bridge

Naslov sporočila: bridge Sre Apr 24, 2013 8:07 pm

tag here is the hansome shane. smitten3

and i wrote around 648 words.

saj ni pravzaprav vedela kam sploh gre. mesto ji je predstavljalo pravzaprav skupek majhnih ulicah, ki so vsa vodila v neko drugo direkcijo, v katero pa je bila prvotno namenjena. siso vsa vodila do centra, kakor bi bilo pričakovati, ne, ampak so bile kot veje ki so vodile v tisoče in tisoče novih poti, za katere si moral biti pravzaprav genij, da si jih razvozlal. ali pa domačin, lahko si izbiral med tema dvema. sama je imela srečo, da je pristala pri prvem ali pa… tudi ne. v svojih dvajsetih letih se še vedno n mogla odločiti ali je dobro biti stanovalec filadelfije ali ne. pravzaprav je bilo povsem odvisno iz kakšnega testa si. za tiste, ki so v vsem videli mavrice in samoroge, ki so živeli v pravljici, to mesto ni bilo zanje. navsezadnje, bilo je vse prej kakor pravljica, tega se je zavedala celo ona sama, glede na to, da je delala v mestni tolpi in res, da bi jo načeloma morali strpati v zapor, vendar kakorkoli je že bilo – dogajalo se je pač v ameriškem mestecu, kjer so bile sicer zadeve kot je ta prepovedane, vendar pa po drugi strani nikoli niso kaznovali za to kaj si naredil. ulice so postajale vedno bolj neznane in kolikor si je zapisala na majhen listek, bi zdaj enkrat morala prispeti do zaželenega kraja. tukaj levo, tukaj desno, vse skupaj se je ponavljalo in če bi bila brez kakršne koli pomoči, bi pravzaprav mislila da hodi v nekem začaranem krogu, glede na to da so si ulice bile za las podobne, a če si pogledal bližje (kar se je ona trudila) so si bile tudi precej različne. na primer, ponekod so prevladale rdečo-rumene barve, drugod oranžno-rumene. sicer si imel vedno občutek da si ujet v neko mavrico. imela je še samo dve ulici, kateri je pa prehodila s svetlobno hitrostjo in končno je videla tisti vhod v park ter na njenem obrazu, se je najbrž kakor nekaj let staremu otroku zarisal ogromen nasmešek. rada je preživljala čas tako v naravi, sama ali v družbi, vendar bilo ji je zabavno. počela… ni nič. preprosto nič, le sedela je in opazovala svet okoli sebe, ljudi okoli sebe ter si v glavi risala njihovo življenjsko zgodbo. ali pa če je imela srečo, je dobila nekoga, ki je bil pripravljen pokramljati z njo, o tem da pa ji je bilo najbolj všeč, ko se ji je pridružil timothy, niti ni hotela razmišljati. njun odnos zadnje čase, odkar sta pristala skupaj, odkar je izvedela resnico o ashtonu in njegovi smrti… nekaj je bilo drugače. pa ne zaradi tega, ker je vedela, da je ubil njenega moža, pač pa za tisto noč, za katero je bila kriva ona. no, če je lahko rekla kriva, obžalovala je tako ali tako ni. in od takrat so se te majhne stvari, poljub na usta tu in tam nadaljevala, vendar vse skupaj je bilo hkrati kakor da ni. in morda je bilo to tisto, kar jo je motilo, morda jo je motil občutek, da se je zaradi tega počutila, kakor da on sploh ne opazi zadeve ali… ah saj ni niti vedela, vedela je pa le, da tega ne bo več pustila. morda bi ga morala narediti ljubosumnega, morda bi si morala najti nekoga, morda pa bi morala preprosto pozabiti na to. nekaj od tega definitivno. izgubila je občutek za čas, a lahko bi rekla da je hodila kar dolgo, glede na to da se je še najbrž trikrat izgubila s počasnimi koraki vrat parka ter stopila vanj, pred sabo pa zagledala čudovit park, v katerem so se igrali otroci, objemali pari – takšni, kot bi morala biti ona in timothy. kot bi lahko bila ona in timothy, vendar se je zavedala, da to ne bo mogoče in zato je morala te misli tako ali drugače odstraniti. pospešila je malce hojo, da bi prišla do mosta, a kmalu je lahko pred sabo zagledala postavo, malce pred ciljem in ni mogla uiti nasmešku. »shane,« je dejala namesto pozdrava ter se nasmehnila in stran dlani prislonila ob čelo, tako da je lahko se mirno zazrla v njegov obraz. je kdaj omenila, da je bil prekleto privlačen? le da je to dejstvo rada ignorirala. navsezadnje, ni ji bilo težko opaziti, da se je rad vrtel okoli nje in bilo je zabavno igrati nedostopno deklico, preprosto zabavo jo je, da mu je oteževala pot, vendar tu in tam, pa zopet popolnoma popustila. zgolj iz zabave, vendar se je zavedala, da bi vseeno lahko bi malce več. »nisem si mislila, da bom naletela nate tu. mislim, v parku. vendar kakorkoli, lepo te je videti. povej mi, kako si?«

Naslov sporočila: Re: bridge Sob Maj 04, 2013 9:44 am

poppy

razdraženo je postopal po stanovanju in iskal kakršnokoli zaposlitev, ki bi ga pritegnila in mu ukradla nekaj dolgih minut, ki so se tako hudičevo vlekle. saj sploh ni vedel kaj se dogaja z njim, kdaj mu je postalo tako težko zavihati ustnice v nasmešek, kdaj je postal takšen težak. morda je za vse krivo dejstvo, da se je začel prekleto dolgočasiti, da je vse okoli njega postajalo tako prekleto običajno. navajen je bil večnega vznemirjenja, lova na akcijo, a sedaj, ko je v mestu našel svojo izgubljeno sestrico, je ni mogel kar tako zapustiti. bila je kot sidro, ki ga je priklenilo v filadelfijo in ga obsodilo na življenje popolnoma običajnega človeka. počasi je postajal tista siva miš, katerim se je včasih smejal, ko jih je opazoval skozi okno; oni so odhajali v službo, on je prišel domov z nore zabave, oni so živeli za svojo ženo in otroke, on je živel za vse ženske, katerim je uspel spodnesti tla pod nogami. on je imel popolno življenje, oni pa običajno življenje. in prekleto, sedaj je tudi njegovo življenje postajalo običajno. ponavadi je v takem primeru preprosto izbrskal novo knjižico, ki mu je omogočila novo življenje, sedaj pa je moral ostati in sprejeti sivo, pusto življenje, ki ga je čakalo. njegov največji strah. stene so ga začele utesnjevati, ljudje dolgočasiti, še veselje za njegovo prevarantsko delo je počasi izginjalo. potreboval je nekaj novega.

zaprl je vrata stanovanja, ki se je spreminjalo v njegovo kletko in pustil, da ga koraki nekam odnesejo; kamorkoli, čim dlje. sonce je uspelo iz njega privabiti nasmeh, počasi je postajal boljše volje. lahko bi hodil in hodil, popolnoma brez cilja in bi bil srečen. ampak nekje na sredini poti je njegov pogled privabila zelena oaza, ki je povzročila, da je upočasnil svoj korak. park. v vseh mesecih svojih bivanja v mestu se še ni odločil zaviti sem; preveč miru, premalo zabave. v iskanju česa novega je skorajda poraženo skomignil z rameni in naredil nekaj korakov po kamniti potki, ki je vodila v notranjost. lepo. mirno. dolgočasno. in že po nekaj korakih je točno vedel zakaj je tako sovražil naravo. tiho je mrmral in preklinjal svojo odločitev, da vstopi, medtem ko se mu je v obraz vztrajno zaletaval mrčes. prekleto. in zanimivo, kako se mu je uspelo že samo po nekaj korakih popolnoma izgubiti. skavt pač ni bil, tudi ne tabornik. razdraženo je pogledoval okoli sebe, z vsakim trenutkom bolj izgubljen. več kot očitno je bilo, da bo njegov prvi obisk parka tudi zadnji. zamahnil je po zraku, v upanju, da ubije neko nadležno čebelo, ki se je že pet minut zaletavala vanj, vendar v tistem trenutku opazil znano postavo, ki mu je uspela narisati nasmešek na obraz. poppy. »živijo!« je prikimal in si drznil prisloniti poljub na njeno lice. »uf ja, jaz in parki. pravi biolog sem,« se je nasmehnil, ko je z dlanjo ponovno zamahnil po zraku in odbil neko letečo žuželko. stopil je korak nazaj in s pogledom premeril svetlolaso postavo, ki je tako vztrajno odbijala vsak njegov poskus spogledovanja. in ravno s tem ga je še bolj vlekla k sebi. »boljše, sedaj ko vidim tebe. ti?« se je namuznil in nemirno prestopil na mestu. dekle je vsekakor imelo moč, da iz njega izbije ves pogum in ga spremeni v neizkušenega devičnika. okoli nje se je vrtel že kakšen mesec, vabil jo je v najdražje restavracije in ji pošiljal največje šopke, a ostala je nedotakljiva. »povej poppy… si me poiskala zato, da končno dovoliš, da te peljem ven?« je zavihal svoje ustnice v nagajiv, a hkrati upajoč nasmešek. »se me boš končno usmilila in zapravila svoj večer zame? obljubim, da bom priden.«

Naslov sporočila: Re: bridge Ned Maj 05, 2013 12:46 pm

tag here is the hansome shane. smitten3

and i wrote around 648 words. agh, not my best, i don't like it, sorry for that. :c

bil je prijeten. zares ji je bil pri srcu, le morda je bila preveč zaslepljena s svojo lastno igrico, da se bo igrala nedostopno ali pa ji nekje globoko v srcu, sama ljubezen do timothyja ni dovolila, da drugim moškim pristopi blizu. no, na ta način blizu, da bi se zavedala, da bi se utegnila nanj celo navezati nekako drugače, kakor na tiste, ki so le prihajali zvečer ter zjutri odhajali iz njene postelje. navsezadnje, bil je tako… oh, pa saj niti ni vedela, kaj bi dejala. vendar ves njegov trud po njeni pozornosti, vse to, kako se je vrtel okoli nje, ji je bilo všeč, zares všeč. morda celo malce preveč in posledično ni hotela pristati na zmenek, iz samega strahu, da bi se vse skupaj potem prenehalo – kar pa je bilo tudi povsem možno, da bi storil to enkrat, ko jo dobi v svoje roke, tega pa si ni želela, ni hotela, da se vse skupaj prekine. »oh vidim, ne bi mogla prezreti tvoje ljubezni do narave« se je zahihitala, ko ji je bilo očitno, da mu vse skupaj ni preveč po godu, vendar kljub temu je bila več kot zadovoljna, da ga vidi tukaj. da ga pravzaprav sploh vidi. bil je skorajda popolno nasprotje njenega brata in to je bilo tisto, kar je potrebovala, sploh po vsem tem kaj se je dogajalo zadnje čase. od njune skupne noči, do resnice o smrti njenega moža. zares je potrebovala nekaj novega, svežega v življenju, nekaj kar bi ji prineslo luč in glej ga zlomka – shane je pravzaprav ustrezal tem zahtevam. skoraj da povsem nedolžno se je nasmehnila, ko ji je pritisnil poljub na lice ter ob tem narahlo nagnila glavo v stran. »bi ti morala vrniti tale pozdrav?« je zamrmrala z nasmeškom na obrazu, vendar je ostala pri besedah, zgolj zato, ker se ji je tako zazdelo, ker ji je bilo blazno zabavno igrati tole igrico »oh, kaj res?« se ni mogla upreti, da se ne bi obesila na njegov odgovor ter naredila korak proti njem. »potem bi me moral večkrat videti, da bi bil dobre volje, praviš?« se še sama ni zavedala, zakaj točno se vrti okoli tega odgovora in najbrž je tudi posledično stopila korak nazaj, ustnice pa ukrivila v nasmešek, kakor da tista neposredna bližina malce prej se sploh ne bi zgodila. »sicer pa, v redu sem. v bistvu je zelo prijeten dan« je dejala ter umaknila pogled po parku, povsem v nasprotju tega, kar je dejal on prej in tega, da se mu je tudi v prejšnjem trenutku približala kakor, da bi ga hotela poljubiti – govorila je preprosto v tonu, kakor da bi govorila o tem, da je sedaj svetlo – kar je tudi bilo, o povsem običajnih rečeh, kakor da sledi o osvajanju malce prej ni bilo, kakor da pred njo stoji čisto naključni moški, ona pa se dela povsem nedostopno. pravzaprav je bilo to tisto, kar je počela ves čas z njim, prekleto ves čas. vrnila je pogled nazaj proti njemu ter se nasmehnila. »ne vem, če bi ravno rekla, da sem te iskala, prej sem naletela nate« je nalašč prezrla tisto povabilo na zmenek ter se ob tem zahihitala. morda je bil že čas, da bi ga sprejela, vendar nekako ni imela še želje po tem, igrica je bila preprosto preveč zabavna. »hm, in kaj definiraš kot priden?« je narahlo privzdignila obrvi ob vprašanju, nato pa se je na njenem obrazu zarisal nasmešek. »morda ti v tem primeru celo dovolim, da me kam pelješ« je dejala ter privzdignila prst, tako da je lahko z kazalcem risala kroge po njegovi majici. nasmehnila se je sama pri sebi ter dvignila pogled navzgor proti njemu. »povej mi,… kam bi me peljal?« je nadaljevala s svojimi vprašanji, nasmešek pa je ostajal na njenem obrazu, ko se je zavedala, da ga je tu in tam s kakšnim svojim dejanjem spravila v zadrego in v tem primeru se ji je preprosto zdel tako zelo prisrčen.

Naslov sporočila: Re: bridge Tor Maj 21, 2013 3:33 pm

poppy
oh my, sorry for late

pojma ni imel, kaj ga je tako močno vleklo k njej. nikoli ni bil tip moškega, ki bi se trudil za ženske, vedno so mu pač same priskakljale pred nos. pa saj ne, da bi bil brezobziren kreten brez osnovnih manir, če seveda odštejemo njegove jutranje pobege iz najrazličnejših postelj, preprosto ni mu bila všeč ideja o zvestobi. oziroma se je zdela popolnoma nemogoča. saj še sam sebi ni bil zvest, ko je tako svobodno potoval po svetu, vsakič z drugačno identiteto. svetlolaska pa ga je nekako uspela pritegniti in si ga oviti okoli prsta že s samim pozdravom. bila je drugačna od vseh ostalih, čudovita in navihana, a hkrati tako prekleto nedostopna. »če bi mi le dovolila, da te večkrat vidim,« je smeje prikimal s pogledom usmerjenim naravnost v njene čudovite oči, pa čeprav je v resnici skakal z njim po njeni celotni podobi. njeni lasje so se v soju sončnih žarkov zdeli kot zlato, nasmešek je pričal, da se za nedolžno podobo skriva nekaj skrivnostnega, nekaj kar bi vsekakor rad odkril. zabaval se je ob njenih besedah, ki so spretno ovinkarile mimo njegovega spogledovanja, hkrati pa se z njim igrale in ga izzivale. »hm… to pomeni, da bom pridno ugodil prav vsaki tvoji želji. priden bom ravno toliko, kolikor si boš sama zaželela,« se je iskrivo namuznil. »torej sem lahko tudi poreden, če si boš to zaželela. in zdi se mi, da ti je tako všeč, kajne? deluješ… poredno,« je prikimal svoji ugotovitvi, ustnice pa ukrivil v polovičen nasmešek, s katerim je običajno lovil ženske, čeprav se je zavedal, da to pri njej ne bo zadostovalo. svetlolaska je od njega zahtevala nekaj več, spravljala ga je na rob, ko se je tako nesramno poigravala z njim. vsekakor mu je bila všeč, a vse skupaj je počasi postajala le borba za njegov ponos. »na luno, če bi bilo treba. ali pa v pariz, tam bi ti bilo všeč. zajtrk na balkonu s pogledom na eifflov stolp, kaj praviš? ampak verjetno se bova morala zaenkrat sprijazniti z najboljšo restavracijo v filadelfiji,« je popolnoma brez sramu omenil svoje bogato finančno stanje. »bi ti bilo to všeč?« z dlanjo je segel skozi pramen njenih svetlih kodrov in jih umaknil z njene rame, nato pa s prsti nežno zaplesal po njeni rami; kar tako, samo, da se je lahko dotaknil njene mehke kože. »ali pa bi raje imela romantičen piknik na plaži? samo midva, nebo in zvezde,« je zadnji stavek izgovoril s čutnim glasom, pripravljen storiti prav vsako stvar, da jo spravi v posteljo. njena hladnost ga je zabavala, a hkrati tudi tako prekleto nervirala. počutil se je tako… pokvarjeno? dobil je lahko vendar vsako žensko, običajno so se mu celo metale pod noge, le ona je nekako uspela odbiti prav vsako njegovo besedo. in to na tako sladek in prefinjen način, da ga je že skorajda ubijala. »sem te prepričal? boš končno dovolila, da te peljem ven? čas bi že bil, veš…« naredil je korak nazaj, ustnice so bile še vedno zavihane v majhen nasmešek. »ni lepo, da se tako igraš z mano. mislim, da si zaslužim priložnost, poppy.«

Naslov sporočila: Re: bridge Pet Maj 24, 2013 11:05 pm

tag here is the handsome shane. smitten3

and i wrote around 674 words.

»misliš, da bi ti morala?« so se njene ustnice ukrivile v nasmešek ter tudi sama ni umaknila pogleda z njegovih oči. bila je pravzaprav prepričana, da ima samo en cilj – jo spraviti v posteljo in nato izginiti. hja no, ponavadi bi mu preprosto uslugo naredila ter skočila z njim med rjuhe, vendar na njem je bilo nekaj, zaradi česar tega ni naredila. morda zaradi same zabave, ker ga je rada gledala in poslušala kako vztraja, morda zaradi dejstva, ker je bilo nekaj na njem, zaradi česar mu preprosto ni mogla pustiti takoj doseči cilja in dati tega veselja, da bi preprosto potem odkorakal stran. za kar je povsem sumila, da bi to naredil, prav tako pa je bila prepričana, da njen sum ni zaman. »oh, res? prav vsaki želji?« se ni mogla upreti nasmešku ob tem ter je stopila korak bližje k njemu, toliko, da sta se njuna telesa že skoraj dotikala. zares je imela rada njune igrice. ni se mogla upreti, da se ne bi zasmejala ob njegovih naslednjih besedah. »res me imaš za tako? oh daj no shane, tega pa nisem pričakovala od tebe« je dejala v smehu ter odkimala z glavo. ni bila ravno najbolj pametna poteza, da se je odločil ustreči vsaki njeni želji, kajti najbrž se mu niti približno ni sanjalo, kaj vse bi bila pripravljena narediti z njim. seveda pa je bilo tudi vprašanje kaj vse je bil on pripravljen narediti, da jo spravi v posteljo. ob tem je stopila korak nazaj ter narahlo nagnila glavo ob stran ob njegovih predlogih, ki so ji skoraj obljubljali zvezde. »torej praviš, da si že bil v parizu? kakšen je? je res tako lep kot pravijo?« se je pozanimala ter nalašč ignorirala njegov zadnji predlog kar se zmenka tiče. vendar kljub temu, morda bi sprejela to povabilo, ni mogla zanikati, da ji ni ugajalo. ali pa ga bi pripravila, da bi se zadeva spremenila v še bolj romantično vzdušje, zgolj zato, da bi videla, kako daleč je pripravljen iti. ob njegovem naslednjem vprašanju, ko se je izkazalo, da se vseeno ne bo rešila vprašanja glede zmenka, se je narahlo zahihitala, kakor majhna deklica. »morda,« je dejala pustila, da so se njegovi prsti dotaknili njene kože na ramenu in odmaknili svetle kodre. »oziroma, veš kaj? drug predlog mi je še bolj všeč. še boljše, kot v najdražji restavraciji. in pustila bi ti, da vse urediš sam, kar se piknika tiče. improviziraš kolikor hočeš, preprosto toliko, da me navdušiš« je zopet dejala z nasmeškom na obrazu, ko mu je jasno dala vedeti, da vseeno naloga ne bo tako lahka kot je delovala sprva. draga restavracija in že je bil prepričan, da jo bo dobil v posteljo. smola, ni bila dekle, ki bi padalo na denar. »hm, morda« se je zopet lotila uporabe te besede ter se zasmejala. » in če si slučajno me, pazi da me ne razočaraš, ker bi bila res škoda, da zapraviš tole končno dobljeno priložnost« se je še vedno poigravala dalje ter narahlo privzdignila obrvi ob njegovih besedah. »oh, zakaj bi se poigravala s teboj? mislim, prav škoda bi te bilo, če bi se igrala, kajne? lahko da bi v vsakem trenutku izgubil interes do mene, tega ti res ne bi mogla početi« je spreobrnila njegove besede, pa čeprav je bilo več kot očitno, da je imel prav. vendar hej, to je počela z enim jasnim razlogom – ker je vedela, kaj je njegov cilj pravzaprav. za trenutek je od njega pogled umaknila navzdol po mostu ter presenečeno zamežikala, ko je v svojem vidnem polju zajela svojega brata. ni ji bilo jasno kaj za vraga je počel tu, vedela pa je, da glede na njun trenutni odnos med njima, po tem ko sta se znašla v postelji, ni bil najboljši. ni bila prepričana ali jo je opazil ali ne, vendar niti ni bilo važno. stopila je do shana ter svoje roke ovila okoli njegovega vratu, ne glede na to, kako presenečenje bi to utegnilo biti zanj. »veš kaj? dam ti priložnost, da me prepričaš, da grem s teboj na zmenek.«