število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: apartment B1 Sre Feb 20, 2013 6:10 pm
this is for wesley pierce!
stala je pred stanovanjem b1 in nepremično zrla v vrata, da bi končno zbrala pogum in pozvonila. ni vedela kaj naj pričakuje, ko bo to enkrat storila, konec koncev ni imela pojma kje s temnolascem trenutno stojita, sploh pa ne po vsem, kar se je zgodilo. spomnila se je kako je bilo, ko je prvič ujel njeno pozornost, sedela je ob njem v tistem klubu, ki ga je sovražila iz dna srca, ko je nekako prestrašeno zrla vanj, da jo je prijel za dlan in rekel, da ne rabita početi ničesar, česar si ne bi želela. takrat jo je tako zelo presenetil, a ji je vlil tudi upanje, celo v tako nikakršni situaciji in obljubila si je, da tega nikoli ne bo pozabila. dolgovala mu je vsaj to. ko sta se videla naslednjič ni zares pričakovala, da se bo kaj zgodilo, a ni znala prav pojasniti občutkov, ki so jo prevzeli, ko je bila v njegovi družbi. ko jo je pogledal v oči, res se je počutila kot edino dekle na svetu, ne glede na to kako neumno klišejsko je stavek deloval, v tistem trenutku je imel smisel. vse je imelo smisel. želela se mu je samo zahvaliti, da je tistega večera gledal na njo kot na človeka in ne na navadno kurbo, nekaj manjvrednega, to pa se je prelevilo v poljub, zatem še več le teh in še preden se je prav zavedala kaj se dogaja, sta skupaj pristala v postelji. ni ji bilo žal, občutek je bil dober in zdelo se ji je prav. zjutraj mu je želela povedati, da se že dolgo ni ob nekom tako počutila, da bi si res želela še več časa preživeti v njegovi družbi in stvar celo ponoviti. bile so stvari, ki so ji bile tuje, a morda so jo ravno zaradi tega navdale s takšnim vznemirjenjem, ki ga že dolgo ni občutila. le da se je naslednjega jutra prebudila sama in o njem ni bilo niti sledu, da se je lahko počutila kot navadna, naivna trapa. imela je zgodovino v zaupanju napačnih ljudi, a si ni želela, da bi bilo tako tudi v njegovem primeru, zaradi česar je bila v tistem trenutku tudi tam. dala mu bo priložnost, morda je imelo vse skupaj čisto preprosto razlago, svoje obljube sama sebi se je namreč še vedno zelo dobro spominjala. zajela je sapo in pritisnila na zvonec, potem pa še nekoliko bolj odločno potrkala. »wes, jaz sem,« je tiho rekla, v upanju na kakršenkoli odziv. »in nikamor ne grem dokler mi ne odpreš teh vrat,« je potem še dodala, pri čemer je skušala zveneti odločno, kar je bil, vsaj po njenem mnenju, nekoliko klavrn poskus. je pa mislila popolno resno in če bi bilo treba, bi tam zunaj čakala tudi celo noč. potrebovala je odgovore.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Čet Feb 21, 2013 1:25 pm
tag, the awesome ariadna
ko se je tistega jutra vrnil v stanovanje, mu je srce razbijalo od groze. ni vedel, kako si je bil sposoben dovoliti kaj tako prekleto neumnega in v trenutku, ko je v roku držal kozarec viskija, je čutil močno potrebo po tem, da bi nekaj razbil. tako je sijajen kristalen kozarec postal kup črepinj ob steni dnevne sobe, on pa se je kot živčna razvalina pogreznil v kavč in skušal zbežati toku neželenih misli, ki so mu sledile kot sence v temi. bolj, kot je razmišljal, bolj so se njegove roke tresle in svojega stanja se je zavedel šele, ko mu je cigareta padla iz tresočih rok in naredila precejšnjo luknjo v njegovih novih kavbojkah. zastokal je, cigareto udušil v pepelniku, glavo vrgel nazaj in skušal pretehtati svoje opcije. in ko je vsakič skušal ujeti nit racionalne misli, se je vračal k temu, da je prekleto neumen in da si je nenehno obljubljal, da si tega ne bo dovolil: zaljubiti se, namreč.
saj ni vedel, kaj je bilo pravzaprav na njej, da je vedno znova padel v nekakšen trans v njeni družbi. njegove oči so dobile topel ton in njegove roke, ki so storile toliko hudega, so bile nenadoma nežne. to ni bil on, prekleto, ni bil ljubeč človek, ki bi ji lahko ponudil to, kar si je želela - bil je kriminalec, prekleto, bil je morilec, slab človek iz vseh zornih kotov, ki si jih je bil zmožen zamisliti. že približno deset let ni storil dobrega dejanja; ni bil njen princ na belem konju in tako zanjo, kot tudi zanj je bilo najbolje, da preprosto izgineta iz življenja drugega. edina racionalna rešitev.
no ja, to, ali pa, da ji v glavo pošlje metek, a sama misel na to je bila tako nerealna, tako izven dosega njegovih možnosti, da si je zaslužila samo zaničljiv smeh, ki je odmeval po prazni sobi. višek produktivnosti, ki jo je dosegel tisti dan, je bil hladen tuš, ki si ga je privoščil proti večeru, potem pa je znova sedel na kavč v dnevni sobi in skušal brati; misli so mu nenehno švigale, zato je bil na koncu vsake strani, ki jo je prebral, popolnoma zmeden in izgubljen. o bog, le kdaj so se reči tako zakomplicirale.
nato je zaslišal zvonec, ob katerem je kot rastlina obsedel. ne, ni se imel namena javljati, ker ni bil v stanju za trezen pogovor. potem se je zaslišalo trkanje, ki mu je sledil ženski glas. srce mu je poskočilo in zagrozilo, da mu bo raztrgalo prsi. v trenutku je bil na nogah, ni pa se bil sposoben premakniti. njene besede so se v njegovih možganih le počasi transformirale v smiselne enote in počasi, oprezno se je vendarle pomaknil proti vratom. tam je obstal, globoko zajel sapo in končno zavrtel ključavnico, prijel za kljuko in odprl vrata; samo delno, tako, da se je naslonil nanje in se iz oči v oči srečal s svojo pogubo. "kaj pa ti tukaj?" je skušal zaigrati umirjen nasmešek, čeprav mu ni šlo kdove kako dobro.
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pet Feb 22, 2013 2:50 pm
verjetno je minilo le nekaj sekund, a zdelo se ji je, da je stala tam celo večnost, preden je le zaslišala odpiranje vrat, kmalu za tem pa zagledala še njegov obraz. »me boš spustil naprej?« se je pozanimala in skušala iskati njegov pogled, da bi se njune oči srečale. tega res ni nameravala početi na hodniku, zato se je hitro spravila v notranjost stanovanja, kjer je nekako obstala. pogum, za katerega se ji je vsaj zdelo, da ga je imela, je v tistem trenutku, ko je dejansko stal pred njo, nekako splahnel, počutila se je kot majhna, prestrašena deklica, ki se skuša pretvarjati, da ve kaj počne. v resnici ni imela ravno veliko izkušenj s podobnimi situacijami in vsekakor ni hodila naokoli, s srcem na dlani. v tistem trenutku je vedela zakaj – počutil si se prekleto ranljivega in nemočnega, ko si to enkrat storil. »prosim… samo ne delaj se, da se ni nič zgodilo,« njene besede so bile tihe, skorajda proseče, ker jo je bilo tega verjetno najbolj strah. da bo stal tam, kakor da vse skupaj ni pomenilo nič. kako so se lahko stvari naenkrat tako zapletle, še včeraj se je vse zdelo tako preprosto, tako prav. je bilo možno, da ni občutil stvari, ki jih je čutila sama? lahko da je bila zanj le še ena izmed mnogih, igračka za eno noč, konec koncev ne bi bilo prvič, da bi se pošteno zmotila v zaupanju ljudi. »mislila sem da-,« je nekako odsekano končala sredi stavka. kaj? da sta imela nekaj posebnega? navaden, neumen kliše. da je tudi on nekaj čutil? naenkrat ji je zmanjkalo pravih besed. »prekleto, ne vem kaj sem mislila,« je potem le rekla in si podzavestno z roko šla skozi lase, kar je po navadi počela le, ko je bila zares živčna. »ampak ni mi žal za to, kar se je zgodilo, niti malo. želela sem si, da bi to vedel,« skomignila je z rameni, pri čemer ji je ušel rahel vzdih. obstajala je velika možnost, da je pravkar iz sebe delala bedaka, ko je takole stala pred njim in lahko bi rekli, da ji to ni bilo podobno, po navadi bi raje zbežala proč od take situacije, se pretvarjala, da se ni nikoli zgodila, a nekaj je bilo na njem. to nekaj ji je dajalo občutek, da je tega vreden. sploh se ni šlo toliko zanj, bilo je za to, kdo je bila ona v njegovi družbi. vedel je vse, zato se je počutila krhko, pa vendarle ni storil ničesar, da bi njeno zaupanje izdal, ničesar da bi se počutila slabo, prej nasprotno, v njegovi družbi se je počutila srečno, da je živa. in koliko je bilo ljudi, za katere bi lahko rekla to? »moram pa vedeti, kako je pri tebi. res sem mislila, da si tudi ti nekaj čutil, a če je vse to le v moji glavi… zdaj bi bil pravi trenutek, da mi to poveš.« bilo jo je strah, kar ji bo rekel, čisto zares strah njegovih besed, ki bi ji lahko v vsakem primeru svet naenkrat obrnile na glavo.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Sob Feb 23, 2013 1:36 pm
tag, the awesome ariadna
iz sebe je spustil pridušen zavzdih in se odmaknil, da je lahko mimo njega zdrsnila v notranjost stanovanja. vzel si je čas z zapiranjem vrat; le počasi jih je pritisnil ob steno in na pogled odsotno zavrtel ključavnico, s čimer je zaklenil stanovanje. ko se je zasukal, so iz airadne privrele prve besede, ki so že nakazovale, da so bili vsi njegovi strahovi upravičeni. oh, prekleto sranje, kaj mu je bilo tega treba! ni želel biti njen.. fant. lahko je bil ljubimec, a čustev si ni smel dovoliti nobeden od njiju, on ne, ker je vedel, da se te stvari nikoli ne končajo uspešno, ona pa, ker je vedel tudi, da ni dober človek. ni oseba, za katero si ga je ariadne razlagala, ker je bila nekajkrat priča njegovim dobrim dejanjem. vseskozi je ostajal taisti wesley, ki si ni zaslužil ne zaupanja, ne spoštovanja, ljubezen pa je bila zanj tako odročen in nerazumljiv pojem, da o njem ni smel niti razmišljati.
tako je torej molčal. ko se je zlomila sredi stavka, je samo nekoliko povzdignil obrvi, rekel pa zopet ni ničesar. ni želel spraševati, kaj je mislila, ker se mu je zdelo, da je vedel in iskreno si ni želel slišati teh besed na glas. ni se smel spustiti v to, ker je vedel, v kaj ga je srčna bolečina pahnila nazadnje. "okej.." je počasi prikimal, ko je nazadnje dejala, da ne ve niti, kaj je zares hotela. morda je to govorila, toda wesley je bil precej prepričan, da je v sebi čutila taisto željo, ki jo je čutil on. "tudi meni ne," je racionalno prikimal in se naslonil na steno za seboj, roke pa je prekrižal na prsih, pričakujoč nek višek, kamor je celotna situacija pravzaprav vodila.
ah, ne, prav zares mu ni bilo žal za to, da se je znova za nekaj trenutkov počutil kot človek, žal mu je bilo zgolj zato, ker si tega ni smel dovoliti. vedel je, kdo je in kakšen je in ni se hotel igrati igric z nekom, ki mu je dejansko prilezel pod kožo. eden od njiju bo končal strt in samo upal je lahko, da to ne bo ari, saj je vedel, da lahko sam ob svojih najhujših dneh postane vse več kot verbalno nasilen.
ob njenem vprašanju je ostal tiho. s pogledom je pobegnil najprej po njenem telesu navzdol, nato pa zaokrožil po dnevni sobi, dokler ni njegov pogled obstal na črepinjah, ki so nedaleč stran od ariadne nastale še isti dan. boleč spomin na to, da je čutil. da je še premočno čutil in da si tega, kako tragično, zares ne bi smel dovoliti. "je zares važno, kdo je kaj čutil?" je končno izdavil in se s pogledom vrnil k njenim očem. "mislim, oba veva, da to ni pravljica in da ne bova končala srečno do konca svojih dni." poznal je delčke njene zgodovine in tudi ona je vedela, da je v preteklosti počel same nečedne posle in da se jih dandanes prav tako ni branil. "nočem se igrati s teboj," je končno dejal v nekem tišjem tonu in s pogledom zopet pobegnil.
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pet Mar 01, 2013 3:19 pm
»potem pa se ne,« je preprosto rekla in skomignila z rameni. ni potrebovala, da bi stvari zavijal v vato, želela si je samo vedeti, ali je dejansko kaj na stvari, ali pa je bilo vse v njeni glavi. res se ji je zdelo, da je že tako ali tako poznala odgovor na to vprašanje, ampak vse bolj je o vsem skupaj začenjala dvomiti, s vsako njegovo besedo. vsaj enkrat v svojem življenju je morala biti odločna in povedati stvari, ki jih je res čutila, potrebovala je nekaj sekund poguma, ki bi premagal strah, da ne bi na koncu živela z obžalovanjem. »poglej, jaz vem kaj si želim,« je rekla in stopila bližje k njemu, prav nevarno blizu. »želim si tebe. naju. s vsem dobrim in slabim, kar spada zraven,« njena dlan je za hip ujela njegovo in ni pustila, da bi s pogledom odtaval kam drugam, želela si je, da bi jo gledal v oči, ko mu je to povedala. »in nobene pravljice ne pričakujem,« tudi sama je doživela že kar nekaj sranja, vsekakor dovolj, da se je zavedala kako redki so srečni konci. saj o tem sploh ni razmišljala, ni je brigala prihodnost, razmišljala je lahko samo o tem kako dobro se je počutila, ko je bila v njegovi bližini in tega občutka ni želela izgubiti - ni želela izgubiti njega. v tistem trenutku bi dala vse, da bi vedela kaj mu gre po glavi, njegove temne oči niso izdale prav ničesar in občutek je bil nekoliko zastrašujoč, ko je takole stala pred njim, čeprav je še vedno verjela, da tudi njemu ni vseeno. lahko se je še tako trudil, da bi dajal tak občutek, a je ni prepričal. nihče, ki ne bi čutil ničesar, je ne bi mogel pogledati tako kot jo je on prejšnji večer, preden jo je poljubil. morda ga je dejstvo prestrašilo, ni prav vedela kaj si naj misli, konec koncev je še vedno obstajala možnost, da si je vse znake le domišljala. »kaj pa ti?« je tiho vprašala in ga pogledala. »vem, da si čutil nekaj, moral si,« besede je zamrmrala bolj sama sebi, kot bi se trudila prepričati, da druge možnosti preprosto ni, morda bo res tako, če bi si le dovolj želela. »ne razumem zakaj je to tako narobe,« sama ni videla pri vsem skupaj nič napačnega. ja, bila sta različna, oba pa sta v svojem življenju napravila kakšno napako, a je bilo to res tako pomembno? že sama se je vse življenje kaznovala zaradi tiste ene odločitve, pustila je, da ji je ta narekovala življenje, da je zaradi nje izpustila marsikatero priložnost za srečo. še vedno jo je bilo sram preteklosti, stvari se niso mogle spremeniti čez noč, a zaradi njega si je znova dovolila upati in verjeti, da si še vedno zasluži veselje, ljubezen. »bi rad videl, da grem?« in vedela je, da bi se res obrnila in odkorakala, če bi bila to njegova želja. povedala je, kar mu je želela in ničesar več ni mogla, naslednja poteza je bila njegova.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pet Mar 01, 2013 3:45 pm
tag, the awesome ariadna
ob njenem silno preprostem odgovoru se je grobo zasmejal; je res mislila, da je vse tako prekleto enostavno?! da si.. da si bo zaželel, da bi bil boljši človek zanjo in vse se bo magično poravnalo s tleskom prstov?! morda je videla take zadeve v romantičnih filmih, a to je bilo življenje. ničesar ji ni imel ponuditi; razen bolečine in žalosti. to je bilo njegovo življenje. ena sama prekleta agonija, ki se je vlekla in vlekla, dokler ne bo nekoč končno spoznal vrednega nasprotnika, ki mu bo, kot se spodobi, zagnal metek med oči. in to bo to. njegovo odrešenje, njegova jebena katarza.
nenadoma je bila tako nevarno blizu, da je lahko skorajda čutil njeno sapo na svojih licih in nalašč se ni želel obrniti, ni hotel videti njenih ljubečih oči, ki vrtajo vanj kot kakšno morilsko orožje. pojma ni imela, kako nevarno je bilo, da si je sploh drznila takole biti ob njem, takole.. takole zahtevati od njega pojasnila, ki jih ni imel. njena topla dlan je bila kot vroča žerjavica, ki je oplazila njegove prste in za trenutek si je zaželel, da bi bil mrtev. tega se ni mogel iti, ni si mogel privoščiti vsega skupaj; ni bilo samo to, da bi ga lahko uničila. uničila ga je že. zdaj je lahko samo molil, da ne bo storil enakega njej. "pravljice?!" je končno iz grla izpustil obupan krik in se s pogledom vrnil k njenim nevarnim očem. na usta je nadel tisti nasmešek obupanosti in narahlo je zmajal z glavo. "ariadna.. to, skozi kar bi morala iti z menoj, bi bilo huje od vseh tvojih nočnih mor." njegov glas je bil tako zastrašujoč, da se je ujel v strahu pred samim seboj. vedel je, koliko je bil sposoben. lahko bi ji preklal lobanjo, ker se ne bi znal kontrolirati. pojma ni imela, kako težko je bilo ljubiti; sploh za človeka, kakršen je bil sam.
ob njenem vprašanju je svojo roko umaknil od njene, njegov pogled je znova zataval po praznem stanovanju, ki si ni zaslužilo njene prezence. ves ta jebeni prostor je bil preklet, vsak dan so ga umazane stene opominjale na kri, ki jo je prelil in na bolečino, ki jo je povzročil v preteklosti. kaj pa se je šel? ni bil drugačen človek. nadel si je lahko katerokoli masko; nobena se mu ni prilegala. pod njo se je skrival obraz osebe, ki si ni zaslužila ljubezni, pomilovanja - ničesar lepega. ob njenih naslednjih tihih besedah je pričel majati z glavo, vedno bolj intenzivno, vedno bolj grobo. bila je nora, druge razlage ni bilo; zakaj bi bila sicer sploh tukaj? "ne razumeš..!" se je nenadoma po tihem prostoru razvil jasen krik. v trenutku mu je postalo jasno, da je bil preglasen. da jo je uspel prestrašiti do kosti. odločno je odkorakal stran, do kuhinjskega pulta, kjer je ležala ena od starih škatel cigaret, kjer se jih je še nekaj skrivalo - in njegova steklenica na pol praznega bourbona.
"seveda ne razumeš," je iritirano momljal z hrbtom, obrnjenim proti njej, ko je eno izmed cigaret vtaknil med ustnice in si jo prižgal, da bi pomiril svoje divje živce. "seveda ne razumeš ari, ker ne spadaš v moj svet!" globoko je vdihnil dim cigarete, nato pa s prsti počasi zdrsel po gladki površini steklenice. "ne morem biti.. ne morem postati dober človek, ker bi si ti to želela! okej? ne gre tako!" končno se je obrnil proti njej, s hrbtom pa se je naslonil na šank. potreboval je oporo. "sprašuješ me, če kaj čutim do tebe? ja, čutim," je odgovoril iskreno, a hkrati jezno. "ogromno mi pomeniš, in zato te niti slučajno nočem blizu. ne moreš si niti predstavljati.." z dlanjo si je omel obraz in ob tem nadaljeval z odkimavanjem, svoj stavek pa je končal v tišini, v bližini zgolj lastnih misli. niti predstavljati si ni znala, česa je bil sposoben.
"ja!" je končno odvrnil v jeznem kriku, a že v naslednjem trenutku mu je bilo žal za to pritrdilo. "ne.." je zmajal z glavo in v trenutku mu je postalo jasno, da zveni kot norec. "ne vem." znova jo je pogledal, tako čudovito in mehko in postalo mu je žal, da si je drznil biti tako nesramen. obstala sta v popolnem molku; edini premiki v sobi so bili kratki dimni oblački, ki so se valili iz njegove cigarete. "ne zaslužim si te, ariadna."
ariadna levkova
število prispevkov : 44 cash : 83 street reputation : 23 tvoja starost : 29 starost lika : 25 group : locals kraj rojstva : moscow, russia
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Pet Mar 01, 2013 5:46 pm
ozračje v sobi se je naenkrat povsem spremenilo, ko se je po prostoru nepričakovano razlegel njegov smeh. le ta naj bi v človeku vzbudil pozitivne občutke, zaradi tega pa ji je zaledenela kri v žilah. ni se ga bala, ne bi se ga mogla bati, a bilo je nekaj krutega na načinu, kako se je zasmejal, tega ni razumela in zdelo se ji je, da je podobno stvar opazila prvič. prvič se je tudi vprašala kaj so stvari, ki jih o njem še ne ve, verjetno tudi on skriva kakšne okostnjake v omari. ni razumela njegovih besed, res jih ni. kako bi lahko karkoli z njim spominjalo na nočno moro? ni se spomnila kdaj je nazadnje imela upanje na srečo, pred njim. zdelo se ji je, da jo je želel le odgnati proč, a ni se nameravala pustiti kar prestrašiti. vedela je kdo je, resnično je verjela, da ga pozna in ni stvari, ki bi lahko spremenile, kako čuti o njem. »pa si želim biti. želim postati del tvojega sveta,« mu je odvrnila, tudi sama razburjena. »in nihče ne zahteva od tebe, da se spremeniš – hočem tebe, to kar si zares in ne neke olepšane verzije,« je še dodala in zavzdihnila. zakaj si tega ni dal dopovedati? kaj ga je tako zelo morilo, da je bil trdno prepričan, da ni dober človek? ni mogla verjeti njegovim besedam – on, da si ne bi zaslužil nje? brez premišljevanja se mu je povsem približala in dlani položila na njegova lica. »wesley, poslušaj me. ti si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v zadnjem času,« poskusila se je nasmehniti skozi solze, ki so se ji nehote prikradle v oči, a jo je pri tem prevzemal tudi strah, da mu ne bo všeč, kar mu ima za povedati in bo vse skupaj le vodilo v še en izbruh. »zaradi tebe se je vse spremenilo, dal si mi občutek, da sem nečesa vredna, da si tudi jaz zaslužim sreče, ko sem mislila, da je to nemogoče.« zakaj je imel ravno on nanjo takšen učinek? odgovora na to vprašanje ni poznala, a mu je govorila resnico. naenkrat je prišel v njeno življenje in spremenil vse. in to v času, ko je počasi že res začela izgubljati upanje, da bo za njo še kadarkoli prišel kdo, ki bi bil dovolj poseben, da bi spremenil stvari. konec koncev ni nikoli pustila, da bi se ji kdorkoli preveč približal, sama je imela občutek manjvrednosti in zdaj je stal pred njo nekdo, ki je bil v njenih očeh čudovit in ji zatrjeval, da je predobra zanj, tega ni mogla doumeti. »kako bi lahko to storil nekdo, ki ni dober človek? ne, tega preprosto ne verjamem,« je odločno zmajala z glavo, zanjo je bil dober, čeprav si tega ni priznal, čeprav je napravil napake – kdo na tem svetu pa jih ni? »vse stvari, ki se ti zdijo tako grozne, ne definirajo te, si mnogo več od nekaj napačnih odločitev,« kako ironično, da mu je to govorila ona, ki se je leta in leta obremenjevala s svojo slabo odločitvijo, s svojo packo v preteklosti, ki jo je zaznamovala bolj, kot so si ljudje lahko predstavljali, a wesley jo je sprejel celo takšno, le kako bi potem ona obrnila hrbet njemu. »kaj tako slabega si sploh lahko storil?« pripravljena je bila poslušati vse, želela si je poznati njegove najtemnejše skrivnosti in mu dati vedeti, da bo še vseeno ostala tam. ni bila na mestu, da bi kogarkoli obsojala, sploh pa ne nekoga, ki je tako pozitivno vplival na njeno življenje, a je bila po drugi strani morda le naivna. sama si ni znala predstavljati ravno dosti groznih stvari, ki bi jih lahko storil, ker ga preprosto ni videla v taki luči, morda pa se sploh ni zavedala v kaj se spušča, zanašala se je na svoje občutke in vanj vložila vso svoje zaupanje, ker je tako čutila, zanjo je bil tega vreden. bila je tako trdno prepričana, da ni stvari, ki bi to spremenila, ker ni mogla kar odkorakati proč, ne od njega.
dom wallace
število prispevkov : 505 cash : 32449 street reputation : 314 tvoja starost : 31 starost lika : 43 group : wallace crime family kraj rojstva : ac, nj
Naslov sporočila: Re: apartment B1 Sob Mar 02, 2013 10:55 am
tag, the awesome ariadna
"ne, ne, ari," se ji je znova nasmejal, tokrat ne tako hladno; celo presenetljivo toplo, kot so se denimo starši smejali naivnosti svojih otrok. kako naivna je bila, prav zares; skušal ji je pokazati, a ni razumela. bo končno razumela, če na plan privleče vse svoje temne dogodivščine? je želela slišati, kako je saro zvlekel pod sebe in jo posili, da je cvilila in opletala s tistimi svojimi tankimi ročicami in z nohti bodla v njegovo telo, on pa se je smejal kot kak blaznež in ji govoril.. in ji govoril, da so mu všeč energične punce? ali pa bi raje slišala o tem, kako je ubil starejšo gospo, ki je iz banke ravno izvlekla vse svoje dobroimetje, ker menda 'ni zaupala državi'.. kako je ukradel njeno torbo, truplo zvlekel v prtljažnik in ga kasneje odložil na kavč v njeni majhni dnevni sobici, v njeni majhni, prazni hišici, potem pa jo polil z bencinom in zažgal? naslednji dan so poročali o požaru, v katerem je umrla senilna starka, nihče pa se ni spraševal, kam sta izginila dva milijona dolarjev, ki ju je odtegnila iz računa; mislili so, da sta najbrž pogorela s hišo vred. ali je pa morda želela slišati kako drugo zgodbo? imel jih je cel kup. ena za drugo je bila boljša; ena za drugo bolj krvava. "zares si ne želiš mene, takšnega kot sem."
zmajal je z glavo in segel po steklenici, ko je odvrtel pokrovček je odločeno zmajal z glavo in pri sebi zamrmral: "res dvomim, da sem." najboljša stvar? naj se je situacija obrnila tako ali drugače, v nobenem primeru ni mogel biti najboljša stvar. lahko je bil hudič v materialni podobi, njena najhujša nočna mora ali samo kreten, s katerim je spala, v katerega se je zatrapala in ki ji je eventuelno zlomil srce.. ni pa bil najboljša stvar. ha, spet ta njena naivnost. "z menoj ne boš dočakala srečnih dni," je znova zamrmral, bolj sebi kot njej, in nagnil steklenico, da se je bourbon usul po njegovem grlu. je hotela alkoholika, posiljevalca, morilca, nasilneža, neusmiljenega kruteža? spomnil se je na tistega fanta, ki je vohunil za njim in njegovim šefom v texasu. mučil ga je, da je deček kričal in jokal, dokler ni navsezadnje izvedel, da je res šlo samo za deško radovednost; potem mu je prerezal grlo.
"nekaj napačnih odločitev?" je v tistem hladnem smehu ponovil za njo. "ne, ariadna, nisem nekaj napačnih odločitev. jaz sem.. jaz sem vse napačne odločitve in mnogo več." zmajal je z glavo; bila je tako nedolžna, da je bila pripravljena verjeti vse. pripravljena je bila zaupati svojim zmedam, svojim zblodam, ker.. kaj, ker je nekaj videla v njem? kaj je sploh lahko videla v tem izmučenem obrazu, ki se je tolikokrat kopal v krvi.. kaj je lahko videla v njegovih otožnih očeh? "bi res rada vedela?" je zožil pogled in namrščil obrvi, glavo pa nagnil na stran. vprašanje je bilo popolnoma resno. niti najmanj retorično. pričakovala je, da je pozabil hraniti svojega psa in da je ta tragično preminil ali da je redno zamujal s svojo najemnino.. da je nazadnje pustil svojo punco, ker se je zaljubil v drugo ali da.. oh, vse je pričakovala, samo očitnega ni bila pripravljena videti. in - zakaj? saj je vendar vedela, kdo je. vedela je, da ni noben svetnik, še več, da ima veliko več na grbi, kot kaže svetu, pa čeprav že svetu kaže svoj neusmiljeni obraz.