wine cellar

Naslov sporočila: wine cellar Tor Apr 16, 2013 12:05 pm

tag, saoirse smitten

bil je tako pijan, da se je po stopnicah v vinsko klet kar zvrnil kot kak ekstra velik kreten. ni pomnil, kdaj je nazadnje vase zmetal toliko sranja; začelo se je z viskijem v baru, kot se je pogosto začelo. zvrnil je nekaj kozarčkov, potem pa se je pričel sukati okrog neke suhcene blondinke z ogromnim dekoltejem, s katero je od tedaj naprej nazdravljal s tekilo, ginom, rumom, kar je pač prišlo na mizo najprej. še preden je utegnil z veseljem razmišljati o tem, kako bo, ko bo tale lepotička zagrabila za njegov kurac.. se je spomnil na saoirse. bilo je, kot mu ne bi bila pripravljena dati miru; kot da ga bo, jebenti, zasledovala do njegove smrti. moral jo je pozabiti, pizda, moral jo je odmisliti! ko je tejle neznanki potisnil jezik v usta, mu je kajhitro postalo slabo; še preden je utegnil roko odmakniti izpod njene majice, je bruhnil po tleh. in to je bil samo začetek večera. ko se je spokal iz bara, se je kmalu znašel v naslednjem, zopet zvrnil nekaj korazcev šnopsa, že si je ogledoval neko mrhico, ki bi jo z največjim veseljem pofukal do meje norosti, pa se mu je zopet zvrtelo, zopet mu je postalo slabo - tokrat mu je uspelo priti do vhodnih vrat, preden je znova izpraznil vsebino svojega želodca, a ni imel namena dovoliti, da ga to ustavi.

v tretjem baru je, ko sta ravno oba kelnarja stregla po prostoru, brez najmanjših težav - opogumljen s pijano plemenitostjo - smuknil za šank in izza njega spizdil zaprto steklenico bourbona. morda bo kvaliteten viski pomagal, glede na vse sranje, ki ga je vase zmetal prej. in res ni več kozlal; je pa po polovici steklenice popolnoma izgubil kontrolo nad svojimi možgani. bežno se je spomnil, da je poscal brezdomca, da je kozlal še tretjič po kipu device marije pred cerkvijo, po tem ko je neko kurbo povabil k popivanju, pa ga je zavrnila. po tem je imel velikansko luknjo v spominu, nato pa je totalno nevede pristal tukaj. ko se je zvrnil po stopnicah, mu je iz rok zletela steklenica, a niti slučajno se ni sekiral; morala je biti prazna, glede na to, da je že dolgo iz nje lizal zadnje kapljice žganja. "saoirse!" jo je klical po prostoru, kjer je okoli tretje zjuztraj gotovo ni bilo pričakovati. "halo, ljubica moja!" smehljal se je samemu sebi, ker se mu je zdelo, da je izredno komičen. komaj je naredil kaj korakov, ga je vrglo v eno ali v drugo smer, dokler ni končno usekal ob manjšo omarico z vinskimi steklenicami; prevrnil jo je in se komaj obdržal na nogah. "o, pizdarija, da se ne bo kdo napičil.." je začel resno, a konec stavka se mu je zdel tako komičen, da je navsezadnje bruhnil v glasen krohot.

nato je še malce taval naokrog in ko se je po dolgotrajnem klicanju njenega imena vseeno odločil, da je se svetlolaska morda vendarle ne skriva v vinski kleti, se je odpravil nazaj v smer, iz katere je prišel. na stopnicah ga je prestregla; komaj jo je uspel fokusirati, pred očmi se mu je konkretno meglilo. "no vidiš, ljubica, saj ni tako težko!" ji je s širokim nasmehom na obrazu zagotovil, ob tem pa se oprijel ograje stopnic, ker ga je znova skoraj zaneslo. "prišel sem, da bi ti povedal nekaj.. skrajno zanimivega," je odrezavo zaključil svojo napoved. "izkaže se, namreč," je dvignil prst, da bi opozoril na pomembnost tega, kar bo povedal, "da ti in to tvoje malo telesce.." zdaj je s prstom zakrilil po zraku, s čimer je - klavrno - hotel pokazati na to 'malo telesce'. "tipa lahko nekako čisto - ne vem kako - prepričata, da so vse ostale pičke drek in da mu gre na kozlanje, ko samo pomisli na to, da bi jih pofukal!" popolnoma samoumevno se mu je zdelo, da lepotička ve točno, o čem wesley govori. podrobna razlaga se mu je zdela nesmiselna.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Tor Apr 16, 2013 12:24 pm

na svoje mesto v vili se je vrnila takoj, ko so modrice, ki so bile posejane po njenem telesu, začele bledeti. večino dela je potem opravil puder, s katerim je zakrila kritične predele, enkrat za spremembo oblekla oprijete temne hlače in si čez majico brez rokavov povlekla odprto jakno, pa ni bilo več videti sledi o njenih poškodbah. kar je bilo dobro, navsezadnje se je izkazalo, da je imel wesley prav in je med njeno kratko odsotnostjo v vili zavladala prava panika, ki jo je razrešila v nekaj trenutkih, ko se je vrnila. kot je kazalo, je člane družine pomiril že en sam pogled na svetlolasko in so zdaj povsem mirno opravljali svoje delo ter se vedno, ko se je kje prikazala, nasmehnili s tistim prizanesljivim nasmeškom, kot da bi hoteli reči 'oh ti, pa si le nazaj'. sicer koncepta ni dojela, ampak pomembno je bilo, da so ji s tem na svoj način izkazovali spoštovanje in vedela je, da bo še vse v redu, dokler je imela svoje ljudi na svoji strani. navsezadnje je bilo to edino pravilno in ne glede na to, o čem je sanjaril kevin, je vedela, da so ji bili ljudje, ki so včasih delali za njenega očeta, brezmejno vdani. to ji je zadoščalo.
ura je bila že krepko čez polnoč, ampak na to se ni ozirala. imela je cel kup papirjev, ki jih je morala urediti, zato je sedela v svoji pisarni, kjer jo je tudi dosegel telefonski klic. nekoliko zmedeno se je namrščila ob slišanem. klicatelj, ki je bil na nočni straži okrog njihovega skladišča, ji je z vso resnostjo trdil, da se je 'tipu popolnoma odpililo in je razbijal po vinski kleti'. ter seveda, 'klical njeno ime kot da bo umrl, če se ne bo prikazala'. sicer je dvomila, da je situacija tako resna, ampak zvenelo je tako, kot da se je eden izmed njenih uslužbencev pošteno napil in se odločil, da se bo o nečem pogovoril z njo. sama pri sebi je zavzdihnila, ko ji je tip na nasprotni strani telefonske zveze obupano zaklical, da zveni, kot da bo razbil vse steklenice in to jo je pripravilo do tega, da je vstala, se pretegnila in se odpravila ven. stražar ni zapustil svojega mesta, kar je bilo vsekakor edino pravilno, zato tam ni bilo nikogar, ki bi situacijo umiril in glede na to, da se je naveličala papirjev… no ja, odpravila se je sama. usedla se je v avto, povedala šoferju kam hoče in že čez nekaj trenutkov je bila v skladišču, kjer se je odpravila do izvora vsega ropota.
je bil to wesley? glas ji je bil nenavadno znan, čeprav temnolasca ni videla že vse odkar je izginil iz njene spalnice po tisti noči. skoraj je imela občutek, da se je izogiba, ampak zdaj je bil tam. vstopila je v vinsko klet in ga srečala skoraj nemudoma. bil je pijan, vsekakor je vase zlil veliko več pijače, kot bi bilo pametno. »wesley,« je spregovorila in pritegnila njegovo pozornost ter se zatem namrščila ob njegovih besedah, ki – roko na srce – niso imele prav nobenega smisla. pustila mu je, da je dokončal svoj stavek ter nato zmedeno nagnila glavo. »okej, resno, kaj za vraga počneš? in kaj ima moje telesce opraviti s tem?« se je pozanimala, medtem ko se mu je približala in ga prijela za rame ter ga nato pripravila do tega, da se je usedel na stopnice, ker tako ali tako ni imel ravnotežja, da bi tam stal. »kaj se dogaja?« je bil njen glas mirnejši, ko je prisedla in uprla svoj nepremičen pogled vanj, medtem ko je čakala na pojasnilo za cirkus.

tagged: the awesome wesley.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Tor Apr 16, 2013 12:56 pm

tag, saoirse smitten

kolikor je utegnila razbrati, ni bila niti najmanj zadovoljna. upss. po eni strani se mu je zdelo vse skupaj komično, spet po drugi skrajno tragično in resno. morala je vedeti, kakšno sranje mu je naredila, kakšna prasica, da je! "to tvoje.. hudičevo telesce," je znova zakrilil s prstom, ki ni zares eksplicitno pokazal na nič. "ti in tvoje finte, vse ima opraviti s tem! in s tvojimi.. neumnimi lasmi," ji je pod nos vrgel še tole. ja, naj ve. sploh pa so se vse preveč svetili in poskakovali, ko je hodila, tako da je tako ali tako sumil, da je nosila lasuljo. ja! morda sploh ni bila tako lepa, kot se je delala, da je. potisnila ga je navzdol in nazadnje se je njegova rit znašla na stopnicah. ni hotel sedeti, a bila je preveč blizu, da bi lahko vstal brez tveganja, da bo s svojo lobanjo usekal ob njeno čeljust ali kaj podobnega. pred očmi je imel živo predstavo. pregriznila bi si jezik. nekaj besno kričala, ne najbolj razločno, ker bi ji tekla kri.

"nič se ne dogaja," je začel enako mirno, kot je začela ona, a kaj kmalu mu je postalo jasno, zakaj se nič ne dogaja - in, seveda, da je krivda njena. "ja, seveda! nič se ne dogaja, ker se je šefica odločila!" znova je skočil na noge, nekoliko ga je zaneslo, mimo nje se je prerinil nekam v prostor, proti eni izmed še stoječih omar z vinskimi steklenicami. "zakaj ni nikjer nobenega žganja, pizda?" je zabentil, ko se mu je zazdelo, da bi bilo morda sijajno, če zamenja temo. v roke je vzel eno izmed steklenic v omari in si jo ogledal. letnik 95. "bljak, nagravžen letnik," je zamomljal sam pri sebi in skušal steklenico odložiti nazaj na svoje mesto. ko se je obrnil, da bi nadaljeval svojo pot, je slišal, kako je treščila po tleh. prav, morda je res ni najbolje namestil. vseeno se ni ustavil, korakal je naprej, pogumno in odločno, kot da bi po kakšnem slučaju vedel, kam je namenjen.

in ko se je ustavil pred steno - in ugotovil, da nima več kam iti -, se je sunkovito obrnil in se iz oči v oči srečal s svetlolasko, ki je očitno prišla za njim. "veš kaj, saoirse, enkrat se ti bo zgodilo isto," je rekel in pokimal z glavo, da bi dokazal, kako zelo prepričan je v svoje besede. "in potem boš vsa - u - ojej - wesley je imel prav. namesto da bi lepo.." zamahnil je z roko, kot bi razlagal kakšno astronomsko fiziko, ki je blondinka enostavno ne bi mogla razumeti. obstal je na mestu in trmasto odtegnil pogled od nje, ob čemer je skoraj sramežljivo - a hkrati odrezavo - priznal: "ne morem več.. pofukat nikogar, ker vsepovsod vidim tebe in vse ostale se mi gravžajo. si zdaj srečna?" roke je prekrižal na prsih, za trenutek obstal v tišini, a s pogledom se je kmalu znova vrnil k njej. "raje bi mi odrezala jajca in kurac, to bi bilo nedvomno bolje kot.. samo sranje, skoraj sem ji pokozlal joške."

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 8:41 am

wesley je morda res bil osupljiv človek, ampak kot se je izkazalo, ta osupljivost ni bila vedno dobra. pa saj je to že vedela, ampak po pravici povedano ni pričakovala, da bo šel razbijat vinsko klet, ki so jo člani mafije tako skrbno negovali skozi vsa ta leta. ne vsi, seveda, ampak določen del je gojil spoštovanje do starih steklenic in vina, ki so ga imeli shranjenega. razen seveda wesa. mehko je zavzdihnila sama pri sebi, ampak spadala je k potrpežljivim bitjem, čeprav je v njeni glavi bil majhen, zoprn glasek, ki je pravil, da je bila ta potrpežljivost prisotna samo zaradi osebe, ki je razbijala klet. če bi na temnolaščevem mestu bil katerekoli drug član mafije, se ne bi obotavljala, preden bi ga dala poslati nekam na hladno, da bi se streznil. ampak to je bil wesley in njega je bila pripravljena poslušati, pa čeprav je bluzil nekaj njej čisto nejasnega o njenem telesu. ki je bilo zdaj očitno že hudičevo. »wesley, zelo mi je žal, ampak pojma nimam, o čem govoriš. moji – moji lasje?« je ponovila in se namrščila, medtem pa z dlanjo segla do svetlih pramenov in jih potegnila pred oči, da si jih je lahko ogledala, ampak prav zares ni videla, zakaj so bili neumni.
izpustila je lase iz rok, da so prosto zavihrali po zraku, medtem ko mu je sledila s pogledom in ga poslušala. bil je pijan, vsekakor je popil preveč, kot bi bilo pametno. zdaj ji je bilo že jasno, da je imelo vse skupaj nekaj opraviti z njo, ampak kaj? kako naj bi vedela in kako naj bi ga nekoliko pomirila ter spravila njegov razburjen izraz iz obraza, če pa se ji ni niti sanjalo, kaj je naredila? »ker si v vinski kleti,« je odvrnila na njegovo vprašanje in mu sledila. brez prevelike naglice je vstala in stopila za njem v bledo osvetljeno klet. kako za vraga je sploh prišel do kleti? zdrznila se je, ko je steklenica, ki si jo je še pred nedavnim ogledoval, padla na tla in se razbila. zaradi njega bo morala naslednje jutro poslati nekoga v klet, da jo bo počistil. spet je bilo tu, presneto – v vsakem drugem primeru bi poslala počistiti človeka, ki je naredil nered, ampak wesley… ne, ni ga imela namena siliti, naj čisti svoj nered. od kdaj je imel prednost pred drugimi člani mafije? presneto.
spravila je te misli nekam stran, medtem ko se je soočila z wesom, ki končno ni imel več nikamor iti in se je ob tem, ko se je obrnil, soočil z njenimi očmi. poslušala ga je in se potem lahno namrščila, ko je premlevala njegove besede in naposled pogled uprla v njegove oči. »wesley…« je začela, potem pa obmolknila. ji je res skušal povedati to, kar se ji je zdelo? se je delal norca iz nje ali pa je preprosto hotel videti, kako daleč lahko gre? v tistem trenutku mu je uspelo, da jo je povsem zmedel. ampak potrebovala je vsaj neke približne odgovore; takšne, ki bi ji jih bil wesley sposoben dati. zato je stopila bližje k njemu, da ne bi mogel po kakšni novi zamisli kar tako oditi in mimogrede razbiti še kakšno izmed steklenic, medtem ko je pogled neprizanesljivo uprla naravnost v njegove oči. »kaj mi skušaš povedati?« je mehko spregovorila in rahlo nagnila svojo glavo, ne da bi se ozirala na karkoli drugega.

tagged: the awesome wesley.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 9:14 am

tag, saoirse smitten

"ja!" je vzkliknil nazaj, kot bi bil razočaran, da ji ni popolnoma in kristalno jasno, o čem govori. pravzaprav ni bil samo razočaran - jezen je bil, da je bila tako ignorantska za njegova kompleksna čustva. kaj? je mislila, da jih ne premore? ker je bil hladnokrven prasec, naj ne bi premogel kompleksnejših čustev? o, krasno, naj ga sedaj še ona stereotipizira! naj ga.. naj ga vtakne v eno tistih svojih škatlic s stereotipom in ga pospravi v svojo lično urejeno omaro med svoje ostale možgansko sprane delavce. zdaj je razumel. bilo mu je kristalno jasno. svetovna zarota. ženske so bile tako dobre na vodilnih položajih, ker so znale moške tako vrteti okrog prsta. zato pa je bila zadnjič panika! zadnjič, ko je svetlolaska ležala doma in se smilila sami sebi! ker so tukaj vsi zatreskani vanjo in kot psički čakajo, da jim bo naklonila kak pogled, ali, bog, daj, celo kak stavek! "ja.." je ponovil, ker je že nekoliko pozabil, kaj je sploh hotel. misli so mu prehitro švigale. "ja! ti tvoji.. lasje!" je zakrilil z rokami, kot bi ga njeni svetli in valoviti lasje, ki so venomer izgledali, kot da je prišla iz reklame za šampon, spravili ob živce. "ker tako nenaravno poskakujejo vsakič, ko se pojaviš in izgledajo, kot da si model za jebeni head and shoulders!" vse skupaj so bili bolj ali manj komplimenti, oviti v jezen ton, a tega se zaenkrat še ni zavedal. "in potem si vsa.. lepa in.." zmanjkovalo mu je besed, ki bi lahko opisale nezaslišanost njene frizure. "sploh pa niso tako posebni," je končno zaključil in se odločeno obrnil stran.

šlo mu je na živce, ker mu je sledila, čeprav si je navsezadnje želel samo in izključno to, da bi se nekaj časa dlje zadržala v njegovi družbi. saj je navsezadnje zato tudi prišel. no ja, prišel je zato, da ji pove, da je prasica, ker mu je oprala možgane in ga naredila impotentnega pred vsako žensko, ki ni ona.. ampak boniteta je bila vsekakor to, da je zdaj lahko preživel nekaj več časa z njo. "ja, zdaj racionaliziraj zadevo," je zamrmral pri samem sebi. kje je bila logika takrat, ko se je privila v njegov objem in zaspala, objeta z njim? ha? takrat pa je ni premogla? in uuu, zdaj mu je lahko povedala, da ni žganja, ker je to vinska klet. no.. prav! "tega sranja že ne bom pil, to je za pedre," je končno sklenil in z razkošno gesto pokazal, kaj si misli o slehernem vinu v tej kleti. kje je viski? pizda, saj ga menda ni tako težko pridelovati tukaj. pizda!

počutil se je kot na kakšnem zaslišanju. on je hotel zaslišati njo, pizda! ona bi morala povedati, kaj se je šla, zakaj ga je zajebala do amena in uničila vse, kar je bilo nekdaj na njem vsaj približno moškega. recimo to, da je lahko nemoteno fukal s komerkoli, kjerkoli, kadarkoli, ko je bil nažgan še toliko bolj. "o, in zdaj nenadoma nimaš najmanjšega pojma, o čem govorim, ane?" je povzdignil obrvi. opa. malce ga je spuščala pijanost. potreboval je nov kozarec. samo ne te pederske pijače, tega se ni šel. "veš kaj, ne delaj se tako nedolžne in nevedne, ker si ti tista, ki je vse zajebala! kot da ti ne bi bilo že zdaj jasno!" glasno je prhnil in s pestjo usekal po steni, na katero se je naslanjal. ne preveč, tako ali tako ni imel dovolj fizične moči, spil je toliko, da je še komaj hodil, izbljuval pa je tudi toliko, da se je še zdaj nekoliko tresel. malce je obmolčal. "kot da ti ni jasno. polovica tipov tukaj se za tabo slini kot psički otročički," je celo nekoliko ljubosumno navrgel. "mislil bi si, da vsaj mene ne boš spravila tako daleč, ti.. kača." pogledal je v tla, nato zopet usekal po steni, nekoliko močneje, čeprav v svojem stanju pijanosti ni kaj dosti čutil. nato je prislonil vroče čelo na hladno steno, da mu je ne bi bilo potrebno gledati, in zamrmral, takole komaj slišno - in povsem obupano: "ljubim te."

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 9:57 am

spravljalo jo je ob pamet, da ni vedela, kaj je bil razlog za njegovo trenutno obnašanje. vedela je, da je lahko alkohol določenim ljudem stopil v glavo in jim nekoliko zbegal pogled na celoten svet, ampak celo bolj kot to je bila prepričana v to, da wesley preprosto ni spadal pod tiste ljudi. morda je bil človek, ki je zaradi alkohola govoril resnico, a kaj, ko ji še ni uspelo pogruntati, kaj natanko je ta resnica bila. vse skupaj bi najraje poslala k vragu in odpeljala wesleyja nazaj v vilo ter ga prisilila, da bi zaspal v eni izmed sob za goste, ampak nekaj ji je pravilo, da ni bilo tako preprosto in da niti ne bi s takšnim veseljem odšel z njo. njegov ton je bil jezen, ampak v očeh je imel nenavadno mehkobo – neko nežnost, ki je pri njem še ni videla in ki bi prav mogoče bila tudi posledica mehko osvetljenega prostora, v katerem sta se nahajala, ampak je bila res? sama pri sebi se je namrščila, ko je wesley še vedno filozofiral o njenih laseh. prav, torej so mu bili všeč. nekako ni imela povsem tega občutka iz njegovih prejšnjih besed, ampak ja, tudi prav. če se mu je zdela lepa, je bil to najbrž kompliment, ki ga je sprejela s polovičnim nasmeškom na obrazu, saj ji je s tem ogrel srce na nek povsem nepričakovan način. zadnje čase je bila bolj kot ne na tleh, kar se je osebnega življenja tikalo. vse je šlo narobe, od prekletega o'briena ki se mu je moralo ravno zdaj zmešati, pa do rena, ki ga ni videla že od njunega velikega prepira, ki je pustil njeno srce razdrobljeno na več koščkov, kot bi jih sploh lahko preštela. počutila se je osamljeno in ničesar ni mogla storiti, s čimer bi lahko to popravila. bila je sama – na vrhu, a še vedno povsem in čisto osamljena.
zavzdihnila je ob njegovih besedah o vinu, ne da bi bilo pri tem karkoli nejevolje. hotela ga je pomiriti, k vragu, ponudila bi mu celo nekaj, kar bi lahko pil in kar bi dejansko popil z veseljem zgolj zato, da bi ga nekoliko umirila. ampak še vedno ni poznala tistega razloga – tistega bistva, ki ga je pognalo v to dokaj noro obnašanje. kaj se je šel? je bil to samo klic po pozornosti ali je imel neko čudno, nepojasnljivo uničevalsko nagnjenje do vina ali… »hej,« je tiho rekla, ko je udaril ob steno, kot da bi ga lahko tako ustavila. ni marala tega, da bi se poškodoval, čeprav pred časom ni imela nobenih pomislekov pred tem, da ga ne bi dala močno pretepsti. zdaj pa… stvari so se vsekakor spremenile. »žal mi je,« je rekla, čeprav je bil njen ton bolj vprašujoč kot pa opravičujoč, ker še vedno ni točno vedela, zakaj se opravičuje. ampak imela je občutek, da je bil jezen nanjo. in to ni bilo nekaj, kar je želela. po pravici povedano ga je cenila in že zgolj zaradi tega, ker si je pridobil njeno spoštovanje, ji zdaj ni bilo vseeno zanj. sicer ji načeloma ni bilo vseeno za nikogar, ampak za njega so bila ta čustva morda nekoliko močnejša in bolj vihrava. motrila ga je s pogledom, ko je naslonil čelo na steno, potem pa je nenadoma povsem otrpnila ob besedah, ki jih je izrekel. komaj slišno, ampak ni jih mogla preslišati. čas se je za trenutek ustavil, ko so jo oblili mravljinci, ki jih ni znala razložiti. to je bilo tako nepričakovano in obenem povsem… kako bi to sploh lahko opisala? dogodki zadnjih tednov so se ji odvili pred očmi, medtem ko se je čas nenadoma zavrtel z vso hitrostjo in se je premaknila, njena dlan na njegovem telesu ga je prisilila, da se je obrnil, medtem ko ga je objela; ovila svoji roki okrog njega, ne da bi se ozirala na vonj alkohola, ki je vel od njega. ni si mogla pomagati; to je bilo nekaj najlepšega, kar ji je kdo rekel v zadnjih dneh in že zato mu je bila hvaležna, čeprav je vse skupaj pomenilo veliko več. ampak s tem se trenutno ni mogla soočiti, ko je stopila na prste in svojo glavo previdno položila na njegov prsni koš, za nekaj trenutkov samo prisluhnila bitju njegovega srca, preden je nenadoma zaradi navala vsega skupaj preprosto dvignila glavo in mu pritisnila lahen, povsem nežen in po drugi strani tako zelo pomenljiv poljub na ustnice, nato pa se umaknila, s pogledom uprtim v njegove oči.

tagged: the awesome wesley.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 12:51 pm

tag, saoirse smitten

bil je popolnoma nemočen. fizično je bil povsem izmozgan, tolikšne količine alkohola že dolgo ni zlil vase - čeprav je sumil, da jo bo zdaj, ko ima v življenju ljubezen, zlival vase vse pogosteje - in sicer se je držal dobro, a vedel je, da bo moral prej ali slej pasti kot klada. psihično je bil.. uničen. vedel je, kaj je ljubezen. zaničeval jo je, iz dna srca jo je zaničeval. ljubezen je bila eloise, ki ga je pustila praznega in uničenega, ki ga je poslala na pot drog in kriminala, ko je bil še obetaven mladenič. ljubezen je bila tisto trganje in zvijanje srca; hujše, kot srčni infarkt, huje, kot nož v trebušno votlino, huje so bolela pljuča, kot takrat, ko je zaradi količine pokajenih cigaret mislil, da ne bo nikdar več zmožen ujeti čistega zraka vase. ljubezen je bila pretakanje solza - on jih ni imel namena pretakati, ne, nikoli več, po eloise se je k temu zaobljubil, in vendar se mu je že zdaj zdelo, da se mu iz samega obupa, iz same jebene nemoči, nabirajo solze, ki želijo udariti izza oči in mu omočiti lica. ne, on se tega ni šel, saj ni bil nek pojeban peder ali šibka pička. on je bil wesley pierce, poznan je bil, še preden se je tej jebeni tolpi sploh pridružil, nekemu tipu, ki ga je enkrat nalomil, je v znak maščevanja zdrobil kosti leve podlahti, ko ga je dobil na samem s konkretnim kladivom, pa ni niti trznil, ko mu je kri špricnila po faci.. in zdaj, da bo trpel zaradi ljubezni. kaj je sploh bila ta ljubezen? za kaj je bila dobra? za nič, čisto nič!

v njenem objemu se, enkrat za spremembo, ni počutil niti najmanj varno. pizda, bil je kot kakšna ogrožena vrsta, ki jo carkljajo v živalskem vrtu, on pa ni želel biti carkljan, niti slučajno. ni bil tip človeka, ki bi mu ustrezala nežnost. to je za pedre in pičke, vsakič se je lahko takole opomnil. ne, on je bil silak, pizda. bil je trd kot hlod, objema ji ni imel namena vrniti, potem pa si je saoirse drznila iti še korak dlje. na usta mu je pritisnila nežen poljub. popolnoma ga je hipnotizirala. za nekaj trenutkov je obstal, nato je zmedeno zamežikal vanjo, skušal izostriti njeno podobo, ki mu je še vedno plesala pred obrazom, nato pa se je seveda opomnil, da je kot peder ali pička - in v tistem se je malodane opotekel nazaj, ob čemer je kakopak popolnoma pozabil, da je za njim trdna stena. tako se je nekako skoraj prevrgel; moral je izgledati kot človek, ki v paniki beži pred najstrašnejšo usodo. "ne," je protestiral s šibkim glasom, ki je kasneje postal odločnejši, ko je majal z namrščenim obrazom: "ne, ne, ne, ne, ne.." stopil je korak ob steni nazaj, pa še enega, pa še enega, pač dokler ni bil popolnoma prepričan, da je izven njenega dosega in da svetlolaska ne more več narediti nič, kar bi ga lahko.. popolnoma uničilo.

odlepil se je od stene in ji obrnil hrbet ter malce zakorakal po praznem - in nekoliko razdejanem - prostoru. z roko si je šel skozi lase, se glasno zasmejal, si šel z roko skoznje še enkrat, se dalje smejal. tole.. ne, tole je bilo navadno nategovanje, toliko je vedel, četudi je bil pijan. nato se je zasukal in na njegovem obrazu se je kazalo očitno nezadovoljstvo. "nočem tvojih.. objemov in poljubov usmiljenja!" bil je glasen; njegove besede so odmevale po vinski kleti. kot bi kričal v grand canyon ali kaj podobnega; saj ne, da bi vedel, nikdar ni prišel do tja. "samo sranje!" čutil je trenutek šibkosti, čutil je, kako so mu solze grozile, da se mu bodo usule po obrazu. že toliko let se niso. toliko, toliko let. "a misliš, da ne vidim? saj nisem idiot!" potem se je začelo. sploh ni bil sposoben držati teže, ki mu je pritiskala izza oči; kar teči je začelo. zdaj pa se je počutil kot kreten. zavoljo ljubezni. "in kaj je zdaj brilijantni plan? rečem ti, da te ljubim in ti me poljubiš, kot bi mi hotela reči, da me tudi ti, pa me ne, pa kaj še.." kdo pa bi ljubil takšno zverino, kakršna je bil sam? z rokami je segel k obrazu in si ga prekril, ker ni hotel, da ga vidi takšnega. odrasel moški, ki pretaka solze. patetično. za kozlat. skoraj se mu je znova obrnil želodec. kreten. nehaj. nehaj. nehaj. usekaj se po glavi, če ne moreš nehat. nehaj. "in kaj potem, naprej? se delaš, da nisem nič rekel? a se veselo fukariva dalje na tvoji mizi v pisarni?" zakašljal je, da bi prekril hlipanje, ki se je skorajda izvilo iz njega. nato si je lica obrisal, odločen, da je konec vsega. "vse, kar mi ve pizde prodajate, je prazno upanje! ne še ti, pizda, ti si drugačna.." sledil je trenutek, ki ga je popolnoma pretresel - trenutek, ko je - ker je ostal brez besed -, doumel, kaj je pravzaprav v peteklih minutah izrekel. za kakšnega slabiča se je izkazal. znova je naslonil svoje čelo na zid - in nato malce trečil ob njega. pizda.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 1:41 pm

opotekel se je stran in pogleda tokrat enkrat za spremembo ni uprla naravnost v oči sogovornika, kot je imela navado početi, temveč je ostal uprt nekam v tla, v neko varno točko, kjer ji ni bilo potrebno sprejemati kakšnih pretirano zapletenih odločitev in se je lahko pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. oče jo je opozoril – vedno ji je govoril, da se mora ljudem pokazati kot močna oseba in da si mora pridobiti njihovo spoštovanje, ne sme pa sama deliti spoštovanja kar vsepovprek, ker to stvari zaplete. njemu je bilo lažje, na njo so že iz izhodišča vsi gledali drugače zaradi svetlih las in dobre postave. a ni si mogla pomagati, čeprav bi ga najraje potegnila nazaj, ko se je skoraj panično oddaljil od nje in obenem ponavljal besedo, ki je bolela bolj, kot bi bila pripravljena priznati. oddaljil se je od nje in v tem trenutku se je morda prvič v svojem življenju vprašala, če je dejansko sploh sposobna ljubiti nekoga, ki bi ga lahko. nekoga, ki je bil povsem na njenem dosegu. nekoga, kot je bil on, na primer. vsekakor ji je že pomenil veliko, ampak ljubiti… bila je v razsulo, kar se je čustvenosti tikalo. navzven se je ves čas trudila dajati vtis močne osebe, a v notranjosti je bila raztreščena.
tokrat je bila ona tista, ki se je naslonila na hladno osebo, medtem ko je wesley zataval nekam po prostoru. in potem je začel kričati. sploh se ni trudila, da bi bila videti obvladana, mirna ali pa kar oboje – ni bilo važno, po eni strani je bil preveč pijan, po drugi pa ji zares ni bilo mar. s svojimi ljudmi je bila vedno sproščena. in wesley je bil človek, ki ga je cenila in mu je zares zaupala in zdaj… zdaj je grozila nevarnost, da bo vse to šlo v nič zaradi nje same. koga drugega bi sploh lahko krivila? ni vedela, kaj je naredila, ji je pa vsekakor bilo jasno, da se to ni moglo dobro končati. k vragu z vsem skupaj, paral ji je srce in zdaj… kaj je sploh pričakoval od nje? »nehaj,« je rekla, njen glas pa je skozi prostor zarezal, čeprav je bil napol pridušen zaradi teže vsega, kar je čutila. bil je tako grobo brezobziren, ampak obenem je lahko videla tisto bolečino na njegovem obrazu - bolečino v svoji najbolj čisti obliki. tega si ni zaslužil. ne od nje. hotela je enkrat za spremembo narediti pravo stvar, zaradi česar je zdaj kričal nanjo. se je moralo vedno končati vse tako? trudila se je. a nikoli ni vedela, kaj za vraga so ljudje pričakovali od nje. morda je tega ni nikoli nihče naučil; morda je bila preprosto preveč izgubljena med vsem in navsezadnje tega ni bila sama kriva. »prav, wesley, je to res tisto, kar hočeš? ne ljubim te. spoštujem te in tako naprej; ampak sploh se ne bom spuščala v to, ker so to pač moje vrednote, ki jih ne deliš z mano,« je začela in potem utihnila. bila je jezna; vse skupaj jo je spravljalo v nemoč in to je bilo tisto, zaradi česar je odreagirala tako. »imam pa te rada. vseeno mi je, če me obtožiš, da lažem ali da to počnem iz usmiljena ali kaj podobno neumnega – ne. rada te imam.« bolj kot to ga je spoštovala in to je bila velika beseda v njenem svetu. morda celo najpomembnejša – če si nekoga spoštoval, je bilo to temelj nekega zelo dobrega odnosa. sploh ni vedela, če bo razumel, kaj je hotela povedati s tem. najraje bi ga ustavila, ko se je spet nagnil k zidu in si zadal bolečino, čeprav je razumela, kaj je bilo vse skupaj zanj. in to je cenila – a ničesar ni mogla ukreniti glede tega, ni se mogla prisiliti, da bi čutila nekaj, kar ni. potem pa je opazila izraz na njegovem obrazu – tisto zavedanje, trenutek, ko se je njegovo početje razkrilo pred njim v vsej svoji veličini in še preden bi se lahko ustavila, je spregovorila. »boljši si od tega, wes,« je rekla, ne da bi vedela, zakaj. ni ga mogla ustaviti, ampak vse njene besede so bile mišljene resno in čeprav je ta dogodek morda nekoliko spremenil njen pogled nanj, ga ni mogel v večji meri, ker mu je kljub vsemu povsem zaupala in ga, kar je bilo še bolj pomembno od zaupanja, spoštovala.

tagged: the awesome wesley.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 2:39 pm

tag, saoirse smitten

trenutek, ki je sledil velikemu razodetju, je bilo popolno osramočenje. njegov pogled je počival na tleh, nekje na polomljeni steklovini in prevrženi omari. o bog. samo obstal je takole, čutil je, kako se trezni in kako mu alkohol pritiska ob možgane, počasi je začel dojemati totalno sramoto, ki si jo je uspel privoščiti. čelo je še kar pritiskal ob steno, a premaknil se ni. še z rokami se je naslonil ob hladno opeko. prsti so se mu tresli, kot še nikoli. vsaka njena beseda je zarezala v njegovo dušo. tako ali tako ni vedel, kaj naj si misli, reči pa ni smel ničesar več. pizda, saj se je vendar moral kontrolirati. solze so se sušile. lica so mu gorela. počutil se je kot jokav otrok. patetičen. povsem beden. v vseh pogledih. bil je nihče, ki se je takole slučajno zapletel v njene posle. takšen si je še zaslužil ni, prekleto, kakšna ženska - pri zdravi pameti - pa bi se prepustila takemu bednemu izgovoru za moškega?

"daj, no, saoirse," je v bolečini oči stisnil skupaj, znova ni niti pomislil na to, da bi se obrnil k izvoru teh bolečih besed. ni zares vedel niti, proti čemu protestira, vedel je le, da tega noče slišati. kako ga je vendar lahko imela rada - če mu je bila pripravljena to tudi reči? vedela je, morala je vedeti, da tega.. o bog, na to še pomisliti ne bi smela, kaj šele reči. "nočem, da me imaš rada," je zašepetal v steno, na katero se je naslonil s pregretim licem. skorajda kot da bi mu lahko ta stena dala nenavadno formo udobja, za katerega je zatrdno vedel, da ga pri svetlolaski ne bo nikoli deležen, ker ne bo nikoli.. ker se bo preprosto ponovila zgodba z eloise. smešno, kako je znova razmišljal o njej, ko pa si jo je vendar v preteklem času uspel popolnoma izbiti iz glave. ha, eloise. kako lepa je bila, prekleta eloise. morda je saoirse res nosila kakšno podobnost ali dve. bili sta približno enako visoki. podobne prsi. boki. o bog, saoirsini boki. ustaviti se je moral, preden se je spomnil kakšnih predelov, ki bi ga še enkrat spravili v jok. o bog, zakaj nista preprosto ostala pri brezkompromisnem fukanju? zakaj.. sranje. še malo je molčal, nato pa je iz njenih ust zaslišal besede, ki so mu dvignile pritisk. nenadoma se je odrinil od stene; njegove oči so se znova srečale z njenimi, kot bi mu nekaj v telesu dal moč tistih zadnjih izdihljajev, moč, da ji pove.. da ji stvar pokaže iz logične, ne saoirse-sebičniške perspektive.

"ja, sem boljši, pizda, da sem!" je prikimal in ko se je zavedal, da se je z njo pravzaprav pričel strinjati, je udaril ob druge strune. "preden se ti pojaviš in vse razjebeš! vsa nebogljena in iskrena! pizda, kdaj sva postala iskrena, a? a se ti je to zdelo nujno potrebno, ali pa se ti je samo zdelo zabavno, da še mene spremeniš v enega od tvojih zvestih pristašev, ki še ščijejo v smer, ki jo ti določiš?" ni.. bil več sposoben. ni imel več moči in čeprav so tla še vedno plesala, se je zdaj počutil pretežkega, da bi skakljal po njih. "ni mi bilo treba, veš! dokler nisi.. prosila, da ostanem s teboj, dokler se nisi ponoči.. prikradla v moj objem." oba glagola je poudaril s posebnim gnusom v glasu; ljubezen, pha, ni se šel tega sranja. ni bil nebogljena pičkica, ki bi se oklepala bednih idealov, kot je bila ljubezen. stopil je nekaj korakov naprej - proti njej. obstal je šele, ko je bil od nje oddaljen slabega pol metra. konice njunih čevljev so se skoraj stikale. njegova dlan je obstala med njima, nato jo je nežno položl na predel med njenima ključnicama. "tako nebogljena in prestrašena," je zašepetal s pogledom, osredotočenim na lastni dlan; nato je prhnil, negovi prsti so se oprijeli njenega vratu - ne toliko, da bi jo davil, zgolj toliko, da jo je imel ukleščeno - in pribil jo je ob steno za njenim hrbtom. "in kaj sem zdaj zate, a?" na tej fazi več ni trezno razmišljal. lahko bi jo posilil, ne da bi trenil z očesom. mu je že prišlo na misel. "moški? ničvrednež? jokava pičkica?" glavo je nagnil k njeni, da je lahko še ona vonjala alkoholne hlape, ki so se kar valili od njega. s prosto roko je ujel še njeno levo dlan, da je imela zdaj samo eno roko prosto - in mu tako ni mogla kaj dosti narediti - ter jo pribil ob steno. svoje telo je naslonil na njenega, glava mu je padla nekam k njenemu vratu, kjer je lahko zavohal prepoznavni parfum. njegove ustnice so se dotaknile njenega ušesa, ko je hladno zašepetal: "karkoli že sem, ti si me spremenila v to."

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 4:03 pm

zakaj se je vse vedno končalo na tej točki? bila je tako presneto jezna, a obenem in bolj kot to pravzaprav tako zelo utrujena, da sploh ni vedela, kaj naj počne sama s sabo. kot je kazalo, je bila edina stvar, v kateri je bila dobra, njeno delo – pa še to se je totalno zapletlo, ko so se vključili ljudje in se je morala soočiti z resničnostjo življenja, ki jo je premagovalo. počasi, ampak zagotovo. vsi so se tako zelo gnali za nečem in ona, ki si je želela samo nekaj preprostega, skorajda osnovnega, je bila na koncu tista, ki tega ni dobila. normalno življenje. znala bi ga ceniti, morda bi celo spoznala kakšnega normalnega moškega in se zaljubila in bi vse šlo brez zapletov in srečno, tako pa… tako pa ji ni bilo usojeno. in celo odnos, ki ga je s temnolascem zgradila s tolikšnim trudom, nekaj udarci in solzami s strani njiju obeh, se je zdaj rušil. ob njegovih besedah bi se lahko dokončno zrušila. ni hotel, da bi ga imela rada? nje ni nikoli nihče vprašal, kaj za vraga je hotela. je bilo komu sploh mar? tako ali tako je vedela, da ne. bila je samo figura – morda pomembna, ampak navsezadnje je vsakdo v njej videl nekaj drugega in počasi je dvomila, da jo je zares kdo poznal. »potem pa dobrodošel v resničnem življenju, wes,« je vso svojo jezo raje usmerila v svoje besede, kot pa da bi jo še naprej zadrževala zase, »nihče te ne vpraša, kaj hočeš.« bila je tako zelo jezna sama nase, ampak ni mogla kar tako pustiti vsemu skupaj, da bi šlo svojo pot. deloma je bila najbrž kriva njena vročekrvnost, ampak bolj kot to se je hotela samo okleniti tistega upanja, da bo med z njima še vse v redu in da bosta lahko šla skozi – karkoli je pač že to bilo, pa čeprav je vedela, da ne bo tako lahko. in to jo je ubijalo.
ga je pa še vedno tiho poslušala, ko je besnel in se strinjal z njenimi besedami. najbrž bi mu v tistem trenutku dovolila prav vse. ni bila zaščitniška zaradi veliko stvari, a nenadoma je doumela, da je bila, kadar je prišlo do njega. lahko jo je prizadel, lahko ji je v obraz zmetal grde besede, a še vedno je prevzel nož, ki je bil namenjen njej – zaradi njega je bila še živa in to je ustvarilo dolg, ki je zahteval določene žrtve. najbrž si je to celo zaslužila, čeprav ni bila vajena odgovarjati za svoja podzavestna dejanja. potem pa je stal pred njo; njegova dlan je bila pritisnjena ob njen vrat, ko je njeno celotno telo zabil ob steno in ko je za seboj začutila leden hlad, zaradi katerega je njeno telo za trenutek zadrhtelo v njegovih rokah. ukleščil je njeno dlan in se ji približal. za nekaj trenutkov je obmirovala, ko je začel šepetati v njeno uho. a bila je trmasta – karkoli je že počel, karkoli je skušal doseči, se je ni dotaknilo. ni je bilo strah, ni bila preplašena ali osupla, ker navsezadnje ga je poznala in ne glede na vse mu je zaupala. še vedno mu je zaupala, pa čeprav bi jo lahko z eno samo potezo poškodoval, ji zlomil roko ali pa storil še kaj hujšega. pogled je trmasto uprla vanj. »kaj za vraga hočeš slišati od mene?« zajela je sapo. smrdel je po alkoholu, ampak to je lahko prenesla. »vseeno mi je, za kaj se okličeš. vse, kar sem ti kadarkoli rekla, sem mislila resno. in to…« je počasi rekla in s pogledom zdrsnila po njemu, preden ga je spet vrnila k njegovim očem, »si si naredil sam.«

tagged: the awesome wesley.

Naslov sporočila: Re: wine cellar Čet Apr 18, 2013 5:09 pm

tag, saoirse smitten

note: i don't even know why he did that myself. haha, we'll fix it in our next rp

"zveniš tako užaljeno," je zbadljivo prhnil, ko mu je pričela govoriti o resničnem življenju; zlahka se je vrnil k starim obtožbam, saj so bile resnične - kdaj pa je ona okusila kak košček resničnega življenja? "seveda tebe nihče ne vpraša, kaj hočeš, ko pa si ti tista, ki ukazuješ, pizda," ji je precej nejevoljno pojasnil, kar bi tako ali tako moralo biti kristalno jasno. zakaj pa bi jo kdo spraševal, kaj si želi, če pa je nenehno po svojih željah ukazovala drugim? bil bi absurd, če bi povpraševali še po čem dodatnem. in ona se je imela namen iti užaljeno malo frkljico? pa kaj še; tukaj ji ni imel namena nasesti, ne tem ljubkim očkam, ne tej mali šobici, svetlečim laskom prav tako ne. pravega sveta še povohala ni; in ona bo govorila njemu. spet sta se vračala na stare tirnice, a njegov obrambni mehanizem drugega preprosto ni znal. kako za vraga naj bi si povrnil padlo dostojanstvo? če je bilo kaj takega še sploh mogoče.

njene besede so ga, četudi tega ni pokazal, tako močno prizadele, da se mu je zdelo, kot bi se mu znotraj zmečkali vsi organi, en za drugim. skoraj ga je stisnilo skupaj, pizda, kako je zabolelo. nekajkrat je trepnil z očmi, kot bi skušal dojeti njene besede na nekem drugem nivoju; pa je vedel, da je to nemogoče. vse, kar je rekla, je mislila in vsekakor se je motil, če je po kakem naključju upal, da so ti stavki nosili kako.. subtilno sporočilo. najraje bi ji ljunil v obraz. komaj se je zadržal. nekaj trenutkov je molčal, v očeh se mu je nabirala jeza - pogleda ni odvrnil od nje. prasica. kakšna prekleta kurba. kako ga je lahko tako svinjsko zavrtela okrog prsta, ta prekleta, prekleta, prekleta.. mučno dolgo sta obstala v tišini, on še zmeraj prislonjen na njeno telo; gnus v njenih očeh ga je skelel, pekel v srcu, pekel v ustih, pekel v dlaneh, s katerimi se je oklepal njenega telesca, ker je bilo le-to zadnja povezava z njo, ki jo je lahko dobil. vedel je, da je konec. v trenutku, ko je dovolil, da se je takole zrušil, je bilo konec. in zato je počasi zajel sapo in začel - trezno in resno, kot da ne bi stegnil niti enega kozarčka žganega: "tistega tipa.. tistega, ki ti je napravil te modrice po telesu.." premolknil je in nekoliko omilil prijem, s katerim jo je še vedno držal ob steni. "tistega bom nalomil. to sem ti obljubil in svojo obljubo bom držal.." in ona je obljubila njemu, da mu bo to dovolila; če je bila pol toliko častna, kot je bil on, potem je lahko pričakoval navodila v prihodnjih dneh.

zavzdihnil je in izpustil njeno roko, z drugo je od vratu zdrsel navzdol in obstal tik nad njenimi prsmi. bolje, da ni šel navzdol, ne samo zaradi nje - tudi in predvsem zaradi sebe samega. uničil bi se, če bi si to dovolil. s hrbtno stranjo kazalca in sredinca je zdrsel po njenem obrazu, obenem pa odmaknil pramen svilenih las, ki so ji pobegnili naprej. "to bom naredil," je znova ponovil; mislil je smrtno resno. še enkrat je zavzdihnil, na ustnice spustil komaj zaznaven nasmešek, nato pa nadaljeval: "in potem.. in potem nočem več imeti ničesar ne s tabo, ne s to jebeno organizacijo, ki ji praviš družina." družina pa taka. cel kup potrebnežev, ki ji na skrivaj zijajo v dekolte in na javnem lajajo, ko ona to naroči, skačejo, ko ona da znak za to. ni bil rojen za takšno hlapčevstvo. raje je pristal na cesti. "vzemi to kot mojo odstopno izjavo, ja?" je povzdignil obrvi, če ji morda ne bi bilo jasno, o čem govori. nato se je grenko nasmehnil, se počasi postavil nazaj na svoji lastni dve nogi in roki odmaknil od nje. "vso srečo," je zamomljal, nato pa ji obrnil hrbet in se skušal kar se le da ravno sprehoditi po prostoru do stopnic. tam se je oprijel ograje, se hitro povzpel po njih in izginil v noč. z bolečino v srcu, a z enako odločnostjo v mislih.