kaj sem si želela postati? baletka. visoko na odrskih deskah, bi se elegantno gibala sem ter tja. in ploskali bi mi. vsi. sem želela popolno poroko? seveda. že od malega sem si samo sebe predstavljala v lepi beli obleki. in ob meni bi bil moški s katerim bi se želela postarati. kaj sem zdaj od tega? nič. kaj imam zdaj od tega? nič. je bilo moje življenje vsaj za kanček podobno takemu? nikoli. sem verjela v pravljice? vedno. ali zdaj še verjamem? ne. moja zgodba ni pravljica. ni pravljica v katero sem si želela verjeti. za katero sem želela, da bi obstajala. nikoli ni bila in nikoli ne bo. v to sem prepričana.

finska. dežela tisočerih jezer. in moj zloglasni oče naj bi že, ko me je prvič dobil v roke napovedal da bom imela tudi sama tisoč obrazov. moram reči, da se ni zmotil. bila sem precejšnja deklica. rožnate oblekice, kitike, pentljice. vse to sem imela rada. in verjela sem v pravljice. v vile, škrate in tista druga pravljična bitja. nisem bila povsem na tleh. vsaj v zgodnjem otroštvu ne. pa je bilo tudi moje življenje tako rožnato kot moje oblekice? niti malo ne. začnimo s tem, da mi je umrla mama. nekega jutra je ni bilo več. oče me je odpravil s preprostimi besedami. "odšla je. za vedno." nisem si znala razlagati kaj naj to pomeni. zakaj bi odšla? mislila sem, da me je imela rada. šele čez nekaj časa sem ugotovila da je mrtva. potem pa me je življenje postavilo na trdna tla. oče se je pričel obnašati čudno. nič več se ni ukvarjal z mano. ni bilo več najinih iger. pogosto je bil zdoma. in bila sem sama. 6-letna deklica, sama v veliki hiši. to me je prisililo, da sem hitro odrasla. sama sem morala poskrbeti zase. primanjkovalo mi je starševske skrbnosti in ljubezni. prvič sm okusila grenkost samote in razočaranja. ko bi le bilo tudi zadnjič.


ne bom trdila da nisem bila vsaj malo inteligentna. skozi osnovno šolo sem se kljub težavam v osebnem življenju prebila brez problema. čeprav sem se podpirala zgolj sama, mi zagona ni primanjkovalo. samozavest me je napolnjevala od vrha do dna. verjela sem da zmorem. ampak potem je oče pričel domov voziti svoje prijatelje. pozno v noč se je slišal pijani smeh, pozno v noč so žvenketale steklenice piva. starega očeta ni bilo več. bila sva dva tujca, ki sta se po naključju znašla v isti hiši. v moje življenje se je vmešaval le takrat ko mu je za vrat dihala socialna služba. drugače pa ni pokazal nobenega zanimanja za svojo hčer. ampak bila sem navajena in skoraj ljubše mi je bilo da sem se ga izogibala. človeka, za katerega me je še danes sram reči da mi je oče.
ampak potem je prišel on. eden od očetovih prijateljev. pa vseeno tako drugačen. bila sem v 4. letniku gimnazije, tik pred maturo. bil je tisti sanjski moški, ki sem ga želela v otroštvu. namesto prijatlejem se je posvečal meni. najprej je bila samo očetovska ljubezen. potem se je to začelo spreminjati. vsaj pri meni. in mislila sem da tudi pri njemu. ampak samovšečni prasec je vse le zaigral in me izkoristil v postelji. potem je odšel in nikoli ga nisem več videla. ko je oče izvedel, je bilo konec. zmerjal me je z vlačugo, me pretepel, nato pa mi napol pijan zabičal da sem njegovi družini naredila sramoto, ter da naj se poberem. za zmeraj. takrat sem se počutila grozno. zares sem mislila, da sem naredila najbolj grozno stvar na svetu. ampak, ko bi že takrat vedela, da družina vsaj takrat ni več obstajala.


pustila sem vse. šolo, nekaj prijateljev, ki sem jih uspela pridobiti. in odšla. odšla iz rodne države. z malo denarja se mi je uspelo prebiti v anglijo. še zdaj ne vem kaj me je prepričalo v študij forenzike. prperosto odločila sem se in začela. v uteho mi je bilo vsaj to, da sem bila vedno dojemljiva in ne neumna. to mi je prineslo odlične ocene. in s tem tudi svetlo prihodnost. se mi je končno začela nasmihati sreča? delno. še prej mi je pot prečkala navidez prijazna gospa srednjih let. predstavila se mi je kot marianne. ponudila mi je začasno službo v lokalu. dokler se ne bi zaposlila kot forenzičarka. in stanovanje mnogo boljše od tistega, ki sem si ga v tistem trenutku lahko privoščila. ideja se mi je zazdela sijajna. najprej sem stregla dopoldne. čez nekaj časa so me prestavili na popoldanski urnik. in nato na večerni. čudno se mi je zdelo. a naivna kot sem bila sem v marianne videla samo dobroto. nič tiste pohlepnosti. da bi me prodala. da bi me prodala različnim rokam moških, ki bi se lahko potešili na meni. samo da bi ona zalsužila. ko se je prvič zgodilo, sem se na vso moč upirala. sicer mu nisem ušla, a se je vseeno pritožil marianne, od katere sem bila deležna nekaj zaušnic. zagrozila mi je z mafijo. v kaj sem se spet zapletla?


bilo mi je preprosto dovolj. želela sem temu narediti konec. konec trpljenju v mojem življenju. pobegnila sem. kam? v deželo priložnosti seveda. ameriko. izbrala sem filadelfijo. sicer nekoliko manjše mesto. a to mi je ugajalo, čeprav sem se že zdavnaj naučila, da ne smemo soditi po zunanjosti. zato sem nadela krinko. nicolette sem potisnila v ozadje, anette sploh ni več obstajala. ostala je le nicole. navidez precej naivna deklica, ki še vedno verjame v srečen konec. ampak to mi koristi pri prodobivanju informacij, ki jih potrebujem. v tem svetu preprosto ne moreš preživeti dober. zatorej sem iz rokava potegnila še manipulacijo. za svoje potrebe bi poteptala vse pod seboj. ne smem dopustiti da bi me še kaj prizadelo. potem bi se zrušila in sam bog me ne bi mogel več pobrati. in tukaj sem. nicole amarth. natančna, privlačna forenzičarka. nihče nima pojma o pravi meni. in tako je tudi prav.