tako dobro, da je končno vse enkrat povedal. »Misliš da sem ponosen na to kar sem storil? Ampak takrat nisem imel izbire, to je bila moja dolžnost. Prisegel sem, da bom varoval to mesto in to sem počel.« Njegov prsni koš se je hitro dvigal in spuščal z jeznimi dihi in grenko je zmajal z glavo. »Ampak potem, sem spoznal vse vas. Tebe, tvojega očeta in...« Jezno je izdihnil in končno dvignil glavo, da se je srečal z njenimi očmi. Tudi v njegovih se je zdaj iskrila jeza, za katero je vedel da nima nobene pravice, a ni si mogel pomagati. »Zakaj za vraga misliš da sem izginil? Policija, moji nadrejeni so vedeli da sem jih izdal, da sem jih več mesecev že hranil z napačnimi informacijami, izvedeli so da sem zamenja strani, da je bila moja dolžnost do vas.« Je končal in se utrujeno naslonil nazaj na stol. »Dolgo časa sem živel v temi Saoirse, kjer sem se oziral na vsakem koraku. Gledal čez ramo kdaj boste vi, ali pa oni prišli za mano,« malomarno je skomignil z rameni in jo ponovno pogledal. »Ampak zdaj sem nazaj. In lahko me ubiješ, lahko me še naslednjih par ur pretepaš, ali pa mi verjameš ko ti rečem, da sem bil vedno na tvoji strani in da bom od zdaj naprej vedno na tvoji strani.« Počasi je izdihnil in si obliznil suhe ustnice, okrog katerih se mi je že začela strjevati njegova kri.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Feb 17, 2013 10:03 am

sploh ni opazila, kdaj ji je začela vloga mafijskega dona začela tako zelo pristajati kot v trenutku, ko ga je znova jezno udarila. pa saj sploh ni znala opisati mešanice čustev, ki so vrela v njej in ki so jo spravljala na rob. navsezadnje je bil pred njo človek, ki mu je zaupala; celo več, bil je človek, ki mu je zaupal celo njen oče in ki se je na koncu izkazal za največjega izdajalca in za nekoga, ki ga je saoirse morala sovražiti. a ni ga mogla; vsaj ne tako preprosto, stvari so bile namreč veliko bolj zapletene in tega se je boleče dobro zavedala. »kakšen sprejem si pa pričakoval?« je njen glas spet ostro zazvenel v prostoru, ko je pogled uprla vanj. njene oči so se zožile, ko je omenil možnost, da je imel on karkoli opraviti pri tem. učil jo je oče, vedno, bila je njegova hči in ponosen je bil nanjo, čeprav je morala priznati, da je imel morda nekaj pri tem tudi daniel. a še vedno, kako za vraga bi to lahko sploh priznala na glas? zdaj je bil njen sovražnik.
poslušala je, ko je govoril – z očmi je spremljala njegov obraz, ne da bi se izraz pri njenem pri tem kakorkoli spremenil. končno ji je povedal vse, končno ji je povedal tisto, na kar je tako dolgo čakala in kar je pravzaprav zahtevala od njega. resnico. navsezadnje ni bilo tako težko, kajne? a to ni bilo res, bilo je presneto težko in čutila je težek kamen na svojem srcu, ko je pogled končno le uprla v njegove oči. »ves ta čas si lagal,« so bile edine besede, ki jih je izrekla. dejansko ni zmogla zbrati dovolj moči, da bi rekla ali storila kaj drugega. skoraj slišala je svojega očeta, ki ji je pravil, da ga mora ubiti – da si izdajalci zaslužijo smrt in da je družina utrpela škodo tudi zaradi njega. da je nosil krivdo, ki jo je moral nekako poplačati. »resno?« se je zbrala ravno dovolj, da je spregovorila. »kako lahko tako preprosto izrečeš nekaj takšnega? družina je vrednota. družina je pomembna in druge priložnosti so tako zelo precenjene.« to je bilo nekaj, kar ji je v glavo vedno vbijal oče. »in ne drzni si omenjati mojega očeta,« je rekla jezno. bil je mrtev in bila je besna, ker je del krivde za to pripadel tudi njemu. v to je verjela, čeprav je bilo možno, da je sama pri sebi zgolj že zdavnaj zamešala krivdo z obžalovanjem in bolečino. »zdaj pa se pretvarjajva, da je bila situacija obratna,« je spregovorila, ko se je ozrla proti njemu. »predstavljaj si. dolgo delaš z nekom, ki mu zaupaš. sčasoma je že veliko več kot to; ni samo delo, temveč tudi nekaj, za kar si skoraj prepričan, da je resnično. gradiš na nečem, nekomu dejansko zaupaš. stvari izgledajo dobro, dokler nekega dne ne gre vse narobe. v procesu umre oseba, ki ti je pomenila največ na svetu. ubijejo več ljudi, ki jih šteješ za svojo družino. in oseba, na katero si do takrat zares močno navezan, izgine. vse skupaj si razlagaš tako, kot si najbolje znaš. tudi ta oseba je izgubila življenje v spopadu, bila je mrtva kot vsi ostali in ti – ostal si sam. skupaj z dediščino, ki jo moraš prevzeti, in z ljudmi, ki računajo nate in na to, da boš močan. stvari se sestavljajo nazaj in potem izveš, da oseba, ki si jo dejansko in resnično imel rad, ni mrtva. da je bila izdajalec in da je bila ves čas na drugi strani. in potem je praznina. velika, temna praznina,« se je njen glas, ki je bil pred tem hladen in močan, nenadoma zlomil. zamežikala je, da bi iz oči spravila solze, zaradi katerih se je nenadoma počutila tako nemočno, da bi najraje – kaj, pravzaprav? saj ni vedela. »kako ti naj verjamem?« je mehko šepnila, ko se je njen pogled srečal z njegovim. »kako ti naj po vsem tem sploh še verjamem?« stopila je bližje in s svojim nožem prerezala vrvi, potem pa odkorakala stran od njega, se naslonila na hladno steno in se skušala zbrati. navsezadnje je morala ostati močna.

tagged: daniel. | notes: um, rosie? bi lah šlo iz njenega imena, nekako. sicer pa nimam kakšnih pametnih idej glede tega, make smth up. :3

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pon Feb 18, 2013 8:13 pm

rosie is perfection smitten

»Vem…« Je še enkrat tiho ponovil ko so se njene besede sesedle nanj kot da bi tehtale celo tono. Krivda, ki ga je lovila zadnjih nekaj let ni bila nič v primerjavi s tem kako se je počutil zdaj, ko je bila ona tu pred njim in mu vse povedala v obraz. Vedno se je zavedal velikosti svoje izdaje, a nikoli si ni predstavljal kako težko se bo soočil z njo. »Mislila si, da sem mrtev?« Je prvič presenečeno izjavil in nekajkrat pomežiknil v temo. Vedel je, da ga to nebi smelo veseliti, a v njenem glasu je za trenutek zaslišal bolečino, bolečino ki mu je dajala upanje. Seveda je bil to napačen kraj in trenutek da to omeni, a skušal je z ustnic izbrisati blag nasmešek ki se je tja narisal. Mislila je da je mrtev. Še enkrat je globoko zavzdihnil in zaprl oči. »Vem da je bilo narobe na kakšen način sem vas spoznal. A ko sem vas enkrat spoznal… Dobro veš, da ni bilo vse laž. Če pa je že bilo sem s to lažjo živel več let Saoirse, dokler ni ta laž postala moje življenje. Dokler ni ta laž postala edino kar sem poznal.« Je dokončal in z bolečino strmel vanjo ko so se v njenih čudovitih očeh nabrale solze in potem skoraj zadržal dih ko se mu je ponovno približala in naslednjo sekundo je spet začutil proste roke. Racionalno je vedel, da bi moral biti vesel, ker se je v tistem trenutku tudi prvič zavedel da bo mogoče ta večer celo preživel, a ni bil. Počasi se je sklonil in si odvezal noge potem pa pomel svoja zapestja, in s prsti previdno pretipal svoj obraz in ostale dele telesa. Ni bilo večje škode – fantje so vedeli kje udariti da boli, a nekako so ga pustili razmeroma celega. Nekaj trenutkov jo je opazoval kako je slonela na steni in prisegel bi, da je lahko skoraj videl zidove ki jih je gradila okrog sebe da je spet postala tista zadržana svetlolaska, ki je vkorakala v sobo nekaj časa nazaj. Še enkrat je globoko vzdihnil in se ji počasi in previdno približal. »Nič ne more spremeniti preteklosti, verjemi da sem poskusil že vse. In dal bi vse kar imam, kar ni veliko,« je dodal v napol smehu, »da bi lahko šel nazaj in popravil kaj sem naredil. Ampak ne morem. Lahko pa ti dokažem da bo v prihodnosti drugače.« Z dlanmi se je rahlo dotaknil njenih ramen in jo napol obrnil proti sebi. »Če si izvedela da sem nazaj, potem verjetno že veš da bom nekaj časa z Bloodsi, vsaj dokler ti ne dokažem moje zvestobe.« Z palci se je sprehodil po nekaj centimetrih njene odkrite kože in stisnil ustnice. »Vem, da to ne spremeni veliko, ampak začetek je…« Glas se mu je izgubil nekaj v temo in nekaj trenutkov je okleval preden je nadaljeval in rahlo stisnil njena ramena in jo obrnil proti sebi. »Obljubim da sem nazaj, in obljubim da ti ne bom nikoli več lagal… Rosie…« Je tiho izrekel ime, ki ga je včasih vedno uporabljal, vsakič ko se je pošalil da je njeno ime preveč zakomplicirano da bi ga uporabljal, ime za katerega je mislil da ga nikoli več ne bo mogel izreči.

Naslov sporočila: abandoned building Pon Feb 18, 2013 9:17 pm

nikakor ni marala dejstva, da je bila kar naenkrat tako ranljiva. pa saj tega morda ni najbolj očitno pokazala, a se je tako vsekakor počutila in to jo je spravljalo ob živce. presenečenje v njegovem glasu jo je za trenutek zmotilo dovolj, da je pogled uprla vanj in stisnila svoje ustnice v ravno črto, kot da bi s tem lahko karkoli spremenila. »da,« je dejala, morda nekoliko preveč trmasto, kot bi si v danem trenutku lahko privoščila. »kaj pa naj bi mislila? bilo je tisto veliko streljanje in nazadnje, ko sem te videla, si pred mojim očetom odhajal ven. in potem te ni bilo nikjer in prišla sem do sklepa, ki je bil edini smiseln,« se je ustavila, ko je ugotovila, da mu niti ni bila dolžna razlage. presneto, zakaj je bila kar naenkrat tako odprta? vsekakor si tega ne bi smela privoščiti, čeprav je bila po eni strani neznansko olajšana, ker je lahko vse skupaj končno dala iz sebe. sploh ga ni hotela pogledati, ker to ni bila ona, ne zares. njena prava, resnična osebnost je bila večino časa zavarovana z zidom, zdaj pa se je tako izpostavljala in zakaj? ker se je ponovno pojavil on, ker je zaupala izdajalcu in ker mu je zdaj pojasnjevala svoja čustva? posmehnila se je ob njegovih besedah. »ne pomagaš,« ga je mehko opozorila in se kislo nasmehnila, a še vedno mu je obračala obraz in zaradi tega je lahko upravičeno upala, da tega ni videl. ni bila rada ranljiva – to je bil povsem nov in neumen občutek, ki bi ga najraje izbrisala iz repetitorja svojih čustev. morala bi ga ubiti – morala bi naročiti njegov umor, mu sama vzeti življenje ali pa mu vsaj zlomiti cel kup kosti, ampak tega ne bi zmogla. v vsakem drugem primeru se ne bi obotavljala – lekcije so bile pomembne če si vodil takšno organizacijo, kot jo je ona, ampak tokrat je bilo vse drugače. zato jo je oče vedno svaril pred čustvi. vedno so zameglila presojo in zaradi tega je bila jezna, ker se je počutila nemočno in to ji ni bilo všeč. kljub vsem pričakovanjem ga je razvezala in del nje je preprosto pričakoval, da bo odšel in da se bo pobral stran od tod. iz mesta, stran od nje in od vsega, kar je bilo v preteklosti, a on tega ni storil. približal se ji je in zaradi nekega razloga se je počutila skoraj ogroženo, da je nekoliko pritisnila svoje telo ob steno, skoraj prestrašena ob bližini nekoga, ki ga tam ni pričakovala. potem se je že v naslednjem trenutku zdrznila, ko je začutila njegov dotik in zaščitniško se je objela z dlanmi, nenadoma prav nič podobna donu mafije, temveč zgolj prestrašeni svetlolaski, kar je bila. ga je pa poslušala in mu naposled dovolila, da jo je obrnil k sebi in s težavo se je pripravila do tega, da je uprla pogled vanj. začutila je val mravljincev, ko je uporabil njen vzdevek in to je bila tista zadnja stvar, ki je po njenem licu pognala solzo, da se je jezno ugriznila v ustnico. »daniel, ne moreš mi storiti tega,« je spregovorila, čeprav tudi tega ni storila z lahkoto. »zaupala sem ti. prekleto, zaupala sem ti bolj kot komerkoli drugemu in potem se je vse zrušilo. kako naj ti znova zaupam?« ga je vprašala in iz njenega glasu je bilo tokrat prvič razvidno, kako zelo jo je vse skupaj pravzaprav bolelo. »kako naj vem, da ne boš spet nepričakovano izginil? kako naj…« se je njen glas zlomil in ko je ovila roki okrog svojega telesa, je opazila, da skoraj drhti. tega si ni smela privoščiti, presneto, vse v njej je kričalo, ko je uprla pogled vanj in se počutila vse kaj drugega kot močno, ampak to je bila njegova krivda. pognal jo je skozi toliko vsega in sploh ni vedela, če se je tega zavedal – in to je bilo najhuje.

tagged: daniel.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Pet Mar 08, 2013 10:37 pm

tag; the mission, marc (:

Pri policiji je bil že vsaj par let, pa poprej še v vojski, in lahko bi rekel, da je imel prekleto dovolj izkušenj, da si je zaslužil malo akcije. V Ameriki je bilo življenje sicer kar precej drugačno kot v rodni Angliji, kjer policisti ponekod niti orožja niso nosili, tukaj pa se je sprva vse zdelo tako hektično in tuje. Po štirih letih življenja in dela v Ameriki je bil praktično druga oseba. Prišel je do samozavesti, ki mu je je manjkalo, ko je še živel s starši, ko si dobesedno ni upal priznati, da so mu všeč moški, zavedal se je, da bo tu lažje našel družbo, ki ga bo sprejela takšnega kot je, čeprav še vedno tu in tam naleti na primerke, ki so, ne toliko proti njegovi homoseksualnosti, kot preprosto tako zelo presenečeni, da se v njegovi prisotnosti ne znajo več primerno obnašati. Takšen je bil tudi Marc, njegov partner, s katerim sta se v tem 'dolgem' štiriletnem obdobju skupnega dela tako dobro ujela, da se je Jimmyju zdelo pošteno, da mu svojo usmerjenost pojasni, nazadnje pa se je vse končalo precej klavrno. Saj ne, da bi temnolasec neprimerno odreagiral, toda zdelo se je, kot da se mu je s tistim dnem začel kar malo izogibati in prekleto dobro ga je razumel. V srednji šoli se je sam namreč soočal s podobnim primerom, le da bi se mnogo mladih fantov ob takšni priložnosti kar slinilo, on pa se je seksi blondinki na široko ognil. Stvari so šle tako daleč, da je v zadnjem letniku sredi hodnika izgubil glavo in na ves glas zakričal, da je gej, in to je bila verjetno ena izmed večjih napak, ki so ga dejansko pripeljale preko oceana.

Danes ga je torej čakala precej pomembna naloga, ki jo bo moral opraviti z Marcom in čeprav sta do sedaj delovala kot tisti pravi dinamičen duo, ga je sama izvedba že precej skrbela. Dobro uro pred mrakom se je znašel za skladiščem, kjer naj bi prišlo do izmenjave droge, ki jo morata prekiniti in na postajo pripeljati vse udeležene, in nedolgo za tem se mu je pridružil še on. Človek, kateremu je bilo sedaj dobro jasno kam je ciljal s komentarji na njegov stil ali trebušne mišice. »Danes pa nočna, ha,« mu je pokimal v pozdrav, ko se je tudi on skril za ograjo in se naveličano naslonil na zid. Očitno je imel – ravno tako kot Jimmy – občutek, da se bosta, preden se akcija dejansko začne – kar še malo načakala. »Greva še enkrat čez plan dela, za vsak primer? Res nočem zajebati, ker vprašanje kdaj se nam bo znova ponudila tako dobra priložnost za racijo. Teli že dobro leto preprodajajo mladini in kar prekleto sranje je, ko se starši predoziranih derejo nate, da naj že enkrat ujameš te bastarde,« je naložil in še enkrat preletel naslov lokacije, ki mu jo je sporočila šefica, Marcu pa pokazal skico preprodajalčevega obraza, za katero je poskrbel njihov risar po opisu ene izmed najstnic, ki so jo sredi otroškega parka zasačili z drogo. »Prasec je izmuzljiv kot črv, mislim, da bo kar izziv.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Mar 09, 2013 1:16 am

abandoned building Tumblr_inline_mft5pb2Vey1rsj88k

@ mission jimmy
nad mesto se je počasi začel spuščati mrak, na nebu brez oblaka pa se je videl čudovit sončni zahod. na ulice je začela prihajati mladina, nestrpna in pripravljena na zabavo, v parku je neka rjavolaska lovila svojega psa, v majhni kavarnici se je ravnokar zaročil mlad par… a marc ni opazil niti ene od teh malenkosti, mimo katerih je hodil. preveč je bil zatopljen v majhen kamenček, katerega je brcal pred seboj že odkar je stopil iz stanovanja. hodil je proti stari zapuščeni stavbi na robu centra, kjer naj bi se danes odvila neka preprodaja, katero naj bi zaustavil. med hojo je postajal vse bolj in bolj nervozen, hkrati pa ga je navdajal adrenalin. že kar nekaj časa ga niso poslali na nobeno nalogo, pogrešal je ta val občutkov, ki ga je vsakič oblil – strah in vznemirjenje.

ko je končno prispel do stare zgradbe se je nemudoma odpravil do ograje, kjer sta bila zmenjena z jimmyem, njegovim partnerjem. on mu je predstavljal še največjo skrb tisti večer, ni se bal streljanja in nasilja, bal se je… še sam verjetno ne ve česa. vse odkar mu je partner priznal, da je gej, se marc ne zna več obnašati okoli njega. iskreni prijateljski odnosi so začeli postajati vse bolj nerodni, izginila je vsa sproščenost. vzrok za to ni tičal v njegovi spolni usmerjenost, marc je le-to močno spoštoval, sploh pa njegov pogum, problem je nastal, ker se marc ni znal več obnašati, ko je bil sam z njim. bal se je, da bi si lahko jimmy narobe razlagal kakšne signale, bal se je, da bi lahko nevede v partnerju vzbudil kakšna pregloboka čustva. homoseksualnosti pač ni poznal dovolj dobro, da bi vedel kako delujejo možgani geja, ni poznal njihovih navad. resnično se je trudil, da bi ostalo odnosi normalni, saj mu prijateljstvo z jimmyem pomeni ogromno, vendar pa zaenkrat še ni našel načina, da se znebi svojih zavor.

»ja, upam, da si spil dovolj kave,« se je zarežal v pozdrav, ko je zagledal svojega partnerja. naslonil se je na steno poleg njega – z določeno razdaljo, seveda – in potegnil iz žepa škatlico cigaret. sonce se še ni vdalo in je še vedno sijalo nizko ne nebu, kar je pomenilo, da se preprodaja še ne bo začela kmalu. »boš?« je pomolil škatlico cigaret še pod nos jimmyu. naredil je nekaj dimov, ki so ga sprostili pred današnjo nalogo. šele nato je bil pripravljen na začetek dela. »vedno tako organiziran,« je smeje zavzdihnil, ko je opazil kup listov. lahko je bil hudičevo hvaležen, da so mu za partnerja dodelili ravno njega, saj bi marc brez jimmya že zdavnaj letel iz službe zaradi neorganiziranosti. »torej ja, dopoldne sem preveril vhode v stavbo in našel samo enega, kar nama močno olajša situacijo. postaviti se bova morala nekam, kjer bova imela popoln razgled nad vhodom.« v glasu je bilo opazno navdušenje, da je končno spet v akciji. »a so kaj omenili koliko strank naj bi prišlo? no ja, verjetno jih bova morala v vsakem primeru prijeti takrat, ko ne bodo skupaj. sama bova težko naenkrat obvladala večjo skupino ljudi.« hotel je prijeti list s preprodajalčevim obrazom, vendar pa se je namesto lista dotaknil jimmyeve roke. »oprosti,« je odskočil in se mu začel opravičevati popolnoma brez razloga, obnašal se je kot, da bi se ravnokar dotaknil kakšnih nižjih predelov. zavedal se je, da je reagiral preveč burno, vendar je zadnje čas pač bil tak poleg svojega partnerja… pomirjen mu je stopil korak bližje, tako da je videl preprodajalčev portret. »wow, za spremembo ne loviva kakšnega debelega mehičana,« se je zasmejal, ko je ugotovil, da je njuna tarča danes popolnoma povprečen belec. ni si mogel pomagati, da se ne bi vprašal, kaj si o njem misli jimmy. »ah daj no, dobila ga bova. pozitivne misli, lepo prosim.« se je spodbudno nasmehnil in odvrgel pogorelo cigareto na cesto. »kako bova prekinila prodajo in aretirala vse kretene?« je vprašal, medtem ko je že vedno listal po papirjih. presenečen je ugotovil, da naj bi bile vse stranke, katere naj bi danes aretirala mladoletne. nejeverno je zmajal z glavo, razočaran, da so se otroci tako zgodaj uničili, hkrati pa je bil jezen, saj na koncu še vseeno ne bodo odgovarjali za svoja dejanja – najebali bodo starši.

mirno planiranje in klepetanje so prekinili koraki, ki so se slišali iz daljave. zgradbi se je približeval nek moški in marc je šele v soju ulične svetilke prepoznal podobo z lista, katerega mu je pokazal jimmy. vstopil je v stavbo, čez glavni vhod, tako kot je napovedal. kmalu za tem, so se v daljavi že slišali novi koraki – tokrat jih je bilo več. tiho je zašepetal: »začelo se je. vso srečo.«

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Mar 09, 2013 12:22 pm

tag; the mission, marc (:

»Ah, ne rabim kave, če sklepam po tem, da se gre za mladoletnike, se bo začelo kar hitro, upajva le, da se glavni akter spet ne izmuzne, ker s celim vrtcem se res ne nameravam vračati na postajo,« se je zarežal, potem pa kolegu stopil nekoliko bližje. »No, pa bom. Saj imava še kar nekaj časa, dvomim, da se bodo prikazali sredi belega dneva.« Cigareto je položil med ustnici, jo zadovoljno prižgal in dim potegnil globoko vase. Točno to je potreboval že cel dan, pa se zaradi kopice dela kar ni in ni mogel ustaviti. Jutro je preživel na postaji, strmel v ekran in pisal poročila, potem sta z Madeline še enkrat preletela kartoteko njune današnje tarče, bolj malo časa pa je ostalo za tisti hiter skok domov, ko se je še na hitro stuširal in psihično pripravil na nalogo, ki ga je čakala. Bil je prekleto dobro organiziran in lagal bi, če bi rekel, da tu in tam v službo pride popolnoma nepripravljen. Dela s srcem in to se pozna. Dvomil je, da bo danes – če se naloga seveda razplete po načrtih – mladino odvrgel na postaji, potem pa odhitel domov, nasprotno, verjetno bo tam vse do prihoda staršev, čeprav je predvideno, da bosta zaslišanje prepustila povsem drugi ekipi. »Ja, težko se bodo poskrili, če počakava toliko, da se vsi natrpajo v notranjost in jih potem nagrabiva na kup, mladina se bo tako ali tako poscala od strahu, bi pa bila katastrofa, če bi naš prijatelj s sabo pripeljal še koga.« Saj ne, da ga je bilo stran, le izredno rad je bil nadzor nad situacijo, in ni si predstavljal kako bi se počutil, če bi ga šefica vrgla v situacijo o kateri ne bi imel najmanjšega pojma. V tem primeru je torej dober teden prebiral preprodajalčev profil in ga poskušal še dodatno analizirati ter predvideti njegovo reakcijo, toda v primeru, da poleg preprodaje drogo tudi zlorablja, bi znal biti njun položaj precej riskanten. Parkrat v vseh teh letih pri policiji, se je bil primoran soočiti z odvisniti in prisegel bi lahko, da je takšno delo še bolj stresno in nevarno.

Ko se je Marcova roka dotaknila njegove in se mu je partner pričel nerodno opravičevati, se je zavedal, da tisti sproščen pogovor, s katerim sta pričela, ni bil dokaz, da je med njima vse v najlepšem redu. Daleč od tega, Marc se očitno v njegovi družbi ni počutil več najbolje, toda na njegovem obrazu je razbral, da mu je za burno reakcijo kar malo žal. »Saj te ne bom požrl,« se je pošalil, čeprav to ni bilo čisto res. Temnolasec je bil eden izmed tistih moških, na katere bi z veseljem položil svoje roke, ampak glede na to, da sta bila partnerja, se je tega poskušal na široko ogniti. »Ampak ja, prav imaš. Verjetno je precej agilen in predlagam, da najprej onemogočiva prav njega, potem pa še mulce. No, načeloma je vseeno če kakšen izmed njih tudi pobegne, sem prepričana, da ga bodo ostali kar na hitro zašpecali.« Takšna je bila pač navada, ko so sodelovali z najstniki, vsi so mislili, da se tudi pri teh rečeh da pogoditi, vsi pričakujejo, da jih bodo vrgli v zapor, pa temu ni tako. Takšni 'otroci' navadno končajo v poboljševalnicah, njihovi starši pa za zapahi ali pa celo življenje odplačujejo globo, ki jim jo zada država. »Predlagam, da počakava vsaj par minut, toliko, da jih mogoče lahko zasačiva med predajo, saj veš kako pretkani so ti ljudje. Da se ne bi slučajno pretvarjali, da se samo družijo. No, kakorkoli že, preprodajalca zgrabi tisti, ki je bližje, težko rečem, z njim osebno še nismo imeli prav veliko opravka in prekleta katastrofa bi bila, če bi bil dobro natreniran,« je zložil skico in jo zatlačil v žep, izza pasu potegnil pištolo, jo nabil in zataknil nazaj, potem pa nadaljeval, »upam, da je ne bom potreboval.«

Nekaj časa sta še naslonjena na opečnato stavbo klepetala in premlevala vse možne situacije, potem pa sta nekje v ozadju zvoka avtomobilskih gum zaslišala korake in, ko mu je kolega pokimal, da gre za osebo, na katero sta čakala slabo uro, je vedel da gre zares. »Vsaj pet jih je,« je še zašepetal, potem pa že sledil starejšemu kolegu in mu kril hrbet. Po tem najverjetneje ni bilo neke večje potrebe, toda ničesar nista smela tvegati. Če bi se Marcu karkoli zgodilo, bi to pomenilo, da bi se sam moral soočiti s peterico in verjetno bi bil on tisti, ki bi potegnil kratko. Oba sta se ustavila pred zaprtimi ampak precej zmajanimi in strohnelimi vrati, ki so vodila v prostore, kjer se je verjetno že začela izmenjava. »Naprej grem,« je pokimal temnolascu, potem pa močno brcnil v vrata, ki so se vdala pod pritiskom in skorajda sesedla v prah, pogovor, ki je prej tekel kot za stavo je potihnil, dve, po njegovih ocenah, šestnajstletnici sta se stisnili v kot, preostala trojica pa je za trenutek v tišini postala. »Na kolena, vsi,« je zakričal na vso moč in večina je ubogala navodila. Le bradat moški – njuna najpomembnejša tarča – se ni kar tako vdal in z levico pograbil lesen kol, ki je ležal na tleh.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Sob Mar 09, 2013 6:37 pm

@ mission jimmy
medtem ko je jimmy opisoval načrt za aretacijo, je marc vmes le nekajkrat pokimal in občasno pritrdil kakšni njegovi trditvi. všeč mu je bilo njuno sodelovanje, kako sta dopolnjevala načrte drug drugega in kako sta funkcionirala tako dobro tudi v tišini. njun odnos bi bil popoln, če se le ne bi v njem zasadil dvom – v glavi se mu je ves čas vrtela bizarna zgodba, da bi lahko njegov partner zajebal celo nalogo, ker bi se zagledal v kakšnega zločinca. zavedal se je kako neumne so njegove misli, resnici na ljubo je bil precej slabši policist kot njegov partner, njegova preteklost ni bila pretirano svetleča, tako kot ne sedanjost – kljub policijski uniformi je vseeno rad pogledal za kakšno prestopnico, ki mu je povzročila hitrejše bitje srca. a dvom vseeno ni hotel izginiti, tih glas v glavi ga je opozarjal, da ga bo jimmy zajebal.

»ne skrbi, ga bova že obvladala, če se bo upiral,« je rekel s pomirjajočim glasom. zadnje kar je hotel, je bilo to, da bi njegovega partnerja zajela panika. »dva sva, on je sam, kot je videti. in če bo treba, bom pač streljal… svinja si to zasluži, če sem iskren,« z nasmeškom na obrazu je nabil pištolo. začelo ga je oblivati vznemirjenje, komaj je čakal, da se akcija začne in da ujame barabo. hotel je dokazati sam sebi, da je še vedno dober človek, ki se je v zadnjem času začel skrivati in spreminjati v tisto zaprto osebo iz najstniških let.

ob prihodu vseh pričakovanih tarč na kraj zločina ga je spreletel srh, napočil je trenutek, da se začne akcija. v glavi je hitro zmolil zdravomarijo, čeprav ni bil veren – vseeno si je hotel zagotoviti vso pomoč, ki jo lahko dobi. trdno je stisnil pištolo, čutil je kako so se mu začele potiti roke. pomignil je z glavo in dal jimmyu znak, da naj mu sledi. tiho in hitro je stekel do starih vrat. naslonil se je ob prašno steno in poslušal kaj se dogaja v notranjosti. slišalo se je vznemirjeno momljanje mladine, prevladoval pa je močan globok glas, ki jih je skušal preglasiti. že po prvih slišanih besedah se je slišalo, da preprodaja že poteka. »takoj za tabo sem,« se je spodbudno nasmehnil partnerju, že v naslednjem trenutku pa se je prebijal skozi oblak prahu, ki so ga povzročila podrta vrata. trdno je oprijel svojo pištolo in sledil jimmyu. »na tla!« je ponovil njegov ukaz, ki ga najstnici v kotu očitno nista dovolj hitro izvršili. ko sta končno padli objokani na kolena, je prvič uzrl tudi starejšega moškega, katerega je nemudoma prepoznal – bil je glavni preprodajalec, ki pa se očitno ni nameraval tako hitro vdati. še preden si ga je lahko natančno ogledal, je moški pograbil s tal kol in se nevarno približal njegovemu partnerju. »da ne bi poskusil,« se je zadrl in nameril pištolo vanj, vendar mu bradate postave vseeno ni uspelo ustaviti. »pizda, stoj!« se je ponovno zadrl, tudi tokrat neuspešno, moški je vseeno zamahnil proti jimmyu. v tistem trenutku je storil edino kar je lahko storil, pritisnil je na sprožilec. prostor je zapolnil močan krik, temna postava je padla na tla. marc je hitro stekel do jimmya, presrečen, ker krik ni bil njegov. »jimmy…« ustnice je ukrivil v bled nasmešek. »si v redu? pizda, kako sem se ustrašil.« prvič po dolgem času se ni brigal za njegovo spolno usmerjenost, partnerja je potegnil v svoj močan objem. šele nato je naredil korak do postave, ki je ležala na tleh. ob pogledu nanj, je ugotovil da mu je uspel mojstrski strel v bližino gležnja. ponosno se je zasmejal, hkrati pa se mu je odvalil kamen od srca – človeka hvala bogu ni ubil. prevalil ga je na hrbet in mu nataknil lisice, njegovo jamranje in preklinjanje zaradi bolečin v nogi ga ni zanimalo, želel si ga je le čimprej odpeljati na postajo. ozrl se je po prestrašenih obrazih otrok okoli njiju, katere je dogajanje očitno preveč pretreslo, da bi lahko zbežali. »tu descoteaux in andreson. racija uspešno končana, šest pridržanih, en poškodovan,« je ponosno spregovoril v policijski telefon.

Naslov sporočila: Re: abandoned building Ned Mar 10, 2013 12:56 pm

tag; the mission, marc (:

Pred očmi se mu je odvrtelo tisto, česar sploh ni pričakoval. Preprodajalec je, namesto, da bi se vdal in poslušno ubogal njuna navodila, pograbil kol in ga zavihtel proti njemu. Prisegel bi lahko, da se je že videl na tleh, ampak v tistem trenutku, ga je Marc dobesedno obvaroval pred gotovo poškodbo. Zaslišal je strel in globoko mu je zabobnelo v ušesih, čeprav je vedno in povsod uporabljal čepke, v zaprašenem prostoru je končno padel človek, ki so ga lovili tako dolgo. Ki se jim je prav vsakič zvito izmuznil, sedaj pa sta ga imela na dlani. Seveda ne po njegovi zaslugi … sam je v trenutku, ko bi lahko še pravočasno ukrepal zmrznil in z rokama zavaroval predel glave, Marc pa ustrelil. Obstal je na mestu in partnerju obrnil hrbet, razočaran, da ni naredil več, da se očitno nihče več ni mogel zanesti nanj. Kako je lahko v tako pomembnem, nevarnem trenutku zamrznil. Kaj bi storil, če bi se možakar lotil njegovega prijatelja? Bi tudi on odreagiral na tak način? Bi tudi on ustrelil v ne-fatalen predel telesa in ga tako zgolj onemogočil? Bi tudi on v zgolj par stotinkah naredil tako prekleto dobro odločitev? »Hvala ti, stari,« je tiho pridal, ko ga je temnolasec potegnil v objem in ga dvakrat lopnil po hrbtu. »Ne vem kaj bi storil, če te ne bi bilo, predvidevam, da bo zdaj obtožen še napada na policista.« Le mirno je opazoval, ko je Marc preveril možakarjeve vitalne funkcije ter ga nazadnje vkleni, ter mu nato celo pomagal pokonci. »Vi tamle,« je še vedno rahlo pretresene zaklical štirim najstnikom, ki so radovedno stegovali vratove, da so se kar očitno zdrznili, »naj vam niti na pamet ne pade, da bi poskusili zbežati. Pridite z mano.« Poklical jih je k sebi in jih po dva in dva vklenil skupaj, čeprav je predvideval, da to niti ne bi bilo potrebno. Dekleti sta izgledali, kot da komaj čakata, da se vse skupaj zaključi, fanta pa sta rahlo našopirjena še vedno glasno komentirala Jimmyjevo domnevno strahopetnost. »Zavežita, starši vaju že čakajo na postaji in dvomim, da bodo presrečni, ko izvedo kaj jih čaka zaradi vaše neodgovornosti.«

Pred njim je Marc že sporočil končanje racije na policijsko postajo, kjer so se verjetno že pripravljali na zaslišanje. Lahko se je le zahvalil njegovi preudarnosti, da namesto o enem poškodovanem, ni govoril o dveh. Ko sta vse udeležene le stlačila na zadnje sedeže marice, obstreljenemu vsaj za silo povezala nogo in za njimi glasno zaloputnila vrata, se je – kljub razpletu, s katerim ni bil povsem zadovoljen, olajšano naslonil na vozilo. »Končno ga imamo … po tvoji zaslugi, Marc,« je kolega potrepljal po ramenu, čeprav bi ga dosti raje še enkrat objel, potem pa sedel za voznikov sedež in se odpravil proti postaji.

Naslov sporočila: abandoned building Ned Mar 10, 2013 10:58 pm

@ mission jimmy
bil je srečen, končno olajšan. po toliko tednih, mesecih nočnih mor in strahov si je končno dokazal, da je še vedno dober človek, ne glede na napako iz preteklosti. po dolgem času so ga temne misli končno zapustile, na ustnice se mu je narisal iskren nasmeh. ravnokar je rešil jimmya in nekaj mladostnikov, ki bodo najverjetneje končali v poboljševalnicah, stran od droge, svet se je zdel popoln. vprašanje je le, koliko časa bo dobra volja trajala.

bradatega moškega je postavil na noge, s tal pobral drogo, ki bo služila kot dokazno gradivo in ga odvlekel do policijskega avta, kjer mu je zasilno povil nogo – potrudil se je, da je čim bolj bolelo. »če te še kdaj dobim z drogo, bom ciljal više kot danes,« je zamrmral in močno zategnil povoj okoli noge. zavedal se je, da bo moški zunaj v nekaj tednih, maksimalno mesecih, zanj bo zagotovo poskrbela tolpa. »in to je za jimmya,« je odslovil preprodajalčevo stokanje. porinil ga je v notranjost temne marice in počakal partnerja, da je do avta privedel še prestrašene mladostnike. »v vaše dobro vas prosim, da ne poslušate tegale,« se je namrščil in zaničujoče pogledal obstreljenega moškega. »ne bodite tako neumni, da bi si novega dilerja iskali kar v policijskem avtomobilu.« zaprla sta vrata marice in se zadovoljno naslonila nanjo. marc se je zagledal v čudovito zvezdnato nebo, pogrešal ga je. v zadnjem času si ni nikoli vzel časa za majhne malenkosti, ki so ga spravile v dobro voljo, vedno je bil preobremenjen z družino. »nehaj, skupaj nama je uspelo,« se je nasmehnil jimmyu. resnično si ni lastil nikakršnih zaslug pri današnji akciji, njegov partner je bil tisti, ki je naredil načrt, on je bil tisti, ki je zavzeto preiskoval ozadje zločina… marc je le sprožil pištolo in naredil nekaj, kar bi storil vsakdo. »ti pa dovolim, da me pelješ na pijačo.« usedel se je na sovoznikov sedež in šele nekaj trenutkov po izgovorjenih besedah se je zavedal, kaj je rekel. sranje, spet se je postavil v tisto nerodno situacijo. »mislim, prijateljsko… da proslaviva… saj veš,« je zajecljal, še preden bi jimmy lahko karkoli rekel. preklinjal je sam sebe, ker se je stalno sramotil in uničeval prijateljstvo. kako je lahko tako neumen, zakaj ne premisli kaj reče? resnično se ne bi začudil, če bi kmalu izgubil partnerja zaradi svojega neprimernega obnašanja, hkrati pa je bil pozitivno presenečen kako dobro jimmy prenaša nastalo situacijo, saj mu ni niti enkrat zameril njegovih neumnih pripomb. na ustnicah se mu je narisal majhen nasmeh, počasi je spoznal kakšen bedak. ne bo si uničil noči zaradi svoje neumnosti, končno je spet ujel srečo in ne bo je kar tako izpustil iz svojih rok. »ah jebeš. torej… greva v gej bar?«